Tkala je deklica tistega toplega sončnega popoldneva,
ob prozorni visoki deroči reki,
v hladni senci vrbe žaljivke,
tenko belo blago.
Z nežno spretnimi rokami je vrtela niti v katerih se je lesketal prijazni žarek sreče,
nasmeh življenja
odsev njenega sijočega obraza.
Kot droben brezskrben vrabček,
si je čisto tiho,
pa vendar z vso radostjo,
prepevala pesmico.
Pesmico, ki so ji v skriti tišini
prisluhnile travniške bilke.
Bilke, ki so jo obdajale,
ter se zibale v sapici njenega prešernega duha.
V harmoniji trenutka so se za hip zaustavili plesoče igrivi prsti
Rahlo se je napel beli vrat
In v daljavi je zaslutila
visoko letečega plamenitega orla.
Plul je s široko razpetimi krili,
Kot da se zemlja dotika neba.
Rezal je veter z najčistejšo ostrino
Kot najnežnejša sulica prostosti.
Ujela sta se njuna pogleda.
Zatrepetala je.
In presenečeno drhteči prsti
so se prijazno zmedeni vrnili k delu.
Še bolj je zasijal njen pogled,
Še srečnejši je bil njen nasmeh,
Še enkrat je privzdignila glavo v nebo
Ne v slovo.
v katerih se je lesketal prijazni žarek sreče,
