Trenta
Dolina v objemu julijskih očakov udeta,
Soča v bisernem ujeta,
gore kot oltarji vseh bogov,
pa smeh potokov, krik slapov.
Sonce iz neba, bog vseh moči,
nad tem koščkom raja onemi;
vetrom iz morja,
pa hladnim sapam iz gora,
vsem oblakom z vso vodo,
pa mavricam in snegu je lepo.
Človeku se ustavi čas,
ko prisluhne in pogleda v ta mistični obraz.
Ni ga, ki bi ga ne spreletelo:
blagoslovljeno, zveličano in veselo,
živeti v tem raju je poslanstvo,
v brezčasnosti, kot je onstranstvo.
Trenta, ti si samo ena na tem svetu,
duši hrana in navdih poetu.
