Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2004122011291472

Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (11. del) četrtek, 6. januar 2005 @ 06:29 CET Uporabnik: Pozitivke Bernarda Pavko PravaV koraku Ljubezni (1. del) (Pred dobrimi 24-imi urami sem na poti iz Minhna s prijateljema spala kot top na raztegnjenih sedežih kupeja. Prav toploto sem čutila na prsih, ko sem tam po pol enajsti dopoldan ležala naprej, vsa naspana in ne vem, če sta onadva še spala ali samo molčala. Potem smo se počasi najedli, vadili stik s svetlobo v sebi in potem sta v našo "dnevno sobo" prišli prijateljici iz Hrvaške. Ravno ko sem pred nas postavila čokolado z velikimi lešniki, smo zapeljali v dolg temen tunel. V tem tunelu je vlak hrumel, tako kot hrumijo stari vlaki in brez besed smo v slabo osvetljenem kupeju jedli čokolado. Res dolg tunel je bil in dolgo smo jo jedli in nobeden ni rekel besede, ker bi moral zakričati, če bi želel, da ga kdo sliši. Aleluja! Jebo te…, je bolj zase, a glasno in s poudarkom na Aleluji!, rekla ena od prisotnih, ko je vlak zapeljal ven iz tunela, v dan. Smejali smo se še in še...) Po pogovoru z Zmagom sem začutila veliko olajšanje in globok mir. Predvsem olajšanje. Končno sem ven iz tunela, pred mano je nov dan. Zmago je tam in jaz sem tu in bravo jaz, da je tako. Spila bom čaj, sem pomislila, ker Mire še ni bilo, in v smeti vrgla svež gyokuro čaj, v roki pa držala tisto, kar sem nameravala vreči v smeti. Opa, saj sem zmedena! Pa naj bom zmedena, rada sem zmedena, samo da je on drugje kot jaz. (Da to ni sprejemanje, mi je bilo jasno, pomembno pa ne.) Kako si želim, da bi me poklical kak moški, da bi ga lahko zavrnila, je čez 15 minut na sprehodu rekla Mira, ena najbolj seksi žensk, kar jih poznam. Halo? Smejali sva se, da je odmevalo po Zajčji dobravi. Saj bi ga znala lepo zavrniti, a ne? sem se režala in se zavedla, da je bilo to to, kar sem jaz naredila ta dan. Presenečena sem ugotovila, da je bilo to to, kar sem rabila. Bog, saj postajam prava ženska! Morda moj odnos z moškim ni deloval in še ne deluje, ampak Svetloba deluje. * * * * * Zabavala sem se, jedla in po dolgih letih - redila. Dobro sem se imela vse poletje, čeprav me je po vrnitvi iz Indonezije kakšna dva meseca bolelo srce. Bolečina v prsnem košu je bila stalna, nisem vedela, kaj naj spustim in posebej se s tem nisem ukvarjala. Se bom že poravnala in sestavila v nekaj novega. Napisala sem osnutek nove delavnice Metavizija vstajenja, hodila na Debnega, plesala. V sanjah sem izkušala delfine, ki veseli skačejo visoko nad vodo. Doživela sem jih. Nuša je klesala kamen v Marušičih, svojo strast je oživila in šla potem na dopust v Črno Goro. Pred tem smo več dni praznovali maminih 70. let, res smo se imeli lepo. Ponovno sem se zavezala sodelovanju z Metatronom in Pravo. V pogovoru z Metatronom sem eno jutro napisala, da je pred menoj večer veselja, odprtosti in smeha. Pa sem po dolgem času jokala, zaradi Zmaga seveda. Preobražala sem svoj prezir. Žalostna, ker je bedak, žalostna, ker se je z menoj pogovarjal, kot da sem jaz butara. Ob štirih zjutraj sem se zbudila z boleče odprtim prsnim košem, prav čutila sem timus, kako ranjeno cveti in se odpira. Na poti v kopalnico sem boleče mehko zakašljala; čisto nelogično. Sanjala sem: Od večih mačk v bližini k meni skoči cvileča mačka debele starejše, ne najbolj ljubeznive ženske. A je huda? vprašam z mačko na rami. Je, razen na dušo. Potem božam mačko. Zmago gleda nogomet in jaz se praskam po vratu. In še se praskam po vratu. Zbudim se in pogladim vrat, če me res srbi; koža je v redu, prsni koš je odprt in močen. Mačke so ženska energija, ravnotežje in svojost mističnega in v bližini Zmaga mi koža mi ni prav… * * * * * Irena je na delavnico kot otroka pripeljala od sebe deset let starejšega prijatelja, ki je že petnajst let na heroinu. Resnico, ki ji ostajam zvesta, je v nekaj urah dojela tudi Irena. Spusti frajerja, sem ji ponavljala, živita ga njegova mama in ti, njegovo meglo podpirata. V spremembo ne gre, ker mu je dobro! Po dobri uri nategovanja prisotnih, da gre za ljubezen, je šla na videz močna Irena v glasno obtoževanje prisotnega ljubimca, ki je očitno zadovoljen sledil delavnici, potem je izbrala jok, na kar se je razjezila name. Da sem draga, je rekla Irena, znesek, ki naj bi ga danes plačala, naj bi po njenem dojemanju bil za skupaj osem srečanj. !? O, ne, nisem še draga, in ne skušaj manipulirati z menoj, sem se dobesedno zakrohotala. Če bo šlo tako naprej, mi pa lahko verjameš, da bom najdražja. Jaz vem, kaj ti ponujam, ti tega ne moreš in očitno ne želiš vedeti. Cena moje ure in mojih delavnic raste z mojimi preobraženimi izzivi, s širitvijo moje zavesti! Preprosto povedano - več sprejetega sranja pri meni pomeni več denarja. Ker lahko nosim več svetlobe in ti ponudim vsakič nove načine preseganja tvojih omejitev, vsakič globjo izkušnjo, da nič ni močnejše od človeka. Ponujam ti izkušnjo tvoje božanskosti in ti pomagam odpirati vrata ljubezni! Ti pa lahko ostaneš za svojimi obrambami žrtev, zaprta in v zameri, in tudi te tvoje projekcije lahko nosim - ker imam ustrezne izkušnje. Tako to deluje, dragica. Svojo ceno vem samo jaz in na ravni, ki se jo ne zavedajo, jo vedo ljudje, ki jih potegne k meni. To pa niso vedno ljudje, ki imajo denar, prej so to pogumni mladi, starejši in stari, pripravljeni delati korake duše, opuščati preživete dele sebe, pomeni umirati in se na novo rojevati. Delati so pripravljeni in na dneve garati, svoje iluzije so pripravljeni opuščati. Sprejemati odgovornost za svoje sence in za svojo kvaliteto življenja, živeti svojo resnico in se učiti res služiti Zemlji.Ta trenutek ti nič od tega nisi; to je tvoja izbira, tvoje izogibanje in samo tvoja odgovornost. Zasmejala sem se, ko je njen na videz zadovoljni fant hotel ven na cigareto. Užijta vendar do konca tele drage trenutke, sem rekla, nobenega izogibanja; še pol ure, pa bomo končali. Opazujta zdaj svoje telo, občutke in svoja čustva, vajina resnica so. Sta stisnjena v kot? Sta zadaj nemoč ali strah, sta jezna? Sta jezna name, drug na drugega ali nase? Vajina resnica je to, bistvo vajinega odnosa. Gotovo si marsikaj hudega doživela v tem odnosu, sem pogledala Ireno, ampak časi partizanov so mimo in fronta je danes drugačna. Kar počneš, ni pametno in ne učinkovito, tudi duhovno ni, ker ne podpira Svetlobe v nobenem od vaju. Zase začni skrbeti, sem končala, in zberi pogum, da svojega zasvojenega dragega tukaj (nasmehnila sva se drug drugemu) za nekaj mesecev postaviš pred vrata, potem bosta pa videla, kako naprej. Ker to, kar se greš, je tvoja iluzija, je igra moči in je karma, ki tudi podobna ni preseganju omejitev ali ljubezni, ki jo imaš na jeziku! Kva...? malo uporniško dvigne lepo glavo Kristinca v svojem "prostaškem" videu Umazano. VOLJA BOGA IN SOČUTJE Veliki šmaren je in novega prijatelja imam; prenosnemu računalniku je ime Hipo. Pred tednoma sem napisala nekaj strani v poglavje, naslovljeno z Jader in ko sem prejle odprla stran, je na njej pisalo samo: Aleluja, praznujmo mene! Na Marijin praznik sem zijala v prazno stran s tem stavkom. Seveda se ne spominjam, da bi ga napisala. V skladu z ostanki mojih starih vzorcev bi po vrnitvi s potovanja in vsem dobrem morala zavihati rokave in delati. Najprej delo, potem veselje! Zdaj pa kar naenkrat veselje na veselje - to vendar ne gre. Čutila sem, kot da je zame poletja konec, medtem ko so se vsi okrog mene pripravljali na dopust. Hamburg me je prizemljil in mi pomagal v nekaj novega, pišem pa še vedno ne. Izogibam se! Čutim, kako se noter v meni marsikaj dogaja, zato še več hodim na Debni vrh. Na enem od sprehodov sem srečala gospo, ki me je odločno ogovorila in potem vztrajala, da mi pokaže še en del gozda. Da se mi mudi (le kam?) jo ni zanimalo, odkorakala je in jaz za njo; pred mano je bilo darilo. Ruševine gradu me niso zanimale, prevzel me je hrast. Strela ga je, poglejte, mi je rekla. Čez nekaj dni sem se sama naslonila na hrast, ki mi ga je pokazala. Tudi mene je nekajkrat strela, veš, sem rekla glasno. Spustila se je Prisotnost, sreslo me je in zajokala sem. V nekaj vdihih in izdihih je šlo, nimam pojma, kaj in me ne zanima. Enako se mi je zgodilo čez dober teden. En hrast v gozdu..., darilo življenja kar tako. Poletje 2002... Kakšna igra! Kako velik oder in kakšna scena, pa koliko in kakšnih (so)igralcev... Koliko veselja in strasti, tudi solz, koliko izjemnih druženj in odpiranj, koliko prehodov... Kakšna vročina, tarnajo, jaz pa opoldan v hrib. Kakšne nevihte, rečejo, jaz pa si pod nastreškom ponoči odprem okno... Kako je nekaterim težko, slišim, in jaz plešem. Svoja razočaranja in včasih težo, svoja neizpolnjena pričakovanja, tudi jezo. Plešem svoje načrtovane in neslutene spremembe, pa svoje veselje, razširjanje in svoj lažji korak... Za zelo zmerno ceno sem šla v italijanske Alpe na nadaljevalni tečaj masaže kot model (?!), na katerem se bodo učili masirati. Nič nisem mislila, nobenih podrobnih podatkov nisem imela, samo začutila sem, naj grem. Znašla sem se v Roncegnu, v starem italijanskem zdravilišču, tam pa sami blagoslovi. Spet popoln scenarij, pravi božji plan. Znašla sem se na tečaju somatskega gibanja Nizozemca Jacquesa von Eijdna, ki ga je domačinom iz angleščine prevajal učitelj kraniosakralne terapije Maderu Pincione, organiziral pa učitelj izjemno občutljive tehnike zdravljenja in soavtor knjige Misliti s telesom, Jader Tolja. Trije odrasli moški so v zelo lepih energijah demonstrirali sodelovanje kot ga še nisem izkusila. Skupaj z nami so ustvarili prostor razumevanja, dovoljevanja in sprejemanja, izjemno mero prečiščenosti in občutljivosti. Dva dojenčka sta nam delala družbo, kar je vedno poseben blagoslov, posebej če otrok pred teboj na tleh kaže gibe, ki si se jih ravno naučil. V tem varnem prostoru sem prisluškovala svoji vibraciji in sporočilom svojih celic in se še bolj odpirala v enostavnih vajah otroških gibov na tleh. Se zavedla, da se ljubim s podom in izkusila spomin celic, ostanke bolečine. Ostanke leto dni stare zamere in krivde. Še vedno zamerim sebi in se čutim kriva, ker sem izbrala Zmaga, tako grobo lekcijo. Medtem ko se glava zaveda vseh daril preobrazb, ki sem jih lahko doživela samo v enem in to v odnosu z Zmagom, so celice še vedno izkušale bolečino. Žalostni so mi tekle solze. * * * * * Kako sem bila vesela, ko sem na pločniku zagledala dve prijateljici z dojenčkom. Planila sem iz avta, objemala, skakala, govorila in se smejala. Ja, kaj pa čem drugega, sem rekla, jaz se kar režim. Kaj se mi pa sploh še lahko zgodi? No, res je, od ljubih mi ljudi še nihče ni umrl, bog jih živi. Ostalo pa... Smejala sem se naprej. Popoldan sem že jokala. In v plesu jezna brcala. Začelo se je tako, da sem na avgustov ponedeljek v vročini na Črnem Kalu ostala brez bencina. Ko bi sodeč po porabljenih kilometrih v avtu morala imeti bencina še za 70 kilometrov. Pa razloži to sopotnici, ki je po naključju tvoja mama... Pa hčerki, ki jo v poletni vročini prosiš, naj ti prinese kantico bencina 80 kilometrov daleč. Verjamem, da znam z vso jasnostjo prečitati vsak prostor v katerem se znajdem, celo, da znam to prečitati za druge ljudi. Na Črnem kalu mi je bilo v trenutku jasno, da mi bo nekdo bencin moral pripeljati, ker v tejle gneči bi nekaj ur potrebovala do črpalke na koprskem območju in nazaj. Predvsem pa mi je bilo jasno, da situacija ni to, kar je videti. Bencin sem nameravala natočiti pri Kozini, pomeni samo malo naprej, in kot rečeno, imeti bi ga morala še za 70 kilometrov! Ne gre več zame, kaj? V koloni sem zavijala v nasproti vozečo kolono in se jezila nad ljudmi, ki mojemu poskakujočemu avtu niso dali prostora. Kot da iz zabave v avgustovski vročini in v klancu delam prekršek čez dvojno črto! Zadnji človek, ki naj bi ga v taki situaciji človek imel zraven sebe, je seveda lastna mama! Sranje! Za kaj naj zdaj prevzamem odgovornost? Nisem se čutila odgovorna! Čeprav mi je v naslednjih dneh večina vprašanih rekla, da bencin tankajo, ko imajo še za 100 kilometrov zaloge. Kako čudni so moji bratje in sestre, kakšne zaloge si delajo. Smisel je vendar, da posodo napolniš, ko je prazna. A pri vinu pa vsi to upoštevajo! Kakšne rezerve in namišljeno varnost si ustvarjajo - jaz pač že vse življenje bencin natočim potem, ko imam v njem samo nekaj litrov ostanka. Kakorkoli že, pripetljaj je kot vedno bil večplasten in poleg mene je vključil tri meni najbližje ženske. O njem ima vsaka od nas svojo resnico, da je bil za vse prej ali slej čustveno nabit, je pa samo po sebi umevno. Zame je bilo pomembno, da sem vsak trenutek bila, kar sem, precej mirna in zelo odkrita. Kajček je pristal parkiran na enem najlepših slovenskih izogibališč s pogledom na morje, klopce so bile tam, pa senca in veter je pihljal. Kaj je tam delal znak Prepovedano parkiranje s pripisom Mine, pa do konca nisem dojela. Dokler se ni mina aktivirala skozi prijateljico, ki mi je pripeljala bencin z obale in kar naenkrat sem se počutila trikrat izdano. Neprimeren, a zelo človeški izraz. Resnica o mojem odnosu do treh žensk je zabolela in zavedla sem se svojih pričakovanj do njih. Spusti pričakovanja, ponavljajo angeli... Ko nekaj pričakuješ, tega ne išči v človeških razmerah! Že, ampak, a lahko vsaj od nekaterih svojih bližnjih ali pa od duhovne sestre...? ?!... Očitno res ne... Domov sva se z mamo peljali v tišini in pred Rožno dolino sem, kot vedno, zavila po bližnjici, kjer se ne sme in tako naredila prekršek. Takoj za tem sem se široko zarežala zelo ljubeznivemu policaju. Kriva sem, sem rekla glasno in brskala za dokumenti. Na radiju so ravno peli Queeni - Predstava se mora nadaljevati! Da sem se srečala z enim najbolj ljubeznivih policajev, je odveč pripomniti, skupaj sva se smejala naprej. To pa tudi nekaj pomeni, a ne? se je oglasila mama. Seveda, sem se režala. Tale policaj pomeni, da sprejemam odgovornost za prometni prekršek in se pri tem režim. Dobre volje sem ostala naprej, do prihoda domov. Tam pa sem vstopila v svojo hladno shrambo in glasno rekla: Danes bi pa jaz nekaj spila! Zagledala sem buteljko traminca znanega privatnika, ki mi ga je pred osmimi meseci prinesla dobra znanka enologinja. Pijača mi je pomagala odpreti jezove žalosti in jeze. Pa dajva, neptun, sem rekla in navila glasbo, zaplesala sem in zajokala. Naslednji dan sem v prvi blagovnici kupila cede s pesmijo Predstava se mora nadaljevati... * * * * * Vse, kar se mi v življenju dogaja, mi prinaša moja energija, vse, kar doživljam, je Amen! vesolja na mojo vibracijo. Odgovorna sem za to, kar oddajam, odgovorna sem za svojo energijo. V skladu s tem me nekdo ne vidi ali zija vame, me ogovori, poboža ali odrine. Več ko vem o svoji energiji, večja je moja odgovornost. Na začetku stoletja resnice, odgovornosti in sposobnosti razlikovanja smo. Učimo se razlikovati, kaj podpira mojo božanskost in kaj jo ne. Nobenega prav in narobe ni, nobenega dobro in slabo. Tudi aids, nezvestoba, zasvojenost ali nasilje niso slabi. Način so, da človeka spravijo v naslednji korak duše, na naslednjo raven ravnotežja, (po)zdravijo ga. Vstali človek služi Zemlji in ne gre več zanj. Vendar v tem ni nobene slave ne glorije - za novo delo gre in za novo odgovornost, ko se ničemur ne umika, ampak pleše z vsem, kar pozvoni. Ta ples lahko zgleda kot moje srečanje z Zmagom, kot opravki po neprijetni zdravniški diagnozi, potovanje z ljudmi, ki niso tvoja vibracija, telefonski pogovor ali izmenjava nasmeha z neznancem v avtobusu. Pleši z vsem, kar pozvoni! To seveda ne pomeni, da naj bi vse na zvonec naslonjene ljudi spustili v stanovanje. Saj vsak dan bolj velja, da ni vse to, kar je videti! S časom razviješ občutke, ki zrastejo v sposobnost razlikovanja, kaj hrani tvojo Svetlobo in kaj ne oziroma kaj te bo dolgoročno podprlo. Dostikrat nas najbolj podprejo ta trenutek najbolj neprijetne stvari in ni ga človeka ne angela, ki naj bi ti pri tem svetoval. Življenje vprašaj, na svojo božanskost se obrni. Sam svoj angel si, sam svoj mojster postajaš. Tako se razvija nova intuicija človeka v povišani vibraciji. Višja vibracija in čistejši namen pa dasta višjo energijo človeka. Zaradi nje na Zemlji smo, to je potencial vsakega človeka. Rak mi je kot moj fantom smrti dal eno samozadostnost in kljubovalnost v primerih, ko ljudje od mene pričakujejo zanikanje nove mene, podajanje že umazane žogice v čisto običajni človeški igri. Izkušnja z Zmagom me je v tem samo bolj prizemljila. Ljudje ne dojamejo, da nisem to, kar zgledam! Ne grem se več iger in pri tem mi še danes ni najbolj prijetno. Bolj malo mi pomaga, da ne gre zame, ko se zavem, da bom človeka ob meni z naslednjimi besedami ali dejanjem spravila v proces. Že naprej začutim, kaj se bo zgodilo, ko pa na primer zmanjka bencina, gre pa že za kozmično zaroto (moj priljubljen izraz za posebej pestre situacije). O, sranje, pomislim, in potem rečem ali naredim, kar pride iz mene. Nasilna nisem, ne - samo resnična, končno svoja. Največkrat izjemno uravnotežena in globoko mirna, predvsem pa varna. In radovedna. (Kar ne pomeni, da v procesu ni zame posebnega darila v obliki še ne povsem preobražene bolečine iz takega ali drugačnega naslova!) Kako si okolica to prevede, je njena stvar, jaz vem, da mi je do mojih besed ali dejanj pomagala lastna božanskost. V letih razvijanja mojih občutkov mi je zelo pomagalo vstopanje v voljo moje božanskosti. Kadarkoli sem bila negotova, sem pomislila: Dajva, Boginja! Vstopam v voljo Boga! In stopila sem naprej, pomeni rekla ali naredila, kar je prišlo in se potem kratek čas čutila krivo. Lahko pa sem celo molčala - tega, se mi zdi, bi bila včasih brez Volje Boga še manj sposobna. Volja Boga je volja najvišjega in najboljšega v meni, volja tistega otroka, katerega prstek sem šele prijela, ki še hoditi ne zna. Kako naj skrbim za svojo božanskost brez zgledov v bližini, brez navodil? Zadovoljstvo s svojo Svetlobo pomaga in nekaj mesecev sem se posebej pozorno bravo-jaz-trepljala po rami. Nič več Hvala angeli in Ljubi Bog, hvala. Bravo jaz! je na vrsti, tako se hrani božanskost. ?! Ja, vse to, kar ti misliš in čutiš ta trenutek, sem čutila sama. Razlog več, da rečeš: Bravo, jaz! Volja Boga je nekaj, kar je vedno bilo v meni, zdaj je samo čas za zavestno povezavo z njo in za zavestno razumevanje tega odnosa. Volja Boga je najglobji strasten notranji glas, ki skrbi najprej zame. Volja Boga je moje vedenje, je nekaj, v kar na začetku tisočletja lahko samo vstopim, če jo res želim spoznati. Potem ko spustim svoje stare načine. Premik iz moje stare svobodne volje v Voljo Boga je stvar bivanja v Volji Boga. Kakšno dodatno razmišljanje in analiziranje nič ne pomagata, dihanje božanskosti pomaga. Opuščanje starih delov sebe pomaga. Akcija je tista, v kateri bom dobila izkušnje in še bolj razvila svoje občutke. Akcija, ko dnevno nekaj ur diham Metatrona, Zebiela, Gabriela, pa resnico, sočutje in odprtost. Vse to mi pomaga preobražati staro in živeti novo Svetlobo. V prejšnjem tisočletju smo ljudje zanikali svojo človeškost, obnašali smo se, kot da je kazen. Na svoj dan smo vplivali nerodno, v malih stvaritvah, po naključju in brez zavedanja, karma je bila razlog in opravičilo. Spremembe smo težko sprejemali. V stari Svetlobi se še zemeljskih strasti nismo zavedali, svobodna volja je imela omejeno področje vpliva, kar smo želeli, smo iskali "zunaj". Za dosežke smo se zahvaljevali bogu in angelom. V novi Svetlobi telesu omogočamo nova ugodja, sprememba je nekaj naravnega, cenimo jo, celo pričakujemo, ko se učimo vzdrževati ravnotežje na valovih dogajanj. Ustvarjamo v širokih zamahih, zavestno preobražamo strasti ob okusu strasti srca, v občutku zaupanja in varnosti vemo, da vse, kar potrebujemo, samo pride k nam. Poznamo neomejeno Voljo Boga, zahvaljujemo se sebi in dihamo Boga, ki tudi mi smo. V novi svetlobi čudeži postajajo naš način življenja, ker zavestno spuščamo svoje obrambe. Da mi (ne) gre dobro? Samo sem, kar sem, trenutek za trenutkom. Ko se naveličam svoje človeškosti, največkrat Svetlobo iz svoje notranjosti postavim ven in se pojezim nanjo. Angeli, kaj nam ljudem pomaga, če nas častite in spoštujete? Če vse vesolje ploska našim korakom? Nič mi ne pomaga informacija, kako hitro ali počasi se bližam svojemu svetlobnemu telesu... Dol k nam pridite, pa da vas vidim na Zemlji korakati sočutje in ljubezen. Pa pravljice o mojstrih in prerokih... - kaj so mi olajšale? Ja, Sai Baba in Mama Meera. Kje pa je kakšen človek - mojster, tukaj, zdaj? Kje je kakšen konkreten zgled? Resnica ostaja, da (moj) Bog je moje ogledalo. Sama svoja edina pomoč sem, ki v izzivih naprej loščim svojo svetlobo. Čeprav ne gre več zame. Kako, da se na to višjo resnico, ki podpira mojo višjo realnost, spomnim navadno takrat, ko se najslabše počutim? Da ne gre več zame. In kako to, da ne pomaga? To, kar mi je vsaj začasno največkrat pomagalo, je ugotovitev moje zdrave pameti: Zaradi tegale mojega dna bom bolj razumela ljudi, s katerimi bom delala in lažje jih bom sprejela, take kot so. Zaradi tele moje (pre)izkušnje bom manj stroga in bolj sočutna, še ljudem bo lažje z mano. Pa je res tako? Bolj resnična postajam in nihče pred menoj me s svojo energijo ne more zavesti. Prav zaradi svojih izkušenj imam človeka na dlani, ne glede na njegovo starost, spol, status ali trenutni izraz. Čitam ga in ga vem, dostikrat mi je resnica o njem bolj jasna kot njemu, vendar dvomim, da ga zato kaj lažje sprejmem. Posebej, če zanika, odlaga in se izmika sebi. Cenim in spoštujem pogumne v preobrazbah, v igricah (ne)moči pa ne izgubljam časa. Prav (ne)moč preveč poznam. Sočutja mi manjka, zato ga diham. Živali vodijo instinkti, ne čutijo pa pojmovnih, abstraktnih stvari kot ljudje, ne morejo se jim smejati ali se jih veseliti, biti ljubosumne ali skrbeti. Živali ne morejo ljubiti ideje Boga ne biti žalostne zaradi potencialne izgube. Človeško čustvo pa vključuje preteklost in potenciale. Omogoča veselje spominjanja in veselje do prihodnosti, praznuje nevidno. Čustva so del realnosti našega uma in telesa, uporabimo jih lahko. Čustva v resnici premikajo realnost! Mojstra čustev pa nista jeza ali strah, ampak sočutje. Sočutje je lastnost ljubezni, pa ni ljubezen, je čustvo kot središče nove intuicije, ki je meddimenzijski jezik človeka in višjega jaza. Na določeni ravni začenjaš čutiti čustvo, ki spodbudi komunikacijo in kot povratno informacijo dobiš energijo svetlobnih bitij in višjega jaza. Sočutje je sprožilec in povod komunikacije z Bogom, ustvari se "gostota ljubezni". Sočutje zdravi, ustvarja naključja, človeško realnost, ravnotežje telesa. Sočutje diham, da bi lažje sprejela svoja guganja in svoje dvome, da bi bila bolj ljubezniva, najprej s seboj. Človek je meddimenzijsko bitje, kar vsak dan bolj prihaja do izraza. Sočasno biva v večih dimenzijah, od katerih običajno vidimo samo eno. Dimenzije me zanimajo, vleče me skrito, zato to diham. Diham neozaveščene dele sebe z različnih ravni. Ko v to vložim dobro uro, se izjemno počutim. Poleg tega sem si v klepetu s Svaho zamislila srebrno, zlato in platinasto okno. Skozi enega, drugega ali enega za drugim skočim z namenom, da vstopim v tisto vibracijo in se s tem očistim. Tako se uglasim s Svaho, s katerim potem lažje klepetam. Pred dnevi sem bila začudena nad namigi, da imam platinasto energijo raje kot srebrno, ki mi je odgovarjala suho, skoraj neprijateljsko. Zaleti se nekam, sem pomislila in tako ugotovila, da nisem najbolj krotka. Skoraj eno uro sem se ukvarjala s svojimi ravnmi in jih napolnila z vsem dobrim in koristnim, kako to, da me je takoj za tem nekaj zagugalo? Očistila sem se še enkrat in se spet posvetila sebi. Pa kaj je danes za en dan? Šla sem v pogovor z energijami moje osebnosti. V mislih sem imela Hopija, Pravo, Metatrona, dobila pa sem čisto nekaj drugega. No, sem rekla delom mojega Svahe, pa se sprehodite po modni pisti, da si vas ogledam. Lepo eden za drugim... In zagledala sem gorilo. Ogromna črna opica s sijočo dlako je sedela na vseh štirih. Saj to je orangutan in kako zdrav, sem pomislila, in, a sploh obstaja črn orangutan? In kaj počne tukaj? Začutila sem izjemno notranjo silo pojave, njeno moč in mir, eno čudno čistost, dojela sem bistre oči živali. Pa dobro..., sijoča črna orangutanka... Čutila sem ogromno moč, samozadostnost, potrpežljivost, jasnost in prisebnost. Naj bo, če je že tako..., naslednji, sem pomislila. Zagledala sem stoječo bogomoljko z majhno glavo in prosojnimi krili. Pa kaj je danes tole, saj nisem v živalskem vrtu! Od zadaj je ozkost suhosti potegnila veliko iglo. Ne pride v poštev, prijateljica, kar posloviva se, sem rekla in ugasnila računalnik. Pognala sem se na Debnega. Če sem na kaj navezana zadnje mesece, je to ta hrib. Vročina ali dež, jaz se zaženem gor in kako dobro mi de. Dajva, ljuba Zemlja, sem ta dan rekla takoj ob vznožju, očistiva me. Vdihovala sem Zemljo in izdihovala očiščenje. Da sem imela v mislih očiščenje mojih energij ni pomembno. Med hojo sem ugotovila, da sem slabe volje. Pa kaj mi je danes, saj sem se že dvakrat poravnala... Še bolj sem dihala Zemljo in očiščenje. Potem se mi je pri odprtih očeh pokazal - črni orangutan. Nisem mogla več zanikati, da ta orangutan sem jaz ne spoznanja, da se me ljudje bojijo. Hodila sem v klanec in pojokavala, nikjer ni bilo nikogar. Pa dobro, Opa, ljuba orangutanka, sem ji rekla v mislih, če si že jaz, se vsaj na zadnje noge postavi, prijateljica. Ne boj se vzravnat. Šla sem naprej in velika žival skupaj z mano. Počasi, skoraj ležerno, vzravnano. Vsake toliko časa je pogledala nazaj in mene so polile solze... No, no, no, kaj me pa to tako žalosti? Saj ne gre več zame! Vili nikoli nisem bila podobna! Vsak me pač dojema v skladu s svojo energijo in svojo izbiro, to ni moja stvar. Očitno je, očitno je... Kmalu za tem je prišel mir. Z vsakim korakom sem se počutila bolje kot sijoča orangutanka. Od Črnega kala naprej sem Opa. Meni je prav! * * * * * Nuša je prišla z dopusta v Črni Gori in se z vso svojo silno energijo zagnala v nov začetek, ki je bil bolj človeški plan kot božji. Želela je služiti denar na zalogo, imeti normalno življenje in službo z osemurnim delovnikom. Svoj kiparski projekt Glav je z vso svojo strastjo začela snovati pred slabim letom, da bi ga uresničila do poletja, ko naj bi se na njenih klopeh v obliki velikih glav na večih koncih Fužinskega parka igrali otroci. Zdaj mi je povedala, da je kupila indigo-indigo auro somo - klicaj, da bo umrla. Moja hči si je kupila stekleničko aura some z indigo barvo v obeh polovicah! Brez besed sem strmela vanjo, ko me je obiskala dobro prizemljena, polna poguma in s slutnjo resnice v nasmešku. Kupila je enako stekleničko, kot sem jo izbrala jaz, preden sem dobila potrditev, da imam raka. Za tem ji je Božji plan oklestil načrt o šestih glavah na eno, potem pa odložil postavitev že narejene klopi z dvema glavama za nedoločen čas. Zabetonirani temelji so sami zijali v parku in Nuša je v sebi umrla. Sočasno so se v parku na drugem kraju Ljubljane pojavile tri glave njene znake. Uau, boli! Po dolgem času mi je bilo za nekoga res hudo. Pozabila sem, kaj pomeni sprejeti situacijo tako, kot je. Sredi mesta sva sedeli na gugalnicah v parku in molčali. To je bilo edino, kar sem lahko naredila. Ob njej sem bila in čutila prostor, ki jo je tako močno potegnil vase, da je bila oglušela nesposobna storiti karkoli drugega, kot sedeti in komaj dihati v svoji bolečini. Dokler ne umreš dovolj, bolečine svoje duše ne moreš spustiti. Čez dober dan me je Nuša vprašala: Kako naj spustim? Hči me je po dolgem času vprašala za nasvet, da sem ji lahko odgovorila, da ga nimam. Kako spustiti bolečino svoje duše? Ne vem, ljubica. Samo svoje načine poznam in še ti so vsakič novi. Ti spuščaš po svoje, saj si me ti to učila. Ti si me naučila, da je namen iti noter in dol, na dno. V bolečino vstopi, z namenom da si čimprej skozi. Če mi pa res dovoliš moje mnenje...? Opusti misel na vlogo socialne delavke z redno službo - preveč življenja, kreativnosti in strasti je v tebi za tako službo. Karma je to in lahko jo spustiš. Ljudem lahko pomagaš tudi drugače. Z izpolnjenostjo ženske, ki si, z izrazi svoje božanskosti, s treznostjo umetnice in z vsebino keliha sočutja, ljubeznivosti in sprejemanja, kar vse si ti. V tebi je toliko veselje in vizij vstajenja tudi za druge, tak inkubator idej kot si ti... Nuša je sprejela dva telefonska klica in zasijala; naslednji dan bodo fotografirali katalog za bienale... Po dolgem času dolgo nisem zaspala. Nuša in njena duša... Samo, da je Nuša ven. Samo da je ven, sem si ponavljala in čutila veliko hvaležnost. Ampak tista indigo steklenička..., ko bi le bila tale njena bolečina dovolj. JE UDOBJE V RESNICI DOLGČAS? Prijetno mi je v družbi nekoga, ki je, kar v resnici je. Ki mu ni težko živeti svoje človeškosti. Ki pokaže, da zameri ali je jezen, žalosten in razočaran. Ki pove, da ga boli in posebej, če od mene kaj želi. Igrice pa odklanjam. Dobra znanka je želela z menoj v hrib zato, da bi mi povedala zanjo dve pomembni stvari. Vsaki sem pritrdila, čeprav sem čutila drugače. Kaj pa naj? Predlagala je hojo v moji družbi, zadaj pa pričakovala potrditev sebe. Zato sem jo potrdila. Potem sem se na kavi znašla z žensko, polno nejasnosti in namigov. Za igrico je šlo. Ko bo kdo od mene želel kaj konkretnega, bo povedal. Do takrat pijem kavico, sem in gledam v Ljubljanico. Ne grem se (več). Potem sem v mestu srečala svojega prvega moža, mu vesela skočila okrog vratu in ga cmoknila na lice. In potem je poklical Zmago. Sem mislil, če prideš olupiti sadje za sušilnik... Ni mi za sadje. Saj veš, da je to izgovor... ?! Za kaj? Še vedno ne vem! Izgovor za kaj in zakaj? sprašuje Opa v meni. Ker jo v resnici ne zanima, tudi ne vpraša naprej. Mirno čaka, da se Zmagov pogovor-monolog konča. V velikem miru, v rahlem začudenju in z malo neprijetnega okusa, ko molčim, da ga ne bi prizadela. Nihče ne želi biti zavrnjen, v nobeni vlogi ne. Znanec iz sosednje ulice in jaz, kolesi, ki se vrtita vsaka v drugo smer. Opa, pojdiva zdaj to napisat. Potem pa na Debnega, ves dež današnjega dne se je že izlil in zemlja bo mehka lepo dišala... Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (12. del) Komentarji (0) www.pozitivke.net