Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20041220111319712




Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (10. del)

četrtek, 30. december 2004 @ 06:13 CET

Uporabnik: Pozitivke

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)


Nekajkrat smo prespali v šolah in se zjutraj srečali z otroki, ki so prišli k pouku. Po štirideset in več črnih glav različnih starosti je enoglasno zmolilo in zapelo. Petje…in moj naslednji premik vibracije. To poznam, tega se vse moje celice spominjajo. Brez drame, samo solze v močnih občutkih in moja izbira: naj z menoj ostane tisto najvišje in najboljše od teh spominov. Drugič sem lahko mirno opazovala po letih razvrščene otroke, kjer so eden za drugim igrano kaznovali naslednjega za sabo, ki v nedeljo ni prišel k maši. Za to gre, ja, mi je potrdil Rufus, vodič. Dokler ni brcnil bolj agresiven otrok in potem je bil jok. Kot povsod po svetu. In tudi majhni otroci so na kup metali butare lesa za učitelje. Ker pozimi je tudi tukaj mraz. Če butare ni bilo, je učitelj koga frcnil v čelo…

Potem ko mi je med hojo dva dni brbotalo v črevesju, se je iz njega ulilo. Ker me ima življenje rado ravno na dan, ko smo hojo zaključili zgodaj popoldan, v šoli, sredi vasi. In ker me nima rado dovolj, na dan, ko sem dva tedna prezgodaj dobila menstruacijo. Sočasno sta mi na ustnicah in na nosu zacvetela herpes in od pasu do vratu rdečkasta alergija. Sem kaj spustila? Tik pred tem sta me zagrabili žeja kot še ne in precejšnja šibkost. Pozno popoldan sem zaspala kot top, da me je zbudil lasten vodeni izliv do višine ledvic. Saj to ne more biti res! In v grlu me je rezalo kot v otroštvu. Nekaj sopotnikov mi je ponudilo različna zdravila.

Takoj ko sem lahko, sem vsa tresoča v svoji šibkosti kar najbolj osredotočeno in z najčistejšim namenom in jasnostjo zaprla oči in rekla devi moje fizične ravni.
"Hvala ti za pomoč! Razumem in vem kaj se dogaja z mano in česa se učim in, recimo, da tole vse sprejemam. Tu sem zaradi sprave z Zemljo, s plemensko pripadnostjo in s svojim fizičnim telesom. Vem, da je bil začetek te poti zame velika sprememba, ni pa prevelika in predvsem je zame zdravljenje. In zdaj bi rada poskrbela za svoje fizično telo. Če bo res potrebno, bom vzela antibiotik, vendar bi raje izbrala kaj bolj ljubeznivega. Čeprav se tale trenutek počutim slabo kot že dolgo ne, sem tukaj in zdaj pripravljena narediti karkoli in to poljubno dolgo časa, da bom jutri zjutraj zdrava. Kaj lahko naredim za to?"

Seveda sem vstopila v globok mir in občutek varnosti, v vedenje, da je vse natanko tako kot je najbolje zame. Zemlja in jaz sva eno, telo in jaz sva eno. V nekaj osredotočenih vdihih sem se drugič na poti povezala s svojo Svetlobo. Potem sem v skladu s svojim vodenjem spila preostali dober centimeter makrobiotične pijače ume su, ki mi je še ostal (nekaterim sopotnikom je že pomagal, ko so imeli prebavne težave). Kis iz umeboši sliv je najbolj ogabnega kisloslanogrenkega okusa, pa najbolj učinkovito zdravilo za želodčne in prebavne težave, edina zdravilna stvar, ki sem jo imela s seboj. Čez dobro minuto mi je del napitka butnil v glavo, da me je kar odneslo malo manj kot v sredo domorodcev bruhat, v glavi ostala sol pa je vezala prej polokano vodo. Tri dni sem bila videti kot eskim. Vsaj počutila sem se tako, videla se nisem, ker ogledala nisem imela. Vzporedno čiščenje ega! Počutila sem se posvečeno v pleme.
Naslednje jutro je pred šolo v množici domačinov prelepa ženska mojih let prodajala sadje in spominke. Samo za roki sva se držali in se smehljali druga drugi in niso me motili mehki ostanki njenih nekdaj odrezanih členkov štirih prstov na eni roki (sedaj so že opustili običaj, da si ženska ob smrti sorodnika odreže dva členka prsta). Tako zelo lepa je bila ta ženska in mirna v spravljenosti s seboj, se mi je zdelo. Le kaj je v zadnjih urah umrlo v meni?
Ko je fotoaparatom kolegov začela pozirati s pohabljeno roko, sem šla.

Medtem ko so grozeče pobarvani domačini demonstrirali plemensko borbo, so ženske pripravile peč. Precej veliko in globoko jamo so obložile s plastmi bananinih in drugih listov in vročih kamnov in to večkrat ponovile z vmesnimi sloji zelenjave in seveda pujsa; oblikovale so kar visoko grmado in jo lično povezale. Vse to se je noter skuhalo do mere, ki za večino od nas ni bila užitna. Tudi zato, ker je po dvorišču hodil in nas ogledoval očitno malce umsko prizadet starejši fant s svežim pujsovim črevesjem v rokah. Nobenemu od nas ni ušlo, da ga je jedel v svežem in kasneje v skuhanem stanju. Nazoren prikaz naše preteklosti, ob katero se nihče od nas ni posebej zataknil, vsaj na glas ne. Saj to je to, po kar smo vsi na ta konec Zemlje bolj ali manj zavestno prišli, ne glede na to, da nekateri od sopotnikov zavračajo reinkarnacijo. Potem smo še vedno v vročini opazovali skupino moških in starejših fantov, ki so očitno zadovoljni jedli meso in ločeno od njih, nekaj metrov stran skupino žensk z manjšimi otroki.
Ženske so posedle ob in na kuhane liste in zelenjavo in brez besed to jedle. Na tistih kupih zelenjave so molče sedele in požirale. Ne da bi se pogledale, so sedele naprej in požirale, brez besede. Z belo porisanimi telesi, samo v slamnata krila oblečene ženske so brezizrazno žvečile vso tisto zelenje in krompir in nekaj kakor zeleno repo. Poglavar Džali je vmes svoji (ne vem kateri po vrsti) ženi prinesel nekaj mesa. Nisem se mogla nagledati tistega goltanja… Zelo malo žvečenja, resnosti brez besede… Tiste pristnosti brez posebnega izraza. Nekateri pa v tej inkarnaciji res počivajo. Res samo so.
Papua se mi je pomagala vrniti na Zemljo in indonezijske otoke sem res lahko uživala.


Na Gili Travanganu se je del moje družbe odločil, da bo poskusil gobice; tega seveda nisem smela zamuditi. Zvone je bil pred "večerjo" malo nemiren, očitno se je čutil odgovornega tudi za odrasle ljudi. Z najboljšim namenom in vero v njegovega Duha sem mu rekla, da bo vse v redu. Če pa v to dvomiš, lahko s svojim dobrim Duhom izbereš energijo izkušnje za vse, ki bomo gobe poskusili. Poslal mi je enega svojih kaj-se-pa-ti-spet-greš-pogledov in povedal, da so take stvari izkušnje nezavednega, na kar ne moreš vplivati, saj ven pride to, kar je na vrsti.

Ljubi Zvone! Kako me ta moški ni maral, enostavno ni maral moje energije. Tedne me je zbadal, res. Čisto na začetku me je njegova grobost tako presenetila, da sem na prvi vožnji s čolnom v Novi Gvineji kake četrt ure pod svojim slamnikom požirala solze. Po izkušnji z Zmagom je Zvone sicer zame bil manjša malica in uspelo mi ga je sprejemati takega, kot je. To navadno ni lahko, če tebi nekdo je všeč, on pa kaže, kako mu ti nisi. Po štirih tednih zbadanja je mimogrede omenil, da ženske, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, tako kot jaz, so spolno nezadovoljene in zafrustrirane. Takrat sem mu lepo rekla, da zdaj je pa dovolj. Moja duhovnost gor ali dol, dragi gospod, odslej me pa pusti pri miru. Sicer te bom ven iz svoje duhovnosti pohodila in verjemi, da to znam. Potem je bil mir in sobivanje, kar vsaj meni ni bilo težko. Zvonetu sem bila v vsakem vdihu na njegovi poti z lahkoto hvaležna.
Resnica je še, da nobenemu od prisotnih nisem posebej sedla v spodnje čakre, kar je zame bila posebna izkušnja; navajena sem biti vsaj na robu pozornosti ljudi. V svoji praznini identitete sem bila, ki se je na zunaj odrazila, kot se pač je. Zame ne preveč prijetno.

Nasmejani domačini so nam gobice v palačinkah prinesli med blazine v dvignjeno hišico s svečami, okrog katere so se smukali kot mačke. Gostoto njihovih pričakovanj bi lahko rezala, očitno so se veselili zabave z zadetimi turisti.
Drži se me, Prava, sem pomislila, odločena, da sledim svojemu vodenju in gobice, kaj vem, zakaj, poskusim tudi jaz.
Nič ne bo hudega, je rekla ena od sopotnic, ki ni nameravala poskusiti gobic in je s seboj prinesla viski in džin, jaz vas bom čuvala.
No, dobro, sem še jaz rekla Svahi, izbiram najvišjo in najboljšo izkušnjo za nas vse. Samo Svetlobo in nič drugega kot Svetlobo!
Čeprav sem angelom minule tedne odtegnila svojo pozornost, sem na hrbtu takoj začutila toploto. Na hrbtu sem začutila toploto! Na hrbtu sem do zdaj čutila toploto samo, ko sem pisala Magdaleno, drugače pa Prisotnost vedno začutim spredaj, noter v sebi, v rokah ali okrog glave in skozi svoja čutila.

Potem smo pojedli palačinke in čakali. In čakali in čakali. Fantje so nas hodili gledat, nekateri sopotniki so postajali nestrpni, začeli so ugotavljati, da so nas fantje ogoljufali. Meni pa je situacija začela postajati smešna. Na nekaj sem se začela smejat še bolj in potem bi se samo še smejala. Vsaka misel ali slišana beseda je v meni čudno oživela, odprla me je, me naredila igrivo in lahkotno in spravila v smeh še bolj. Ko sem lezla z blazin, sem se spomnila na ladjo Julko, s katero smo potovali pet dni in to je bilo dovolj za naval smeha, ki ni hotel miniti. Nekateri so se vsaj na začetku smejali z mano, potem pa jim nekako ni bilo več smešno, verjetno zaradi njihovih pričakovanj. Zaradi česar sem se jaz režala še bolj. V svojo kopalnico sem šla preveriti svoje zenice, kakšne posebne razlike nisem opazila, hodila sem normalno. Ko sem se vrnila, sem se (jim) še malo režala, skupaj več kot pol ure, potem pa počasi tudi meni ni bilo več zabavno; moj smeh je bil odveč.
Vidiš, da lahko izbereš energijo za vso skupino, je moj ego rekel Zvonetu, na kar je on samo zamahnil z roko proti meni.
Sama sem bila najbolj presenečena, ko sem slišala, kar sem rekla. Moja družba je šla v restavracijo na (še eno) večerjo, jaz pa plavat. Žalostna, celo solzna. Kaj se bo vse moralo zgoditi ljudem, da bodo začeli dopuščati, sprejemati in verjeti skrito?

Na Gili Travanganu sem bila lahko sama kot še ne na tej poti in obenem sem družbo srečevala povsod. Za Nušo sem kupila krasna lesena kipca, sama sem šla v restavracijo na večerjo, nasončila sem se, privoščila sem si neumnost v mojem stilu. Bosa sem jo mahnila proti eni strani otoka, kjer sem se nasončila ravno do dvanajste ure. Ko sem se odpravila naprej, sem ugotovila, da je pesek na tleh prevroč, da bi po njem lahko hodila. Sandal nisem imela, obala pa je bila na tistem delu tudi neprehodna, nisem mogla nazaj ne naprej. Sama sebi sem se glasno režala, ko sem na tla pred sabo metala izmenično torbico in srajco in stopala nanju, da sem se lahko premikala. Občasno sem si odpočila v redki senčki in tako priskakala do restavracije v obliki ladje s krasnim razgledom. Ah, ja, Gili Travangan… Ena meja je bil zame, en nezavedni prehod, ki mi ga je potrdil odhod. Na čolnu, ki je zapuščal otok, sem požirala solze vsakič, ko sem se ozrla nazaj.


Svetišča so bila ves čas po malem v moji bližini kot spomeniki obljube, ki se je izpolnila v enem zadnjih dni potovanja. Na dan velikega praznovanja, ki so mi ga trije domačini razložili vsak po svoje. Ni pomembno, kaj so praznovali, jaz sem samo dihala. Se v dihu z namenom odpirala najvišjemu in najboljšemu zase. Indonezijci seveda boga praznujejo ustrezno svojemu družbenemu položaju in šla sem začutiti energije različnih prostorov v velikih svetiščih, v dveh različnih krajih. Opazovala sem praznično oblečene stare in mlade, njihove otroke in daritve, svečenike in plešoče lepotice. In doživljala izrazitejše in bolj blage premike vibracij svoje energije.

V belo oblečen deček z živo gosjo v rokah mi ni namenil svoje pozornosti, prelepa mala Šanti pa mi je sama od sebe podarila rumen cvet in me molče samo sijoče gledala. Mahali sva si še, preden je visoko na stopnicah stopila v svetišče najvišje kaste. Potem me je vso zmehčano odneslo na rob moškega dela svetišča najnižje kaste, k vznožju manjšega odra, na katerem je imel obred Sri Mpa, moški s kristalom na glavi in s kristali po ramenskih in prsnih delih oblačil. Vmes in potem sem izkušala vibriranje in solze, vleklo me je v kako-lepo-oh-kako-to-poznam-dramo. Vendar vedno v takem primeru naredim isto - izberem prizemljitev najboljšega iz te preteklosti zase. Zato na potovanja tudi grem. Da se spomnim najvišjega in najboljšega iz svojih prejšnjih življenj. Kako to potem shodim po vrnitvi domov je pa druga stvar. To je pa potem čisto druga stvar.


* * * * *

NIČ ZUNANJEGA ME NE BO POVEZALO Z MOJO BOŽANSKOSTJO

Junija 02 sem občutila grobo razliko med menoj in okolico, ki kot da se je bila preutrujena veseliti še svojega dopusta. Molitev bi jim pomagala, sem pomislila, vendar Zgodi se tvoja volja… nima več nekdanjih učinkov, vsaj pri ljudeh, ki jih jaz poznam, ne.
Moč človeka je v neodprtih vratih in moja vrata lahko odprem ali gledam zaprta samo jaz. To menda že vemo, da Bog ničesar ne more narediti namesto ljudi. Bog nas samo brezpogojno ljubi, nam pa kot da to ni dovolj. Še hud naj bi bil, zahteven, nestrpen in maščevalen. Vendar Bog, ki je ljubezen in dobrota in še marsikaj najvišjega in najboljšega, nič ne pričakuje od ljudi!
Zakaj se potem tako ženemo, komu (in kaj) dokazujemo?
Še vedno mami in očetu oziroma njunim izpeljankam v partnerjih, šefih, prijateljih?
Kam? in Kako? sprašujemo Boga, ki se samo smehlja in blagoslavlja vsako našo izbiro.
Bog blagoslovi vsako mojo smer in moj način, ker ve, da me peljeta v novo izkušnjo, v kateri se bom naučila nekaj novega - o sebi. To ve Bog - ne pozna pa izida mojih dejanj, ne ve rezultata.

Nihče ne pozna moje prihodnosti - zato, ker jo ni. Ker si ustrezno svoji svobodni volji na poti kamorkoli lahko kadarkoli premislim, pomeni pohitim, počakam, zavijem.
Moja izbira je moja moč in samo moja odgovornost.
In v njej pomaga molitev, ki v novi Svetlobi je - tišina.
V miru svojega tihega prostora dobivam vse svoje odgovore in dojamem, kako res primerno je vse tako kot je, svojo uravnoteženost doživim, svojo ozdravljenost od česarkoli, svoje obilje.
V tej novi molitvi stika same s seboj vse dovoljujem in vse sprejemam, prav nič me ne moti, nobene pripombe nimam na nič.
Dokler se ne pojavi misel, ki me skuša dvigniti na noge. Misel navade, ki je delovanje. Doseganje. Delanje. Dokazovanje. Pa sem se že po raku zaobljubila, da nikomur več ne bom nič dokazovala…


Po vrnitvi iz Azije sem Ljubljano čutila ihtavo, zaletavo in v tesnobi in kot da bi se deli mene skušali prilagoditi in ujeti ritem z nervoznim in neulovljivim. V prostoru splošnih vozlov in zadrgnjenosti sem bila vedrina in širina, nobene usklajenosti nisem čutila z ničemer in nisem vedela, kaj naj s tem. Na to, da mi ni treba biti z ničemer usklajena, nekaj tednov nisem pomislila. Vedela sem: Po sestopu s karmičnega kolesa me prav nič več ne obvezuje, popolnoma svobodna sem v odnosu do vseh ljudi, v ustvarjanju svojega dne, v pisanju svoje nove knjige življenja. Izziv mi je enostavno bivanje, ko se dnevno učim zaupati svoji božanskosti, iz katere vsak trenutek ustvarjam svojo realnost in, ki mi dnevno prinaša darila. Če sem na darila pozorna jih prepoznam - če se zavedam, če se ne kujam in če nisem v kakšni preobrazbi. Tako drugače je to od preteklosti, katere ostanki so še v celicah, in zato moj izziv.

Moje karme je konec, ne živim pa v iluziji, da sem zdaj edina zveličavna svetloba, ki ne potrebuje več izzivov.
Konec karme pomeni zavestno umirati in umreti v tolikih načinih stare(ga) sebe, da prepoznaš in potrdiš Boga v sebi in Boga, ki vsak človek je. Pomeni vstati, hvaležen za minula križanja, ki so te edina pripeljala v vstajenje. Pomeni diplomirati, se posloviti od šole in začeti novo življenje.
Vstali človek je na novem začetku, ki je nadaljnje višanje vibracije njegove energije, pomeni nadaljnje korakanje njegove duše.
Vstali človek ve, da pot Domov ni smiselna - ko bo živel Boga, ki tudi on je, bo Dom sam prišel k njemu.
Sledi pravo služenje Zemlji, pomeni proučevanje višav svetlobe in globin teme. Izkušanje najmanj višin miru, dovoljevanja in sprejemanja, veselja in strasti srca, svoje modrosti in višjega vedenja.
Pa nadaljnje proučevanje dna, ki je v povišanih vibracijah bivanja še vedno dno, a drugačno. Zato pa nič bolj prijetno, samo drugačno. Z drugačnimi učinki… Drugačno…

Vse je drugače tudi na področju Boga in to je to, kar mene bega. To, da se nimam na koga ne na kaj naslonit. Če verjamem, da tudi jaz sem Bog, ni več smiselno naslanjanje na dele Boga zunaj mene, pomeni, tudi na druge ljudi in na angele ne. Zato me je Foster pred odhodom v Indonezijo ljubeznivo pripeljal do nove resnice: Zdaj se pa tudi nase ne moreš več zanesti! Bila sem olajšana, celo zadovoljna… Zadovoljna sem bila, ker nisem vedela, kaj to pomeni! Nikjer še nisem brala ali slišala o končevanju karme prednikov.
Karma prednikov je v človeški DNK, v biologiji, v družinskih boleznih. V čustvih človeka je karma prednikov. Lahko sestopiš s karmičnega kolesa, pa se te družinska karma še vedno drži. Spusti jo, zdaj! Danes ljudje s svojimi zavestnimi preobrazbami preobražamo dogodke pradedkov izpred stoletij, svojo preteklost pišemo na novo. Vstali človek je pozdravil svojo preteklost in zdaj zdravi preteklost svojih prednikov.


Predstavljam si, da smo v človeško obliko na Zemljo prišli, da bi pozdravili svojo ločitev od Boga tako, da bi ga našli in se z njim ponovno povezali v eni višji izpolnitvi, predvsem pa v veselju in strasti svojega izraza, ki je božanski. V nižjo vibracijo smo prihajali v valovih istih kvalitet Boga, ki predstavljajo različne duhovne družine. Moja resnica je, da se jaz in moja duhovna družina že dosti življenj posvečava religijam, duhovnemu iskanju in preobražanju energij, ne pa na primer umetnosti, znanosti ali ekonomiji. Zavezali smo se služenju, več življenj proučevali duhovni vidik jaza in ljudi, v človeških šolah in šolah na drugi strani tančice. V tej družini posebej čutim njene člane, ki sledijo resnici Boga, tej veji pripadam.

Svetloba, ki jo ljudje lahko nosimo ali prevajamo, je bila do zadnjih desetletij prejšnjega tisočletja skrita, pred stoletji celo varovana v posebnih svetiščih, in zaradi potrebnega ravnotežja povezana z magnetnimi mrežami Zemlje in drugimi mrežami, kar je omogočalo našo povezavo z višjimi ravnmi. No, teorija me ne zanima toliko, bolj praksa, in eno vem. Moja duhovna družina se med prvimi ukvarja s preobrazbami energij, med katerimi zastavo nosi - strah. Čustveni izzivi so naša posebnost, skoraj verjamem, da se največ naučimo v svojih čustvenih odzivih. S preobrazbo strahov ustvarjamo ljubezen, ki je energijsko seme nadaljnjih preobrazb. Naivno dolgo, a spoštovanja vredno, smo v iskanju vztrajali sami in gradili moč osebnosti in glave, hranili ego, ki je enega najlepšega dne klonil in dopustil možnost, da obstaja nekaj višjega in boljšega od njega. To Svetlobo povabil k sebi, jo dobesedno prosil za pomoč in tako začel spoznavati običajno nevidne dele duhovne družine - vodnike in druga svetlobna bitja.

Vodniki so tisočletja in več službovali kot člani naše duhovne družine in naši najboljši prijatelji - ko smo slavili, sijali in blesteli in v temi kotov zaprtih omar razočaranj, obupa in drugih bolečin. Bili so del našega energijskega polja. Tik pred letom 2000 pa so nam izročili darilo. Pokazali so nam globino razpoke in nekaterim prepad in slutnjo tal pod nogami na megleni drugi strani. Vodniki so rekli moji duhovni družini, naj skočimo, mi pa nismo vedeli, kako daleč in še manj, zakaj. Potem so se poslovili, za vedno so šli. Zapustili so našo energijo in ni jo bolečine, globje od tega!

Za človeka ni hujše izkušnje od te, ko ga zapustijo njegovi vodniki. Popolnoma nemočne so nas pustili v izzivu z namenom, da pridemo nazaj do svoje moči - do zavestnega stika s Svetlobo v sebi, ki je edina prava moč Zemljana. Nekateri smo skočili takrat, drugi so zdaj v zraku in ostali še bodo skočili. Za nameravani skok ni bilo tolažbe ne varnosti v starih knjigah in ne novih navodil, saj naj bi jih šele napisali - če in ko pristanemo na drugi strani prepada. Temu primerni so bili naši strahovi.
Učili smo se zaupati svoji božanskosti, ne glavi - ta proces še traja!
Se osredotočati na svojo svetlobo in samo svetlobo in opuščati vse, ampak vse v sebi in okolici, kar te svetlobe ni podpiralo.
Učili smo se umirati naprej in tako zavestno višati svojo vibracijo. Dokler nismo izgubili strasti do človeške izkušnje in spustili večino človeka, ki smo bili. In v teh trenutkih je naše bližnje zaskrbelo, da smo znoreli.
Šele ko smo spustili svojo človeškost, smo lahko res začeli sprejemati. Nekateri smo res pustili knjige in vse, kar so govorili drugi, končno smo začeli poslušati sebe. Šele takrat smo dojeli: Iskanja je konec, po tisočletjih življenj na Zemlji smo končno našli. Takrat šele smo se dotaknili majhnega prstka otroka v sebi, ki je komaj rojena božanskost… Začutili ljubezen, hrepenenje in strast srca, se v vsej polnosti zavedli procesa, ki je globoko oseben.

Nihče, ampak nihče, ti nima pravice določati tvojega Boga!


Tako sem na en način postala opazovalka svojega življenja. Spominjati sem se začela, kdo v resnici sem. Spoznavati, da nova svetloba pomeni dovoljevanje, ne vplivanje. Opuščanje primerjanja in ocenjevanja, pomeni dualnosti. Vse je v redu! Žalost in zamere so v redu, samo so in bolezen je v redu, vse, kar je, je primerno, ni (ne)prave poti. Sprejela naj bi sebe in se ne želela spremeniti, končno naj bi zrahljala svoj prijem, ki so moja prepričanja. Posebej prepričanja o sebi. Spustila naj bi krivdo in bolečino. Božanskost bom živela samo, če bom sprejela svoj človeški del.

Osnova mojih korakov zadnjih nekaj let sta opuščanje starih delov mene (izziv lahko opustim, ko sem naredila vse, kar lahko) in sprejemanje, pomeni ljubezen. Zelo hitro sem spoznala, da vsak naslednji korak v ljubezen na dan prinese ostanke moje teme. In vsaka bolečina me spomni, naj spustim! Kar sproti utemeljuje primernost stalnega dnevnega reda:
- sprejemam stvari, take kot so
- sprejemam svoj človeški jaz
- živim v trenutku, živim v "zdaj".
Razen takrat, ko ne.
Takrat diham. Diham angele, ki držijo mojo božanskost vsakič, ko jaz pozabim nanjo, ko se zaprem. V dihanju kvalitet Boga terjam nazaj resnico, ki je moje ravnotežje, pa moj mir in stabilnost. Govorim celicam našo resnico - da smo odprtost, veselje, lahkotnost in igrivost…, pa odpuščanje. Odpuščam si za jezo in za zamero in…, ja, seveda, odpuščam si, ker ne morem živeti vsega, kar čutim in vem, da sem. Diham sprejemanje vseh mojih zavrnjenih človeških delov, ki se vračajo in kasneje jih bo težje preobraziti kot zdaj. Biti človek je velika, vesela in ljubeča stvar! Kako velike besede in kako pogosto nedosegljive. Odpuščam si za strah, za negotovost in za krivdo, ki vsi izvirajo iz trenutka ločitve od Boga! In deluje. Deluje moj čisti namen in deluje dih, ki je potrjevanje življenja. Ker celice komaj čakajo novih navodil. Če jih ne dobivajo, se obnašajo ustrezno starim programom. Tako se učim sprejemanja, tako skušam živeti srce.

Kako pa ustvarjam prihodnost? Moj izziv ostaja projiciranje moje preteklosti v mojo prihodnost.
Kako vendar naj si ustvarim nebesa na Zemlji, ko sem jih nedavno kot posledico te iste izbire dobila z dilo čez stegna in z mečkanjem srca?
Praksa, ljubica. Vadi! Bodi pogumna in izberi nebesa še enkrat…
In če…?
Praksa, ljubica. Vadi! Bodi pogumna in izberi nebesa še enkrat…
Ljubim Svaho! Razen takrat, ko ga/jo ne.
Prava pravi, naj si (z glavo) ne stojim na poti! Da božansko ravnotežje je v meni, samo dovolim naj ga.

V človeku obstaja naravni red stvari in dopustil naj bi izid in rešitev, do katerih pride, ko ne vpliva na rezultate! Velja za biologijo in vse ostale kategorije človeških izzivov. Ko človek dovoli notranjemu ravnotežju, da deluje, se stari izzivi vrnejo k njemu na najbolj primeren način (izzivi zadevajo biologijo, obilje, odnose in lastno vrednost). Ne misli kot človek, je naslov ene Kryonove knjige. Ne prosi več vodnike za pomoč in ne misli kot človek! Sicer bo bolelo.
Boli, če nimamo modrosti in razumevanja dinamike nove Svetlobe.
Boli, če se ne (na)učimo sprejemati in, če v procesu nismo potrpežljivi.
Boli, če ne dojamemo, da ravnotežje in milost sta v vsakem od nas.
Boli, ker ni učiteljev in ne priročnikov.
Boli, ker mislimo.
Boli, ker si ne zaupamo.
Boli, ker se zbujamo majhni, nepomembni in sami v gneči svetlobnih bitij, ki nam pojejo Alelujo!
Boli, ker še ne znamo drugače.
Boli, ker smo navajeni slediti in predajati svojo moč, ne biti stvarnik.
Boli, ker se ne čutimo vredni.


* * * * *

Konec junija spet sedim v sedlu! Kakšna milost, skoraj sem jo že pozabila…
Včeraj sem po 16 urah vožnje z vlakom prišla iz Gabrieline delavnice petih ritmov v Hamburgu in to nova, prizemljena in v srcu, pa polna sebe in predvsem entuzijazma, ki sem ga pogrešala. V Hamburg sem šla z nahrbtnikom in vlakom v prijetni družbi. V družbi soplesalcev iz 19. držav sem odplesala svoje rojstvo, pa mamine in očetove sence, svojo zrelost in svojo smrt. Noben problem - vse že tolikokrat dotaknjeno, dosti že tudi preobraženo, da sem se res lahko veselila v plesnih gibih sproščene energije, svoje nove moči. V plesu jemljem svojo moč nazaj, sem izbrala, sebe praznujem. Lahkotnost pa samozavest sem plesala in še kakšen žalosten ostanek česarkoli že. Zadnji dan pa sem presenečena in jezna, celo besna, izbrcala pozabljeno puberteto.

Moji komolci so rezali po zraku, divja sem skakala in glavo stresala v oglušujočih decibelih Pink Floydov in drugih. To je pa bilo darilo! Več kot 200 nas je divjalo ob ne-potrebujemo-izobrazbe-ne-kontrole-rojstev in drugih besedilih in ustreznih ritmih. Se prepuščalo desetletja starim in novejšim skanaliziranim rokerskim vibracijam, ki so čistile izkušeno prisilo, večletno kontrolo. Ljubi bog, kakšna ovca sem bila! Vse tiste ure klavirja, izpiti, pa papirji kot priznanja, diplome..., in plesat nisem smela. Vse "moram" in "treba je" sem zbrcala in izsuvala. In jasno je - zadovoljna ostajam z vsemi svojimi dosežki. V puberteti sem se naučila vztrajati. Izkušati takoimenovane uspehe, živeti (tuje) vrednote. Predvsem pa je prav vsak del moje preteklosti pripomogel, da danes sem, kar sem.
Zdaj sem prizemljena, mojega dopusta je konec, zdaj bom pisala, sem se nekajkrat opomnila…

Po dolgem času sem sedla in pomislila, kaj bi v resnici rada. Odprta in voljna sem po dolgem času čutila dovolj poguma za ustvarjanje nebes na Zemlji zame. Jaz to (spet) lahko! Ustvarila si bom nebesa zame in sploh - hujše, kot je bilo to zimo, sploh ne more biti! Ulil se je dež in strele so sekale, ko je Ljubljana olajšana zadihala. Popisala sem celo stran obilja in blagoslovov in najboljšega zame. Na področjih dela in zdravja in odnosov in vsega. Zbudila me je z demoni obsedena ženska in se najavila za ob devetih, ko jo ni bilo. Čakanje sem izkoristila za čim bolj podroben opis mojih strahov, povezanih z izbirami prejšnjega dne (druga faza od skupaj osmih stopenj ustvarjanja realnosti po izbiri). Presenetili so me moji strahovi pred uspehom, pa grobostjo in zavračanjem okolice. Čutila sem, da se univerzum okrog mene premika. To! V nekaj najvišjega in najboljšega zame bom spremenila svoje življenje!
Skoraj sem že začela pisati o potovanju, ko me je Mira povabila na sprehod in potem je poklical Zmago! Izbire in strahovi, tole pa res deluje, sem utegnila pomisliti zadaj nekje v svoji glavi, medtem ko sem se seveda režala. Dober del pogovora.

Odplesala sem sence in smrt, nova sem in odprta - kaj drugega lahko pričakujem od življenja, kot da boš poklical ti, sem bruhnila v smeh, ko sem ga zaslišala.
No, vidiš…., je bil slišati vesel tudi on.
O, ne! Ne bi bilo razumno, sem povedala takoj na začetku in potem sva se hecala. Vsaj jaz sem se, pa je kmalu postalo resno.
Si šla potem dol…? je vprašal, kot da me ne bi vmes poklical in iz odgovora na tajnici vedel, da sem "dol" bila. Nisem iskren! mi je sporočil. Potem je rekel, če se bom kaj oglasila.
?! Še vedno isto! Pa saj ne more biti res, da sem na vrsti, da mu popestrim… karkoli že? Še vedno zelo dobre volje sem pomislila, kako se le lahko obnaša, kot da se vmes ni zgodilo vse, kar se je. Saj se z menoj ne more pogovarjati, kot da se je vmes zgodilo vse, kar se ni. Lepega, človeškega…
Zmenjena sem, sem povedala po resnici. Čeprav sem vedela, da bo sklepal, da z moškim, nisem rekla, da z žensko.
Zakaj pa? mu je hitro in jezno ušlo.
Saj, to se tudi jaz sprašujem, sem odgovorila v smehu (morda je pa mislil za kaj, ne zakaj?!). Hecala sem se naprej, čeprav se je energija pogovora spremenila. Igra med moškim in žensko, stara kot Zemlja. Med nama je bila maska, verjetno več mask. Ni se spremenil! V teh štirih mesecih se Zmago ni spremenil! sem ugotovila in začutila olajšanje.
Ker tu in tam naredim kaj res uspešnega, ženske od mene kar nekaj pričakujejo, kar nekaj bi rade, da naredim zanje…, sem ga zaslišala vmes.
Precej naivno, sem rekla mirno. Tebi je mogoče samo dajati, dobi se od tebe nič, vsaj na zemeljski in čustveni ravni ne, sem se zaslišala.
Pritrdil mi je, ker je pač pričakoval pritrditev, res slišal me ni, ker me ni poslušal; kikirikal je naprej. Tokrat kritiko žensk.
Morda bi pa lahko bil bolj ljubezniv do žensk, ki niso tako zahtevne, mi je ušlo.
Saj ničesar ne obljubljam…, je hitel, kot da me ni slišal.
Ne, to pa res ne, sem pritrdila še vedno v smehu. V nastali jasnosti sem se umaknila korak nazaj in pomislila, da zdaj bo pa Mira počasi že tu, torej bom zaključila pogovor.
Povabil si me k sebi, ne na primer na tiramisu na Grad…, sem rekla v poskusu reči, kaj vem kaj spravljivega. Vskočil mi je v besedo in nadaljeval s kritiko - kanone je usmeril na Ljubljanski grad. Mirno sem poslušala, kako je Grad grd in, da tako menijo tudi njegovi prijatelji iz tujine. Zmago se ni spremenil. Čisto nič se ni spremenil in jeza, s katero je na sebi lasten način pljuval ta trenutek slučajno čez Grad, me je premaknila v lanski oktober. V čas več kot osem mesecev nazaj, ko me je njegova jeza poživljala in spravljala v smeh in se kasneje spremenila v odpor in zavračanje, v agresijo in aroganco. Ni mi šlo več na smeh. Ni mi bilo več do pogovora z Zmagom. Pustila sem ga govoriti in ko mi je dal iztočnico za aplavz, sem rekla, da me res veseli, da je zadovoljen s seboj. Da sem vesela, da sem ga slišala, sem povedala. Kar je bila moja največja resnica. In največja milost zame.
Se kaj slišiva, sem rekla in on: Dobro, potem si ti na vrsti. Kot da je pozabil, da vsakič pokliče on.
Igraš se, Zmago, z mano se igraš. Po vsem, kar sva doživela, nisi pošten do mene. Še do mene nisi pošten!
Aleluja! Jebo te…! je prišlo iz mojega droba, ko sem odložila slušalko.
?!


Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (11. del)

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20041220111319712







Domov
Powered By GeekLog