Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20041222114549431

Gospodar žezla (2) petek, 31. december 2004 @ 06:45 CET Uporabnik: Pozitivke GOSPODAR ŽEZLA za vas piše: Xabarasna začetek Poglavje Drugo Suvy je začutil brco v rebra. Topa bolečina se je počasi razširila čez ves prsni koš. Toda ta ni bila nič v primerjavi z bolečino v glavi. Obrnil se je na drugo stran in hropeče zamrmral: "Samo pet minut še, mami." Tokrat je brca priletela v zadnjico. "Kakšna mama neki, glupson! Vstani, pijandura, še malo, pa gremo!" Suvyju je zledenela kri v žilah. "Glupson?", je pomislil. "Krenemo?", ga je prešinilo. "NI MAME??", ga je spreletelo. Suvy je tako hitro odprl oči, da so mu skoraj izskočile iz jamic. Obrnil se je na hrbet in odgrnil krzneno odejo, ki mu je pokrivala obraz. Piš ledeno mrzlega zraka ga je zadel v obraz kot srednje velik tsunami. Kljub temu je prisilil svoje krvavo rdeče oči, da so ostale odprte. Zazrl se je v temo, ki ga je obdajala. Bila je črna kot katran, gosta pa tako, da bi lahko vanjo zabil nož in nanj obesil svinčen ščit skupaj s kompletnim oklepom. Medla svetloba na njegovi desni si je trdovratno prizadevala predreti skozi to leteče črnilo. Suvy si je pomel oči, ki so ga tako bolele, da se je za trenutek zbal, da mu bodo od naveličanosti odtekle iz jamic, nato pa jih z vso silo napel, da je v njih začutil pokanje žilic, potem pa pogledal v temno noč. Po nekaj sekundah nepretrganega in skrajno skoncentriranega opazovanja je od prečrne teme uspel ločiti obrise velikega človeka, ki se je sklanjal nad njim. Videti je bilo, da ima ta človek nenormalno široka ramena, bikovski vrat, torzo pa vsevprek pokrit z velikimi, utripajočimi mišicami, ki bi zlahka zdrobile vrat še tako zateglim izterjevalcem davkov. Zastalo mu je srce. Še predobro je poznal groteskno pojavo pred sabo. Da bi se prepričal v brezizhodnost svojega položaja, je obrnil glavo na desno, k ognjišču, od koder je izvirala tista medla svetloba. Tam je v počepu stala Lyen, prelepa vilinska kraljica. Njeni dolgi, vranje črni lasje so medtem, ko je srepo gledala v notranjost lonca, ki je visel nad ognjiščem, in s kuhalnico odsotno mešala, karkoli je že bilo v njem, nežno padali čez njen malce žalostni obraz. Suvy je v obupu zaprl oči. Ni mu uspelo. Spomnil se je na vesel. miren večer v krčmi, ko je bil še polnega trebuha, neizmerno srečen, potešen in miren kot jagnje. V svoj od piva razredčeni spomin je poskusil priklicati spomin na dogodke, ki so sledili. Bilo je petindvajset vrčev piva. In nevidne težave; dotik njihovih hladnih rok je že čutil, kako se mu ovija okoli vratu. Upal je, da se mu bo uspelo napiti do mrtvega, preden bi ga težave dokončno našle. To je vedno počel, kadar so se na vidiku pojavili problemi. Nekje je slišal, da je to najboljši način, da se jim izogneš, zato je to redno prakticiral. Saj ne, da bi se kdaj obneslo - težave so ga kljub temu nezmotljivo, s kiruško hladno natančnostjo vedno našle, vendar še ni izgubil zaupanja v to nezmotljivo metodo. Spomnil se je. Spil je že dvaindvajset piv, se nekajkrat veselo pobruhal pod mizo in ravno, ko je vase vlival triindvajseto pivo, je na vhodu krčme zagledal šestnajst oseb. Najprej je zagledal štiri kot jajce jajcu podobne si visoke ljudi, ovite v raztrgana leopardja krzna, iz katerih so gledale široke, od potu svetleče se prsi in ramena. V levi roki je vsak od štirih držal meč, v drugi okrogel lesen ščit, sesut in zbit v neštetih bitkah, v katerih so se kalili njihovi lastniki. Imeli so kratke svetle lase in neverjetno top pogled. To so bili Grado-Hari, vojščaki prvega razreda, ampak na žalost samo vojščaki in nič več. Namesto njih je moral misliti nekdo drug, zato so hitro padli pod vpliv kogarkoli, ki je imel pet minut časa. Toda zadnjih nekaj let so bili njihovi meči v službi osebe, katere so se vsi bali. Ta oseba je stala poleg njih. Pravzaprav so bile kar štiri enake osebe, kar je Suvya precej začudilo (začudilo ga je že prej, ko je zagledal štiri Grado-Hare, saj je do sedaj poznal samo enega), kajti ni vedel, da ima ta kreatura še tri brate dvojčke. Možje so bili majhni. Zelo majhni. Tako zelo majhni, da so, kadar so bili še v službi, delali samo pol delovnega časa, prav tako tudi njihova mama, kar je verjetno bil tudi razlog za njihovo velikost. Oblečeni so bili v dolge temno zelene plašče, ki so bili pokriti z raznimi magičnimi simboli, in ki so se kot kakšna slaba vest vlekli še pet metrov za njimi. Nosili so visoke, koničaste klobuke enake barve, prav tako polne simbolov, katerih konica se je proti koncu zlomila in poveznila navzdol, da je vse skupaj dajalo vtis periskopa, ne pa klobuka. Ker pa so bila ta prečudna pokrivala prevelika, so se lastnikom nenehno sesedala na nosove, zato so vsakih nekaj sekund vsi naenkrat, kot bi se dogovorili, sitno kot štiri kobile, ki jih napadajo muhe, prhnili in vrgli glavo vznak, da so vsi štirje klobuki kot eno skočili nazaj na svoja mesta. Ime jim je bilo Bangalf in so bili reinkarnirana slaba novica. Če je bilo na svetu kakšno živo bitje, na katerega si lahko mirne duše pokazal s prstom in rekel: "To je slaba novica," potem je to bil katerikoli izmed Bangalfov. Še celo v slovarju si pod besedico "Bangalf" našel samo dve besedi: "Slaba novica." In pod geslom "Slaba novica" je bila zapisana samo ena beseda: "Bangalf." Svoje življenje so Bangalfi (ker jih je očitno bilo več) posvetili reševanju kraljestev, reševanju svetov, reševanju življenj. Vedno, kjerkoli so grozile težave, se je pojavil kakšen Bangalf. Vedno, kadar se je pojavil kakšen zdolgočasen čarovnik, ki se je namenil pahniti svet v večno temo, je prišel eden izmed Bangalfov. Kadar je bilo vse v redu, o njih ni bilo ne duha ne sluha. Ravno zato so se ljudje, kjerkoli so se pojavili, vedno kriče in brezglavo pognali v beg do horizonta in naprej. Tako so razna kraljestva bila že vnaprej obsojena na propad. Kajti ko so vsi prebivalci dežele brezglavo bežali, se je gospodarska struktura prizadejane dežele v trenutku porušila. Dvor je obubožal, kralj in kraljica sta se posušila od lakote, sredi porušene dežele pa je stal Bangalf ter se začuden in presenečen spraševal, kaj za vraga se je zgodilo. Zgodovinarjem in sodobnikom zato nikoli ni bilo težko slediti njihovim življenjem - samo spremljali so verige uničenih kraljestev, ki so padala po vrsti kot domine. Poleg njega so stale štiri prekrasne vilinske kraljice z imenom Lyen. Suvy je šele sedaj spoznal, da ima Lyen še tri sestre, toda dejstvo, da ima vsakdo, ki ga je poznal že dolga leta, še tri brate ali sestre četvorčke, ga zdaj že ni več presenečalo. Njihove drže so izžarevale trmo in njihovi pogledi so bili čvrsti. Ponos je vel iz njihovih postav kot kakšno malo sonce. Bile so presunljive lepe ženske, polne močne volje. Nekateri so jih imeli za trmaste, toda v resnici so bila zelo bistra in pametna dekleta, ki so vedela, kaj hočejo in kako bodo to dosegla. Ko bi ob smrti svojih staršev morale prevzeti prestol in skrbeti za svoj narod, so, na veliko neodobravanje mnogih, zapustile svojo deželo in sledile Grado-Harom. Vedele so, da imajo slednji plesnive možgane v velikosti grahovega zrna, toda niso si mogle pomagati: bile so zaljubljene v njih. Sledile so jim vsepovsod, skozi vse bitke, vse težave in strpno čakale, da bodo ti sloni nekoč opazili njihovo ljubezen, ki je bila očitna vsakomur, ki jih je videl skupaj vsaj deset sekund. Vsakomur razen Grado-Harom. Oblečene so bile v brezrokavne enodelne obleke iz črnega usnja, ki so jim pristajale kot ulite, poudarjale njihove čudovite postave in se svetlikale kot gladina črnega jezera. Bile so izvrstne lokostrelke, na hrbtu so nosile rjave usnjene toke s puščicami, na ramenih pa velike vilinske loke. Drugih štirih članov te bizarne druščine pijani Suvy ni uspel prepoznati. Bili so ostareli okostnjaki vojščaka. V eni okosteneli roki so držali dolg meč, poln posušenih rdečih madežev, verjetno krvavih, v drugi pa zarjavel železni ščit. Suvy se je spomnil, da je takrat vsak še tako majhen zvok v krčmi nenadoma umrl. To je bil pravi genocid nad zvokom. Nastala je popolna tišina. Še prah v zraku se je ustrašil in obmiroval. Vsi so pogledali k vratom. Suvyja je zagrabila panika. živčno se je pričel ozirati naokrog, iščoč nekaj, pri tem pa še sam ni imel niti najmanjšega pojma kaj. Presenečeno je ugotovil, da šestnajst četvorčkov pri vratih niso bili edini četvorčki. Opazil je, da je edini v krčmi, ki nima treh bratov identičnega videza. število menihov za sosednjo mizo se je naenkrat početverilo. Čeprav njihovih oči ni bilo videti, je iz njihovic kapuc zavelo po strahu in paniki, ko so nepremično zrli v čudno druščino pri vratih. Tudi krčmar se je razdelil, vsaj tako se je Suvyju zdelo, na odmeve samega sebe, saj so njegovi trije bratje zvesto kot senca sledili vsakemu njegovemu koraku in gibu. V kotu so štirje, verjetno enojajčni bardi odprtih ust zijali v nenavadne obiskovalce. Tišina je trajala samo nekaj sekund, potem pa se je začela totalna štala. Lomljenje, udarci, kričanje, pretepanje, kakofonija dretja in frčečih delov pohištva so v trenutku napolnili krčmo. Gostilničar in njegovi trije bratje so se nekaj časa držali za glavo, potem pa pobegnili v kuhinjo. Kriki presenečenja in obupa so se pomešali s truščem padajočih stolov, lomljenja miz ter razbijanjem kozarcev in vrčev. Vsi naenkrat so vstali in si nekako poskušali rešiti življenje. Večina četvorčkov se je kot krdelo slonov nagnetlo pri zadnjih vratih, kjer so se nerazrešljivo zagozdili, nekateri so se z glavo naprej vrgli za šank in tam upaii na najboljše, nekateri pa so se, ko so videli, da so vsi izhodi zasedeni, pognali kar skozi okno. Spet tretji pa zaradi panike niso vedeli, kaj naj naredijo, zato so začeli lomiti kosti svojim najboljšim prijateljem. Nekateri najbolj obupani so se odločili kar sami prehiteti usodo, zato so si prerezali vratove, tisti s šibkejšo voljo pa so na kolenih rotili druge, naj jih pokončajo. Ena skupina štirih popolnoma enakih orkov je najprej splezala na lestenec (ki se je tudi sam skrivnostno razmnožil na štiri brate identičnega videza) ter se vrgel na naperjene meče štirih lokalnih goblinov. To zadnje dejanje je bilo izpeljano z neverjetno uigranostjo in prefinjenostjo. V njem je bilo nekaj nebeškega. To je bilo zadnje, kar je Suvyju uspelo videti, preden je počasi, v agoniji na smrt obsojenega, spolzel pod mizo. Čofnil je v jezerce lastnih izbruhkov in zagrnila ga je tema. Zadnje, kar je čutil, je bila nežna toplota, ki ga je pričela objemati in vabiti v kraljestvo omame in pozabe. Z veseljem se ji je odzval. "Zakaj pa ste prišli v krčmo?" je vprašal Suvy in se prijel za bolečo glavo. Odgovor je že vedel, toda vseeno je moral vprašati, tako nekako, kot je zadnja želja na smrt z giljotiniranjem obsojenega, da bi se krvnik v zadnjem trenutku spotaknil, ga zbil s panja in po nesreči sam nastavil glavo padajočemu rezilu. "Tebe smo iskali" je odgovoril Grado-Har. Suvyju nikoli ni bilo jasno, zakaj Bangalf vedno išče njega, kadar je potrebno sesuti kakšnega črnega čarovnika. Na svetu je bilo toliko drugih ljudi, ki so iskali pustolovščine, toda Bangalf je izrecno hotel njega, osebo, ki je najbolj od vseh ljudi na svetu hotela imeti mir in samo mir, da bi lahko brezskrbno živel. Bangalf je vedno s sabo vlačil Grado-Harja, ker je bil izurjen vojščak, hkrati pa dovolj lesen v glavi, da mu je sledil iz prepričanja o tem, kako je treba rezljati črne čarovnike na koščke, češ da bo svet potem boljši. Da imamo vsi to dolžnost in da nas bo zgodovina drugače slabo sodila. Lyen sicer ni delila Bangalfovih prepričanj, sicer pa vanje ni verjel niti sam Bangalf. Bilo je očitno, da to počne samo zaradi denarja. Lyen zato ni sledila njemu, ampak Grado-Harju, ker je pac bila vanj zaljubljena do smrti in naprej. Tega Suvy nikakor ni mogel razumeti. Sicer tako pametna punca, o ljubezni pa nima blagega pojma. Konec koncev pa se to dogaja veliko ženskam. Vse skupaj ga niti ne bi toliko zanimalo, če ne bi tudi sam imel skrivna čustva do Lyen. Vendar nikoli ni imel hrabrosti, da bi ji to priznal. Resnici na ljubo pa ga običajno ni niti pogledala. Le kako bi ga? Majhen, grd škrat, niče z ničemer in za nameček še izobčenec Iastnega ljudstva: le kaj bi lahko nudil vilinski kraljici? "In kako ste me našli?" je Suvy hotel spremeniti tok svojih misli, saj so postajale že prav nevarno depresivne. "Dolgo smo te iskali, vendar neuspešno," je rekel Grado-Har, Suvy pa pokimal. Tokrat se je prav posebej potrudil, da se je skril čarovnikovim očem. Mislil je že, da mu je uspelo. "Potem pa," je nadaljeval Grado-Har, "smo slišali za neko krčmo z imenom Pri Mrtvem Bangalfu. Bangalf je domneval, da bi te lahko našli tam." Suvy se je zdrznil. Le kako je lahko pozabil na to malenkost? "In kaj se je zgodilo v krčmi, ko ste prišli? Zadnje, kar se spomnim, je to, da sem se znašel sredi shoda četvorčkov," je rekel Suvy. "Četvorčki?" je začudeno vprašal Grado-Har. Nekaj časa je poskušal razmišljati. Pri tem je delal takšne grimase, da se je Suvyu zdelo, kot da mu bo od možganskega napora zdaj zdaj razneslo glavo. "Nobeníh četvorčkov ni bilo," je Grado-Har zmedeno skomignil z rameni, potem pa nadaljeval: "Ko smo prišli, so vsi v krčmi začeli kričati in bežati. Ne vem zakaj. Ko je bilo vsega konec, je na tleh ležalo nekaj trupel v lokvah krvi, večina pa jih je kriče pobegnila, nekateri kar na najbližje drevo. Bangalf je takrat zaklel in omenil nekaj o slabem propagandnem aparatu, ampak ga nisem dobro razumel." "Si kar mislim, ja." "Našel sem te pod neko mizo, kjer si z blaženim nasmehom ležal v lastnem bruhanju in mirno smrčal, da je kar brbotalo od mehurčkov. Povlekel sem te za noge in pripeljal Bangalfu. Lyen je bila čisto bleda, ker se je menda za tabo vlekla cela črta tvojih izbljuvkov." Če drugega ne, je Grado-Har bil vsaj dober pripovedovalec. Imel je presenetljiv smisel za živopisne detajle. Včasih še kar predober. "Koga je treba sedaj fentati?" je vdano v usodo vprašal Suvy. "Tigrico." "Še nikoli nisem slišal zanjo. Zakaj pa jo je treba ubiti?" "Uhm... Ah... Eeeee... ker je to naša dolžnost," je ves rdeč v obraz izdavil Grado-Har. Vsako vprašanje, ki se je začelo z "zakaj", ga je zmedlo, saj je pri odgovoru bilo potrebno razmisliti. Suvy je pomislii, da bi ga spraševal še naprej, vendar ni imelo smisla. Sicer pa je tako ali tako bilo vse jasno. Pogledal je v nočno nebo in pokimal. Ja, na delu so bili vsi običajni simptomi. Sprva je mislil, da je noč, toda ni bilo tako. Bilo je sredi dneva in sonce je bilo visoko na nebu. Nebo je bilo črno zato, ker so nekje globoko na severu. Zlo vedno prihaja s severa. To je nenapisano pravilo. In Zlo s severa vedno začne širiti črno temo, ki požira vse življenje pred seboj. Ko je pogledal navzgor, je skozi črne oblake komajda uspel uzreti sonce. Gostota oblakov in teme mu je dala misliti, da morajo biti zelo zelo blizu Tigričinega brloga. "Kako pa smo prišli sem?" je vprašal. Spal je verjetno samo nekaj ur, v tem času pa so se nedvomno prestavili za tisoče milj. "Z zmajem." Z zmajem? Bilo je znano, da so zmaji sovražno nastrojena bitja, ki nikomur ne pustijo, da jih jezdi ter uporablja kot transportno sredstvo. "Bangalf je našel nekega zmaja in mi rekel, naj mu na čelo naperim napet samostrel, potem pa mu je zagrozil s smrtjo. Ker je nenadoma postal talec, mu ni preostalo drugega, kot da je izpolnil vsako željo svojih ugrabiteljev," je rekel Grado-Har. "Saj res, kje pa je sedaj ta posušena limona?" je vprašal Suvy. "Vzel je Lyeninega črnega vranca in odhitel v sosednje kraljestvo Bongor, da bi od kralja dobil okrepitve za boj proti Tigrici." Suvyju sta se očesi tako zožili, da sta bili videti samo dve ravni črti. Začel si je meti roke. "In kje je sedaj ta zmajček? In tisti samostrel?" je pritajeno rekel. "Pojedli smo ga." "Kaj, samostrel?" "Ne, zmaja." Suvy ni mogel verjeti lastnim ušesom. "Zmaja ste pojedli???" "Ja, Bangalf je domneval, da boš hotel pobegniti, zato je rekel, naj se zmaja, ko ga ne bomo več potrebovali, znebimo," je rekel Grado-Har. Suvy je jezno dvignil pest v zrak in z njo zažugal nekam v oblake: "O, Bangalf, ti pizda plesniva!" Obupan se je naslonil na debelo in hrapavo hrastovo deblo. Izhoda očitno ni bilo. Treba bo potrpeti. Upal je, da bo tele pohabljene misije čimprej konec. Se bo že sam potrudil, da bo tako. Verjetno ga je ravno zaradi tega Bangalf vedno hotel imeti, ker je vedel, da bo napel vse moči in nalogo hitro in uspešno pripeljal do konca. Ravno ko je bil zatopljen v te moreče misli, je pristopila Lyen. Suvy se je zdrznil in zalila ga je rdečica. Še sreča, da je bila tema in Lyen ni opazila njegove zmedenosti. "Tu imaš nekaj za pod zob, preden odrinemo"' je rekla s svojim mehkim glasom in mu podala lonček, iz katerega se je kadilo. Suvy, ki je bil zaradi pijančevanja precej lačen, ga je urno izpulil iz njenih rok. Ob misli na hrano so se mu v ustih začele cediti sline. Sestradano je pogledal v lonček in zastal. "Kaj pa je to? Izgleda kot vroča voda," je rekel. "Saj tudi je vroča voda"' je pritrdila Lyen. "Uhm, oprostite, ampak Grady je malo prej govoril o pojedini in gori zmajevih zrezkov." "Ni jih več." "Kam pa so šli?" je jezno vprašal Suvy, "a so odleteli nazaj na jug?" "Skoraj," je skomignila Lyen, "Bones jih je pojedel." "Kdo pa je to?" "Četrti član naše druščine. Okostnjak s prekletstvom," je odgovoril Grado-Har. "S kakšnim prekletstvom?" "Neprestano je lačen." "Kaj pa je v tistem loncu, ki visi nad ognjem,"je upajoče vprašal Lyen. Še več vroče vode." "Kot da že nimam dovolj glavobola," ni mogel verjeti Suvy. Karikatura druščine, ki naj bi rešila svet, je bila sedaj popolna. Na pol mumificirani čarovnik, hodeči hlod in trapasto zaljubljena lepotica, zdaj pa še nenasitni okostnjak. Še enkrat je žalostno pogledal v lonček pred sabo. Prešinila ga je ideja. "Kje pa je sedaj Bones?" je vprašal. "Ne vem, tu nekje išče hrano. On vedno išče hrano," je rekla Lyen, "tudi tam, kjer je ni." "Zdi se precej nekoristen član. Čudno, ker sem videl, da je njegov meč okrvavljen, kar verjetno pomeni, da mora biti vsaj približno dober vojščak." Lyen je zmajala z glavo: "Tisto ni bila kri, ampak paradižnikov sok. Na poti do Mrtvega Bangalfa je nekje navohal paradižnike, jih zmasakriral in pojedel." Suvy je zavil z očmi. Lyen in Grado-Har sta mu naročila, naj se čimprej pripravi, ker da bodo kmalu krenili, potem pa vstala in se šla gret k ognju. *** Čez nekaj minut ju je prestrašil rezek krik groze. Na noge sta skočila urno kot leopard iz zasede, z meči v rokah in v popolni pripravljenosti na boj. Čez nekaj sekund se je iz teme izluščila postava okostnjaka. Ker njegov koščeni obraz oziroma lobanja ni bila zmožna prikazovanja čustvenih stanj, Lyen in Grado-Har sprva nista vedela, kaj je narobe. "Suvy mi je vzel rebro!" je zakričal Bones in pokazal na luknjo v svojih prsih. Lyen je stopila v temo k škratu, ki se je od hahljanja tresel kot žolca. Očitno je bil sam sebi všeč, ker se je domislil neke genialne ideje. Lyen je videla, da pomaka Bonesovo rebro v lonček z vročo vodo. "Kaj pa delaš?" ga je pobarala. "Juho." Tokrat je bila Lyen tista, ki je zavila z očmi. Obrnila se je in šla nazaj k ognju. "Juho dela," je rekla Bonesu in skomignila z rameni. "Pravzaprav me zanima še nekaj," je rekel Suvy, ko se je z lončkom v roki prikazal iz teme, "kakšen magičen predmet pa imamo tokrat za boj proti Tigrici? Nedvomno mora biti strašno močna čarovnica, kateri navadni smrtniki ne pridejo do živega, še manj pa takšne invalidne žalosti, kot smo mi." Vedel je, da magični predmeti nikoli ne pomagajo proti močnim čarovnikom. Delovali so samo v pravljicah. Ampak kljub temu so ljudje, Grado-Har še posebej, potrebovali nekaj konkretnega, nekaj, na kar so lahko usmerili svoje upanje in na tisto tudi pokazali s prstom. To je na njih delovalo zelo sproščujoče. V tem je tudi smisel religije, je pomislil Suvy, neke vrste prelaganje odgovornosti na drugega oziroma negovanje lastne nesamozavesti in nesposobnosti stati za svojimi dejanji. Bangalf je to vedel in je na vsaki podobni inisiji Grado-Harju pustil en predmet, vsakič bolj čudnega od prejšnjega. "Tole." je rekel Grado-Har in iz usnjene vreče potegnil nek predmet. "Čarobno žezlo," je svečano izjavil in pri tem kar sijal od ponosa. Bila je stara in razpadajoča lesena železna devica za ženske. Suvy je zaprl oči in se prijel za glavo. "Kreten, majmun, opica, osel, krokodil, aligator, klokan! Poglej, kako to žezlo izgleda! Kako ga misliš uporabiti proti Tigrici? Kot nagobčnik?!" je zakričal. Ta poplava vprašanj je bila za Grado-Harja preveč. Zopet se je izgubil v neskončnem krogu vprašanj in dejstev, ki so se izpeljevala drugo v drugega. Suvy je ob pogledu nanj jezno pihnil. "No, kako daleč od Tigrice pa smo? In kje ta fatalna ženska živi? V brlogu?" "V velikem črnem gradu" je odgovorila Lyen, "in nismo daleč, morda kakšnih petsto metrov." Suvyja so presenečenja, ki jih zadnjih dvajset minut ni in ni hotelo biti konec, že rahlo vznejevoljila. Petsto metrov? Pogledal je v zrak in se trudil opaziti kakšen visok črn stolp, ki bi preko pokrajine rastel mogočno kot gorovje. Toda bilo je prečrno, da bi se karkoli videlo. Grado-Har ga je popeljal nekaj metrov v nepredirno temo, dokler nista prišla do nasipa. "Tule," je preko kupa posušene zemlje s prstom pokazal Grado-Har. Suvy se je nagnil preko nasipa in videl, da stojita na robu gigantskega vulkanskega žrela. Daleč spodaj, točno v sredini, na otočku sredi rdečega jezera lave, je stal okrogel, visok, črn stolp. Na vrhu je bil parapet, ki je celotnemu stolpu dajal videz krone. Zaradi žgoče lave je bil obarvan živo rdeče, kar mu je dajalo prav grozljiv videz. Jezero je bilo na gosto pokrito z mehurji lave, od katerih se je tu pa tam kateri razpočil, pri tem pa so že nastajali novi. Od časa do časa je iz jezera siknil gejzir vroče lave. "Kaj pa so tiste lučke?" je vprašal Suvy in s prstom pokazal na obod žrela, kjer so se kot kresničke ponoči svetile rumene pike. "To so še druge skupine plačancev, ki bi rade uničile Tigrico. Toda ne bo jim uspelo, ker nimajo čarobnega žezla," se je prizanesljivo hahljal Grado-Har. Ja, seveda, je pomislil Suvy. Očitno je nekdo razpisal veliko nagrado na Tigričino glavo. Zelo veliko nagrado. Samo to je lahko bil razlog, da se je Bangalf odločil za njeno pokončanje. Glede na število rumenih migetajočih pik v temi okoli vulkana, je morala biti nagrada res velika. Zelo velika. Zadnje misli so prijetno zaigrale na Suvyjeve strune. Denar tudi njemu ni smrdel. In če jim uspe, bo kakšen cekin zagotovo priletel tudi v njegov žep. Na obrazu se mu je narisal nasmeh do ušes. Zdaj je vsa stvar naenkrat postala precej osebna. Še enkrat je vrgel pogled na stolp. Iz njega je vse do vrha žrela priplaval dolg krik agonije. Očitno je v stolpu neka izgubljena duša ravnokar umrla nečloveških muk. To ga je malce streznilo. Ne bo lahko, je pomislil, pravzaprav bi bilo precej težko že brez konkurence. Zaslišal je še en krik smrtnega obupa. "Vidim, da imamo problem" je rekel Suvy. Obrnil se je in se odpravil nazaj proti ognjišču. Tam je videl Bonesa, ki je ostal že skoraj brez reber. Zavzeto si jih je lomil in jih metal v posodo z vročo vodo, ki je visela nad ognjem. Gospodar žezla (3) Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog