Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20041215171612455

Popolna zavest, ne omama četrtek, 23. december 2004 @ 06:16 CET Uporabnik: koki (Vsi nosimo ogenj (norosti) pod svojim plaščem, le da ga znajo nekateri bolje skriti.) (Švedski pregovor) O smislu življenja navadno začnemo razmišljati takrat, ko ga v svojem življenju začnemo izgubljati. Zanimiva pa je ugotovitev, da človeka smisel življenja tem manj zanima, čim bolj postaja odvisen od kakršne koli omame. (Tudi pretirano delo je omama.) Človek se ne more meniti za smisel življenja, ker je čedalje bolj omamljen, pa tudi njegovi svojci doživljajo, da postaja njihovo življenje nesmiselno in brezizhodno, kajti zavestno osmišljanje življenja je eno najglobljih in najzahtevnejših opravil. Tem bolj, ker zahteva, da svojo življenjsko pot dosledno usmerjamo po življenjskem smislu, ki ga odkrivamo. Res pa je tudi, da je med ljudmi mnogo takih, ki si ne znajo odgovoriti na vprašanje, kaj je smisel mojega življenja. Kaj je pravzaprav smisel življenja? Ali je to, da smo srečni? Sreča je navadno kratkotrajna in ne odkriva pravega smisla. Morda bi lahko rekli, da je nekakšen smisel osveščen človek, polnokrvno zakoreninjen v sodobnem svetu. Ima notranjo trdnost in mir, živi skladno s samim seboj, z naravo in drugimi ljudmi, in če je poročen, v sorazmerno skladnem zakonu in urejeni družini. Ob vsem tem pa doživlja stalno zadovoljstvo. Toda tudi ta odgovor ni popoln, kakor tudi sreča ne, kajti sreča je le zlati nameček, ki ga dobimo, če se potrudimo, da odkrivamo smisel življenja in usmerjamo svojo življenjsko pot v to smer. Pravljična sreča je prihranjena pravzaprav samo otrokom. Kadar se odrasli skušajo z omamo vračati v pravljični svet otroštva, v svet izgubljenega raja, se nujno pasivizirajo in čedalje bolj odtujujejo in propadajo. Verjetno je najbolje, da pogledamo izkušnje človeštva o smislu življenja. Indijska modrost pravi, da se naučimo umreti, da bomo znali živeti. Vsi veliki misleci in književniki so globoko prodrli v duh svojega časa in iz njihovih spoznanj izluščimo, da je smisel življenja - biti dober človek. Ta smisel in cilj je dosegljiv za vse ljudi, vendar kot vzor, ki ga lahko dosegamo, nikoli pa povsem ne dosežemo. Ker je človek družbeno bitje, ne sme ta smisel nikogar ovirati, kajti hotenje postati dober človek to zahtevo očitno potrjuje - izpopolnuje. Končno je ta cilj tako human - človeški, da si je zanj vredno prizadevati, saj človeka bogati, ga vse bolj počlovečuje. Človek se rodi kot neizdelan osnutek in verjetno je njegov smisel, da se brusi sredi družbe v neprecenljivo umetnino. Tak smisel se pokriva s cilji vseh družb. Moderna civilizacija ima veliko napako, ki je ena najnevarnejših potez modernega človeka, namreč ne zna umirati, da se večina vede, kot da smrti ni, da se pusti še uro pred smrtjo prepričati zdravniku, kako bo kmalu ozdravel. Če bi se človek ves čas zavedal svoje smrtnosti, bi bil boljši človek, manj zagnan za pridobivanje dobrin. Gre tudi za to, da bi se zavedeli, ali je res tako pomembno, koliko časa človek živi, ali je bolj pomembno, kako živi. Kaj pomaga dolgoletno životarjenje v omami, v njeni značilni otopelosti, popolni odvisnosti, pa v trpljenju, razočaranjih, čustveni prizadetosti vseh teh vase zaprtih bitij? To prav gotovo ni pravi smisel življenja. Pravi smisel je stvaren - vračunano ima vse slabo in dobro, vse lepo in težavno v življenju, pa gotovo tudi smrt. Kdor ne najde smisla življenja, težko premaguje življenjske težave. Brez jasnega in ustreznega smisla življenja človek ne more biti trdna in zrela osebnost v družbi. Smisel življenja je torej celotna smer življenja, ki daje smisel vsem posameznim življenjskim ciljem, da so nam vredni napora in se radujemo, ko jih dosežemo. Človeško hrepenenje, varljivo hrepenenje po nemogočem, biti vedno mlad, lep, uspešen, zdrav, to je velik kompleks, vozel v duši, ki ga omama za trenutek pričara. Vse drugo, kot so bolezen, starost, neuspeh, stiska, ki so človekovi zakoniti otroci in se jih ne more otresti, pa so odrinjeni nekam v podzavest. Prav zato je varljivost omame tako nesrečna in tragična, prav zato je človeštvo tako bolestno, tako zakompleksano. Strokovnjaki so prepričani, da se veliko ljudi prepusti omamam, če jim ne uspe odkriti pravega smisla življenja. Če strnemo vse skupaj, kaj je pravi smisel življenja. Biti dober človek in si prizadevati za smisel življenja, kar nas vodi k posameznim majhnim ciljem, ki so vredni našega napora in se jih radujemo, ko jih dosežemo v popolni zavesti, brez kakršne koli laži, tudi takšne, ki jo pričara omama. Komentarji (6) www.pozitivke.net