Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20041221130031621

Božično rojstvo sobota, 25. december 2004 @ 06:00 CET Uporabnik: Miran Zupančič To je najlepša božična pripovedka, ki jo lahko človek doživi. Pot odrešitve se začne v Betlehemu, rojstnemu kraju Jezusa. Cilj je Golgota (Lobanja), grič zmage. Ko nastane nova enost glave in srca, rojstva Jezusa ne doživimo samo kot zgodovinski dogodek: doživimo ga resnično. Marija sprejemljivo srce, tako praznuje povezavo z Jožefom, oddajajočo glavo. Oba sta tako pripravila in očistila, da lahko vstopi sedmeri univerzalni-absolutni duh. Mistik Angelius Silesius je izrazil to z neslednjimi besedami: \"Pa če bi se Kristus tisočkrat rodil v Betlehemu, ne pa v tebi, bi bil kljub temu izgubljen. Zaman si torej gledal križ z Golgote, če v sebi nisi zgradil srca vrtnice.\" Spočetje je Mariji oznanil angel. Na čudežen način, vstopi duh preko notranje žleze Thymus v srce in tam prebudi sina. Tako Jezus postane resničnost. Kmalu po rojstvu se začne beg. Marija in Jožef odvedeta Jezusa na varen kraj, v Egipt. Novorojena duša mora zapustiti sovražno deželo, da lahko raste in postane polnoletna. Jezus se vrne šele kot odrasla duša nazaj v svoj rojstni kraj, da bo izpolnil svojo nalogo. Pasijon, znan kot Kristusova pot trpljenja, je tudi pot vseh nas, ki gremo po poti odrešitve. Njen cilj je Passah, praznik zmage nad starim svetom. Pasijon se mora kot pot očiščenja od zemeljskega začeti zdaj in tukaj, če naj bi nekoč lahko praznovali zmago. Trenutno se prek celega sveta razgrinja veliko trpljenja. Pomislimo samo na mnoge nesmiselne vojne. Prek teh dežel se razliva nepredstavljiva okrutnost. Zdi se, da je kljub vsem spominskim prireditvam pozabljena groza druge svetovne vojne. Če bi bilo trpljenje, ki izvira iz narave, odrešujoče, bi morala druga svetovna vojna zapustiti velike množice razsvetljenih ljudi. Vidimo pa, da temu ni tako, temveč se ta izkušnja ponavlja vedno bolj boleče. Običajno trpljenje v tem svetu nikoli ni odrešujoče in ne more odrešiti nikakršnega višjega življenja; če ga pojasnujemo z zemeljskimi prizadevanji, iz katerega tudi izvira. Trpljenje Kristusa je povsem drugačno trpljenje od našega vsakodnevnega. To je trpljenje zmage. Je duhovni ogenj očiščenja od vsega, kar pripada temu svetu. V to so vključeni vsi naši občutki, misli, vse, kar nas veže s tem svetom. Tako je pravilno gledanje na ta velik misterij. Dokler ne moremo praznovati zmage, nam ostane še mnogo, kar je treba narediti. V našem Višjem jazu je še vedno nakopičena celotna teža dolgov iz preteklosti. Vse to je v podzavesti, ki čaka da pride na dan. Na poti nastajanja novega človeka, duhovnega človeka je odločilno naše ravnanje. Smo že resnično pripravljeni zapustiti preteklost? Ali smo že v fazi, ko lahko v svojem življenju prepuščamo prednost na novo oživljeni zavesti? Odločiti se moramo, v nasprotnem je odločitev že padla. Kdor se odloči za pot, ne more več živeti v starem, o novem pa le govoriti. Kajti odločitev za novo odpre tudi možnost pustiti staro dokončno za seboj. In vsakokrat ko pade karmična veriga, je naše srce polno veselja. Do odložitve in opuščanje starega pa ne pride naenkrat, kajti tega od nas ne bi nihče zdržal. Vse skupaj izgleda kot pri čiščenju kleti: kos za kosom je treba potegniti na dan. V \"kleti\" našega bistva, v sončnem pletežu in na \"podstrešju\", v glavi, čaka mnogo presenečenj. Naša radovednost tako vodi do odkritij, odkritja pa nas lahko pripeljejo do razumevanja. To pa zagotovo pripelje, prispeva k duševni zaščiti okolja in notranjega našega sveta, čeprav so pri tem procesu, nujna tudi razočaranja. Ne gre drugače. V moči Božanske volje pa človek vendarle lahko stopa po tej kraljevi poti, lahko se tako odreši starih ruševin, tako, da naše srce na vrhu razvoja sprejme in presnovi čisto Svetlobo iz nadnarave, to pomeni brez tuzemskega vpliva. Nato lahko praznujemo praznik Passah, praznik sklenitve. Vse, kar izvira iz te narave, dobro ali slabo, ne pušča več sledi v nas. Tako sedaj moči iz nadnarave neovirano pritekajo v organe, ki so za to pripravljeni. Osnovni kamen nove graditve - Jezus Kristus je položen, fundamentiran. Tako sedaj tu ni prisoten samo Jezus, duša v nastajanju, ampak tudi Kristus, Arhitekt naše nove duše! Novega Jezusa so morali po rojstvu prenesti v Egipt na varno; sedaj je zrastel in je zmožen nevtralizirati vse napade veljakov, skeptikov, znastvenikov in dogmatskih teologov. Nosi križ zmage, medtem ko ga bičajo in pljuvajo vanj. Njegova moč, svetlobna moč postaja vedno močnejša. Ne bori se niti proti notranjim niti proti zunanjim nasprotnikom, ki ga hočejo speljati od poti in cilja. Prav nasprotno, to nenehno napadanje poveča njegovo voljo za žrtvovanje bolj kot kdajkoli prej. Njegova pot trpljenja ni zaznamovana z žalostjo, ampak mu daje notranjo moč in odrešenje. Posledica vsakega udarca z bičem je še večje izlitje ljubezni in njegovi mučitelji ga zato še bolj sovražijo. Ta stiska stare narave doseže končno tako moč, da postane možen prodor do novega življenja. Tako se stara narava razprši: \"Glejte, vse je postalo novo.\" Ko visi na križu, premaga Jezus Kristus svet časovno-prostorske ureditve in se zlije z nadnaravo. Ta dramatična pot križa lahko traja dolgo, vedar pa je zmaga zagotovljena. Kako naj razumemo razpršitev stare narave v nas? Brez finejše substance, ki je znana kot eter, si življenja v današnjem smislu ne moremo predstavljati. Naše človeško fizično telo, a tudi živali in rastline ne morejo živeti brez teh etrov (prane) življenja. Naše zdravstveno stanje določa naše eterično telo (matrica fizičnega telesa). Naše življensko ali eterično (pranično, vitalno) telo je odgovorno tudi za stanje naše duše. Preko hrane pritegne iz prasubstance nujne količine prane ali etrov. Če bi proces hranjenja prekinili le za kratek čas, bi bila posledica tega smrt. Pri asimilaciji teh etrov s pomočjo naših organov se odreši eter, ki bi ga lahko uporabili za graditev nove duše. Toda ravno to je lahko bi ga uporabili; kajti kaj se običajno zgodi? Odrešene svetlobne moči nam nenehno kradejo bitnosti, ki se zadržujejo v onostranstvu in so si na naš račun tam lepo zgradile fantazijska nebesa. Naše svetlobne energije uporabljajo za to, da obstanejo. To je eden od vzrokov, zakaj se človeštvo ne more več razvijati v odrešujočem smislu. Vse se vrti v krogu. Vsak uvid odpre nova vprašanja. Obstajajočega nivoja vibravij ni več moč obdržati in zato se vse bolj niža, kot lahko jasno spoznamo pri današnjih gospodarskih zlorabah v svetu in pri nas. Tako vsak dober nemen pade slej ko prej nazaj na povsem promitivno raven. Temu prepadu lahko uidemo le z dviganjem vibracij (molitev na Najvišjo Inteligenco ali meditacija) Z dviganjem vibracijskega ključa se odprejo vrata za višje življenje. Ko je vibracija dvignjena nad to naravo treh dimenzij in časa s pomočjo intuicije, onostranstvo s svojimi maliki ne predstavlja več nobene nevarnosti, kajti njegova vibracija se ne ujame s prenovljenim življenjem. To je osnova za graditev novega eteričnega - vitalnega telesa. Brez tega temelja se v sedanjim pogojih ni možno izogniti kraji etrov - DNK in s tem duševno - duhovnemu zatonu. Kristusovi elementi lahko zaton ustavijo in ga z zvišanjem vibracij spremenijo v pot navzgor. Ko se to zgodi, nimajo vse moči tega sveta nobene podobnosti več s našim preoblikovanim energijkim sistemom. Odvzeta jim je osnova za njihov obstoj. Če ta proces nemoteno poteka dalje, končno dosežemo tudi mejo vibracijske lestvice te naše narave. Po prestopu, te meje ni več nobenega atoma stare zemeljske narave. Kdor je to dosegel, diha izključno v moči Svetega duha. Pred njim se odprejo vrata, ki so bila do tega trenutka zaprta: s pomočjo nove prane je očiščena zavest in novo življenje je moč vedno jasneje slutiti. Piše: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec Miran Zupančič. http://www.ezoterika.s5.com Komentarji (2) www.pozitivke.net