Ali ste se že kdaj sredi teme znašli v neznanem prostoru, se izgubili in začeli hoditi v krogu, ko ste iskali izhod in ga niste našli? Zelo v težkem položaju se znajdemo, ko hodimo po težko prehodni, kaotični poti, na kateri se izgubljamo po zavitih stezah, morda med visoko pristriženim grmičevjem ali tudi sredi gozda brez kompasa, čez katerega ne vidimo ali ne vemo kam nas peljejo poti. Zgodi se nam, da stopamo po podzemnih temačnih hodnikih ali pa vstopimo v velik sklop hiš in parkov, zgrajenih oziroma raščenih tako, da ko vstopamo, ne najdemo več poti ven.
Labirinti niso obstajali samo na Kreti, v Egiptu in Angliji, po raznih gradovih in gotskih katedralah srednjega veka, najdemo jih tudi v
vsakdanjem življenju. Bistvo dandanašnjih labirintov ni v tem, da bi se izgubili, poti so natančno označene, zavoji in prehodi so dobro vidni, celo signalizirani, vendar pomembno je priti v središče. Bistvo je v tem, da se v življenju ne zavedamo, da smo vstopili v labirint in da je svet, ki nas obkroža v bistvu labirint, v katerem se bomo težko znašli.
Ko vstopimo v labirint življenja nam je zelo težko razumeti kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. V labirintu si ne znamo odgovoriti kakšen smisel ima naše življenje, zakaj se učimo, delamo, zakaj živimo, kaj je sreča. Kaj pravzaprav iščemo v labirintu, v katerega smo zašli.
Ko vstopamo v labirint je zelo pomembno, da vzamemo s seboj klobčič in da odvijamo nitko, ker si ne moremo zapomniti poti, po kateri smo hodili, ob katere kamne smo se sptaknili in kje lahko gremo ven. Ta nitka je naš spomin. Nitka je čudežna, kajti po njej lažje spoznavamo kraje, po katerih smo hodili skoz svoj razvoj in se zavemo katere poti moramo še prehoditi. Kdor najde izhod, uniči labirint.
Pri tem pa moramo vedeti, da je izhod iz labirinta v njegovem središču, v njegovem srcu, ne pa zunaj njega. Labirinta se ne reši tisti, ki tedaj, ko vstopi v labirint zasluti vse njegove zavoje in obrate ter pobegne. Tudi tisti ne, ki namerava pobegniti po stranskih poteh in ostati zunaj labirinta in vse nevarnosti potipati le po površini. Le v središču labirinta je izhod, tam se soočimo in spopademo z vsemi nevarnostmi, s katerimi se moramo v življenju boriti. V središču labirinta so pošasti, ki živijo v nas, a nimajo fizičnega telesa in vendar se moramo z njimi spopasti. Te pa so: strahovi, dvom, skrbi, obžalovanje, negotovosti, zamere, itd. Zoper vse te pošasti se zoperstavimo le s svojim najmočnejšim orožjem, kot so: volja, inteligenca, samokritičnost in spomin. Pri tem pa moramo paziti, da se naša hoja ne konča v horizontalnem labirintu, temveč da se usmerimo po stopnišču navzgor. Če nam to uspe, ustvarimo svoj čudovit in skrivnosten ples, ki mu pravimo evolucija ali preseganje samega sebe. Vendar nikoli si na noge ne privežimo kamnov. Ali ste že kdaj videli, da kamni plešejo? Kamni vedno težijo k dnu ali pa se kotalijo po strmem pobočju navzdol. S hojo po labirintu doživimo novo rojstvo, z vso močjo in novo kakovostjo. Hoja po labirintu je junaško dejanje in s tem ne postanemo mistični heroj, temveč človek občudovanja zaradi svoje osveščenosti in izboljšanja svojega življenja.
Ali ste se že kdaj sredi teme znašli v neznanem prostoru, se izgubili in začeli hoditi v krogu, ko ste iskali izhod in ga niste našli? Zelo v težkem položaju se znajdemo, ko hodimo po težko prehodni, kaotični poti, na kateri se izgubljamo po zavitih stezah, morda med visoko pristriženim grmičevjem ali tudi sredi gozda brez kompasa, čez katerega ne vidimo ali ne vemo kam nas peljejo poti. Zgodi se nam, da stopamo po podzemnih temačnih hodnikih ali pa vstopimo v velik sklop hiš in parkov, zgrajenih oziroma raščenih tako, da ko vstopamo, ne najdemo več poti ven.
