Cvetlica, ki nikdar ni videla sonca, in cvetlica, ki se je srečala s soncem, nista isti. Ne moreta biti. Cvetlica, ki ni nikdar spoznala sončnega vzhoda, ni nikdar spoznala vzhajanja sonca v sebi. Je mrtva. Je samo možnost. Nikdar ni spoznala svojega lastnega duha. A cvetlica, ki je videla vzhajati sonce, je videla vzhajati nekaj tudi v sebi. Spoznala je svojo dušo. Zdaj cvetlica ni zgolj cvetlica; spoznala je svojo globoko, razgibano notranjost.
Kako ustvarimo to notranjost v sebi? Buda je iznašel metodo, eno od najmočnejših metod za ustvaritev notranjega sonca zavedanja. Pa ne le za njegovo ustvaritev: metoda je takšna, da ne ustvari le notranjega zavedanja, temveč zavesti obenem omogoča, da prenikne do celic v telesu, do človekovega celega bitja. Metoda, ki jo uporablja Buda je znana ko anapana sati joga - jogo zavedanja vdiha in izdiha.
Dihamo, vendar dihamo nezavedno. Dih je prana, dih je elan vital, - vitalnost, življenje samo - pa vendar je nezavedno. Ne zavedate se ga. In če bi se morali zavedati dihanja, zato da bi dihali, bi umrli, prej ali slej bi pozabili nanj. Ničesar se ne morete nenehno spominjati.
Dihanje je vez med sistemi, ki so pod našo voljo in tistimi, ki niso. Do določene mere lahko nadzorujemo svoje dihanje, za nekaj časa dihanje celo ustavimo, ne moremo pa ga trajno zaustaviti. Poteka brez nas; neodvisno od nas. Celo če ste dolge mesece v komi, boste še naprej dihali. Je nezaveden mehanizem.
Buda je uporabljal dihanje kot sredstvo za dve stvari hkrati: prvič, za ustvarjanje zavesti, in drugič, da je omogočil tej zavesti prenikniti do celic v telesu. Govoril je: "Dihajte zavestno." To ne pomeni, delajte pranajamo - jogijsko dihanje. Pomeni samo, naredite dih za predmet zavedanja, ne da bi vplivali nanj.
Diha ni treba čisto nič spreminjati. Pustite ga takšnega, kakršen je - naravnega, ne spreminjajte ga. Toda ko vdihnete, vdihnite zavestno. Naj gre vaša zavest skupaj z vdihom. In ko izdihnete, naj gre vaša zavest skupaj z izdihom.
Pojdite z dihanjem. Naj bo vaša pozornost z dihanjem. Pojdite z njim. Ne pozabite niti enega samega diha. Pravijo, da če se zavedate svojega dihanja za eno samo uro, ste že razsvetljeni. Toda ne smete izgubiti niti enega samega diha! Ena ura je zadosti. Zdi se zelo kratek čas, pa ni. Ko si prizadevate, da bi se zavedali, se ura zdi dolga kakor tisočletje, kajti običajno se ne morete zavedati več kakor pet ali šest sekund. Le zelo čuječa oseba se lahko zaveda tako dolgo. Večina od nas zgreši vsako sekundo. Lahko začnete z zavedanjem, ko vdihujete, a brž ko ste vdihnili, ste že nekje drugje. Nenadoma se spomnite, da izdihujete. Ste že izdihnili, Toda vi ste bili med tem nekje drugje.
Zavedati se diha pomeni, da niso dovoljene nobene misli, kajti misli zmotijo pozornost. Buda nikdar ne pravi: "Nehajte misliti." Pravi: "Dihajte zavestno." Mišljenje se bo ustavilo samo od sebe. Ne morete obenem misliti in zavestno dihati. Ko misel vstopi v um, potegne vašo pozornost proč od dihanja. Ena sama misel in ne zavedate se več procesa dihanja. To tehniko je uporabljal Buda. Je preprosta, toda izredna. Svojim bhikhujem, menihom, je govoril: "Počnite, kar hočete, toda ne pozabite ene same preproste stvari: spominjajte se vdiha in izdiha. Pojdite z njim; bodite z njim." Čim bolj se boste trudili zato, čim bolj si za to prizadevate, toliko bolj zavestni boste postli. Naporno je, težko je, toda ko vam enkrat uspe, postanete drugačna oseba, drugačno bitje v drugačnem svetu.
Deluje pa to tudi na drug način. Ko zavestno vdihujete in izdihujete, postopoma prihajate k svojemu središču, kajti dih se dotika samega središča vašega bitja. Z vsakim vdihom se dotaknete središča svojega bitja.
Fiziološko mislite, da dihate samo zaradi čiščenja krvi, da je to čisto telesna funkcija. A če se začnete zavedati svojega diha, potem boste postopoma prišli globje od fiziologije. Nekega dne boste tik ob popku začutili svoje središče.
To središče lahko začutite le, če se nenehno gibljete z dihom, kajti čim bližje središču prihajate, toliko težje ostanete zavestni. Lahko začnete na začetku vdiha. Ko vdih vstopa v nos bodite pozorni. Čim globje v notranjosti je, toliko težje je zavedanje. Prišla bo misel ali kakašen zvok ali pa se bo kaj zgodilo in že greste proč.
Če vam uspe priti do samega središča, kjer se dih za kratek trenutek ustavi, začutite vrzel. Po vdihu pride izdih: med obema pa je subtilna vrzel. Ta vrzel je vaše središče. Šele potem, ko dolgo časa vadite zavedanje dihanja - ko ste končno sposobni ostati z dihom, se zavedati diha - se boste zavedali vrzeli, v kateri se dih ne giblje. Dih ni niti izdih niti vdih. V tisti subtilni vrzeli med dihanjem ste v svojem središču. Zato je Buda uporabljal zavedanje dihanja kot sredstvo za približevanje svojemu središču.
Ko izdihujete, se še naprej zavedajte diha. Tudi tam je vrzel. Obstajata dve vrzeli: ena vrzel po vdihu in pred izdihom, in druga vrzel po izdihu in pred vdihom. druge vrzeli se je težje zavedati.
Med vdihom in med izdihom je vaše središče. Je pa še eno središče, kozmično središče. Lahko mu rečete "bog". V vrzeli med izihom in vdihom je kozmično središče. Ti dve središči pa nista dvoje različni stvari. Najprej se boste zavedeli svojega notranjega središča, nato pa se boste zavedeli zunanjega središča. Nazadnje boste spoznali, da ste ti dve središči eni. Tedaj bosta "zunaj" in "znotraj" izgubila svoj pomen.
Buda pravi: "Gibajte se zavestno z dihom in v sebi boste ustvarili središče zavedanja." Ko enkrat ustvarite to središče, gre zavedanje v vaše celice, kajti vsaka celica potrebuje kisik, vsaka celica diha.
Znanstveniki zdaj pravijo, da diha celo Zemlja. Ko celotno vesolje vdihne, se širi. Ko celotno vesolje izdihne, se krči. V starih hindujskih mitoloških spisih, Puranah, je rečeno, da je stvarstvo en Brahmov vdih - in uničenje, pralaja, konec sveta, bo izdih. En dih je eno stvarstvo.
Na čisto miniaturen način, na čisto atomaren način, se ista stvar dogaja v vas. In ko zavedanje postane eno z dihanjem, potem dihanje odvede zavedanje do vsake celice. Tedaj postane telo vesolje. V resnici tedaj sploh nimate materialnega telesa. Ste samo zavedanje.
Cvetlica, ki nikdar ni videla sonca, in cvetlica, ki se je srečala s soncem, nista isti. Ne moreta biti. Cvetlica, ki ni nikdar spoznala sončnega vzhoda, ni nikdar spoznala vzhajanja sonca v sebi. Je mrtva. Je samo možnost. Nikdar ni spoznala svojega lastnega duha. A cvetlica, ki je videla vzhajati sonce, je videla vzhajati nekaj tudi v sebi. Spoznala je svojo dušo. Zdaj cvetlica ni zgolj cvetlica; spoznala je svojo globoko, razgibano notranjost.
