Anastazija - tretja knjiga "Kdo dejansko smo?"

sreda, 15. december 2004 @ 06:00 CET

Tretja knjiga iz zbirke "Anastazija z naslovom Kdo dejansko smo? izide januarja 2005.

Na straneh Društva za zdravo duhovnost je obrazec za prednaročilo knjige z 20% popustom. Decembra pa je možno z enakim popustom naročiti tudi prvi dve knjigi (Zveneče cedre tajge in Prostranstvo ljubezni)

Kar lahko preberete v nadaljevanju, je odlomek iz pripovedi puščavnice Anastazijine o tem, kako so se prehranjevali v dobi, za katero sama uporabi ime Vedizem oz. Vedska doba. V tej dobi, ki je po njenih besedah trajala skoraj milijon let, so ljudje živeli v popolnem sožitju z naravo in jim zato ni bilo treba prav nič skrbeti za hrano. Prav nasprotno – hrana je skrbela za njih! Okolje je človeku, kroni stvarstva, dajalo vse, kar potrebuje. Tako se je lahko brez skrbi ukvarjal z višjimi zadevami.

Že iz poglavij, ki so pred vami, jasno zasije sporočilo celotne zbirke: vsak korak nazaj h koreninam duše, naravni pristnosti, lepoti, intuitivni modrosti, nas izstreli daleč naprej proti človeškosti in božanskosti. Odpira nam pot k odgovorom na bistvena vprašanja: Zakaj smo tukaj? Kdo sploh smo? Kaj je namen nas in vsega, kar nas obdaja? Kako naj bi delovali? Kje je naša moč?

Vsekakor moč najdemo tudi v besedah in podobah, posebej takih, ki imajo za posledico delovanje. In točno takšne so Anastazijine besede ... tako nedolžne, miroljubne in nevsiljive, hkrati pa tako prodorne, ostre in brezkompromisne. Najpomembneje pa je to, da vzbujajo radostno upanje!

Soprevajalec,
Nikola Petrovič

TELESNA PREHRANA

(Objavljeni odlomek še ni prestal dokončnega jezikovnega pregleda in korekture, zato se v njem še najde kakšna tipkarska ali celo vsebinska napaka.)

Ljudje Vedske dobe niso poznali nobene bolezni telesa. Celo v starosti sto petdesetih ali dvestotih let so ostajali vedrega duha, polni življenjske radosti in popolnoma zdravi. Niso imeli zdravnikov in zdravilcev, ki jih je danes tako veliko. Zboleti niso mogli že zato, ker je slog življenja na lastnem posestvu, ki so si ga ustvarili v naravnem prostranstvu ljubezni, popolnoma uravnaval proces prehranjevanja. Človeški organizem se je sam preskrboval z neobhodno količino vsega potrebnega, in sicer v najbolj primernem času za uživanje posameznih živil in skladno z ugodno konstelacijo planetov.

Bodi pozoren na to, Vladimir, v naravi ni slučajno vse naravnano tako, da v teku pomladno-poletnega in jesenskega časa plodovi različnih rastlin dozorevajo v določenem zaporedju. Najprej poženejo travniške rastline, na primer regrat, ki so še posebej prijetne in okusne, če jih pomešamo z zimsko hrano. Potem dozorevajo zgodnji ribez, jagode in maline – na soncu zgodnje, v senci pozne – pa češnje, potem višnje in še cela vrsta plodov, zelišč in jagod, ki si natančno izberejo svoj rok, ko se z neobičajno obliko, barvo in vonjem potrudijo pritegniti zanimanje ljudi.

Znanosti o prehrani takrat ni bilo. Nihče ni razmišljal o tem, kaj, koliko in ob katerem času naj poje. In vendar je človek s hrano vnašal vase vse neobhodno za organizem, do grama natančno. Vsaka jagoda, zel in sadež imajo v letu svoj dan, uro in minuto, ko najbolj koristijo človeškemu organizmu. Ko rastlina zaključi proces rasti, aktivira zvezo s planeti v vesolju. Ko vsrka značaj podzemlja, okoliških rastlin in človeka, ki ji je podaril svoj pogled, oceni in določi, kaj mu je najbolj potrebno od vsega. In prav tistega dne, ko je pripravljena, da jo človek použije, jo ta počasti s svojim obiskom in dovoli, da njena popolnost postane njegova hrana.

Povedala sem ti že, da bi morala nosečnica preživeti vseh devet mesecev nosečnosti na svojem vrtu, v prostranstvu, ki ga je ustvarila skupaj z ljubljenim. To ni nekakšna okultna zaprisega, temveč racionalna modrost božanskega bivanja. Sam razmisli. V naravi je cela vrsta rastlin, ki lahko neboleče prekinejo nosečnost, na primer česen, divji majaron, podlesnica, podraščica in mnoge druge, obstajajo pa tudi rastline, ki lahko pomagajo pri harmoničnem razvoju zarodka v maternici. Katere rastline so to in v kakšni količini bi jih morala nosečnica zaužiti, ne more reči nihče. To ve samo zarodek, ki raste v njeni maternici; ne skrbi pa samo zase, ampak tudi za mater, zato se pogosto dogaja, da se ženska po porodu dobesedno pomladi in postane v vseh pogledih boljša.

Da bi se to zgodilo, mora nosečnica bivati na svojem vrtu. Tam jo pozna vsaka bilka in plodovi rastejo samo zanjo. Preizkusila je njihov okus in vonj. Njene naravne želje bodo bolje od vsega določile, koliko česa naj zaužije.

Na tujem posestvu, vrtu ali sadovnjaku takšna natančnost ni možna, tudi če je mnogokrat bogatejši in na njem rastejo veliko raznovrstnejše rastline. Na njem ni možno idealno prehranjevanje tudi zato, ker mora ženska plod, jagodo ali zel, najprej poskusiti, in jih šele potem lahko uporabi za hrano. Če si, na primer, zaželi pojesti jabolko, ga utrga in poskusi. Pogoltne samo grižljaj, vendar začuti, da vsebuje nekaj, česar njeno telo ne potrebuje; s tem bi škodila tako sebi kot svojemu otroku. In zakaj se to zgodi? Stvar je v tem, da celo plodovi, ki so po zunanjosti in okusu enaki, vsebujejo zelo različne sestavine. V svojem vrtu, kjer ni samo enkrat poskusila sadežev, se ne bi mogla zmotiti, v tujem pa je napaka neizogibna.

Kakšna znanja in kakšen zakon so tako natančno pomagali človeku tistega časa, da se je pravilno prehranjeval? Odsotnost zakonov in razprav! Človek se je zanesel samo na Božansko. Danes govorijo, da je človek z naravo celota, eno. Ampak v čem se danes kaže ta enost? Razmisli o tem. V tem, da človek uporablja umetno hrano, ki mu jo predlaga sistem, čeprav mu ne ustreza? Povrhu vsega ure, ko naj bi jedli, umetno pogojuje umetni sistem.

V Vedski dobi so vse za človeka reševala čustva, ki mu jih je podaril Bog. Občutek lakote je potešil že najmanjši košček zemlje, kajti človekova čustva so kot najbolj dovršen avtomat ali najbolj učen traktat v soglasju s prostranstvom ljubezni določala, kdaj naj se hrani in s čim.

Človek je hodil po svojem posestvu, medtem pa so njegove svobodne misli lahko ustvarjale ali reševale vesoljske naloge. Plodovi povsod okoli njega so ga kar mamili s svojo lepoto. Intuitivno je izmed njih utrgal enega, dva ali tri, ne da bi misli odtrgal od tega, kar mu je Bog dal v radost. Človek tedaj ni razmišljal o hrani, jedel je enako, kot danes dihamo. Prostranstvo, ki ga je ustvaril, je skupaj z njegovo intuicijo natančno reševalo nalogo, kako, kdaj in s čim naj prehranjuje telo.

Pozimi so rastline odvrgle plodove in listje ter se pripravile na oddih. Zima je čas priprave za ustvarjanje prihodnjo pomlad. Vendar človek tudi pozimi ni tratil misli za hrano, čeprav si ni delal zalog. Vse so zanj postorile domače živali z veliko skrbjo in ljubeznijo. Veverice so mu prinesle suhe gobe in orehe, čebele so nabrale cvetni prah in med, medved je jeseni izkopal jame in vanje zložil razne korene. Zgodaj spomladi, ko se je prebudil iz zimskega spanca, se je vrnil k človeškim bivališčem in brundal, s šapo trkal po vratih ali kaj podobnega. S tem je klical človeka, da mu pokaže, katero jamo naj odkoplje. Je morda pozabil, kje je jeseni shranil hrano? Ali pa mu je samo bilo dolgčas po človeku in si je želel stika z njim? Približal se mu je lahko kdor koli iz družine, najpogosteje je to bil otrok. Potrepljal je komaj prebujenega medveda po gobcu, šel pred njim do mesta, označenega s kolom, in z nogo potapljal po tleh. Medved je začel prizadevno grabiti zemljo in odkrivati zalogo. Ko je videl, da se mu je posrečilo, se je veselil in skakal, s šapo vlekel plodove na površje, vendar ni ničesar pojedel prvi, čakal je, dokler ni človek vsaj nečesa odnesel v svoje bivališče.

Sam človek je prav tako znal pripravljati zaloge, ampak to zanj ni bilo delo, prej umetniška veščina. V mnogih družinah so pridelovali vina in sokove iz različnih jagod. To vino ni bilo močno, opojno kot žganje. Uporabljali so ga kot izjemno zdravilen napitek.

Od živalske hrane je lahko človek uporabljal mleko, vendar ne od vsake živali. Jemal ga je samo od tistih živali, ki jih je imel za dobre, ljubeznive in pametne in so pokazale potrebo, da s svojim živilom pogostijo človeka. Če se je kdo od otrok ali starejših iz družine dotaknil vimen koze ali krave, pa se je ta začela izmikati, potem človek ni pil njenega mleka, saj si ni zaželela, da bi ga delila z njim. To ne pomeni, da ga ta žival ni imela rada. Večkrat so živali ocenile, ne da bi vedele kako, da v danem trenutku sestava mleka temu človeku ni koristna.

Ljudje Vedske civilizacije so se hranili z raznovrstno rastlinsko hrano s svojega posestva in s hrano, ki so jim jo prinašale domače živali. Takšen red ni bil pogojen s praznoverjem ali zakonom, temveč je bil rezultat velikih znanj.

Besedi znati in vedeti resda nista eno in isto, vedeti je pomenilo več kot znati; pomenilo je tudi občutiti v sebi, s telesom in dušo, vrsto pojavov, prvotni namen božjih stvaritev in božji sistem. In vsak človek Vedizma je vedel, da vse, kar uporablja za hrano, ne hrani samo telesa, ampak napolnjuje njegovo dušo z zavestjo. Njemu osebno prinaša informacije iz vseh vesoljskih svetov. Zato so ti ljudje imeli velikokrat več notranje energije, ostrejši um in hitrejše misli kot sodobniki.

Živali in rastline, ki so živele v okolici družine, so reagirale na človeka kot na boga, bile so žejne človekovega ljubeznivega pogleda ali dobrohotnega dotika. Ta sila čustvene energije ni pustila odvečnemu plevelu, da bi se razrasel na vrtu ali v sadovnjaku. Tudi danes mnogi ljudje vedo, da lahko sobna rastlina hitro oveni, če ni več všeč komu iz družine. Če pa začuti stik s človekom in ljubezen, se lahko bujno razcveti. Zato se vedski ljudje svojega vrta nikoli niso dotaknili z motiko. Še danes poznamo izraze »zloben pogled«, »uročiti«, »urok«, ki so nastali v tistih časih. Ti ljudje so bili sposobni s svojo čustveno energijo narediti neverjetne stvari.

Predstavljaj si, kako vedski človek stopa po svojem posestvu. Vse v okolici lovi njegov dobrohotni pogled. Pa pogleda plevel in pomisli: »Zakaj si tu?« In plevel že kmalu oveni od žalosti. Ko pa se nasmehne višnjici, ta s podvojeno silo požene sokove po žilicah.

Ko se je kdo iz Vedske civilizacije odpravil na dolgo pot, se ni obremenjeval z nošenjem popotnice, saj je spotoma našel dovolj hrane. Ko je prišel v kakšno naselje in videl prelepa posestva, je lahko zaprosil za hrano in pijačo. Gostiteljem je bilo v posebno čast, če so lahko popotniku ponudili napitke, sadje ali okusne korenike.


Življenje brez ropov in tatvin

Med ljudmi iz Vedske civilizacije se v tisočletjih njenega obstoja ni zgodila nobena tatvina, kraja ali pretep. V besednem zakladu sploh ni bilo žaljivk. Pri vsem tem pa niso imeli zakonov s kaznimi za takšna dejanja. Zakoni nikoli ne morejo omejiti hudodelstev. Znanje in kultura ljudi Vedske dobe nista dopuščala konfliktov v medsebojnih odnosih.

Sam preudari, Vladimir. Vsaka družina, ki je živela na svojem posestvu, je vedela, da bo vse prostranstvo trpelo, če se komur koli zgodi kaj neprijetnega, tudi človeku z obrobja naselja. Vesoljska energija agresije vpliva na vse, kar raste in živi na nekem področju. Spremeni se ravnovesje energij. Energija agresije se lahko stopnjuje, odraža se na odraslih in otrocih, pa tudi potomce lahko prizadene z boleznijo.

Če pa je popotnik po obisku kakšnega kraja pustil za seboj veselo čustvo, je vse prostranstvo zasijalo v še večji lepoti. Poleg tega fizično ni mogel pojesti sadeža, samovoljno odtrganega z drevesa ali pobranega s tal na vrtu, ki je nekomu pripadal. Ljudje vedske kulture so bili zelo senzitivni. Njihov organizem je takoj začutil znatno razliko med okusom samovoljno utrganega sadeža in takega, ki jim ga je podarila dobra roka. V sodobnih trgovinah živila pogosto nimajo ne vonja ne okusa po prvobitnem živilu, so namreč brez duše, ravnodušna do kupca. Nihče jih nikomur ne predaja, samo prodajno blago so. Ko bi sodobni človek poskusil hrano, ki so jo uživali v vedski dobi, in jo primerjal z današnjo, ne bi več mogel jesti sodobnih izdelkov.

Prišlek ni mogel niti pomisliti na to, da bi vzel nekaj, ne da bi prej za to zaprosil. Vsak predmet, celo kamen, vsebuje informacijo, ki jo je poznala samo družina, ki je živela na posestvu.

Vsako posestvo v Vedski civilizaciji je bilo nedostopna trdnjava za zlobneža, v kakršni koli obliki naj se je pojavil, hkrati pa je bilo kot maternica za družino, ki je živela na njem. Nihče ni zidal visokih zidov, posestva so obdajale žive zelene ograje, ki so skupaj z vsem, kar je raslo znotraj njih, ščitile družine pred vsem negativnim za telo in dušo.

Pripovedovala sem ti že, da so sorodniki pokopavali telesa umrlih svojcev samo v vrtu ali gozdičku na svojem posestvu. Vedeli so namreč, da je človeška duša večna, vendar tudi snovna telesa ne izginejo brez sledu. Vsak predmet, tudi če je navzven brezdušen, nosi v sebi veliko vesoljskih informacij. V Božanski naravi nobena stvar ne izgine v nič, spreminja samo svoje stanje in telo.

Telesa umrlih niso pokrivali s kamnitimi nagrobnimi ploščami in niso označevali mesta, kjer so jih pokopali. Največji spomenik je bilo prostranstvo, ki so ga ustvarili s svojimi rokami in dušo. Ko so telesa brez duše spremenila svoje stanje, je iz njih pognalo drevje, grmovje, cvetje. Med njimi so hodili novorojeni otroci. O, kako je vsa okolica ljubila otroke! Duh prednikov je lebdel nad prostranstvom, ljubil je otroke in jih varoval. Otroci so ljubili prostranstvo svoje domovine. Njihove misli niso snovale iluzije o končnosti življenja. Življenje je neskončna veda.

Ko duša zapusti telo, kot blisk poleti skozi vse razsežnosti vesolja in obišče različne ravni bivanja, potem pa se spet utelesi v človeški podobi. Na vrtu v domovini se prebudi otrok in se nasmehne. Z nasmehom se mu odzove vse prostranstvo. Sončni žarek, vetrič, v katerem šelesti listje, cvet in daljna zvezda vzhičeno dahnejo: »Eno smo s teboj, po tebi utelešeni, otrok Božanskega bivanja.«

Še danes veljajo za nedoumljive prošnje starejših ljudi, ki živijo v tujini: »Ko umrem, me pokopljite v domovini.« Ti ljudje intuitivno čutijo, da jih lahko samo domovina vrne v rajski vrt na Zemlji. Tujina dušo zavrača. Zato si želijo, da bi bila njihova telesa pokopana v domovini. Tako njihove duše prosijo skozi tisočletja. Ampak ali je mogoče pokopališču reči domovina, pa naj je v kateri koli deželi?

Pokopališča so se pojavila šele pred kratkim, da bi človeške duše peklensko mrcvarila, ponižala, zasužnjila in jih prisilila, da se nekomu klanjajo. Pokopališča so kakor odlagališča, kamor ljudje odnašajo nepotrebno staro šaro. Nad njimi se mučijo duše umrlih, živi pa se takih krajev bojijo.

Predstavljaj si posestva iz teh časov. Na njih so pokopana telesa mnogih rodov. Vsaka travna bilka želi ljubkovati ljudi, ki tam živijo, in koristiti človeškemu telesu. Za tujca, ki pride na posestvo z agresivnim namenom, postanejo vse trave in plodovi strupeni. Prav zato nikomur ni prišlo na misel, da bi kar koli vzel samovoljno. Posestva ni bilo mogoče zavzeti na silo. Za nikakršen denar ga ni bilo mogoče kupiti. Kdo bi se torej namenil osvajati nekaj, kar zmore uničiti osvajalca? Vsakdo si je sam prizadeval ustvariti svojo čudovito oazo in planet je bil iz leta v leto boljši.

Kaj vidimo, ko danes z višine pogledamo sodobno mesto? Umetne kamnite grmade pokrivajo zemljo. Hiše rastejo v širino in višino. Zdaj tu, zdaj tam vse več prostora prekriva kamnit pejsaž. Zmanjkuje čiste vode, zrak je onesnažen. Koliko srečnih družin živi med takšnimi kamnitimi grmadami? Če sodobne družine primerjamo z vedskimi, lahko vidimo, da nobena. Ali bolje rečeno: med umetnimi kamnitmi grmadami človeške družine ne živijo, ampak spijo.

Kljub temu hipnotičnemu spancu pa po njihovem telesu tava ena živa celica. Zdaj obmiruje, zdaj se premetava, dotika se tisoč in tisoč drugih celic v prizadevanju, da bi prebudila ostale, ki spijo. Ime ji je Sanja. Prebudila jih bo! Potem bodo človeške družine spet začele na Zemlji ustvarjati prekrasne zelene oaze.

Spet bo tako, kot je bilo nekoč. In če bomo z višine pogledali na Zemljo, nas bo očaralo obilo živih slik. Vsaka lepa slika bo pomenila, da se je na tem mestu zemlje dotaknila roka prebujenega vedskega človeka. Srečna družina ljudi, ki poznajo Boga ter smisel in cilj življenja, bo spet zaživela v svoji domovini.

Vedski ljudje so vedeli, zakaj so na nebu zvezde. Med njimi so se srečevali mnogi pesniki in umetniki. Sovraštva med naselji niso poznali. Ni bilo razlogov, da bi kradli in ropali. Prav tako ni bilo uradniških struktur. Na področjih sodobnih dežel Evrope, Indije, Egipta in Kitajske je cvetela vedruska kultura, v kateri ni bilo meja med posameznimi ozemlji. Ni bilo vladarjev, ne velikih ne majhnih. Naravna vlada so bili številni veliki prazniki.

Ljudje Vedske dobe so imeli neizmerno višjo mero védenja o ustroju sveta kot sodobni človek. Njihova notranja energija jim je omogočala, da so pospeševali rast nekaterih rastlin in upočasnjevali rast drugih. Domače živali se niso trudile izpolnjevati človekovih ukazov, da bi dobile hrano, saj je je tako ali tako bilo v izobilju, ampak so želele, da jih nagradi z blagodejno energijo, ki je žarela iz njega. Še danes človekova pohvala godi vsakemu bitju: človeku, živali in rastlini. Toda v davnih časih je bila energija ljudi neizmerno močnejša in je vse živo hrepenelo po njej kot po soncu.

1 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20041208123524160