|
||||||
|
|||||||
Bernarda Pavko Prava
V
koraku Ljubezni (1. del)
Nuša se (končno) seli iz Rožne doline, kar čutim kot precejšnje olajšanje. Po mojih občutkih sem vedno bila med mojo mamo in hčerjo, pred tem pa desetletja med mamo in očetom. Ko sem mamo peljala v Ankaran, je med nama po dolgem času preskočila iskra. Njene obsodbe so enostavno bile čez moj rob, glasno sem se postavila zase in se pri tem zavedla svoje jasne in ostre moči.
Ljubezen, adijo! Nihče me ne bo vlekel v svojo dramo. Ne več, za nobeno ceno ne. Pika.
Ljubila da bom letos in odpuščala…!?
Huh! in Auč! in Ali lahko izstopim, prosim? Prosim!!!
Pa vem, da nimam koga niti kaj karkoli prosit, da z nikomer ne morem barantat, da kamorkoli se obrnem na tej ljubi Zemlji, če sploh je meni ljuba in kadar mi je - sem sama s seboj. Ne vem, kako ti, ampak jaz se vedno in povsod zaletim sama vase. Zelo malo projiciram, sem pa očitno precej uporabna za projekcije žensk; moški zaenkrat molčijo, razen prijatelja, ki je nekomu drugemu rekel, da sem "odbluzena" in da mi slučajno malo bolje gre. Ljubim in odpuščam, ja.
Kaže, da je mimo nekajletno obdobje, ko nisem znala ne želela za druge nosit njihovih projekcij in sem se tako tudi obnašala. Očitno sem dovolj zrastla, da lahko nosim tvoje projekcije, če že ti ne znaš drugače. Kaj vse pa lahko zate držim? Vse, kar sem neprijetnega izkusila zadnje mesece. Zate lahko nosim človeka. Če se bojiš svoje moči, lahko zate nosim tudi močnega človeka. Vendar: Do tu in ne čez! Samo človek sem. Kot človek lahko zate držim še žalost in jezo, pa strah, negotovost in dvom. Nezaupanje lahko nosim zate, primerjanje in omalovaževanje sebe in občutek žrtve, zavračanje, ljubosumje in nemoč, ponižanje, frustracijo in maščevalnost, pa tudi vzvišenost in hlad, če želiš. Zate, čeprav si moški, lahko držim žensko. Pa vztrajanje v skladu z notranjim vodenjem in duhovni mir, ko vem svojo resnico, pa pogum, odpuščanje in sprejemanje. Strast lahko držim zate. Ampak na tvojo škodo.
Naše misli, besede in obnašanje v vsakem trenutku določajo raven frekvence, ki smo jo sposobni prizemljiti v telesu. Svetlobo, ki smo jo sposobni nositi, izražajo. Ljubezen bomo živeli po očiščenju in dvigu svoje frekvence, po ustrezni preobrazbi ega, katerega zelo očitni simptomi upiranja so opravljanje, obtoževanje, nezaupanje in obsojanje. Vsi se učimo biti odgovorni do svojih čustev brez zanikanja in potiskanja. In brez projiciranja na druge ljudi! Opravljanje da napačen občutek moči, ko z iskanjem napak pri drugih maskira lastno negotovost. Obsodba je miselna projekcija, ki zmanjša vrednost bistva človeka, pokaže, da te osebe (ta trenutek?) ne maraš, da zate ni vredna. Za tako osebo je potem tudi manj pomembno, kaj si misli o tebi. Resnica pa ostaja, da tvoja močna reakcija name je tvoja, ne moja stvar! Ljudje z vsako besedo sporočamo, kdo smo, razglašamo svoje stanje razvoja in rasti. In ko se začenjamo zavedati, kaj rečemo in smo pripravljeni sprejeti odgovornost za izrečeno, je to velik korak in začetek zanimivega potovanja.
Pa saj ni tako hudo biti - (samo) človek.
Razen takrat, ko je.
Takrat iz svojega dna naredi svoj vrh - posnemi film, napiši knjigo, naredi kip, napiši seminarsko nalogo, skomponiraj fugo, nariši sliko.
Iz svojega dna naredi denar, iz svoje frustracije naredi denar! To!
* * * * *
Sprehod po prelepi sončni Ljubljani mi je na trebuh pod pajke podtaknil oranžno stekleničko aura some. Očarala me je, me prevzela, mi skočila v naročje. Presenečena sem sprejela darilo življenja in milostnega zdravljenja, dokončno preobrazbo moje jesensko-zimske iniciacije. Z mojo dušo je zapela steklenička z oranžno barvo na zgornji in spodnji polovici. Je t.i. šok steklenička - reševalec eteričnega telesa. Kot piše na priloženem listku, oranžna-oranžna pomaga preobraziti šok in njegove posledice na vseh ravneh, okrevati po razočaranjih, ki izvirajo iz duhovne izdaje (prevare, ki postavijo dušo v stanje šoka - piše). Prinaša višji vpogled. Koristna je pri depresijah, pomaga se prestaviti v tukaj in zdaj, pomaga preobražati posledice fizične, čustvene in/ali spolne zlorabe, podpira dušo med dramatičnimi spremembami v življenju. Njene posebnosti so: na levi strani telesa je eterična špranja, kamor se v primeru šoka eterično telo lahko premakne. (!) Steklenička pomaga prestaviti telo v prvotni položaj.
Reakcijo moje energije sem začutila v nekaj urah, v dveh dneh pa sploh.
Na enem od sprehodov me je obšlo, da bi šla na Fosterjevo delavnico. Glava se je takoj vmešala s trditvijo, da Foster je pa stvar moje preteklosti. Res mi je pred leti zelo pomagal, ampak zdaj sem v novih energijah in on… Tri dni sem na sprehodih preverjala, tri dni sem nihala, kar ni moja navada in tri dni so mi v gozdu tekle solze, vsakič ko sem malo bolj pomislila nanj. Spraševala sem Zemljo in korakala najvišje in najboljše zase; takoj ko sem plačala delavnico, je prišel mir.
Gnjavile so me misli na Zmaga, čutila sem, da mu ni dobro. Stalno sem ga blagoslavljala in misli o njem preobražala z zlatim križem, nisem si znala drugače pomagati. Umikala sem se v svet bitij, gor in ven iz telesa, stran od Zemlje. Žalostna, ker ne znam živeti višjih resnic, v katere verjamem. Razočarana nad sabo, ker ne morem živeti svojih idealov. Če bi jih, bi sebe in druge sprejemala, take kot smo. Preden sem izvedela za raka, sem ločena od ljudi mesece hodila po poljih Novega Polja in gledala oblake, ptice, drevesa, proučevala liste… Jasno mi je postalo, da sem spet v zelo podobnem prostoru.
Deve so se hecale z mano. V kuhinji je za en dan izginil podstavek za sveče, v avtu sem našla kristal na mestu, kjer sem ga iskala deset dni. Po začetnem navdušenju se izogibam pravemu pisanju in druženju z devami, lenarim in čakam. Umaknjena od sebe, od življenja.
Pogovor s salamandrom, duhom ognja, mi je verjetno pomagal, da sem v avtu za nekaj ur zrgmela v strast petja s Ceco. Na poti v Ankaran sem z mobilnega telefona poklicala starše, ker sem zamujala. Zaslišala sem s telefonskih tajnic znan ženski glas, ki je rekel, da je klicana telefonska številka spremenjena in mi narekoval novo: 05 302 , potem dve ali tri številke vmes in na koncu 557. Kakšna hecna in predvsem predolga številka, sem pomislila, še dobro, da zadnje tri številke ostajajo nespremenjene. V mislih sem številko ponavljala, negotova in v dvomih ali naj začnem pritiskati vse te številke na ovinkih Črnega Kala. In nisem. Po prihodu v Ankaran sem ugotovila, da starša nista vedela za spremembo telefonske številke - ker spremembe ni bilo.
Le kaj si poklicala?, je bil mamin komentar.
Jaz pa vem, da sem jasno in glasno slišala to, kar sem napisala. In v mojem mobiju je ostala jasno zabeležena naša prava ankaranska številka. ?? Spet sem stopila nekam "vmes"…
* * * * *
Poleg Zmaga mi je zadnja meseca mir jemala enajstcentimetrska cista na Nušinem jajčniku. Na ultrazvok je ponovno šla potem, ko se je odselila iz Rožne doline - za pest velike ciste ni bilo več! Zdrava, je moji hčeri rekel zdravnik.
Po treh letih sem se kakšen mesec opazovala v svoji stari samodestrukciji. Bolj ko bi rada podprla telo, bolj v resnici delam proti njemu. Vedno se spravim na svoje telo, tokrat se bašem z montagnolo in sladoledom, z velikimi količinami enega in drugega. In to mesec dni pred odhodom na naporno potovanje. Telo se je seveda uprlo in Olja me je po dolgem času pošteno namučila. Osredotočeno sem dihala v res boleča mesta telesa, ki jih je držala kot s kleščami. Vmes je v enem takih pritiskov rekla: Če bi ti bila moški, bi rekla, da imaš tukaj moda! Ja, prav gotovo jih živim, sem pomislila. Morda za Zmaga? Na, spet sem šla v ocenjevanje in v obsojanje. Če je pa res! Potem sem z eno novo sprejemljivostjo zagledala - sebe.
Zmago je v moje življenje prišel, da mi pokaže, kako sama ravnam s seboj!
Kako nisem ljubezniva s sabo, kako se ne maram, kako sem groba do sebe!
Zmago mi je kazal mojo agresijo in mojo aroganco - do sebe.
Sem res tako neusmiljena do sebe, tako kruta?
Skrbeti znam za svojega Duha in čustva znam preobražati, glava mi malo nagaja zadnje tedne, ampak telo… Telo, ki naj bi bilo svetišče (mojega Duha), ki ga imam (če ga res imam) rada, pa je vedno prva tarča mojega nemira, mojega zanemarjanja, tarča moje reakcije, ko ne zdržim v neudobnem prostoru pričakovanj, ki jih ne morem spustiti… O, Bog!
Vse skupaj sem iz celic ven začenjala doživljati v drugi luči. Pa saj ne more biti tako hudo!
Pa je! Tako neizprosen je moj odnos do sebe, kot sem to doživljala zadnjo zimo v odnosu z Zmagom. Dvakrat sem ga prosila, naj mi skuša biti (vsaj) prijatelj! Kako naj mi on bo prijatelj, če sama sebi nisem prijateljica? Ko bom sama s seboj lepše ravnala, bom to doživela od zunaj. To je resnica vsakega začetnika na duhovni poti in v zame tako pomembnem odnosu jo nisem prepoznala. Ljubezen do sebe… Sprava s telesom, sprava z zemeljsko izkušnjo. Moje telo. Moja še vedno močna omejitev.
Dan pred začetkom Fosterjeve delavnice mi je šlo na jok, ko sem pomislila nanj. Potem sem ga bila vesela, tako vesela, da se mi je zdelo, da je vesel tudi on, ko sva se objela. Za to delavnico sem izbrala spravo z vsem, kar puščam za seboj in voljna sem bila sprejeti vse blagoslove njegovega dela in narediti korak v svojo božanskost, v Boginjo, v Divjo žensko, ki Jaz sem.
Življenje se je zanimivo pohecalo in Nušino podelitev diplome določilo na prvi dan Fosterjeve delavnice, uro kasneje kot se je ta začela. Izbrala sem Fosterjevo delavnico in ne za Nušo pomembnega dogodka. Izbrala sem to, kar je bilo pomembno zame in ne zanjo. To je zelo dobro prenesla.
Po dolgem dolgem času sem se počutila varno, ob Fosterju se bo vse uredilo, so govorile moje solze. Kaj ne bom jokala, če je Foster začel s tem, da je tudi on v partnerskem odnosu, ki se je nedavno končal, želel finančno varnost, da bi lahko v miru delal. To je bil seveda moj močen argument pri izbiri partnerja pred skoraj dvema letoma, ko sem na drobno popisala list. Karkoli je govoril za tem, mi je jasnilo Zmagovo družinsko dinamiko. Ves prvi dan Fosterjeve delavnice je bil Zmago z menoj, kot da sem sem prišla zaradi njega. Ob meni je bil majhen fantek, ki se mi je zadnje tedne pojavil vsakih nekaj dni, ko sem pomislila na Zmaga in predvsem, ko sem dihala. Zmago kot zoprn fantek kakih petih let z očali. Otrok, ki ni privlačen, je pa razumen in tečen in poln energije. Vse te tedne sem ga samo enkrat vzela v naročje in ga pocrkljala kot majhnega bratca. Mali Zmagec mi je šel na živce, doživela sem ga kot enega tistih zoprnih otrok iz otroških filmov. ?! Prepričana sem, da je natanko tak, kot se mi je pojavljal, tudi bil in tak je bil z mano tudi prvi dan Fosterjeve delavnice.
Naslednje jutro mi je šlo vse na živce, pred delavnico se mi ni dalo skočiti v gozd, nergala bi lahko nad vsemi tistimi entitetami, ki jih Foster izganja iz ljudi, vznejevoljila me je misel na to, da grem v Indonezijo, skratka - bila sem tečna. Tule nekaj ne štima, sem dojela in si šla delati tretjo fazo zdravljenja Svaha. Z namenom, da mi iz čeljusti, medenice, izpod reber in iz sklepov izbeza zavozlano energijo. Takoj ko sem začela, je prišla žalost in to precejšnja. Ker v tej vrsti zdravljenja opuščene blokade izkušamo kot hlad, ne kot takle čustven izliv, mi je postalo jasno, da se Foster na daljavo ukvarja z menoj. Predala sem se in izjokala svojo žalost; kakih 40 minut sem jokala. Sem se pa res pripela na tega moškega…
Po dveh mesecih sem spustila žalost nad sabo in svojim vodenjem.
Izjokala sem žalost nad svojimi nebesi na zemlji, ki mi jih angeli obljubljajo že nekaj let in sem verjela vanje.
Jokala sem žalost zaradi svojih neizpolnjenih pričakovanj in žalost zaradi Zmaga.
Jokala sem svoj ego in svoje razočaranje.
Nisem se še slišala tako jokati.
Foster je z mano delal na večer dneva, ko je delal z mladostjo.
Nekaj novih začetkov je pred mano, Bog me je izdal in izbiram spravo s svojo preteklostjo, sem rekla.
Kako te je Bog izdal?
Z mojim vodenjem. Preveč vsega je bilo. Verjamem v raj na Zemlji, ampak bilo je preveč.
Kaj je sprožilo občutek izdajstva, česa je bilo preveč, kaj te je zlomilo?
(Ko gledam nazaj, jasno vidim svojo začetno nejasnost, raje bi se pogovarjala o devah in duhovih, ne o meni) Foster mi je pomagal z vprašanjem, ki me je vrnilo daleč nazaj. Če sem se veselila uspeha svoje knjige, je vprašal.
Veselila? je šlo po moji glavi. Zakaj bi se veselila izida Marije Magdalene? Nisem prav dobra v praznovanju svojih dosežkov, sem rekla.
Ne, nisi, se je strinjal.
Ne morem držati dovolj Svetlobe, da bi se ljudje spreminjali zaradi moje energije…
Ljudem ne pomaga tvoja ljubezen…
Jaz verjamem, da lahko pomagaš s svojo energijo.
Ampak za kanaliziranje energije gre!
Kaj pa 26 ur tega kanaliziranja?
Postavi meje!
Visoke standarde imam.
To vedno počneš. Pusti te standarde, previski so. Krasno je, ko nisi v standardih, sicer je boleče in nisi tu zato, da bi se degradirala.
?! Nekaj let sem rabila, da sem prišal do strasti, ko sem prišla do nje, sem ugotovila, da se jo ljudje bojijo.
Tvoja strast se zdaj premika v srce. Kakšen občutek imaš, ko gre strast v srce?
Zadnje tedne sem jezna. Jezna sem nase, ker ne morem živeti idealov in višjih resnic. Sočasno ne želim imeti pričakovanj, pa mi ne gre.
Ne rabiš tega vedno držati, nič ni stalno, ker sicer bi se vsi zataknili. Ti nisi zataknjena, dihaj.
Všeč mi je to zatikanje in nadaljevanje… (presenečena sem bila nad svojimi odgovori)
Potem začuti to zataknjenost. Občuti to zataknjenost. Povej, od kod izvira. Iz tvoje previsoke vizije sebe ali obsojanja, kaznovanja sebe, ker ne dosežeš idealov…? Odpri um in srce.
Ampak vizija je cilj in greš v to smer, po mojem je koristna. Se mi pa mudi…
Ni aplavza, nihče ne gre hitro. Ni aplavza, ni cilja.
Ampak cilje je…
Je, samo ne cilja izkušati kot tiranijo, ampak kot nekaj nežnega, sicer ustvariš nekaj grobega. Mormoni verjamejo, da bo galaksija po smrti njihova. Želimo izkušati raznolikost in kot pravijo budisti: Ni mi treba verjeti v svojo religijo. Ne vem, če obstaja absolutna resnica, odprt sem za izkušanje.
Jaz poslušam svojo resnico!
Tudi tvoja resnica lahko postane ovira. Kaj bi bilo, če se ji odpoveš in se vdaš… Inkarnacija! Veselje! Nekaj čudovitega! Nič ti ni treba poskušati, bodi odprta. Poskušanje je odprtost. Ni zamisel, delo je. Odprtost! Posebno ko gre za bolečino, se odpri, četudi te Bog izda. Odprem telo, odprt sem, ko čutim strast in ko jo ne. Delam napake, se vrnem k staremu jazu, odprt. Sprejmem se, kakršen sem, to je majatrija.
To je vse teorija. (Proces sem doživljala kot pametovanje in postajala sem jezna)
Dihaj, čuti.To je naslednji korak.
Vso zimo sem čutila… (Me ne boš nič pohvalil, me je obšlo, saj se pogovarjaš z mano, kot bi bila slaboumna)
Odpri srce. Ni fiksnih stvari. Na nič se ne moremo opreti, tudi nase ne. Dihaj. Spusti mamo, naj gre. Izdihni jo.
(No, kdo bi si misli, da je še kaj njene energije v meni)
Več barve prihaja… Zdaj spusti fanta.
(Zakaj mu pravi fant? Ni rekel partner ne moški ne ljubimec, rekel je fant, pa je moje starosti.)
Vse kar si želela od njega, spusti. Vsa pričakovanja do njega. Iste stvari, ki si jih pripisala Bogu, iste stvari so.
(!? Da sem imela do Zmaga ista pričakovanja kot do Boga?)
In tvoja zapuščenost… Izdihni, dihaj skoznjo, odpri tega zapuščenega otroka, bodi prisotna za otroka, za otroke je treba biti tam.
(Kaj pa to govoriš? Ne čutim nobene zapuščenosti, ampak če ti rečeš, Foster… In dihala sem).
Odpri srce zapuščenosti - to nisi ti. In zdaj ženskost. Ti kot ženska. Žensko telo, žensko delo, ljubezen do ženskosti, ljubezen do telesa, ljubezen do nje, do njene spolnosti, občuti to.
(Seveda sem jokala; komaj sem prišla do ženskosti, sem jo potisnila.)
Odpri se še bolj in ves čas, ko si čutila, da nisi zadostna, bi morala še bolj ljubiti to žensko. Več energije bi dobila. Ženske prihajajo k tebi po pomoč, več žensk kot posledica tvoje knjige, poplava. Se lahko odločiš: Ne rabim biti Bog, to so moje meje, ne morem pomagati vsakomur. Moram biti, kar sem in vse jim povem, tudi svojo bolečino. Čemurkoli se upiraš, moraš živeti s tem. Odpri srce in živi s tem. Ženske, ki toliko zahtevajo…, naučiti jih moraš, naj ne želijo popolnosti.
(To bo malo težko, ko vendar jaz želim najvišje in najboljše v Duhu)
V sočutju jim bodi priča. Za druge bodi priča.
Nisem potrpežljiva z njimi, ker imajo toliko izgovorov.
To je tvoja stara strategija, ko se obtožuješ, da nisi potrpežljiva… Reci: Potrpežljiva sem. Ne obvisi na spremembah drugih, na začetku spusti. Ničesar ne bom popravila, ne bom jih previbrirala na pravi prostor. Ne moreš vsega. Samo svoje delo delaš, enkrat s srcem, drugič z jezo. Nekaj si hotela dobiti nazaj, rezultate si želela, pa jih ni.
(Vse to je res)
Čudovito je, če se zgodi, največkrat se pa ne.
(Pa se, največkrat se, le da jaz hočem največ)
Varno je, ker ne pričakujem, da vsak najde svojo pot. Padi na obraz, to je najboljši način, da se učiš.
Kaj ne misliš, da sem že nekajkrat padla… (Nestrpna sem bila ob tej pridigi)
Si, pa tokrat tudi. Odpri srce, ljubi sebe.
Ne mi vzbujati občutka krivde, trudim se.
(Zavedla sem se, da sem pošteno jezna na Fosterja, moj glas na posneti kaseti je naravnost mrzlo agresiven)
Ne se trudit.
Poznam teorijo. (!!!)
Čuti. (Z mano je govoril kot da sem najbolj ljubeznivo in odprto bitje) Čuti toplino. Govori s svojim kritikom, to še vedno ni tvoj glas..
Slišim svoj glas in mu sledim!
Vem. Za tvoj um gre, izgubljaš um začetnika.
(To je pa res)
Vsaka oseba je drugačna, začni znova, za izmenjavo gre. Če to zgubiš, si preveč fiksirana. Kraljestvo samosočutja… Iščeš sočutje do sebe. Če dajemo vse, ljudje vračajo, dosti zdravljenja je v sprejemanju. Ne želimo nositi energije drugih, vračamo jim jo, to je povezano z našim sočutjem. Vrnemo jim energijo nazaj, morda še 100 krat večjo.
(Jasno mi je bilo, da tole zadeva zadnji preskok iskre z mamo in zamalo se mi je zdelo, da me nič ne pohvali za situacije, ko sem zgledno živela vso to teorijo)
Zdaj se pa spravi v telo in ga čuti odprtega. Samo leži nekaj sekund. Samo leži. Zgodba se končuje. Vsa zgodba. Nova identifikacija.
Sranje… (dovolj sem imela vsega)
Nadaljuj…
Sita sem vsega, veš…
To je del raka, ki se končuje, pojdi skozi, pojdi skozi vse.
Sita sem, vsega.
Lahko brcneš.
Vseeno mi je. Dovolj mi je ljudi in Zemlje in telesa.
Kaj pa moškost? Še vedno se nečesa držiš. Kaj bi rada od moškosti?
Moj oče si še vedno ne govori resnice, samo da zdaj to dela na glas. Desetletja je bil tiho, zdaj pa to počne na glas. Same reve so okrog mene…
Kaj bi rada rekla očetu? Njegovi duši? Poznaš jo, veš to dušo.
Moj oče vse ve… Tako zanimiva je njegova vloga tihega odmaknjenca, pa vse ve.
Ne postani tvoj oče, ker glas v tebi je njegov. Glas, ki vse ve. Kanaliziraš njegovo dušo in ne delaj več tega. Loči stvari, ko kanaliziraš očetovo resnico. Na ta način se kaznuješ, čeprav vedno boljše veš. Tako ljubiš očeta, da kanaliziraš njegovo dušo in to delaš za preveč ljudi. Skušaš jim pomagati, ampak spusti svojega očeta. On ne more biti glas v tebi, spusti ga. Samo tvoj glas, nič več njegov. On je gospod, ki vse ve, on je gospod lažnivec, gospod bolečina in gospod sranje, gospod vseved. Toliko sranja je, ko njegovo resnico govoriš za njega! Nehaj to. To bo vse spremenilo.
Ja, čisto druga perspektiva...
Kdo sem jaz? Drugačna sem od očeta, nisem taka kot on. Nisem moj oče. Ločujem se od njega, končno. Oče, spravi se ven iz telesa, konec je. Nič več! Ne skrbi - on je tisti, ki se dere, on se dere. Kruto je bilo od njega, da je bil tako tiho. Preveč grozno zate, preveč dramatično, zato si kanalizirala njegovo dušo. Da bi pobegnila tej travmi, tej neverjetni tišini. Ni ti treba tega več početi, čeprav drugače ne bi preživela. Nihče ne more živeti s tvojim očetom v sebi, niti njegova dobra stran. Zdaj si samo ti. Kot tisti biser. Zdaj se pa res nimaš česa oprijeti.
?! Ok, pripravljena sem…
Nisi ti nepotrpežljiva - oče je nepotrpežljiv. Ni ti treba delati stvari za druge, ni ti treba kanalizirati višjih jazov ljudi. Bodo že naredili svojo pot, samo tvoj navdih potrebujejo. Tvoja past je to, ne skušaj jih spraviti kamorkoli. Preveč je zate, za vsakogar je preveč, ko skuša koga spraviti nekam. Samo navdihni jih s tem, kar ti je jasno. Nič drugega. Uživaj v ženskah in jih časti, njihovi boji so tvoji boji, enaki so. Ne jemlji več očetove višje energije, sam jo potrebuje. Naj jo ima, to je dovolj, da se pozdravi. S tem ko si se jo ti dotaknila, se je on spremenil.
Zdaj imam dom v Sedoni, je končal Foster, obiskati me moraš…
(Preljubi Foster! Koliko dobrega… Koliko dobrega ti res lahko naredi. Za tvojo bit dobrega in za tvoje dobro jutro in za smeh, pa za smrt in za jok dobrega. Skozi njegove oči me je igrivo in obenem globoko resno gledal Stari, ki ga poznam in ga ljubim od prvega srečanja z njim.)
Kdo si ti?
? Postal je nazaj Foster, človek.
Ne ti - tista energija prej… Kdo je ta del v tebi?
Hopi je.
Moja energija je začela jokat, moje srce se je zdaj res odprlo.
Spomnim se prijateljice, je začel Foster. Bila je učitelj, mojster; 108 let je bila stara ko je umrla. Sama je izbrala čas smrti in pol leta prej so vsa različna bitja, ki so jo sestavljala, odšla in ostali smo z zelo prestrašeno staro žensko, ki nas je prej učila, zdaj pa se ni spomnila ničesar. Potem je telo umrlo. Delati moramo na vseh bitjih v nas. In ko gredo, želimo nekaj obdržati. Hočemo…
Jokala sem in jokala in jokala in jokala. Pa če bi na delavnico prišla samo po tele zadnje besede. Po tole resnico, ki me odpira, mi kaže pot in me obvezuje. Ti deli človeške osebnosti me namreč v resnici zanimajo. Večdimenzijskost človeka… Skriti deli Svetlobe in senc, ki človek je…, v tem sta moja strast srca in moja prihodnost.
Vse dni delavnice sem avto parkirala kakih 15 minut hoda stran od hotela, v katerem smo bili, in ta nočni sprehod mi je vsakič dobro del. Ko sem večer po končani delavnici na poti k avtu pomislila na Zmaga, pa mi je postalo slabo.
Ob misli na moškega, ki sem ga še pred tedni ljubila, je bilo mojemu telesu štiri dni slabo…!
Drugo jutro sem v kopalnici sesula manjšo torbico s kozmetiko in malo kasneje po mokri cesti med zaviranjem vijugala, ker sem prehitro vozila.To me je ustavilo. Kam spet bezljam? Ni mi treba hiteti, nisem več stara jaz. Ne mudi se mi, ljubeznivo in počasi, na nov način bom šla naprej…, če že ne morem samo biti. Četrti dan delavnice zjutraj pa je vame prišlo novo veselje. Prav začutila sem, kako se je veselje prebudilo v vseh delih mene in samo rastlo. Nekaj žensk se nas je v posebni besedni igri, povezani z resnico, ki je bila žalost in smrt za eno od njih, tako odprlo in smejalo, da bi za naključnega opazovalca lahko bilo absurdno. Me pa smo bile noter v smrti in ven iz umiranja smo lezle v čistosti odprtosti, ki se je spremenila v veselje.
SPET IZBIRAM ŽIVLJENJE
Zvone me je tudi na potovanju naprej zavračal in razumela sem ga. Navadila sem se že, da jaz navadno razumem druge ljudi, ti pa mene ne. To največkrat lahko sprejmem, tudi zabava me, včasih zadolgočasi in tu in tam zaboli. Zaboli me, kadar človeka pred sabo dobro poznam iz prejšnjih življenj, kadar čutim del njegovega skritega velikega Duha, ki komaj čaka, da bo shodil (še bolj), kadar se ob njem počutim doma. Kadar je ta človek moja duhovna družina, pa tega seveda ne ve. Takrat skočim, da bi pomagala in dobim jih po prstih. V resnici v srce. Ker sem jih v odnosu z Zmagom dobila preveč, sem tokrat stopila korak nazaj in se skoraj zabavala. Razen takrat, ko se nisem. Če bi Zvone vedel za moje preobrazbe zadnjih let, posebej za spremembe mojega fizičnega telesa, bi si v moji bližini verjetno obesil venec česna za vrat.
Pettedensko potovanje v Indonezijo in na Papuo je bila moja praznina vstajenja. Moje opuščanje stare identitete, upočasnjen in neprijeten dolg prehod, v katerem se mi sanjalo ni, kaj bo iz mene nastalo. Nisem se zavedala, da ne vem, kdo sem in, da nikamor ne spadam. Zaprla sem se v odnosih. Kakšen teden nisem mogla odprto zaživeti v družbi petnajstih veselih in glasnih ljudi. Ljudi, ki jih ne zanima to, kar zanima mene, ljudi, ki jih ne zanimajo moje veselje in strast, pa so bili stalno v moji bližini. Korak za korakom, noč in dan. Nisem dihala angelov, nisem se poravnavala ne uglaševala kot sem navajena, prepustila sem se. Padla sem v vrtinec energij, tako drugačnih od moje, in se odločila sprejeti kaj pa vem kakšna darila. Darila, ki vedno so.
Prvih nekaj dni so me motili strahovi in črnogledost nekaterih sopotnikov; česa vsega se ljudje še bojijo in to na glas! Da jih bodo okradli, da bo česa premalo ali nekaj prepozno, drugega preveč ali tisto prekmalu, pa nečistoč, bolezni in najmanjših letečih ali plazečih se živali. Kako nič zaupanja, kako malo vere, se mi je zdelo. In nekateri so glasno negodovali nad glasovi z mošej, ki mene pomirjajo, odprejo, razvedrijo. Na začetku sem še kakšno rekla in potem umolknila.To je bilo res najboljše, kar sem lahko naredila zase in zanje. Na dovolj nenavaden način mi je življenje takoj in jasno sporočilo, da se lahko ustavim in si spočijem v zame nenavadni praznini bivanja. Naj sprejmem stanje, v katerem nikogar ne zanima, kaj čutim ali verjamem, vidim ali vem. Pri tem, da je mene dolgočasil njihov prostor - hrup zabavljanja, ki ga sicer dobro poznam iz svoje preteklosti. Še enkrat: jaz sem razumela njih, oni bi mene težko. Bledo sem sodelovala, se pogovarjala, tudi zasmejala, ampak moja energija se je zaprla. Počutila sem se slabše kot bi se lahko. In nisem se znala ali mogla odpreti. Takoj na začetku poti sem začutila svoj prsni koš in začela kašljati; več tednov po malem sem mehko kašljala. Kot Papuanci okrog mene. Res je, da mi ni bilo polno za dihat; kamorkoli sem pogledala ali stopila, sem se soočala s svojo negotovostjo in nesproščenostjo. Na en način sem prvikrat stopila v prvi razred. Noč in dan petnajst ljudi okrog mene mi je bilo ne preveč prijetno ogledalo. Prazno ogledalo brez odraza in teh občutkov ločenosti mi ni bilo lahko priznati. Sem pa rada zgodaj vstajala in rada sem ure in ure hodila; takrat sem bila še najbolj sama s seboj. In z Zemljo.
Predvsem na začetku sem Zemlji dosti govorila. Jo prosila za odpornost in za moč na fizični ravni, za ravnotežje in za stabilnost. Telo je čudežno kar šlo navkreber po vročini in v sopari, med in pod dežnimi kapljami, v meglicah in po vodi. Po mokrih skalah in v travi do pasu, med prelepimi cvetovi in ovijalkami, po strmini naravnost dol in po strani. Ure in ure sem hodila po planem brez grma ali drevesa in po vlažnem gozdu, pa po blatu… Vse svoje ravni sem dala na pašo. Hodila sem, gledala, jedla… Potem enkrat sem ob prihodu v eno vas pred seboj zagledala majhno deklico v nekdaj beli čipkasti bluzici z volančki, ta trenutek umazani do skoraj enakomerno rjave barve. Nisem bila jaz tista, ki jo je naenkrat odneslo dober meter naprej - moje telo je skočilo k smrkavemu, ne posebej pravilnemu obrazu in ji (po slovensko, seveda) reklo: "Ja, kako si pa ti lepa!" In kake tri leta stara punčka se je zasmejala v črnih očeh in pokazala nekaj rjavih zobkov. In ni več pogledala drugam. In jaz sem imela čutila samo še zanjo.
Punčka je nepremično strmela vame, prav do svojega dna odprta, kjer je bilo eno samo sprejemanje, eno veliko srce. Svojo dušo mi je pokazala. In po slovensko sem skoraj jezno rekla odraslim, naj jo pustijo pri miru, ko so ji nekaj dopovedovali. In naslednje jutro so ji dali v lase venček rumenih rož in jo potisnili proti meni, ko sem v sončnem jutru stopila iz cerkve, v kateri smo spali. Niso dojeli, da bi se sami našli. Malo višja od mojega kolena je bila in držala se ga je drugače kot prelep fantek, ki ga je nekdo poslal k mojemu drugemu kolenu in bi se ga najraje otresla. Takoj ko sem to lahko ljubeznivo naredila, sem se tudi ga (se sploh lahko nekoga ljubeznivo otreseš?). In ko je Alja prišla s čokoladnimi bonboni, sem rekla sopotniku zraven sebe: Poglej, kako me bo zamenjala za kos čokolade… In moja mala prijateljica je stopila naprej po zavit kos čokolade, ki ga ni odvila, in se vrnila nazaj k mojemu kolenu. O, Bog! In ravno, ko odhajamo… In nisem mogla oditi, ne da bi se s pogledom srečali najini duši in to me je dokončno odprlo. Vsa moja notranjost je začela vibrirati, vsa sem se tresla, ko me kolena niso držala in solze so mi stekle, ko me je deklica na drugem koncu sveta še vedno vsa odprta gledala. Kakšen milosten premik vibracije mojega energijskega polja! Potem sem samo hodila v krogih, samo korakala sem v solzah po travi, z namenom, da prizemljim najvišje in najboljše iz najine preteklosti, da shodim Svetlobo najinega srečanja.
Irian Džaja je odslej zame pela ljubeznivejšo pesem…
Ko smo se čez par dni ustavili ob široki reki, so se nam počasi pridružili otroci; navadila sem se že, da so bili vedno nekje v moji bližini. Starejša Berta (!?) mi je razlagala imena ostalih otrok - kako lepa domača in koliko svetopisemskih imen. Zakaj jim niso pustili vsaj njihovih imen?! S čudnim odporom sem v papuanskih gorah opažala cerkve, v vsaki vasi so bile. In energija dveh misijonark, ki sem ju pozdravila v večjem mestu, me je prav odbila. Zakaj jim niso pustili njihovega boga? Prav počasi je k nam pristopila ženska srednjih let z majhnim otrokom na ramah.
Domačinka se mi je tako mirno smehljala, da od njenega obraza nisem mogla odvrniti pogleda. Dostojanstvo sem začutila; vedrina in sprejemanje sta me gledali v oči, ko je mehko zapela. Nekaj enostavnih zlogov je skoraj mrmraje spustila in odpela sem ji nazaj isto preprosto melodijo. Smehljala se je naprej in napev ponovila. Ponovila sem ga jaz in v oči sva se gledali, ko je med naju prišla ista energija, ki je z menoj zdaj, ko to pišem. Nekje vmes je stala Berta in okrog otroci, za menoj je še vedno šumela široka reka, nosači in nekateri sopotniki so se (s)kopali. Jaz pa sem bila vsa samo za žensko pred mano, s katero sem izmenično popevala. Intenzivnost energije med nama se je okrepila, ko sem se vsa zatresla, nekako pobrala in obula svoje stvari. Pred mano je bil naslednji premik vibracije moje energije.
Ko smo odhajali, je ženska stopala vzporedno z menoj in seveda otroci. Odločila sem se, da ostanem noter v nastali energiji, v svojem procesu, čeprav bi se lahko potegnila ven in se obnašala "normalno". Zame je taka preobrazba predragocena, ne izbiram več odpirati srca v bolečini. Ker ji v solzah nisem več odpevala, je umolknila tudi ona, samo gledala me je. Skremžena sem ji pomahala in zresnila se je, kot bi se počutila krivo. Potem sem pozornost posvetila Berti, ki me je resno in vprašujoče gledala s tistimi črnimi očmi. Za roko me je držala vse do roba vasi in nekajkrat sem se vmes ustavila in ji dopovedovala, da sem v redu. Potem sem umolknila in samo dovolila, da me je treslo naprej. Patetično? Mogoče. Vendar zame zelo resnično in zelo dragoceno.
Podobnih premikov vibracij se pri sebi zavedam že od raka naprej in opazujem, kako se spreminjajo. Jasno mi je postalo, da sem v Irian Džajo prišla po te milostne preobrazbe. Tokrat je proces trajal še lep kos poti. Kot gosenica, ki vidi samo zadek pred sabo, sem korakala in skozi meglo solz in drgetanja prsnega koša gledala pod noge, ki so me še kar nekako držale.
Moja Zemlja, moja Zemlja…, se mi je pojavilo v glavi in prešlo v vse telo.
Moj glas, moj glas…, in najraje bi bruhnila v jok in ne nehala jokat. Nič več očetov glas (sem se spomnila Fosterja - moj glas!) Moja Zemlja…, sem zavestno pritrjevala v zelo zelo strmem bregu navzdol, ki kot da me je vprašal:
Postavljaš kakšne pogoje? Tvoja Zemlja…, brezpogojno?
Za delček trenutka sem oklevala, tudi trave ni bilo v strmini, za katero bi se prijela. Potem sem se v zavedanju resnosti izbire odločila:
Brezpogojno!
Proces je bil končan. Zemlja in jaz sva (končno) eno in za to ne postavljam nobenih pogojev!
Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (10. del)
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20041220103738440
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
