Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20041129163015289

Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (6. del) četrtek, 2. december 2004 @ 06:30 CET Uporabnik: Pozitivke Bernarda Pavko PravaV koraku Ljubezni (1. del) Ja, zrastla sem v preteklem tednu, čeprav prejšnji odstavek tega ne kriči prav glasno. V torek strast kot še ne, v četrtek bumbumbum po glavi, sobota nekaj odprtosti in danes umik in razdalja. Vse dni sem dosti dihala, sedela v Novi hiši, kokreirala in dosti sem se pogovarjala z B1-0m. Brez vsega tega seveda še do torka ne bi prišla. Kot da so v enem tednu minili meseci. Ogromno mojih omejitev sem preobrazila. S čim drugim pa ljudje vstopamo v odnose, če ne s svojimi omejitvami? Zato pa sem v tej, res že skoraj nori situaciji. Da sprejmem ženskarja, alkoholika in obsedenega moškega. Zato, da se zavem in preobrazim svoje omejitve. Zato, ker me srečevanje z Zmagom dela močnejšo. Čeprav je odnos eno samo sranje. Ne, torka ne želim pozabiti, torek je bil prehod, ki je zame zdravljenje na vseh ravneh, čeprav je za seboj potegnil tole katarzo. Za današnjo nedeljo sem včeraj določila parametre energij, v katerih bom in prejle sem jezna vse zbrisala. Ti sranje ti, a bom že nehala!! Kaj se grem še naprej? Spet me objema dvom, en temeljni dvom v smisel moje duhovne poti. Tole kokreiranje vendar ne deluje, kam le segam? Saj lahko ostanem pri zdravljenju Svaha in svojih delavnicah…, kaj mi je vsega tegale novega treba? Kar doživljam, presega vse duhovne in srčne meje, razum me pa že dolgo figo briga. Včeraj zvečer sem namreč za danes kokreirala vrsto čudežev - čudež srca, čudež najvišjega in najboljšega, čudež prehoda na vseh ravneh…, ostalo sem pozabila. Zdaj pa tole…, enostavna zajebancija. Potem sem se šla sprehajat v prekrasnem vetrovnem toplem zimskem dnevu z ostanki ledu (kaj pa drugega, kamorkoli stopim, mi spodrsne) in packarije po poljih. Zemlji sem glasno dajala frustracijo, zamere in razočaranje in vdihovala ravnotežje in sprejemanje. Vsakič ko mi je misel ušla, sem začela drseti v prostor žrtve, zato sem se res trudila ostati osredotočena. Samo misliti ne smem, samo tega si ne smem dovoliti. Nobene misli nočem! Brez jeze, brez boja, v mirni odločitvi ne izbiram nobenega spomina, nobene misli na prihodnost. Vdih mir, izdih ravnotežje, vdih mir, izdih ravnotežje. Mati Zemlja, hvala. Vdih ravnotežje, izdih sprejemanje… Ko sem se vrnila s sprehoda, sem nerazpoložena pregledala Benove odgovore zadnjih dni; zdaj sem jih seveda razumela drugače. Potem sem še naprej pisala vprašanja in odgovore in v odgovoru na eno od vprašanj doživela čudež. moj potencial - bog, kako bom kričala, če na delavnicah ne bodo živeli tega, kar se učim v temle sranju! Moja energija se je v trenutku obrnila prav na glavo, vame je skočilo veselje in začela sem se režat. Med drugim sem iz odgovorov še zvedela, da pristnost na začetku boli in, da namen je korak in praznovanje koraka. Planila sem na noge, zamenjala cede in zaplesala. Dovolila sem si kratko praznovanje moje preobrazbe. Bravo jaz, bravo B1-0. V trenutku sem bila nova, v enem vdihu sem postala vesela in predvsem zadovoljna s seboj. Zmago je rekel, da bo do štirih povedal, če bo prišel spit "ume su", če mu še ne bo dobro. Seveda je 40 minut čez štiri in seveda ni poklical. Dobro, da ne pokliče, ker bi mu ob zvokih glasnih bobnov ob meni z veseljem rekla: Jebi se! Za tem pa še bolj razločno in počasi: Je-bi-se! Dobre volje sem mu pred odhodom na trebušni ples poslala kratek SMS z dobrimi željami. Na poti do bližnje plesne šole sem opazovala energijo v telesu, neko novo veselo jezo, ki kot da mi je znana. Tako jezo, ki te privzdiguje, te sili, da bi brcnil ali se spravil v ring. Ne bom mislila, sem se odločila. A kako bom plesala trebušni ples, če sem kot tempirana bomba? Do zdaj sem šla na tečaj petkrat in vsakič smo se ogrevale z živahno glasbo - razen danes. Vstopile smo v glasbo, ki podpre boginjo v ženski, vsaj jaz sem jo tako doživela. Kako dobro mi je delo. Potem smo zaplesale s svojo vagino (?!) in to me je spremenilo. Pred seboj sem videla vagino in jo čutila, skoraj moje velikosti je bila in taka lepa energija je bila med nama. Potem naj bi na ladjice na mirnem jezeru odložile svoje omejitve in moja ladja se je pod težo bremena takoj potopila. Opa! Da imam tu še dosti dela, vem sama, škoda tiste ladje... Potem sem prvič plesala s tančico in sicer v skupini žensk, ki so to že znale. Česa tako lepega že dolgo nisem doživela. Žal mi je bilo, da sem oblekla nepalske pohodne hlače, prav bile so se z žensko energijo v meni in okrog mene. Ta ples s tančicami lahko primerjam samo z izkušnjo oblečenega sarija v Indiji. Vsaki ženski priporočam, da obleče sari in zapleše s tančico. Ob štirih sem se zbudila iz sanj: V kot industrijske hale me stiskata viličar in eno drugo delovno vozilo. Čeprav sta naložena s svetlimi jogiji in belimi vzglavniki, vmes jasno vidim šrtleče vilice, ki me pritisnejo ob steno. Sem sredi ljudi v belih haljah, ki imajo dosti dela. Potem zaslišim cviljenje - srečala sta se pes in podgana. Jezno in prizadeto glasno rečem, da na začetku novega tisočletja bi pa že lahko našli načine, da "do tega ne bi prihajalo". Moški na drugem koncu proizvodne hale k očem dvigne cvilečega krvavega dobermana, mladiča. * * * * * Takoj na začetku odnosa z Zmagom sem se zavedla, da ne želim, da bi prihajal k meni. Nisem želela, da bi naju ljudje povezovali, nisem ga hotela priznati. Vsaj to je obema ustrezalo, da sem jaz hodila k njemu. Ta popoldan je v trenutku znorel, ker nisem prepoznala menda znane žene njegovega prijatelja, ki sta prišla na obisk. Tvoj svet ni moj, sem rekla in moj ni tvoj! Čez pet minut sem jaz (igrano) skočila pokonci, ker ni vedel, kaj je pira. Toliko o nasprotjih, ki se privlačijo… Kaj me briga, kaj so tvoji prijatelji dosegli ali bili, sem mu rekla. Mene ljudje zanimajo ta trenutek, njihova energija me zanima, to, kako jih čutim. Tako kot me ne brigajo tvoji življenjski dosežki, ker so ta trenutek tukaj v tebi, kakršnikoli so že. Vsa tvoja preteklost je v tvoji misli, v vsaki besedi in dejanju. In ti so dovolj zgovorni. Vmes sem se že oblekla, da kar grem in nekajkrat glasno izdihnila in si mislila, da je vse skupaj res že prebedasto. Zakaj vendar od Svahe ne dobim zelene luči za razhod, če se še enkrat na dva tedna ne moreva normalno pogovoriti. Res pa je bilo v postelji lepo, v postelji sva se celo pogovarjala. Zmago se je začel pogovarjati in čutila sem, da so ga vprašane stvari tudi zanimale. Potem naj se pa znajdem! Naslednji dan ni odgovoril na moj telefonski klic in še naslednji dan ne. Spet sem zdrsnila nekam, kjer mi ni bilo dobro. Ves teden se ni oglasil. Da se ve. Da je jasno, kdo je kdo in kje. Kljub vsej jasnosti sem še vedno ostajala, kamor sem se spravila. V resnici ni šlo samo za moj odnos z Zmagom, v treh dneh se mi je nabralo kar nekaj stvari. Moj najpomembnejši odnos je ostal moj odnos z življenjem in ta tudi ni bil najbolj izpolnjujoč zadnji teden. Zdelo se mi je, da izpolnjujem svoj del pogodbe, če lahko uporabim to primerjavo in da Bog v meni svojega dela ne izpolnjuje. Vedno bolj sem se počutila ogoljufana za svoje veselje in praznovanje sebe, za nebesa na Zemlji, ki jih angeli obljubljajo in vanje verjamem. Ogoljufana sem se čutila za rezultate moje vložene energije. V prizemljevanje svojih sanj verjamem, diham ustrezne odlike Boga in opravljam svoj človeški del. Kje je potem manifestacija mojega fokusa? Kje je vsaj začetek nebes? Če je sled nebes v tistih nekaj (posteljnih?) urah z Zmagom, kaj so potem ure in dnevi tehle procesov in guganj, iz katerega sem ravno spet zlezla? Nisem mazohist, samo Svaho poslušam. In tule nekaj ne deluje, tole tako ne more trajati. Z ljudmi delam, svoje izkušnje, modrost in vero jim predajam. Katera norica (razen mene) bo pa vstopila v tako vero, v podobno potovanje k Bogu v sebi? B1-0 me je vprašal, od kdaj sem za dramo. Malce me je res vleklo nekam, kjer nisem ravno navajena biti. A začelo se je že pred dnevi… Na delavnici mi je Branka razlagala, kako mirna in odprta je in kako vse čuti in ve, kako jo tako kot Gera potegne k človeku… Ne primerjaj se z Gerom, sem rekla mirno. Saj se ne… Potem je rekla, da moja energija na moji delavnici praznovanja nove Svetlobe ni bila taka, kot lahko je... Čakala je, kaj bom rekla. Huh, ljubica! Jasno mi je postalo, da je sedla na tron samopomembnosti in, da ne bo slišala, karkoli ji bom že rekla, razen če ne bom zatulila. Prizemljuj se, sem rekla, in shodi vsak korak. Takale nenadna čistost duhovnega daru kot jo zdaj doživljaš, je izziv in skušnjava za ego, sem jo spomnila. Posebej ker je imela nekaj let težave z energijami nižjih vibracij in tudi diagnozo netipične shizofrenije. Smehljaje se se je strinjala in kimala in si mislila svoje. Verjetno to, da ji zavidam. Pa ji nisem. V primerjavi z njenimi izkušnjami na duhovni poti sem se počutila stara kot Zemlja sama. Pred leti sem si zaželela priti na Vrh duhovnosti. V tvojem času in na tvoj način, Bog (takrat sem ga še postavila ven iz sebe), sem rekla. Če me je kaj na moji duhovni poti podprlo, me je ta izbira. Na Vrh želim priti in samo Življenje ve, kakšna pot tja je zame najboljša, da bom res gor prišla in tam tudi ostala. Vsi hitri dosežki v obliki duhovnih darov so za ljudi veliki izzivi ega in bivanja samega. Dosti dobrih "kanalov" je iz prometa vrgel njihov ego. Prepričanje, da so edini in da samo oni imajo prav. Ljuba Branka, kako boš še kmalu sedla na rito, sem ji rekla. Očitno bo to Svetlobo v tebi najbolj podprlo in verjamem tudi, da se boš pobrala, drugačna. V svojem času, na svoj način. Tako kot si do zdaj pogumno shodila svojo temo, zaupam, da boš tudi svojo Svetlobo. (V nekaj dneh je zbolela in iz postelje ni mogla teden dni.) Nagajali so mi spomini na Zmagove neumnosti. Verjamem, da ni meja v tem, kar lahko postanem - zakaj sem potem vsak dan bolj človeška? Ravno zato, ja. Ker sem se v mislih pritoževala, sem se slabo počutila. Spusti, spusti, sem slišala iz notranjosti pri vsakem vdihu. Ne morem! Ne gre! Še preklinjati sem začela in potem peti in dihati. Da bi ustavila glavo, sem govorila jezik duše, sedela v Novi hiši in vmes dihala v Piramidi pete dimenzije. Ker sem pripustila spomine, sem se čez 15 minut spet slabo počutila. Za delo z ljudmi mi ni bilo, zato so tudi telefoni molčali. Potem sem izvedela, da Silvije ne bo na plesni val v petek. Edina stvar, ki sem se jo veselila, in univerzum mi je upihnil še to lučko. To je bilo čez rob. Šla sem v slano vodo, prižgala pet sveč in ležala. Občutek sem imela, da se tako počuti žival. Samo leži in je. Ko ležiš kot žival niti ni tako slabo - dokler se ne zaveš misli. Ko sem dovolila šesto in trinajsto misel, sem se pa res smilila sama sebi. In prišla sem do jasnega zaključka: Ne briga me knjiga! Knjiga me prav nič me ne briga! Ne bom pisala ničesar z naslovom V koraku Ljubezni! Sploh ne bom pisala nobene knjige, ravno zato, ker me življenje sili, naj jo. Prav disciplinira in prisiljuje me. Nobenega novega dela nimam, enako kot pred pisanjem Marije Magdalene ne, ko sem minimalno delala, vse dokler nisem sedla h končevanju knjige. Obrabljena finta torej. Pa ne deluje več, ker ne bom pisala. Tudi ljubezni ne bom živela! Nobene osredotočenosti na Svetlobo ne izbiram več. Upiram se na celi črti, odpoved dajem, ne grem se več! Ko sem v ohlajeno vodo spustila močan curek res vroče vode, so me polile solze. Zvok težkega vodnega curka je iz mene potegnil občutek žrtve, ki letos tolče vse rekorde. Bravo jaz, sem pa res lahko zadovoljna s seboj. Duhovna kot sem, se gugam kot še slutila nisem, da se je mogoče. Ne omalovažuj se, ljubica, ne bodi stroga s seboj, je šepetal Svaha. Dosti imam tebe oziroma vas in sebe, vsega imam dovolj… Tudi kokreirala ne bom več, nobene energije ne bom izbirala, nič ne bom določala, v kakšni energiji želim biti. Briga me realnost po moji izbiri, saj me v enem ali v drugem primeru premetava - kakšna je potem razlika? Odnos z Zmagom naj gre v franže, ne, v franžah že je. Naj se no že zbudim iz te more in odkorakam v vsaj približno normalno življenje sosedskega klepeta o vremenu. V družbo žensk, srkanja pijače ob Ljubljanici, kakšno spogledovanje in, ja, v gledališče. Saj sploh ne vem, kaj počnejo normalne ženske mojih let! Ne, v službo ne grem, v kakšno drugo rutino in vzorce bi šla, samo nobenega ustvarjanja več, prosim! Nobenega življenja duše, nobene misli na božanskost človeka, nobene realnosti po moji izbiri in bog ne daj kakšnih nebes! In morje bi, na morja bi rada! Tako zelo me vleče morje, sem začutila. Postala sem nesrečen siten otrok. Moorjeee! Letos bom rabila morje, me je obšlo. Dosti dosti vode. Pred spanjem sem kokreirala prehod na vseh ravneh bivanja in spala kot top. Prebudila sem se prerojena, no, vsaj to je delovalo. Da je za mano še ena temna noč duše, mi je potrdilo življenje, ki mi je po nekaj mesecih stisk odprlo vrata. Da res vse, kar potrebujem, samo pride k meni, mi je potrdilo objavljeno pisanje Zvoneta Šeruge, pocukale so me fotografije njegovih potovanj. Ko sem prebrala njegov oglas, je moja notranjost zavibrirala, šlo mi je na jok. Tako sem zvedela, da grem z njim na potovanje v Indonezijo. Objela sta me mir in svetloba. * * * * * Z Nušo sva bili namenjeni na karneval v Benetke, ustavili sva se pa v Miramaru. Naredili sva si krasen dan, čeprav sem ji malo potožila. Zdaj me pa počasi že skrbi zate, je resno rekla. Sporočilo za tem stavkom je bilo: V odnosu s tem moškim pa res pretiravaš! Vem, sem pomislila, seveda vem. Pa kaj, ko še nimam zelene luči za razhod od Svetlobe. Nušina pripomba je segla globje kot sem slutila. Posejano seme naslednji dopoldan še ni prav pognalo in sama ne vem, kako da sem lahko čisto dobre volje na pustno soboto poklicala Zmaga. Ni se oglasil in ni me poklical nazaj. Še manj vem, kako da sem ga lahko poklicala še čez pol ure. Zveza je bila slaba, prasketalo je, in to manj kot v najinem odnosu. Slišala sem ga toliko, da sem se lahko poslovila. Ni me poklical nazaj. Čez nekaj minut sem poklicala še enkrat (spet sem presegla en prag, hvala, ljubček!). Da sem lahko jasno slišala in začutila mačka, ki ga je imel, zavohala sem posledice popitega alkohola. Čeprav je vprašal, če imam ta dan kakšno delavnico, se ni izjasnil o ničemer. Da se še slišiva, je rekel. Tako je zgledalo njegovo maščevanje za včeraj, ko me je klical on, pa sem telefon pred odhodom v Italijo pustila doma. Ah, ja. Samo kot otrok bomo prišli v božje kraljestvo… Morda pa je to eden od korakov v tisto otroštvo… Korak v resnico pa je moje priznanje, da sem telefon pred odhodom v Italijo nalašč pustila doma. Vedela sem, da bo klical. Naivno sem vrgla žogo, začela sem novo igro moči, ne ljubezni, in zdaj dobivam žogo nazaj. Ajaj! Kot da bi katerakoli ženska lahko dobila igro moči z Zmagovimi demoni! Kot da bi jaz osebno karkoli in kjerkoli lahko pridobila z močjo! Enostavno in učinkovito sem zapravila edino karto, na katero sem stavila nekaj mesecev: brezpogojna ljubezen. Potegnila sem karto moči in tako zapravila svojega džolija ljubezni. Seveda nisem vedela, da bo Zmaga tako močno vrglo ven. Dovolj neumna sem bila, da se mi je še dobro zdelo. Kako je šele mene vrglo ven, čeprav šele čez nekaj dni…! Kaj se pa odrasla in "duhovna" grem najstniške igrice kvazi moči! * * * * * V slabem letu sem se kar nekajkrat spomnila lanske Lightworkerjeve delavnice na Dunaju. Všeč mi je bila resna igrica v zvezi z zavrnitvijo. Zavezanih oči smo se premikali po prostoru in skušali začutiti človeka, ki je prišel v našo bližino. Če ti energija odgovarja ali če te mimoidoči prime za dlani, postojiš in ga skušaš začutiti. Ti njegova energija odgovarja ali ne? Če ti ne, roki ljubeznivo spustiš in se se zavezanih oči mirno premikaš naprej po prostoru, dokler ne prideš do drugega para rok. Vaja mi je res bila všeč. Človeka, s katerima sem se našla, sem obakrat lepo začutila, v obeh primerih mi je zagorel prsni koš. Obakrat sta tuji roki spustili moji, obe osebi sta se odločili, da jaz nisem primerna energija zanju. Zabavalo me je, res. Dvakrat sem bila zavrnjena in ni me motilo. Po koncu igrice je ena od udeleženk hodila od enega človeka k drugemu in nam vsem mečkala dlani, da bi ugotovila, kdo od prisotnih je spustil njeni roki. Bolečina zavrnitve! Igre sem se spomnila čez nekaj tednov v Arizoni. Z mlajšim moškim in žensko sem se domenila, da bomo skupaj najeli avto, pa sem v nekaj dneh začutila, da mi nista toliko všeč, da bi se skupaj z njima vozila okrog in sem si premislila (potem sem se vozila z Irko in njenimi tremi malimi otroki in to s camarom). In pred večdnevnim bivanjem na ladjah na velikem jezeru sem se razveselila povabila Dancev, naj pridem na njihovo ladjo, čeprav sem že bila prijavljena na eni drugi. Ko se je izkazalo, da sta na "moji" ladji dve ženski, ki sta mi bili izziv, si je moja osebnost najbolj želela umakniti se in tiste dni prebiti z Danci. Skušnjava je trajala kar nekaj vdihov in izdihov, v katerih sem dobila potrditev svojih občutkov. Višji namen je bil, da ostanem na ladji, kjer mi ni bilo všeč. Poleg tega, da sem tam šla skozi zoprne procese, so mi zamerili vsi "zavrnjeni", odnosi so se takoj ohladili. Taka je moč izbire, ki si jo človek prevede kot zavrnitev. Taka je lahko duhovna rast v čistem namenu. Kolikokrat me je že zavrnil Zmago? Ob šestih zvečer se smejim in opoldan sem se gugala. Dopoldan sem bila jezna in odločena, da zdaj imam pa res dovolj. Saj že Nušo skoraj skrbi zame, sem se spomnila. Na pustno soboto sem bila v mestu zmenjena s prijateljico, na poti domov pa je glava usekala z bičem. Vsa moja bit je v nekaj minutah ponovno začutila, da zdaj je pa res dovolj. Zravnana glava je v soncu kar naenkrat postala težka, kot da vse te tedne igram in se nekaj grem, pa v resnici energije najinega odnosa ne morem nositi, kaj šele sprejeti. Skočila sem po sol, bom pa dve uri ležala v soli, in kupila sem steklenico muškata. Res je čas, da spijem kozarec ali dva, sem ugotovila. Po dolgem dolgem času se lahko napijem in svojo milo povedano neizpolnjeno žensko odplešem. Spomnila sem se še, da mi je Zvone v dopoldanskem telefonskem pogovoru rekel, da je za Indonezijo preveč prijavljenih in da bo za pot izbral mlade. Bruhnila sem v smeh, po čemer je sklepal, da sem mlada. S tabo grem, če sem stara ali mlada zate, sem pomislila. Imaš vsaj kakšen uporaben poklic? je vprašal, ko sem povedala svojo starost. Zelo uporabna sem, sem se smejala naprej, močnega Duha imam. No, s tem močnim Duhom bom na pustno soboto z muškatom malo popraznovala maske mojega ljubega iniciatorja in malo poplaknila svojo mizernost po odstranitvi svojih mask in spustitvi zidov mojih obramb. Sicer se mi bo pa počasi počasi zanesljivo zmešalo! To se mi v tem življenju še ni zgodilo, sem pa zadnje tedne temu že zelo zelo blizu. Toliko pa že vem, jaz, ki vem, haha. Motilo me je samo, da ob dveh popoldan na televiziji ni bilo nič, kar bi mi pomagalo plesati. Poleg tega me je v notranjosti tiščalo preveč psihične svinjarije… Kaj, če bi le vrgla del tega v računalnik… Po vrnitvi iz mesta tako nisem vedela ali naj jokam, mečem karte, se jezim ali brcam kaj mehkejšega v bližini. Precej zavestni razkorak, ki sem ga že ničkolikič izkušala v odnosu s tem… posebnežem…, je malce težko razložiti. Vedela sem, kaj imam za živeti in kaj me ne podpira, čutila sem višji namen, zraven katerega pa so obstajale še druge izbire kot možne poti v različne realnosti. Frustracijo sem doživljala v jasnosti, da usode ni, da so vse izbire moja odgovornost, da je muškat skoraj na dosegu roke, zraven pa še kakšna svetla rešitev, ki vedno obstaja. Občutki in misli so se prepletale v iskanju stabilnosti, pri tem pa drug drugega vlekle v pogrezanje. Kozarec vina bi s hitrostjo enega požirka poglobil močvirje bede, to je bilo jasno. Kako naj se torej potegnem ven? Kakšne oblike je ta trenutek tista svetla rešitev, ki vedno je? Bo pomagal sobotni večerni film, ob katerem lahko odplešem svoje sence? Dvignila sem nekaj kart, grdo gledala, iz kože bi skočila. Potem sem segla po Oshojevem neo tarotu in dvignila karto Končna nezgoda. Za delček trenutka sem se vrnila kakih osem let nazaj, ko sem te karte dosti uporabljala. Poleg angelskih kart so Oshov neo-tarot edine karte, ki sem jih uporabljala tudi za delo z drugimi ljudmi. V celice mi je prišla ambicioznost sporočilnih zgodbic, je Svetloba že vedela, zakaj. Zdaj sem dvignila edino karto, ki me je v trenutku umirila in kar zdrsnila sem v počep, kot bi karto videla prvič. Bodi avtentična v svojem iskanju; vse naredi zanj (jokam, ko to pišem). Žeja po vedenju originalnega za odrazom te naredi vrednega "končne nezgode". Sporočilo iz moje daljne preteklosti, kot iz prejšnjega življenja, mehkoba, jasnost in globina sporočila. Edina stvar danes, ki me je lahko v trenutku poravnala in umirila. Čeprav je sporočala: Samo nadaljuj, ljubica, samo vztrajaj. Kitajska zgodbica je takale: Lepo dekle je prehodilo že vse samostane v želji postati nuna, a so jo celo največji mojstri zavrnili, ker je bila preveč lepa. Menihi bi ob pogledu nanjo pozabili Boga in vse… Ker ni našla drugega načina, si je opekla in porezala obraz, iznakazila ga je. Potem je takoj našla mojstra, ki še tega ni mogel prepoznati, ali je moški ali ženska. Tako so jo sprejeli za nuno. Tako zelo pripravljena je bila, njeno iskanje je bilo avtentično. Vredna je bila nezgode, zaslužila jo je. Študirala in meditirala je 30, 40 let neprekinjeno. In potem eno noč… Opazovala je lunin odraz v vedru vode, ki ga je nesla eno noč. Celo odrazi so lepi, saj odražajo absolutno lepoto. Pravi iskalec toliko prebere v odrazu, toliko glasbe je v njem, da se pojavi želja po spoznanju pravega vira. In v hoji je opazovala odraz polne lune v vedru vode. Naenkrat so se bambusovi trakovi, ki so vedro držali skupaj, strgali in vedro se je razletelo. Voda je iztekla, lunin odraz je izginil - in ženska se je razsvetlila Razsvetljenje je kot nezgoda. Če ne boš nič naredil zanj, še do nezgode ne bo prišlo. Zgodi se samo tistim, ki dosti naredijo za to, vendar nikoli zaradi njihovega delanja - in nikoli brez. Bodi pripravljena na nezgodo, na neznano. Pripravljena čakaj, dojemljiva. Brez povabila gost ne bo prišel. Karta me je uravnovesila na meni znani način, prestavila me je v moj priljubljeni prostor. V tem prostoru sem sama s seboj, sama s svojimi najvišjimi in najboljšimi deli sebe. Nastal je po letih dihanja angelov in povezave s Svetlobo, v katero verjamem. V tem prostoru je vse mogoče. Tu sva samo jaz in moje srce, tu so rešitve vseh mojih izzivov in vse so iste. Ljubim. Sprejemam. Še nikoli nisem ljubila in sprejemala tako kot zadnje mesece Zmaga, čeprav sem se tudi upirala. Če se ne bi upirala, me ne bi bolelo. V tem mojem prostoru je vse mogoče. Samo za to gre, da včasih do tega prostora ne morem. Znam že priti vanj, pa kot da se učim vedno novih načinov vstopa, vedno hitrejših načinov in krajših poti vanj. Moj Prostor. V tem prostoru je vse, kar (mi) lahko naredi Zmago, mala malica. V hipu sem postala vesela. Energija se je naravnost čudežno obrnila, tako kot v vseh primerih do zdaj. V trenutku. Ko pritisnem na pravi gumb. V enem vdihu sem prišla do nove jasnosti. Pred tednoma mi je roko iz mojega dna ponudil odgovor iz moje notranjosti, ki me je spravil v smeh: Kako bom kričala na ljudi na delavnicah, če ne bodo delali, saj imam (tudi) zaradi njih te izkušnje! Pred dnevi sem trenutno preobrazbo mojih senc doživela, ko sem na telefon dobila gospoda po kapi. Ne vem, kako da je dvignil slušalko, res pa je, da se je trudil govoriti, pomeni, da je nerazumljivo momljal. Kakor je bilo absurdno, sem se od njega poslovila s pomirjujočimi bedsedami, potem pa planila v smeh. Seveda ne zaradi njega, ampak zaradi izvirnosti pomoči, ki si jo človek včasih skreira, pa ne vedno prepozna. Tole s karto je v treh tednih moja tretja zavestna izkušnja skoraj trenutne močne in jasne preobrazbe moje najnižje vibracije v višjo, spremembe mojega dna v moj mir. Bila sem zunaj. Veliki podvig je uspel, ker si bila usklajena z nebesi, bi rekla Igra preobrazbe. Da smo v ta namen danes usklajeni vsi na Zemlji, je jasno. Dodajam še, da uspevam zato, ker sem za stik z Bogom dovolj nora! ŠE MASKE DOL Poleg božiča in velike noči me, zgleda, zdaj preobraža še pust. Maske dol, je moj pomen pusta in na pustno nedeljo v solzah spuščam ostanke svoje zadnje maske. Menda že končno zadnje. Če delaš, kar delaš, dobiš, kar imaš, je angelska višja modrost. Če ti ni všeč, kar imaš, spremeni, kar delaš. Odnos z Zmagom mi je muka že tri tedne, če ne štiri. Zvilo me je, ne prenesem napetosti in negotovosti v tem meglenem odnosu; pojedla sem 20 dkg čokolade. Ko vam bo hudo, se spomnite obramb, ki ste jih tu pustili to noč, pravi Mihael v sporočilu Svete sobe. Da se srce odpira naprej in da bo zato prelitih še dosti solz… Tega sem se spomnila in ugotovila, da nisem jezna niti ne zamerim. Žalostna sem bila. Polna čokolade sem sedla v dihanje in si nekajkrat glasno potrdila, da sem ljubezen, ki ne postavlja pogojev. Nobenega uporništva ni bilo v meni, vse se je samo dogajalo, jaz pa kot da sem stala ob strani in to opazovala, zadovoljna, da se slišim govoriti. Glasno sem potrjevala, da se vse celice tukaj in zdaj spominjamo bistva energije, ki me smo, naše resnice. Vse celice, vse molekule smo Ljubezen, sem ponavljala in skušala čim bolj čutiti, kar govorim. Solze so lile, skoraj dušilo me je in čudno sem piskala; ker sem se takoj bolje počutila, sem dihala še naprej. Ko to pišem, se počutim že čisto v redu. Naredila sem vse, kar sem lahko. Kaj še imam na izbiro? Iz vsakega izziva pelje več poti - med čim potem lahko izberem? Lahko sem Ljubezen in se z Zmagom ne dobivam več in lahko sem Ljubezen in se grem z njim naprej tale kvazi odnos. Kakšna Ljubezen sem, če se z njim ne dobivam več - ljubezen, ki goljufa samo sebe in predvsem postavlja pogoje. Lahko torej dam odpoved tam, kjer so me že nekajkrat odpustili iz strahu pred mano in samim seboj. Lahko pa v imenu svoje božanskosti vztrajam v mukah, ki jih komaj še prenašam, pa še kar trajajo in trajajo. Očitno jih ne morem preobraziti v enem dnevu ne v nekaj urah ne v tednih. Nimam se kam umakniti, razen v Svetlobo, ki ne izpolnjuje mojih pričakovanj, ki kot da ne deluje. Če mama ne bi bila v Ankaranu, bi zbežala tja in s tem svojo muko samo odložila. Še včerajšnja misel na Indonezijo je izgubila svoj čar. Mirna sem, še bolj verjetno prazna; če sem iskrena, sem minimalno v telesu, lupina sem. Na pustno nedeljo zvečer nisem mogla zaspati. Spet sem sedla v dihanje ljubezni in odpuščanja in po kakih tridesetih minutah mirnih solz je prišlo težko pričakovano soglasje Svahe. Potem ko sem že skoraj obupala, se je iz moje notranjosti pojavila težko pričakovana odrešitev. Konec je! Velik mir mi je dal vedeti, da konec odnosa z Zmagom podpirajo vse moje ravni. Odleglo mi je. Amen. Ko sem v banjo točila vodo, sem slišala zadnji pisk telefonske tajnice; ni mi bilo mar. V slani vodi sem se slabo počutila, zaradi čokolade verjetno. Vsa sem vibrirala, zaključeval se je pomemben proces. Vse se je treslo v meni še uro za tem, ko sem si delala zdravljenje Svaha. Dobro. To je dobro. Energijske spremembe zadnjega tedna so se končno prizemljile, fizično telo je drugačno, celice so sprejele moje spremembe. Moja odločitev podpira Svetlobo v meni: Ljubezen, adijo! Muke, zbogom! Čas bo, da začnem klicati svojo dušo nazaj… Naslednji dan je bil Marijin dan. Februarski ponedeljek, ki je tako lepo padel v pustno družbo, je bil dan Marije, ki se je v Lurdu prikazala Bernardki. Da sem do tega podatka prišla po "naključju" je odveč napisati. Sem pa Zmagu takoj zjutraj napisala četrto pismo. Vedela sem, da mu ga ne bom dala prebrati, vsebina ga je dosegla v etru. Ljubi Zmago! Bernardki se je v Lurdu prikazala Marija, pa se je še meni na njeno noč, na moj način. Preveč sem pričakovala od Boga, preveč sem pričakovala od sebe in tudi od tebe, zato me že mesece boli. V resnici sem od najine božanskosti pričakovala nebesa na Zemlji, kar je vse, zdaj pa čutim, da sem vse svetlo, na kar sem se znala nasloniti, izgubila. Prehitro je izginilo vse, v kar sem več kot deset let vlagala svojo najvišjo in najboljšo energijo. V nastali razgrnitvi iluzije sem pristala na dnu, ki je moje razočaranje, in tam lahko samo ležala; še kolena me niso več držala. Iz vsake celice, ki sem, sem se odpovedala ljubezni. Ne iz jeze ali iz trme - iz nenavajenosti na praznino Duha, uma in telesa, sem se odpovedala svojemu bistvu. Sledil je večurni proces in sprememba moje vibracije. Vmes sem iz računalnika kot užaljen otrok zbrisala vse napisane strani mojih pogovorov z B1-0m zadnjih tednov. To je bilo včeraj, pred štirimi urami… Spala sem dve uri in se zbudila ne z željo, ampak skoraj s potrebo, da vstopim v svoje ravnotežje in stabilnost, ki je enost s Svaho. Za silo sem se uravnotežila in si potem dvakrat odgovorila na celo stran novih vprašanj. V velikem miru sem prišla do potrditve, da tu in zdaj najin odnos tak kot je, zame ni več smiseln. V odnosu do tebe sem začela postajati strpna, potem nestrpna in trudila sem se, to pa ni sprejemanje, to ni srce, ki ga želim živeti. Ljubiti očitno ne znam. Rada bi bila ljubezen zase in zate, vendar sem očitno še v zavesti, ki se v moji osebnosti odrazi kot pričakovanje vsaj male zunanje potrditve in sodelovanja. Zmago, ne grem več v nadaljnje preverjanje svojih mej vzdržljivosti in svoje moči. Ne zanima me več, kolikokrat me še lahko prevaraš, kolikokrat se lahko napiješ, kolikokrat si me kot pubertetnik pripravljen kaznovati, koliko udarcev z dilo čez stegna še lahko preživim… Ti še ni jasno, da najin naslednji zmenek in najin odnos določajo najine omejitve in najine prednosti in ne ti? Najina Svetloba in najine sence vlečejo vrvice odnosa, ki je zate zabava in zame posvetitev v srce! Ker se tega zavedam jaz, ne ti, je vsako najino naslednje srečanje določeno s časom, v katerem preobrazim svoj oz. najin izziv! Kako dolgo boš še potiskal, odlagal in zanikal ljubezen, ki je bistvo ljudi in tudi tvoje bistvo, edina resnična opora in edina prava moč? Verjamem, da je na trenutke zate premočna in ti ni všeč, ampak, ali misliš, da jaz uživam? Tudi jaz se ljubezni, ki ne postavlja pogojev, bojim! Tri najina srečanja v treh tednih, Zmago, šest ur izjemnega crkljanja, nekaj ur dobre volje in vse ostalo muka. Taka bilanca ne more zdržati, ne dolgo, tudi pri meni ne. Take ljubezni moja duša in moja osebnost nista pripravljeni nositi. Ljubezen je sila, ki premika nepremakljivo, nora pa ni. Občutki mi pravijo, da je najinega učenja dovolj. Za potrditev konca bi rada odkrit pogovor s tabo in spet bom počakala, da se boš nehal umikati. Bernardka si je v Lurdu zemljo tlačila v usta, ko je (piše v knjigi) narobe razumela Marijo, in seveda so se ji smejali. Rada rečem, da za stik z Bogom moraš biti malo nor in te vrsto norosti kot Bernarda že nekaj let vadim. Mučne tedne sem preverjala in nihala, kot še ne, nisem želela zamuditi ali spregledati še kakšnega darila, ki vedno spremlja čisti namen človeka v vsaki situaciji. Zdaj utrujena ne zaupam tebi in ne sebi, zaupam pa svojemu vodenju, ki sem se mu še včeraj odpovedala. Spet zaupam Ljubezni in višje angelske resnice ostajajo moja pot; na nič drugega se ne znam nasloniti. Odloženih obramb ne želim ponovno postaviti nazaj, zidake mojih zidov še naprej puščam v svetem prostoru, namenjenemu vsem zmedenim, žalostnim in jeznim, ki ne veste, za kaj gre. Samo, da bo sveta soba zdaj najprej zame. Srečanje podgane in dobermana je mimo; čas je, da poskrbim za krvavega mladiča. Zagotovila mu bom varen prostor v njegovem plemenu in poskrbela, da bo zrasel v zdravega psa - arhetip, ki meni pomeni zvestobo. Zvestobo vsemu, kar me podpira in s tem zvestobo stvarem, v katere verjamem in jih v svojem delu posredujem drugim ljudem. Tu sem tvegala in tu sem s tvojo pomočjo, Zmago, že do zdaj ogromno dobila. Vem, da boš v svojem času in na svoj način tvegal in dobil tudi ti. Saj te ljubim tudi zato, ker si (bil do zdaj na nekaterih področjih) zmagovalec. Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (7. del) Komentarji (0) www.pozitivke.net