Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20041214150346308

Misija Giordana Bruna! petek, 24. december 2004 @ 06:03 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Miran Zupančič, duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec. Giordano Bruno (1548-1600) je bil prvi oznanjevalec neskončnega, z življenjem napolnjenega vesolja. Zato je imel za svoje pisanje na voljo le šestnajst let. Kopernik (1473-1543), ki je živel pred njim, je v svojem epohalnem delu "O kroženju nebeških teles" sicer razložil, da se Zemlja vrti okoli Sonca, obdržal pa je prepričanje o kristalni krogli, na kateri naj bi bile pripete zvezde stalnice. To je bila srednjeveška podoba sveta, po kateri naj bi Zemljo obdajala steklena krogla, kateri je Giordano v svoji misiji razbil okno in s tem to teorijo. Za Kopernika je bilo Sonce središče neskončnega vesolja, kar je pojasnil v diagramu, v katerem se je skliceval na Hermesa Trismegista. Kopernikovo razmišljanje je čisto matematično. Spodbuda, da je sledil že v antiki izraženi ideji, da se v nasprotju z vsem čutnim dojemanjem Zemlja le vrti okoli Sonca, pa je vzklila na ravni duše. Odločilni vpliv na Kopernika in Bruna so bili hermetični spisi. Bruno pa je Kopernika še nadgradil in je v svojih filozofskih dialogih dokazoval neskončnost vesolja. Za njega se je govorilo, da je osvobodil človeškega duha in znanost iz tesne, zatohle ječe. Vendar je Bruno pod pojmom znanost razumel nekaj povsem drugega, kar se razume danes. Giordano Bruno je bil dotaknjen z duhovnim ognjem in spoznal je Božansko svetlobo. Skozi celo svoje življenjem si je prizadeval opisati neskončni univerzum kot živ organizem in pri tem prekosil vse mislece svojega časa. Bil je pred svojim časom in na tem svetu ni bilo mesta za njega, kjer bi našel mir. Na ukaz takratne inkvizicije so ga leta 1600 v Rimu zažgali na grmadi kot heretika - krivoverca. Po razglasitvi sodbe je zbranim kardinalom izrekel naslednje besede: "Morda mi vi sodite z večjim strahom, kot ga imam jaz, ko sprejemam sodbo". Giordano Bruno se je rodil l. 1548 v Nioli, majhnem kraju blizu Vezuva v Neapeljskem zalivu. Njegov boj je bil boj za višjo zavest. Razsežnost Brunovega dela je velikanska. Impulz notranje renesanse so mnogi razlagali kot zunanje, ponovno rojstvo kultur. Bogastvo, lepota in blišč renesanse še danes vplivajo na človeka in hranijo za vse iskalce resnice mnoge koristne napotke. S sedemnajstimi leti je Bruno stopil v dominikanski red, v tisti red torej, ki je pred tem tristo let zatiral herezijo. Leto pozneje, z osemnajstimi, je že oblikoval predstavo osebnega Boga in podobe osebnega Kristusa. Intenzivno je študiral hermetične spise grških filozofov, cerkvenih očetov, novoplatonikov in arabskih mislecev zlasti spise mistika Nikolausa von Kuesa in jih dodobra preučil. Zelo je nanj vplival tudi nemški filozof in okultist Agrippa von Nettsheim. Ko so deset let pozneje pozneje člani njegovega reda proti njemu sestavili obtožnico s sto tridesetimi točkami, je zapustil dominikanski red in dokončno prekinil s cerkvijo. Potem je sledilo 16-letno potovanje po Italiji, Švici, Franciji, Angliji in Nemčiji. Leta 1592 ga je končno aretirala inkvizicija in aretaciji je sledila več kot osem let trajajoča inkvizicijska ječa ob zasliševanjih in mučenjih. Le kdo bi to danes izdržal? Kako velik duh je to bil, da ob vsem tem strašnem mučenju ni spremenil mišlenje? Ja, njemu je bila svoboda več kot življenje, in to so resnični heroji. Današnja znanost še vedno ne zna utemeljiti Brunovih idej. Bruno je ustvaril številna dela z različnimi temami, največkrat v obliki dialogov: filozofske ekskurze, znanstvene analize, ezoterične razprave, zbadljive satire, pa tudi pesmi, ki govorijo o ljubezni in višjem življenju. Ko je dopolnil trideset let svojega življenja je dobil spoznanje, in sicer z notranjim razsvetljenjem, kot sam piše: "Najbolj navdušeni, ki tu govori, izpoveduje, da je šest petletij (šeskrat po pet let) vztrajal v tem rapoloženju in se mu v tem času še ni posrečila tista čistost uvida, ki bi mu omogočila, da bi postal prebivališče netukajšnih podob, ki venomer trkajo na vrata razuma in se na enak način ponujajo. Končno pa se je ljubezen, ki ga je doslej z različnih strani in z različnimi znamenji zasledovala….spustila v posvečene svetilke. S pomočjo dveh inteligibilnih (nadtčutnih, obstoječih zgolj v pojmih) podob mu je pokazala Božjo lepoto. Ta ga je namreč preko čutne podobe resnice povezala z intelektom in mu preko čutne podobe dobrega ogrela občutek. Tako je premagal materialno in čutno željo, ki je doslej slavila zmago, saj je kljub odličnosti duše ostala neoslabljena. Zdaj so lahko tisti žarki, ki jih je poslal razsvetljeni in vedoči intelekt, sonce uvida, zlahka stopili skozi njegove oči, in sicer žarki resnice skozi vrata zaznavajoče sile, žarki dobrote skozi vrata želja v srcu, v temeljnem bistvu občutka... Ko se je na ta način prvič ogrel in se v duhu rasvetil, je dosegel tisto zmagovito točko in trenutek o katerem se lahko reče: trenutek zmaguje." Giordano Bruno je tako v tem delu opisal filozofa, vžganega od ljubezni do Božanske modrosti. Ujet v ljubezensko ječo materije, podvržen "zamreženosti blodnih čutov" išče Božansko Luč in popolno enost. Svoje omejenosti lahko premaga šele takrat, kadar kot lovec ugleda predmet svojega lova, kadar ga nenadno zaznan blesk Božanske dobrote in lepote dvigneta iz zmot, prevar prividnega sveta. Za dosego tega cilja pa je kot vedno, potrebna pot čiščenja, ki jo Bruno zelo nazorno razloži v delu Izgon zmagovalne zveri. Zevs, oče bogov, skliče posvet bogov, da bi prenovil nebesa. Bruno zapiše v posvetilu h knjigi takole: "Zevs je duša, človekov duh, ki se ogleduje v toku večno spreminjajoče materije. Zevsa razumevamo tudi kot krmarja in gibalo neba, da bi tako nakazali, da se v vsakem človeku, v vsakem posamezniku predstavlja notranji svet, mikrokozmos, v katerem se izraža Zevs, voditelj, luč razumske volje, ki v njem, v tem čudovitem sijaju, vlada in ureja in deli stopnje dostojanstva in sedeža kreposti in pregrehe". Jasno je, da so zmagovalne zveri nečednosti, ki gospodujejo v nas ljudeh. Zevs pravi bogovom, posameznim dušnim močem: "Očistimo in osnažimo, pravim, najprej nevidno nebo, ki je duhovno v nas samih, in potem tudi tisto vidno, ki se telesno, snovno širi pred našimi očmi". Kakšna osebnost naj se pravzaprav dvigne iz tega? Pa to je višja osebnost s kozmično zavestjo! V delu Corpus Hermeticum, ki je na Giordana Bruna močno vplivalo, je ta proces predstavljen v 14 knjigi Skrivni govor na gori. Hermes pokliče deset dobrih sil, ki preženejo dvanajst človekovih temeljnih pregreh. Brunova pot je pot vzpona duše. Tako je pot opisana v hermetičnih misterijah in tako jo je predstavil tudi Ficino v enem svojih del. Celotno Brunovo delo priča o dotiku svetlobe, o ganjenosti zaradi svetlobe in o tako nastalem notranjem vedenju. Pri tem se Bruno zaveda, da se kot zemeljski človek za resnico lahko le žene in da se mu resnica ne more nikoli povsem razodeti. Njegovo delo in življenje je zaznamovano z nenehnim vztrajnim prizadevanjim pa tudi nepopolnostjo lastne osebnosti. Za Bruna veljajo besede: "Prvi ogenj je bil le zametek, to ni bila stanovitna svetloba. Včasih je čezenj zapihal hladen veter, toda volja ni nikoli ugasnila". Dotiku svetlobe pa mora seveda slediti praktična uporaba prejete moči, preoblikovanje lastnega bitja, šele takrat se lahko oblikuje notranja podoba luči. Pogosto se herojsko trpljenje duše, ki je zagorelo v Brunu, ujema s trpljenjem njegove zemeljske biti. Vendar je izhodišče vseh raziskav zanj duhovno, od tod razlaga duševno in materialno. "Kajti tako kot tisti, ki Enega ne razume, ne razume ničesar, tako razume vse, kdor resnično razume Eno; in kdor se bolj približa spoznanju Enega, se približa tudi spoznanju vsega." Če so se znanost, filozofija in religije ločile od duhovnega izvira, da bi šle svojo pot, pa se je Bruno držal njihovega izvornega izhodišča, ko so še bile povezane v enost. In piše: "Tako ima Božanska modrost tri hiše: eno nezazidano, večno, sedež večnosti same; drugo, prvorojeno, namreč to vidno svetovno vesolje; tretje, veliko mlajšo, v človekovi duši". Kot izvor vsega življenja je Bruno spoznal Božji um, potopljen v temo materije, Logos, ki določa vse oblike in podobe. Spoznati enost Logosa-Besede pomeni zavedati se lastnega izvora v absolutnem, v katerem se raztezajo korenine sebstva. Tako se spoznavajoči spominja svojega izvora; iz spoznanja pa nastane spomin. Za Bruna je "duh najvišji spoznavni organ. Presega vsak razum in razumsko spoznanje, in z enim pogledom.. vse dojame". Tako je Bruno pod vplivom duha prepoznal človeške duše kot "monade", kot žive praenosti, ki določajo red v naravi. K bistvu enosti spada njegova načelna nedeljivost. In pravi: "Tisto najboljše, največje, snov nad snovjo, samooprijemljivost, zaradi katere bivajoče sploh je, se poveličuje po znamenju monade." Tako neštete monade zrcalijo enost svetovne duše, ki je monada (duša) vseh monad. Monade so orodje božanstva, ki z njim nenehno ustvarja in oblikuje nove podobe ter vse oživlja z dušo. Obstajajo "neizmerne poljane; prostor, ki se ujema z vsem in nosi v sebi vse in vse prežema. V njem so številni svetovi, podobni temu svetu. Torej ne obstaja le en edini, ena edina Zemlja, eno edino Sonce, ampak toliko svetov, kolikor je svetlečih isker nad nami." O gibanju zvezd zapiše: "Tako se gibljejo tudi Zemlja in druge zvezde, odvisno od njihove lege, iz univerzalnega notranjega počela, ki je njihova lastna duša." Tudi veliki duh - Goethe je bil prevzet nad Brunovim življenjem in delom. Silen Brunov boj za spoznanje je namreč podoben boju, ki ga je Goethe predstavil v svojem Faustu. Bruno je podobno kot Faust strmel po "tistem, kar svet v najgloblji notranjosti drži skupaj." Pot duše opisuje Bruno takole: "Največja pravičnost, ki gospoduje nad vsemi bitji in v njih, ureja, da mora duša zaradi grešnih želja, bodisi v istem ali celo v nekem drugem trpečem in nežlahtnem telesu, ob smrti iti navzdol in ne sme gojiti nobenih upov, da bo vodila in upravljala boljše domovanje, če je slabo upravljala z dosedanjim." O reinkarnaciji: "Kot rečeno, ko sem ostal v nebeških področjih kot Pegaz, se je včasih zgodilo, da sem občutil veliko veselje ob misli, da bi se ponovno spustil v nižja področja. Omamljen od nektarja in gnan z usodo sem se napotil na Zemljo, da sem se enkrat utrujal kot filozof, drugič kot pesnik ali celo učitelj. Ko sem se potem zopet vrnil v nebeška bivališča, sem svoje izkušnje popisal v knjigi, tako da je končno nastala cela knjižnica, ki pa sem jo zapustil, ko sem jo zopet zapustil, ko sem zopet nekaj časa bival na Zemlji. Zelo nenavadni so moji zemeljski spomini na življenje v času Filipa Makedonskega (359-336 pr. n. š.), ko sem se pod njegovo vladavino inkarniral kot neki Nichomachus." Bruno je bil navdušen nad povezavo med makrokozmosom in mikrokozmosom ter od tega izhajajočega mesta in naloge, ki jo ima človek. Duhovna prebuditev, kasneje imenovana renesansa, je sprva šla z roko v roki z daljnosežnmi naravoslovnimi odkritji. Obe področji sta se prebudili skupaj, a sta se že po kratkem času razšli. Danes se misleci naravoslovnih in misleci duhovnih znanosti v temeljih razhajajo. Vendar pa mnogi sodobni znanstveniki od Einstena dalje vendarle iščejo duhovno ozadje svojih odkritij. Bruno je pokazal na osnovni vzrok vseh človekovih raziskovanj in dal svoje življenje za to. Analogno z odkritjem, da je Sonce središče kozmičnega sistema in ne Zemlja, lahko človek odkrije, da nosimo vsi v svojem srcu duhovno počelo sonca in da je to počelo pravo, resnično središče našega vesolja v vesolju. Če se v svojem življenju odstopi prevlado temu duhovnemu jedru, se bo lahko razvila prvotna duša in se tako spojila z dušo sveta. Na taki poti spoznavamo osnovo, na kateri se lahko srečata naravoslovna in duhovna znanost. Ko spoznamo nekaj od absolutnega, odkrijemo, kako zelo je od njega oddaljena naša zgoščena materija. Na osnovi tega spoznanja je Bruno spoznal, da je svet živi organizem. Brez poskusov in daljnogleda je prepoznal eliptično krožnico planetov in odvisnost hitrosti gibanja planetov od njihove oddaljenosti od sonca. Opozoril je, da so za planetom Saturnom še drugi planeti. Uran je bil potem odkrit leta 1781, Neptun leta 1846 in Pluton leta 1930. V osemdesetih letih 20. stoletja so izračunali krožnico desetega planeta. Po času v katerem je živel še en velik duh, Francis Bacon, je naravoslovna znanost izgubila svoj duhovni temelj. Po njenem abstraktnem matematičnem pogledu je kozmos mehanistični sistem brez žive vsebine. Vendar pa zadnja leta le odkriva, da je življenje tudi na drugih nebesnih telesih. Posnetki, ki so jih dobili s Hubblovim teleskopom, so dvakratno razširili meje znanega vesolja. In ob iskanju duhovnih sintez so se pojavile nove teorije o nastanku vesolja. Bruno je svojo zemeljsko osebnost opisal takole: "Igrača usode, šibak po postavi, nemanič, brez kančka srečne zvezde, tarča sovražne drhali." Toda vedel je, da se je v njem prebudilo sončno bitje. Zato pravi v svojih londonskih časih: "Tistemu, ki se še boji za svoje telo, jaz ne bi kar tako verjel, da je kdaj postal eno z Bogom. Resnično modri in krepostni je tako popolno srečen, da bolečine ne čuti več." In tako se leta 1592 ponovno vrne v Italijo, trdnjavo inkvizicije, kar je bilo za njega usodno. Čeprav se je zavedal velikega tveganja, je zaradi prepričanja v nesmrtnost svojega notranjega bistva, rojenega v Enem, pogumno z dvignjeno glavo tvegal srečanje s svojim sodnikom po več kot osem let trajajoči ječi z uničujočimi zaslišanji in mučenji, ne da bi preklical katerokoli od svojih prepričanj. Lep pozdrav od Mirana http//www.ezoterika.s5.com Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog