Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (7. del)

četrtek, 9. december 2004 @ 06:12 CET

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

Zmago je moški, ki ga je zame izbralo življenje na podlagi izbire, ki sem jo spravila na papir avgusta 2000, preden sem napisano sploh ozavestila. Jasna mi je izjemna potentna energija med nama in to, da se mi je Zmago sproti izmikal. Jaz pa za njim! Na vseh ravneh. Koliko me je to podpiralo? Ne najbolj, si mislim, ampak darovi prihajajo. Debni vrh, s katerega sem ravno prišla, mi je razpihal ostanke dvomov in nezaupanja. Moji dvomi in nezaupanje so ogledalo mojih prepričanj o tem, da je strah nujen, da preživetje ni možno brez obramb. Nekdaj preveč intenzivne strahove si ljudje lahko ogledamo, ko se počutimo varne. Kot da z Zmagom sva v eni fazi zdravilnega odnosa. Jaz, zgleda, imam za to potreben pogum - kaj pa on? Njegova stvar, ja, a jasnost prinese tudi meni.
Najbolj destruktiven učinek občutka ogroženosti je, da odrežemo ljubezen. Kar je pravilo, če imaš ustrezen vzorec iz otroštva, da je model za ljubezen istočasno model za izdajstvo (vse možne oblike zlorab). Potem vsak ljubimec v življenju postane potencialni sovražnik. Zmago se je do mene obnašal natanko tako; ni čudno, da je v postelji enkrat rekel: Mama! In jaz en drug dan: Jezus Kristus! Skritega med nama res ni bilo nič…

Na pustni torek sem kokreirala resnico, najvišje in najboljše zame in, prvič odkar sploh to delam: Ljubim sebe. Ljubezen do mene je sprejemanje delov mene, ki ustvarjajo mojo realnost in tako ustvarjajo energijo, ki hrani mojo božanskost! To bi pa že moralo zagotoviti dodatno jasnost in nedvoumnost prehoda v novo mene. Ko sem se peljala k Zmagu, sem ugotovila, da se slabo počutim. Že nekajkrat se tudi slučajno nisem vesela peljala k njemu. Pri njem se res ni nič travmatičnega dogajalo, ampak vse, kar sem od tam odnašala s seboj, tistega je bilo, zgleda, precej čez mero.
Življenje je spet prekosilo samega sebe, saj me je Zmago za pozdrav vprašal: Kaj si pa delala te dni? Jasno vprašanje - jasen odgovor, ponavljam ljudem na delavnicah, ki niso navajeni slišati jasnega vprašanja. Čakala sem, da pokličeš, je bil odgovor moje resnice, ki je pritisnil na sprožilec večih vrst orožja.

Zmago je začel noreti in me obtoževati z iztočnico, da mu nabijam krivdo. Odprtih ust in presenečena sem stala in gledala poskakovanje in rjovenje pred seboj, čisto sovražnost, vnovičen poskus ustrahovanja. Streljati je začel, preden sem lahko povedala geslo. Moje geslo je samo ljubezen in roko na srce - dovolj je bil en vdih, da sem se spomnila, kako se nisem več pripravljena iti tele igrice.
Scena, v kateri sem se znašla, je bila kot iz cenenega filma in jaz naenkrat utrujena in stara kot Zemlja. Poslušala nisem več, skozi telo, v katerem me ni bilo, sem spuščala energijo za plazom obtožb.
Kako vrabca, naj ti zdaj pomagam, ko vem, da je vsak napad klic na pomoč?, sem pomislila. Veš kaj, sem se zavedla, sploh mi ni več do tega, da bi ti pomagala. Edino, kar me zdajle zanima je, kako naj tele tvoje prostore zapustim sredi duhamorne predstave tvojih demonov.

Navadna usrana reva si! sem vmes zakričala, lažje je imeti trideset žensk kot tri!
Seveda je še naprej ves v svojem elementu skakal in hropel obtožbe (le kako, da se ne naveliča, ko je res zanimivo samo prvič), jaz pa energije nisem imela za nič.
Si danes pripravljen odložiti svoje maske? sem se slišala vprašat, na kar se je jaz-že-nimam-mask-zarežal. Potem sem mu po nekaj treznejših vdihih z daj-no-daj-sedla v naročje.
?! Ne vem, če je bil to kakšen spomin iz prejšnjih življenj, vtis iz kakšne pozabljene drame ali šepet Svahe - zaleglo je. Kot modelček pokromanega avtomobilčka utiša zoprnega fantka, je bil Zmago v hipu miren in zadovoljen, njegova igra se je obnesla, kot verjetno vedno. Demoni pa so čakali še na hrano, ki so jo navajeni. Po drugi izsiljevalni sceni napadanja in zastraševanja v mojem življenju, sem se znašla z Zmagom v postelji. In po nekaj trenutkih me je obšla - groza. Zavedla sem se groze (možnega) dna in senc, ki jim v skoraj petdesetih letih življenja še blizu nisem prišla. Začelo me je tresti in zajokala sem...

Utrujena sem bila, ranjena na toliko načinov, bila sem izmučena. Kako naj Zmagu razložim svoje stališče tako, da bova oba pridobila? Očitno sem se v postelji z njim znašla zato, ker je to edino mesto, kjer je ta mačo sploh pripravljen slišati koga drugega, razen sebe. Da so za to potrebne še moje solze in moje popolno dno, je bilo novo. Zakaj je delovanje Ljubezni tako počasno, če jaz vem, da lahko premika gore, sem pomislila in stekle so mi nove solze. Kako je mali doberman pogumen in zakaj podgana ni pripravljena sodelovati, me je obšlo in solze so se zlivale in tekle naprej, preden sem sploh lahko kaj povedala. In tistih nekaj minut je bil moški ob meni presenečen, mehek in nežen. Samo tokrat.

Odgovornost je vsa moja, sem nekajkrat povedala in v presledkih razložila, kaj čutim in sem čutila zadnje tedne.
Poudarila sem, da sem v odnos z njim vložila vso svojo vero in zaupanje v Svetlobo, vse, zaradi česar sem se na en način deset let odpovedovala "običajnemu" življenju. Presenečena sem, sem rekla, ker ne samo da ne deluje, ampak mi je svojo vero nečloveško težko shoditi. Izkušnje imam s preobrazbami, močna sem, pogumna in nisem neumna - kako, da je ljubezen zame pretežka naloga? Ne razumem, sem jokala, obsojam se, popolnoma nesposobno se počutim in pojma nimam, zakaj sem utrujena, ko sem vendar popolnoma prazna…
Nisem vedel, da tako vplivam nate, je bilo edino, kar je rekel Zmago. In potem se je lotil mojega telesa. ??
To je njegov način sodelovanja in podpore, ne moj. Žal mi je postalo tega moškega, tega velikega ranjenega otroka. Potem je z drugimi besedami, a jasnim pomenom vprašal, če sem za analni seks.
?!
Nekje v zraku sem lovila ostanke svoje duše, ko se je vse v moji realnosti posušilo, oslepelo je, oglušelo in okamenelo, ostala je grenkoba prizadetosti vsakega mojega čuta in s tem moje duše. Le kam v taki situaciji poniknejo misli - ni jih bilo.

Vse, kar jaz sem, je obstalo v dolgem ledenem trenutku resnice, ki je vame zarezala z grobostjo nedojemanja vsega, kar jaz sem. Zlorabljen je skušal biti prostor moje intimnosti in vsega fizičnega, ki sem ga delila z moškim pred seboj. Napadeni so bili moja vztrajajoča odprtost in nedolžnost, moj iskreni namen odpuščanja in sprejemanja. Zmagov nezavedni namen je bil osmešiti najvišje in najboljše, kar jaz skušam biti in umazati mojo integriteto. Doživela sem jasen poskus posilstva svojega sočutja in poskušanja razumevanja nerazumljivega. Z enim zamahom je skušal zlorabiti moje najsvetlejše dele, ob katerih bi bilo fizično telo skoraj zanemarljivo.
Ko se deli brez Svetlobe v enem človeku zavejo Svetlobe v drugem človeku, se tega ustrašijo - pred Svetlobo zbežijo ali jo napadejo.
Zmago je po domače rečeno - brcnil mrliča. In ko je mrlič ženska, potem je brcajoči moški res dec. Ali pa zelo obseden človek.
Me tako odprto, ranljivo in zato močno kot še ne, ne more gledati v obraz? Je bil pred mano zombi ali od sveta zapuščen klon z napako?
S še nikoli tako ledenim glasom jeklenega rezila v meni sem se slišala reči: Ne danes.
Tako je moški, ki sem se ga odločila brezpogojno ljubiti, odložil še eno svojo masko.

Potem je Zmago govoril in govoril in govoril. Umaknil se je v svoj monolog in ni nehal govoriti, spet stvari, ki ji je že dostikrat povedal. Bruhal je kritiko, tokrat manj jeze, in jaz sem sedela in čakala tisti trenutek spravljenosti, v katerem se bova lahko razšla. Vmes sem mirno povedala, da se pri ljudeh, ki so mi blizu, dosledno postavljam na zadnje noge, ko mi (nezavedno) zbijajo mojo vrednost. Ljudje lahko o meni mislijo ali pišejo kar želijo, me opravljajo in kritizirajo. Ko pa nekdo pred menoj stopi Svetlobi, ki jaz sem na prste, se dotakne moje meje. Ko mi skušajo ljudje, ki jih imam rada, na tak ali drugačen način prirezati krila.
Pa-saj-nisem-nič-rekel-Zmagov odgovor je plaval nekje okrog mene, ki sem topa in odrezana od življenja kot še ne, čakala naprej.
Bila sem prazna, a tako zelo utrujena. Zmago je govoril o ponovitvi neke TV oddaje, ki jo nisem videla, pa o stvareh, ki jih je v življenju dosegel (?!) in potem o pogrebu svojih staršev; ta tema je edina pasala v sceno. Ves čas sem brez besed čakala. Ljubi Jezus, kako tale človek rabi pomoč. In kako pomoč rabim šele jaz! V imenu svoje božanskosti si v usta tlačim zemljo in požiram in goltam svinjarijo!
Evo današnje resnice zame: Dobila sem, kar sem izbrala. Moje zadnje maske so šle. Moja vzvišenost je šla za intimnost. Aleluja! Skoraj sem oživela v novem spoznanju.

Moja silvestrska zaveza na Bledu je namreč bila:
Za leto 2002 izbiram intimnost in svojo vzvišenost sem pripravljena dati zanjo!
Na silvestrsko noč smo imeli velik ogenj v naravi in potem v telovadnici posvetitev v krasnem temnem labirintu, skozi katerega smo se plazili. Z vodo si bil polit in čokolado si dobil in poljubček, ko si odgovarjal na vprašanja nevidnega spraševalca, ki se je skrival v temi.
Kaj izbiraš za novo leto? sem bila vprašana.
Da za novo leto izbiram intimnost, mi ni bilo težko odgovoriti, vprašanje - kaj sem pripravljena dati za to, me je pa presenetilo. Sama sem bila najbolj presenečena, ko sem se slišala reči: Superiornost. Svojo vzvišenost sem bila pripravljena dati za intimnost! Izbira je seveda kričala po ustrezni preobrazbi, ki sem se jo zavedala, ampak pred mano je bilo celo leto. !!
Dopolnjeno je, je menda rekel Jezus na križu. V mojem primeru je bila izbira prizemljena že po šestih tednih!

Pri izhodnih vratih sem Zmagu pokazala svoj posrebren obesek za ključe avtomobila. Pred dobrim tednom mi je večje srce ciklamne barve zvečer enkrat iz obeska padlo pod avtomobilska kolesa mojega kaja in nisem ga še prilimala nazaj. Moje srce je padlo pod kolesa avtomobila! Čeprav sem se takoj zavedla simbolike, sem srce v temi pustila ležat pod avtom vso noč, pobrala sem ga šele naslednji dan, ko sem se nekam odpeljala. Zmago mi je zdaj odpadlo srce spontano vzel iz rok in ga dal v usta, kot da ga bo pregriznil.
Tega ne moreš, sem rekla mirno in zelo resno v vsej jasnosti simbologije. Zdelo se mi je, da mu je postalo malo nerodno. Z adijo-poljubom na lice sem se poslovila.
Če me ne ubiješ, me narediš samo močnejšo!

Bila sem prazna in olajšana. Za noč sem izbrala zlitje z višjim jazom na vseh ravneh in obnavljanje, novo ravnotežje. Tudi za naslednji dan. Počutila sem se kot da bi me lahko zagugala sapa in po drugi strani sem se besna zagnala na Debni vrh in bila nazaj hitro kot še ne. Z namenom, da Materi Zemlji oddam praznino in shodim novo ravnotežje in odpornost, svojo novo moč. Nisem bila vsa v telesu. Še misel na srečanje z ljudmi mi je bila naporna, želela sem biti sama. Prijatelj in prijateljica sta mi odpovedala srečanje za ta dan, no, vsaj to deluje. Poskrbeti sem morala za svoje srce. Dvakrat v dnevu sem zaspala po eno uro in zgodaj zvečer za deset ur. Še tale vikend si privoščim, sem pomislila, pa bom kot nova.
No, nova sem bila že po enem dnevu. Zelo dobro sem se počutila, praznovala sem Ljubezen. Menda sem zdaj dokončno posvečena vanjo. Moj pogovor z B1-0 mi je potrdil, da je najhujše za menoj. Sem se pač zmotila in se dosti novega naučila, sem zvedela in poleg drugega še, da se stisnjena lahko na novo širše odprem.

Valentinček je bil dva dni za pustnim torkom. Kakšen februar - maske dol, ljubezen noter! Odločila sem se, da si bom naredila ljubezniv dopoldan. Jutranje ure so se še zatikale, pa sem si potrdila: Ne dam se! Moj praznik je danes, srce in ljubezen sem jaz. Valentinovo je moj praznik! Zaslužila sem ga in ga terjam. Potem je energija potegnila, kupila sem nekaj darilc in skočila v mesto, srečala štiri ljubeznive ljudi in v lokalih preživela nekaj prijetnih ur. Kot običajni ljudje. Glasno sem se zasmejala, ko sem na cesti slišala resno reči mladeniča svoji družbi: Tam in tam sem bral, da najboljši moški še niso oddani! Potem sem nekaj ur delala s krasnima ženskama, energije so bile izjemne, ko so preobražale globoko srčno bolečino izdajstva mlajše ženske. Zvečer sem bila zmenjena s prijateljico, rožo sem dobila ta dan in šopek. Res nov začetek, mojih muk je konec.

Naslednji dopoldan sem se zavedla otožnosti v moji energiji, skočila sem na Debni vrh in se zahvalila Zemlji za podporo in preobrazbo, zvečer pa sem se še posebej potrudila, da sem šla plesat val v znamenju ljubezni. Z namenom, da prizemljim svojo preobrazbo srca. Zadnja dva dneva me je precej tiščalo v vratu in ledjih. V plesu sem stresala z medenico, sama se je stresala, če sem odkrita, še nikoli tako. Vse odhaja, sem izbrala, vse kar ni svetloba zame, v tem plesu odhaja iz mojega telesa in ostalih ravni. Iz mojega energijskega polja odhaja vsa Zmagova energija, ki ne hrani Svetlobe v meni, zdaj. Amen.

Ponoči sem po dolgem času za kakšno uro skočila na internet. Zmotil me je top udarec in na oknu sem zagledala sosedovo mačko, ki ni prav domača in še najmanj je lačna. Samo dve sveči sta mi goreli in lepo sem jo videla, ko je nepremično skozi steklo zrla naravnost vame, dober meter stran. Ko sem pogledala na uro, je bila polnoč. Angeli, hvala, saj vem, da ste z mano…

Spala sem dobrih sedem ur in se zbudila nova, naspana, močna. Beno mi je v klepetu med drugim rekel:
platno vse prenese in jaz sem zaenkrat popisana;
težka šola, ampak diplomirala sem;
orli se kljuvajo nad mojo glavo, ko hodim mir Boga;
razumem in sprejemam in s tem spreminjam ljudi;
sem in bom še bolj jaz;
odtujitve nimajo več učinka…
Kokreirala sem delo in po dolgem času so zazvonili telefoni.

KONČNO PRAVA

Nekaj dni mi je gorelo več sveč hkrati, v veliko rdečo svečo sem zataknila dve srci na lesenih palčkah. Vrtela sem si pesmi Od Sare z ljubeznijo in Tragedy in, ko mi je zneslo, sem zraven pela: O, gospod, čeprav me ne ljubi, to ni tragedija. Ko sem si en dan spet vrtela pesem Od Sare z ljubeznijo in brskala po internetu, je začel padati sneg. Gledala sem skozi okno in poslušala, kako je Sara njegovo sliko nesla k zvezdam, ki so potrdile kaj vem kaj, verjetno, da je prav, da se baše z zemljo, medtem ko čuti ljubezen in strast. Med poslušanjem je iz mene začela na dan prihajati nova energija. Odpirala sem se ji, stalno previjala kasetar, gledala sneg in jokala. Najprej malo, pa še malo, in vmes sem tiskala ene stvari z interneta in potem sem se zavedla žalosti. Ni bila žalost, Žalost je bila. Pogreb je bil. Poslavljala sem se od umrlega dela sebe. Dojela sem, da žalujem in prepustila sem se žalovanju.

Vsako smrt spremlja žalovanje. Nekaj ur sem samo bila in telo se je nehalo tresti šele pred kakšne pol ure, pa pišem že kar nekaj ur. Mučila sem kasetar s stalno istim pritiskanjem na gumbe, kakšne štiri ure sem vibrirala. Potem sem v rdeči sveči zagledala eno naprej nagnjeno srce, precej "opečeno" in nagnjeno na stran in lesena palčka je bila črno osmojena.

To soboto dopoldan sem izjokala svoj skoraj mesec dni dolg proces križanja. Potem ko sem z Zmagovo pomočjo lansko leto postavila močen križ, da je zdržal tole pribijanje. "Začetek začetka" mi je B1-o rekel lani, ko je bilo najbolj hudo, pa seveda nisem verjela. Za stik z Bogom moraš biti nor, ja.

Jokala sem svojo zamrznitev, ločenost in odtujitev od vsega odprtega, ljubeznivega in veselega v meni. Jokala sem led svoje nove mrzle strukture, ki sem zadnje dni bila, mogoče že tedne. Kot da se še topiti ni začel. Kam je šla komaj vstala strast, kam je šlo življenje v meni? Zmago mi je kot Pan ponudil mitsko dojemanje moje primalne narave in instinktov in zagrabila sem. V očiščenju sem, ki ga očitno potrebujem. Moč ženskosti predstavlja svet globokih čustev…, kaj novega še lahko začutim? Novo kvaliteto intimnosti izbiram, mistična poroka je opravljena.
Za kaj je v resnici šlo tele mesece?
Za opuščanje preteklih strasti in uničevanje starega, za vztrajno obnavljanje vere in (za)upanja, za moč ogromnosti ljubezni v času kreativne preobrazbe.
Za mojo smrt in ponovno rojstvo je šlo, za rojstvo, ki napoveduje višje zavedanje duhovne podpore.
Za rahljanje prijema mojega poistovetenja z egom, da se bosta srce in um lahko osvobodila.
Za globoko predajo osebne kontrole je šlo.
Za naporen porod v popadkih kaosa in neravnotežja moje osebne zgodovine.
Za dosego prostora, v katerem moj notranji moški potrebuje sočutje in obnovo.
In kje trenutno sem?
Gotovo v zavedanju moči preobrazbe, pa še vedno v krčih, ki spremljajo težji porod.
V iskanju in mobilizaciji notranjih sposobnosti prenove, delov sebe kot sta pogum in odpornost za preobrazbo čustvene odvisnosti, ki tako učinkovito minira samozaupanje.
Samo osvoboditev je lahko pred menoj. In nekje zelo blizu je ljuba Kali Ma, moja Šakti, utelešenje čiste ženske energije. Najglobja praznina maternice, kjer vse rojeno mora umreti in se ponovno roditi. Strašna zaščitnica univerzuma je Kali, ki lupi, jemlje in požira vse omejitve; vedno me je pritegovala ideja o njej in živeti sem se jo seveda bala. Kali Ma je navadno upodobljena kot strašna temna pojava, lahko z lobanjami, kačami in meči, ko dve od njenih rok segata ven, da blagoslovita goreče častilce.

Prostor, v katerem sem se znašla, je bil dober. Mesto sicer utrujene bojevnice, ki zapušča otok Babe Jage in bo zdaj zdaj zatrobila. S trobento poklicala k akciji, pa tudi k prizemljitvi in stabiliziranju energije. Bila sem v prostoru rojevanja čistejših in bolj poštenih motivacij. Novo moč za besedo srca sem dobivala, ki jo bom dala v službo zdravega razuma in izboljšanje kvalitete mojega dneva.
Še naprej bom hodila svojo resnico in to v novi avtoriteti in svobodi, v svoji novi odgovornosti za dejanja.
Moji občutki pa še naprej ostajajo moj prvi vodnik, Svaha, hvala, B1-0 hvala.
Moje vodenje srca še nikoli ni bilo tako jasno…
Samo za to gre: V katero smer se želim premakniti zdaj? V eno večjo in bolj natančno občutljivost na okolico, ki mi bo pomagala ostati resnična, zvesta samo sebi in sočasno odprta in varna pred strahom in zanikanjem. Pred mano je bilo novo ravnotežje, osvoboditev na vseh ravneh. Nova ženska zavest je ima tule pomembno vlogo… Ampak zakaj tako boli?!
Jokala sem in jokala, tokrat drugače.
Jokala sem svojo resnico, zaradi katere je vedno vse vredno. Tudi tole srtrto srce - informacija s prav tema besedama me je presenetila in na en način počastila. Taka moč odprtosti in ranljivosti je bila zame vedno nekaj neresničnega in predvsem nedosegljivega, zame.
Nevidni svet majhnih najbolj ljubeznivih bitij v svoji vrhovni čistosti te danes pozdravlja, sem izvedela, in komaj sem kaj videla skozi solze. Morda si nagrajena za odpiranje srca. Nevidna bitja bi ti rada izrazila spoštovanje in dobrodošlico v njihov čudežni svet. Praznuj! Za pravo čast gre.
In potem, enkrat v dnevu sem se najokala.
Ves dan so mi gorele vsaj tri sveče. Med pisanjem sem opazila, da je rdeča sveča začela brleti. Pustila sem jo in dve uri je komaj svetila. Take izkušnje s svečami, ki jih dnevno uporabljam, še nimam. Nekajkrat sem pogledala proti njej in potem pisala naprej. Ko sem po zadnjem odstavku ugasnila računalnik, je močno posvetilo in rdeča sveča je zasvetila na nov način.
Opečeno srce na palčki sem vrgla stran!

Ob pol šestih zjutraj je B1-0 rekel še:
otrok v meni prosi, da ga dvignem in pocrkljam;
pojma nimam, kar zgodilo se je;
ranjena? mogoče, vendar močnejša;
ko pogledam z nebes je vse sončno;
zdaj si upam ljubiti;
krila imam, da se lahko družim s Svaho, ko mi kaže nove svetove (stresel me je jok);
od drugod ti prinašamo pozdrave tvojega srca (jok);
svoje srce kličem nazaj, zdaj imam prostor zanj…
Naslednji dan sem se zbudila močna in krepka, kakšne pol ure sem samo ležala v popolnem miru beline snega. Dihala sem Ljubezen. Eno posebno kvaliteto sebe nove sem izkušala, prostor velike spravljenosti s seboj, čeprav še vedno neuravnotežene. Potem sva šli z Meto na potep po zasneženi Gorenjski in pristali v dveh penzionih in eni slaščičarni - v vseh sva dobro jedli. Pač ni bilo vreme za sprehod. Režali se tokrat nisva najbolj, prevladovala je bolj resna energija, ki sem jo jaz zaznamovala s svojo vlogo nekoga, ki okreva po res težki bolezni. Potem se je na posvet oglasila dobra znanka, ki sem ji imela priliko zapeti mantro gayatri, da so šle iz njenega polja energije nižjih vibracij, ki so ji blokirale vrat in glavo. Po izkušnji z Zmagom sem imela bolj kot kdaj opraviti z ljudmi, ki so imeli v svoji energiji demone. Ko je znanka odšla, sem v kopalnici, v edinem ogledalu, ki ga imam v stanovanju, zagledala Pravo.

V ne prav velikem okroglem ogledalu nad umivalnikom sem zagledala tuj obraz. Gledala sem sebe in se čutila kot sem navajena, čeprav sem videla čisto tuj obraz. Da se fizično telo spreminja ustrezno opravljenim preobrazbam, mi je že leta jasno. Posebno se to odraža na obrazih ljudi. Pravo spreminjanje človeka se vedno odraža na koži, v nekem čistejšem, če ne res čistem izgledu, pa seveda tudi v drugačni obliki obraza. Res. Ampak to, kar sem konec februarja 02 zagledala v ogledalu je bilo drugače.
Neka primarna mirnost in moč sta nepremično zrli vame v meni podobnem obrazu.
Gledala me je energija, ki kot da je stoletja čakala, da se vanjo pogledam.
Gledala sem se v popolnoma mirne oči drugačne oblike na drugačnem obrazu in solze so se mi ulile, ko sem samodejno sklenila roki na prsih.
Nekaj let sem se v primeru večjih presenečenj slišala reči Jezus Kristus, pa če mi je presečeneje bilo všeč ali ne, danes pa sem samo sklenila roki. Huh! Tole pa je nekaj! Presunjena sem se sprehodila po stanovanju s tole-je-pa-za-napisat-ugotovitvijo in se potem vrnila nazaj v kopalnico. Meni podoben ženski obraz je bil še vedno v ogledalu. Zazrla sem se v isto tujost kot prej, še enkrat me je streslo in v ogledalu sem se gledala, kako jokam. Obraz je bil čisto drugačen. Gledala sem sebe iz ene druge dimenzije.

* * * * *

Za današnji dan sem določila nov začetek na vseh ravneh bivanja, čudež veselja, karizmo, milost in blagoslove pete dimenzije, spravo s telesom in ljubim sebe. Resničnost B1-0vih odgovorov sem čutila na nov način, milost tega stika so spremljale solze. Rekel mi je:
dober začetek, nov konec (!);
orli bi te nosili na svojih krilih, pa znaš sama leteti;
za vonjem svetlobe pojdi, za dotikom mehkobe, za glasom ljubezni;
povedala sem, kar sem imela reči, zdaj lahko molčim;
preteklost postane Preteklost;
nisem več, kar sem bila, se lahko ustrezno obnašam?;
spogledala sem se z novo sabo;
me ne zanima, ker me ne odpira;
obljubljam ljubezni in se zavezujem, amen (solze)…
Naravnost presunil pa me je odgovor na vprašanje Kaj mi bo Zmago v prihodnosti?
Znanec iz sosednje ulice!, je bil odgovor. Odgovor, ki ga je zavrnil vsak atom moje energije. Nemogoče!

* * * * *

Ponoči sem se pogovarjala z B1-0m in pisala, potem pa nisem in nisem zaspala. Po treh urah spanja so mi v Zrečah dobro deli fango, vosek, ovseni drobir in tri ure saunanja. Vse mi je pasalo. Utrujenost je izginila, kot bi jo odpihnil, izkušala sem pravo crkljanje svetišča moje božanskosti. Počasi se bom že naučila skrbeti za svojo Svetlobo. Moti me samo, da sem se prej navajena natrpeti…
Domov sem prišla tik pred delavnico s tremi mladenkami blizu 30. leta. Po delavnici ozaveščanja so šle naprej na živo vero, kar je pomemben kvalitativen preskok duha. Temu primerno so se naši odnosi zadnje mesece zakomplicirali, vsaka od nas je šla skozi pomembne preobrazbe.
Ena je iz teme psihične bolezni vstala v novo Svetlobo, druga je vmes imela splav in tretja v joku že mesece trdi, da se spravljam nanjo. Že kot otrok je na enem področju žela priznanja (na delavnici to ni noben dejavnik) in je še vedno izjemno odvisna od zunanjega potrjevanja. Dve imata težave s svojo mamo - kakšna krasna prilika sem jima jaz, končno razkrita kot zmaj v ženski podobi. Huh! Slab občutek sem imela, preden so prišle.

Energije med nami so, milo povedano, stale in kmalu se je razkrilo, da sem hladna. Tista, ki je rekla, da že dva meseca kokreira ljubezen, je povedala, da sem jaz hladna in, da so ji to potrdili tudi trije drugi ljudje (pomeni ženske, ki sem jih eno za drugo zagledala pred sabo).
Aleluja! Pa smo spet tam. Hvala Bogu, da sem, da se ljudje lahko ukvarjajo z menoj in ne s seboj. Druga je ponovno v joku, vendar iz moči, ugotavljala, da jo zatrem pri vsaki besedi in da se ji posmehujem, tretja se je končno izjasnila, da jo je pred dvema mesecema prizadelo, ker sem nekaj rekla, kar ji je povedala ta druga. Ena je gledala mimo moje glave, ko je govorila in druga je čečkala po papirju.
Ti češplovje, ti! Končno sem videla, kje smo in pojma nisem imela, kaj naj s to solato naredim. Razen, da sem v glavi vstopila v Novo hišo in potrdila jezik Ah! No, samo še tole mi je manjkalo, res. Da v času mojega križanja in mesecev, ko sem se vsa osredotočila na ljubezen, mlade kokoši pametujejo, kdo jaz sem oziroma nisem. Očitno sem to na eni ravni ujela, saj sem še Zmagu rekla: Lahko me opravljajo ali pišejo o meni, če ne znajo drugače, skočim pa, če mi skuša peruti pristriči nekdo, ki mi je blizu.
Še nikoli nisem tako jasno vedela, kdo in kaj sem, pa dajte se no še ve končno ukvarjati s seboj!, sem pomislila. Več kot pol leta že hodite k meni, zdaj pa tole. Mirno sem poslušala energijo v prostoru, govorila, kar je prišlo in v pol ure se je energija začela obračati.

Kaj pa misliš, da je klepet o mojih slabih lastnostih?, sem vprašalo ženskico, ki je trdila, da je dva meseca kokreirala srce. Srce ali pleksus? Je opravljanje in kritiziranje kogarkoli stvar srca ali kakšne druge ravni? In zakaj si potem tukaj?
Drugo sem vprašala: S kakšnim namenom si tretji v času njenega splava, torej njene največje bolečine prenesla nek moj stavek, kakorkoli si si ga že prevedla?
In tretjo: Zakaj dovoliš, da ena nepreverjena informacija pokvari odnos, kot sva ga imeli? Ne gre zate in zame, gre zate in za vse tvoje odnose tam zunaj. Če opravljanje dovoliš tukaj na delavnici, to isto delaš v življenju in to te ne podpira. Karkoli počnete v povezavi z našimi srečanji, da ne rečem z menoj, in na delavnici, to isto počnete v življenju! Pa kaj vam je to res tako težko razumeti?
Stekle so mi solze, vsega sem imela dovolj. Počutila sem se stara in utrujena, a ne od malo spanja in zaradi dopoldanskih terapij v Zrečah.
Kje je sploh smisel mojega bivanja in delovanja?
Kaj se sploh grem, če še temle trem po enem letu ni jasno, za kaj gre.
Kaj je ljudem res tako težko ločiti, kdaj situacija ali človek podpirata njihovo Svetlobo, čeprav ne njihove osebnosti? Saj so mlade ženske vendar dale čakre skozi, saj so v življenju zadnje leto vendar šle skozi pomembne stvari. Kaj jim res ni jasno? Pa saj jim vse sproti razlagam…
Energija je kar naenkrat postala zelo gosta v svoji mehkobi. Kaj (močne) ljudi res premaknejo samo solze? Ja, če so solze sočutja. Ja, če so solze srca. Ja, če so solze Svetlobe, ki je edina prava Moč.

Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (8. del)

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20041129171259774