Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20041027143239445

Klic kozmosa in boginje sreda, 27. oktober 2004 @ 13:55 CEST Uporabnik: Pozitivke Dragi iskalci luči, dragi prijatelji, prijateljice misterijev planeta Zemlja! Čas v katerem živimo, se spreminja, prinaša nam nove izzive, nove naloge, neke nove kode kako znova zaživeti, kako so-bivati, kako zares narediti korak naprej, kako izstopiti iz začaranega kroga preteklosti. Ni nas več malo, ki smo se zbudili ob klicu nadnaravnega šepetanja, ob klicu, ki je vzbudilo hrepenenje našega srca. A samo hrepeneti, žal, ni dovolj. Hrepenenje je potrebno nahraniti. Nahraniti s pogumnim vstopom v po-polno neznano, v brezpogojno nepoznano potovanje duha in duše, ki nam ponujata veliko možnosti ponovnega so-kreiranja realnosti, v katero smo vstopili 26. julija 2004. Le kdo med nami si ne želi živeti v Svetu, kjer bo osnovna celica – družina, lahko živela v miru, kjer bodo naši otroci lahko brez strahu brcali žogo na sosedovem dvorišču, kjer se bo na skupnem trgu znotraj vasi izmenjavalo dobrine, pridelane in izdelane na skupnih njivah, delavnicah, kjer se bo znova »ličkala« koruza, kjer se bodo znova postavljali mlaji v čast mladoporočencem, v čast novorojencem, v čast praznovanju življenja samega. Naš Veliki Kreator sanja velike sanje za svojega najljubšega človeka, za svoje drage mu, čudovite ljudi, ki smo njegove desne in leve roke, njegove oči, njegova ušesa, njegove noge, njegova srca, njegovo EDINO TIHO UPANJE, DIH IN HREPENENJE, njegova NAJVEČJA DELAVNICA, KJER SE LJUBEZEN RODI, ZRASTE, BIVA, KREIRA, SPOZNA. A človek na žalost premnogokrat tudi zaspi in pozabi. Preprosto pozabi. Kako je mogoče pozabiti kaj tako lepega, vznemirljivega, čudežnega kot je ljubezen? To se vsake toliko časa kdo med nami tudi vpraša, le kako je to mogoče? Pa je. Na tem svetu je pravzaprav vse mogoče, ker dokler bo živ človek hodil po svetu, toliko časa bo mogoče prav vse. In če je to zares možno, zakaj ne bi to moč kreacije uporabili za res nemogoče stvari – a »nemogoče« samo na prvi pogled. Res: Nemogoče se zdi ta trenutek, da se bodo vojne kmalu končale, nemogoče se zdi, da bo jutri konec lakote, nemogoče se zdi, da bo človek vlagal v šole, kjer se bo poučevalo in učilo, kaj ljubezen pravzaprav je, kako se ljubezni ne pozabi, kako naj se človek vrne v naravni ciklični čas prebujanja, rasti, zorenja in počivanja, kako naj človek sprevidi, da je prav on edino bitje, ki ne sodeluje s celoto, ker si svoje zakone piše po človeških ego-željah in zanemarja zakone narave, planeta, kozmosa-CELOSTI in vedno znova pozablja, da je samo eden od mnogih, ki ta planet mislijo skupaj. Da, MISLIJO skupaj! Ker ta svet je, kar si o njem mislimo, to življenje je, kar si o njem mislimo, človek je, kar o sebi misli. Ne podcenimo moč misli, ker so v tem prostoru in času, vsaj še do leta 2012, najmočnejša orodja kreiranja. Prav misli celo VELIKO LJUBEZEN preženejo iz srca. Da, misli, ki imajo vibracijo negativnega. Misli, da si ne zaslužimo biti ljubezen, da si ne zaslužimo biti ljubljeni, srečni, da nismo dovolj lepi, pametni, dovolj uspešni, dovolj vitki, dovolj svetovljanski, dovolj bogati, dovolj prebujeni, dovolj….DOVOLJ! Temu Zlahka recimo: naj bodi dovolj. Ker vsak človek, ki se je rodil, inkarniral na ta planet, ima prav posebno vlogo v igri življenja in samo on sam ve, kakšen je stavek modrosti, ki ga bo izgovoril, ko bo reflektor sonca posijal na njegov prostor. Samo on! In če ti, dragi, unikatni biser tega vesolja ne prideš med nas, med ljudi, v življenje, mi ne bomo mogli postati popolni. Zato potrebujemo vsakega prav takega kot je, ker to je brezpogojno sprejemanje, to je vzvod za BREZPOGOJNO LJUBEZEN. Sprejeti človeka takega, kot je in ga ne spreminjati v svoje ideale, v svoje želje, v svoje igre in sanje, v nekaj, kar si sami ne upamo biti, postati ali igrati. Vprašajmo se torej sami, komu smo podarili svojo moč, komu smo zaupali svoje sanje, pred kom padamo na kolena, koga postavljamo na piedestal, prostor, ki je »rezerviran« za bogove, guruje, mojstre, učitelje, starše… če ta oseba ni tista, ki nas zjutraj zvedavo gleda iz ogledala potem je skrajni čas, da spremenimo tok svojih misli, dejanj in čaščenj in se obrnemo k sebi in svojo moč zahtevamo nazaj, ker zanjo smo odgovorni prav mi sami. Čas pa je tudi, da se moč vrne boginji planeta Zemlja, boginji plodnosti in hranjenja, rodovitnosti, boginji-materi, ki ni nikoli delala razlik med svojimi belimi, rumenimi, rdečimi in črnimi otroki. Pokličimo tudi velikega očeta, ki bo pomagal svoji boginji znova vzgajati svoje otroke planeta Zemlja, ki ji bo pomagal, da bodo njuni otroci utihnili vsaj za trenutek in dovolili, da ta višja, nevidna in vseprežemajoča inteligenca vstopi v naš um, mentalni svet, čustveni in energetski svet, vstopi v naša srca in nas popelje na oder, kjer se igrajo igre miru, sreče, radosti, kjer se sanjajo sanje, ki jih je možno dosanjati in uresničiti, kjer se ljudje in vsa ostala bitja vseh 4 dimenzij, kristali, kamenje, rastlinstvo, živali in človeštvo, kot vrhunska kreacija UNIVERZE, znova lahko prepoznajo, podajo roke in združijo misli, misli, ki bodo na ta planet vrnile BOŽANSKO LJUBEZEN, PRAZNOVANJE ENOSTI, CELOVITOSTI, PRAZNOVANJE ŽIVLJENJA. Kje se bo vračanje moči dogajalo? Za Slovenijo, Evropo in Svet je BOGINJA izbrala točko na Kureščku. Zakaj prav Kurešček ni pomembno, pomembno je, da ta izbor sprejmemo kot božansko darilo in ga kot svetost cenimo s tem, da pridemo na zaključek sidranja vrat, ki se raztezajo med Sveto Foško v Istri, Sveto Emo na avstrijskem Koroškem, ključavnica teh vrat pa je prav Kurešček. Naj našemu srcu dobro dene, ko bomo v četrtek, 28. oktobra, tega 2004 leta z dobro mislijo prihajali na Kurešček med 16. in 16.30 uro, se zbrali in s skupno vizijo, skupno energijo, skupno lučjo in besedo skreirali ključ za vrata miru. Kdo ga bo uporabljal in kdaj pa je že naslednja zgodba, zgodba prihodnjega leta….. Priporočam nam, da tega dne že ob prebujanju naravnamo svoje misli z vibracijo svojega srca, da ustvarimo svoj stavek, ki ga bomo zapisali na vrata miru, da ta dan pijemo čim več vode, ingverjevega čaja ali lipovega čaja ali pa preprosto kamilic (- po vašem izboru), da jemo žitarice, stročnice, solate, krompir v oblicah, vendar brez ocvirkov, masti, lahko pa z maslom, izogibajmo pa se rdečemu mesu, če je možno vsemu mesu nasploh, tudi beljakovinam kot so jajca, trdi siri, siri za mazanje, kravje mleko, lahko pa si privoščite črno kavo, sladkor po želji, sladko smetano, tekočo smetano, oreške vseh vrst….in kruh, ki ga boste odtrgali z roko in ne rezali z nožem, če bo le možno. Kruh naj bo vsaj pol-bel, če ne bo možno dobiti črnega, rženega ali ajdovega. Planet vam bo hvaležen, če lahko vsak prinese en cvet, eno rožico, ki mu je najdražja, najbližja, lahko je tudi okrasno zelenje…in če vam ne bo pretežko, naj vsak iz svoje okolice prinese en majhen kamenček, ki bo ohranjal zavest našega namena, našega stavka miru, ki ga bomo zapisali v točko kozmičnih vrat. A bodite previdni, vzemite kamenček, ki se vam bo hotel pobrati, ki se vam bo daroval. Kamenček naj bo navaden, ne kristalen in ne prevelik. Pričakujemo vas vsi, vidni in nevidni in si želimo, da bi se nam pridružili v čim večjem številu, kajti več ko nas bo, močnejše energetsko-svetlobno-zvočne misli bomo lahko usmerili v kreacijo srečnejšega, mirnejšega, predvsem pa bolj ljubečega življenja, ki nam na tem planetu Zemlja pripada – brezpogojno pripada. A kot že zapisano, odvisno je od nas. Mi, vsak posebej in vsi skupaj smo sprememba, zato dobrodošli vsi skupaj in vsak posebej. S spoštovanjem in Od srca, Deja Music Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog