Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040928160855177

Norma, Joli, Jama sreda, 29. september 2004 @ 04:55 CEST Uporabnik: Pozitivke Bernarda Pavko Prava NORMA, JOLI, JAMA in kje je tu Ohama (razen 12. oktobra na Tobijevi delavnici v ljubljanskem hotelu Slon) Avgusta 03 sem na delavnici Crimson Circla na Nizozemskem spoznala dr. Normo Delaney (www.normadelaney.com) . Tja sem šla na delavnico angela Tobija, da bi se izpopolnila v kanaliziranju, a sem samo dobila potrditev, da to že dolgo počnem (tako kot verjetno tudi ti). Poleg tega sem tam spoznala žensko, ki mi od takrat z najbolj ljubeznivimi energijami pomaga spreminjati življenje. Geoff Hoppe (ki kanalizira angela Tobija) in žena Linda Benyo sta na delavnico kanaliziranja Normo in njenega prijatelja Gerreta Annofskyja povabila kot gosta. Ko nas je Norma popeljala v dih, sem najprej pomislila, kako je mogoče, da ima tako zadrogiran glas, ko je vendar polna svetega Duha. V naravnost hipnotični in prelepi gospe, ki bi po mojih občutkih lahko bila moja mama, sem takoj prepoznala živo karizmo. Norma zdravi s svojo energijo, z besedo in pogledom in je to, kar jaz enkrat bom. Ni pomembno, če čez pet, deset ali dvajset let, enkrat pač, v tem življenju. To je moja resnica, ki se ji zavezujem. In navidezna drznost teh mojih občutkov me izpolnjuje in močno veseli; valove strasti začutim v trebuhu. Potem ko sem že lep čas vedela, kdo sem in kje, mi je na Nizozemskem končno postalo jasno, kam naprej in tudi, kako bom tja prišla. V Normini skupini naj bi se odprli občutenju (ki se prevede v sporočilo) katerekoli izbrane energije. Izbrala sem nekdanjega sebe iz časa Atlantide, ki ga imenujem Alt. V mojem življenju se je pojavil kakšnega pol leta prej v ogledalu in me presunil s svojo energijo. Z neko nenavadno samozavestjo in lepoto, za katero sem prepoznala modrost in moč, predvsem pa tako vzvišenost, da mi je jemala sapo. Prav od te vzvišenosti sem se že nekajkrat skušala posloviti, pa se je vsak poskus končal v solzah žalosti in spoznanju, da je Alt tako pomemben del mene, da tega ne bom naredila. Pomagaj mi, prosim, sem zdaj rekla Normi. Naj Alt gre, svojo vzvišenost spuščam... Zajokala sem takoj, ko sva se pogledali v oči. Včasih glava misli, da se moramo ločiti od celote, a lahko spustimo samo en del, če so v drugem darila..., je rekla mehko. In preden je šla naprej, me je poljubila na lase. Uau, me je obšlo, kakšna energija, kakšno človeško bitje! Zadnji večer nam je Tobi v »neposrednem prenosu« skozi Geoffa rekel, da se energija udeležencev te delavnice pripravlja na spremembo, v kateri se bodo naši vodniki spet zamenjali. No ja, pa naj se... Preden smo se razšli, sem Normo prosila za pet minut. Zadnja dva meseca sem trikrat s precej močnimi občutki kanalizirala svojo prihodnost in to neprijetno prihodnost, sem rekla. Čisto nepričakovano in vsakič enako sem doživela »to je pa preveč zame« energijo. Nisem gotova, če sem pripravljena sprejeti vse, kar so mi občutki napovedovali; bolj čutim, da to isto prihodnost lahko preobrazim, celo spremenim. To sem pripravljena tudi storiti – imaš, prosim, kakšen vpogled zame? Norma me je prijela za roko, me popeljala k stolom in mi začela govoriti. Kakih deset minut sem jo vsa čutila vso in solze so mi lile, medtem ko je ona poleg besed spuščala vame natanko to, kar mi bo v prihodnosti najbolj pomagalo. Energijski spomin nanjo me bo vedno odprl in postavil na noge. Najmočnejši v sobi je dojenček, je rekla. Vse pritegne k sebi in nekateri se ga celo bojijo... ... majhen ogenj lepo greje in pritegne ljudi, medtem ko velik ogenj požge gozd... ... ko sem pa tako težko prišla do strasti, sem jokala, ne dam jo... ... ampak strast naj ne odžene ljudi, je skoraj šepetala, reci Duhu, naj te vodi v novo učenje... ... prihodnost spremeniš z dihanjem sočutja in ljubeznivosti... Pa saj sem že februarja izbrala živeti sočutje, sem jokala in mislila na pisalo v roki, ki jo je s svojimi dlanmi objemala ona. Pričakovala sem, da me bo spustila, pa me je še kar držala - zdravila me je z dotikom, pa z glasom, s pogledom, z vsem, kar Norma je. Vedela sem, da bom naredila vse, kar bo rekla. V Normini bližini zame vse nemogoče postane možno. Ko sem po vrnitvi domov Normo opisovala Metki, je prisotnost njenega Duha premaknila še njo in dva meseca kasneje sva pri Normi in Gerretu v Coloradu preživeli devet dni. Pojma nisem imela, po kaj grem k njej, nič posebnega nisem rabila, moje življenje je čisto dobro delovalo. Enostavno sem šla, ker sem čutila, naj grem. Normi bi celo dovolila, da bi kaj naredila za mojo osebnost, da bi kaj olajšala mojemu egu, a sem natanko vedela, da tega tudi na najbolj subtilni ravni ne dela. Vse, kar Norma počne, je, da zelo ljubeznivo in nežno podpira človekovega Duha. Mogočnost prvih nekaj dni bivanja na 2500 metrih Evergreena, kjer se jeleni in srne gibljejo okrog hiš tako kot pri nas psi, sta zasenčili moja občasna nestrpnost in jeza kot ju že dolgo nisem čutila. Za kratek čas sem doživljala čustva, za katera bi rekla, da so davno preobražena. Posebej, ko sem gostiteljico le kaj vprašala, pa mi je ljubeznivo odprta vsakič odgovorila z: Vprašaj Quan Yin. Vprašaj telo. Kaj pravi tvoja glava na tvoje vprašanje? In kaj čutiš? Dojela sem, da me uči z zgledom. Ne, z Zgledom me je učila Norma. S svojim mogočnim Duhom, ko se je z mano ukvarjala podnevi in ponoči. S kvaliteto življenja, ki jo živita s prijateljem Gerretom, ki je vir stalne dobre volje in humorja. S stalno neskončno ljubeznivostjo in sočutjem, ki sta vztrajala tudi, ko sem grdo gledala ali drugače poudarjeno izražala sence, ki so me zapuščale. Vsako jutro smo se odpeljali v dolino na jutranji čaj ali kavo, pa na najbolj počasen možen sprehod z njunim šicujem. Bližnjo goro, ki je ponoči dobila snežno kapo, smo se odpeljali pogledat. Dober prijatelj, tale gora, je sijoča rekla Norma. ?? OK…!? O rožah je dosti govorila, mirno in počasi. Dober prijatelj, roža, je sijoča in mirno nasmehljana ponavljala, kot da govori sebi. OK…, razumem! Prijatelj me je poklical zjutraj, je rekla. Življenje je lepo, a ne, Norma, je rekel. Samo zato me je poklical, ja. Rekel je, da je življenje lepo. !! OK, saj dojemam...! O, srečne nogavičke!, je vesela pokimala proti mojim pisanim nogavicam. Tako so mi všeč tvoje barve! Ja, razumem…, prijateljice…, seveda. Zdaj sem se že režala. Naše delo je zgledalo tako, da smo ženske po jutranjem izletu v dolino doma “klepetale”. Nežno, tiho, počasi in ljubeznivo. Globoko, prodorno in zelo resnično. V varnem prostoru. Samo zelo pogumni ljudje pridejo k meni, je Norma vmes rekla nekam v zrak. V mirni in počasni pripovedi me je spomnila velike rane iz enega najinih skupnih prejšnjih življenj. Kar najbolj počasi in mirno je govorila o razlogih pokola svečenic Izisine šole misterijev v Egiptu, medtem ko je “moja energija” jokala in vibrirala. Intenzivno sem kakšne pol ure spuščala energijski spomin, potem pa začutila priliv velike količine nove energije, kot bi na novo zaživela. Moja energija se je poravnavala še nekaj ur. Norma je samo povedala “zgodbo” in vsaka nadaljnja beseda je bila odveč; (o)zdravljenje je bil čas pred, vmes in za tem. Tudi praznovali smo. Mindy (ki spravlja Geoffova kanaliziranja Tobija v pisno obliko www.crimsoncircle.com ) je bila v enostavnem srčnem obredu posvečena v duhovnico SHEES (Mednarodno združenje zdravilcev z Duhom in stevardov Zemlje). Posvetitev me je energijsko tako presunila s spomini, da sem si prvikrat v tem življenju zaželela zavestno pripadati enemu plemenu. Plemenu predstavnikov najvišjega in najboljšega Duha, karkoli bo to že zame pomenilo. Posvetili so me na dan harmonične konkordance in potem smo spet praznovali. Norma me je učila z vsem, kar je (bila), kar je rekla ali naredila. Bila sem priča svojemu in prijateljičinemu najbolj ljubeznivemu in prefinjenemu (o)zdravljenju vzorcev in spominov, ki ga je omogočal, zagotavljal in celo terjal varen prostor, ki je Normina prisotnost. Kazala mi je, kaj sočutje Boga je in s tem iz mene priklicala na dan vse, kar sočutje ni (bilo). Že nekaj let nisem imela tako intenzivne delavnice. Vstopila sem v mit Norminega življenja, ki je resničnost. V še več Resnice potenciala človeka sem pogledala. Tudi v pravo čudežnost, ki mi bo še dolgo nedosegljiva, a jo Norma živi. Na Havaje bi rada šla, da se spomnim Lemurije, pa preselila bi se rada in rdečo muco imam rezervirano, sem omenila. Seveda, je z mirnim poudarkom rekla Norma, vse lahko imaš. Dober teden sem bila priča energiji, ki jo izbiram živeti, ki me je odprla in mi pokazala svoj vonj in svoj okus. V Evergreenu sem začutila, kaj sočutje Boga res je in se zato v največji jasnosti zavedla svoje prihodnosti: Tole pa spet ne bo lahko shoditi v življenju! Le kakšne izzive si bom skreirala tokrat, da bom v njih vadila sočutje? Na kakšen način le se bom pripravila do tega, da bom stalno v družbi s Quan Yin? Quan Yin mi je na samospraševanje odgovorila v nočnem dihanju tik pred vrnitvijo domov - predlagala mi je spremembo v življenju, ki sem se je ustrašila in se potem razjezila. Jaz kot novopečena duhovnica in stevard Zemlje!? Pa ja! V Normini hiši sočutja v meni nekaj ur ni bilo nobenega sledu ljubeznivosti, nobene pripravljenosti narediti naslednji korak duše, celo nobenega poguma! Ustrašila sem se svoje prihodnosti. Mesece pred tem sem namreč trikrat doživela svojo prihodnost in to ne samo kot strah in težo, ampak kot grozo. Junija in julija 03 sem to doživela v dihanju, avgusta pa na šamanski delavnici na Poljskem. Kot energijo sem izkusila delček svoje prihodnosti, ki me je šokiral. In v Normini hiši sem ga v dihanju Quan Yin spet doživela, tik pred odhodom. Pa kaj, vrabca, je pred mano lahko tako hudega? Kar pogumna ženska sem, dosti izkušenj imam s strahom in znam ga preobražati. Razlog več, da je strahu manj – zakaj zdaj čutim in vem, da je pred mano nekaj strašnega? Zakaj je to sploh pred mano, če sem spustila vso karmo in zakaj to vem vnaprej? Zakaj vse te najave groze? Samo da se Nuši kaj ne zgodi, samo da se Nuši kaj ne zgodi…! Glava je zbezljala, dobesedno sesedla sem se na tla… To nisem jaz, je šlo skozi mene, tako se jaz nikoli nisem vedla… Sranje je tole pred mano, veš, sem tik pred odhodom solzna in jezna rekla Normi. Poznam sranje, je prikimala Norma, ampak zdaj si drugačna. Dihaj! In bodi s Quan Yin. Teden dni po vrnitvi domov sem se zavedla, da sem za slovo od Norme nezavedno raje izbrala jezo kot žalost. Iz družine svojega srca med čudne tujce…, je bil stavek, ki sem ga prebrala na naključno odprti strani na letališču. Jasno, da sem pri Normi pustila svojo najljubšo svileno bluzo in šele doma me je žalostno začel boleti prsni koš. Kot otrok sem se zavijala v veliko ruto, ki mi jo je dala ob slovesu. Nekaj tednov sem čakala tisto hudo, ki se ni zgodilo, potem pa v treh tednih uredila stanovanje in se pred novim letom preselila. Januarja sem šla na Geoffovo in Lindino delavnico na Havaje. Tik pred delavnico, ki je bila takoimenovana Tobijeva šola II., posvečena prihodu angelov Reda Mavrice na Zemljo, je Tobi svetu predstavil novo vibracijo Quan Yin, energijo sočutja in varnega prostora. Prvič na Zemlji nam je na razpolago varen prostor po izbiri! Nekaj dni pred odhodom mi je Norma povedala, da kot gosta na delavnico prideta tudi ona in Gerret. Ni bilo čudno, saj je Tobi Normo v istem kanaliziranju potrdil kot utelešeno Quan Yin, kot sočutje Boga, ki ga lahko doživiš, čutiš, vidiš, tudi vohaš. Na delavnici pa je omenil, da je Norma vse nas, ki smo na planet prišli skozi to havajsko “maternico”, prva pozdravila “s poljubom na čelo”. Prispodobo (takrat seveda še nismo imeli teles oz. čela) sem kot večino ostalih informacij v tej šoli doživljala zelo intenzivno, v stalnem vibriranju in solznih energijskih spominih. Plačala sem dveurno srečanje z Normo, čeprav sem se počutila sijajno in tudi slučajno nisem imela nobenega vprašanja za nikogar. Enostavno sem samo želela biti skupaj z njo. Kar je potem v pogovoru rekla, mi je šlo na živce, če sem jaz kaj rekla, se mi je v njenem odgovoru zdelo, da me noče razumeti, potem je začela kašljati, celo dušilo jo je. Kaj misliš? me je resno pogledala. Nič ne mislim, sem rekla popolnoma mirna, skoraj hladna in brez misli. Res nisem nič mislila. Tudi mene na delavnicah tu in tam zapeče v grlu, kadar je kdo jezen name. Nimaš prav, sem pomislila z zadoščenjem, ko sem ugotovila, da res nič ne mislim. Ne kašljaš zaradi mene… Od nje sem šla pred pretečenim plačanim časom, slabe volje. Ponoči so me zbudile sanje o davljenju, ki ga nihče ne bo odkril in o človeku, priklenjenem na zid. Dolgo sem nesrečna jokala, zdelo se mi je, da do jutra. Ko sem vsa žalostna in zmedena sama sedela pri zajtrku, mi je Norma prišla nekaj povedat za mojo sostanovalko. Tako mi je težko…, sem ji rekla. Vem, je resno pokimala. Pojma nimam, kaj se dogaja z mano. Stalno sem jezna nate in na živce mi greš; nič mi ni jasno… Povej mi, za kaj gre? Strah je to, je rekla Norma. ?! Strah? Ni me strah!! Strah je to, je mirno ponovila. Strah pred naslednjo ravnijo ljubezni; toliko vsega je med nama... In že jo ni bilo več, medtem ko sem se jaz utapljala v solzah resnice… Večer pred odhodom sem presmejala z Normo v manjši družbi. Za rojstni dan se bom obdarila z obiskom pri vama, sem rekla, na svidenje čez nekaj mesecev. Zima je bila res lepa in na začetku pomladi sem sanjala. Z Nušo klepetam ob asfaltni cesti, ko daleč za njo zagledam avtomobile, ki se skupaj s cesto dvigujejo proti nebu. Poglej, poglej, ji rečem presenečena in z odprtimi usti. Videti je kot da iz Zemlje leze lijak skupaj z zelenjem, s cesto in avtomobili. V tem se začne tresti in bobneti zemlja pod nama. Vulkan, rečem. Obrneva se in stečeva stran od bobnenja. V meni ni nobenega strahu. Rada sanjam, vedno razumem svoje sanje in najkasneje v enem dnevu dojamem njihov pomen, a tokrat mi nič ni bilo jasno. Izbrala sem najlepšo pomlad mojega življenja. Čez slaba dva meseca naj bi obiskala Normo, letalsko karto sem že rezervirala. Občutek, da ne bom šla k njej se je iz dneva v dan krepil, spremljala ga je žalost. Jasno sem čutila, da stojim na novem križišču svojega življenja. Kaj bom izbrala? Kakšne možnosti sploh imam? Potem me je poklical Duh Delfina, v moje življenje je skoraj butnil Joli. V prvem tednu aprila sem plačala delavnico plavanja z delfini v naravnem okolju Bahamov, prav za tiste dni, ko naj bi obiskala Normo. V pogovoru s Svaho sem zvedela, da je pred mano inicijacija, poseben prehod na vseh ravneh bivanja torej. Prav, sem pomislila, meni je prav. Pred mano se je znašla spletna stran ene od tujih duhovnih avtoritet, recimo, da mu je ime Georg. Tamkajšnje informacije je kot resnične prepoznala moja biologija in so zadevale človeške strahove kot posledico konca civilizacij Lemurije in Atlantide. Strahove, ki ljudem otežujejo napredovanje na duhovni poti, ki so tudi razlog samodestrukcije. To pa je nekaj zame, saj sem se v nekaj letih izpopolnila v gnjavljenju svojega telesa. Za razliko od večine ljudi se ne ustavljam pred Svetlobo, pač pa v teh korakih stalno po malem ubijam telo. Sesekaj in vrzi stran! je bilo še novembra menda moje nezavedno stališče do telesa (mi je povedalo telo). Tisto noč sem zelo malo spala, več sem jokala. Havaji, Lemurija, vulkan..., celice so se spominjale. Ko sem se že umirila, sem pred sabo na steni zagledala dve zlepljeni fotografiji z otoka Kauai in biologija je zdrsnila v naslednjo fazo spominjanja. Z robu vulkana sem fotografirala morje, v katerem smo globoko spodaj opazovali kite. V vibriranju in solzah ni bilo posebne bolečine. Samo spomini, resnica, samo energijski dogodek... To noč sem po internetu Georgu plačala riding in mu postavila moje večletno vprašanje: Od kod moj tako sovražen odnos do telesa? Odgovori, ki jih dobivam, navadno zadoščajo samo za določen čas. Pa naj mi ambasador in poslanec Boga pove to, kar sem želela razčistiti z Normo; še v Ameriko mi ne bo treba. Ko sem za veliko noč skupino vodila v druženje s plutonom, sem ga doživela presenetljivo jasno: - v prvi od mojih kletk (v kleti velikega gradu) je bila starejša suha siva norica, - v drugi je bil premikajoči se del ogromne debele kače in - v tretji je bila energija smrti, črnega pokončanja, opustošenja z ostanki dima. ?! Ko druge vodim v stik z njihovimi energijami, tako jasnih predstav zase običajno ne dobivam. Kaj imam zdaj jaz s temi šokantnimi predstavami? Skupaj s plutonom sem vstopila v vsako od kletk in »vsebino« spustila ven in gor v grajske bivalne prostore, iz nezavednega v svoje življenje. Ko sem vstopila k norici, se je ta takoj spremenila v visoko krepko mlado žensko, ki je stekla po stopnicah v svetle prostore in sredi sobane na stol sedla kot..., kot kakšna Xena. Ko sem šla v kletko s plutonom, je ogromna debela kača presentljivo gibčno smuknila gor in se ovila ženski okrog nog. (?! Huh!?) V tretji kletki pa je apokaliptična tema v milem »cin« izginila, iluzija je šla! Oooo... Keeeej...? Tole pa bo darilo! Čutila sem naboj potenciala, za katerega nisem vedela, kako ga bom shodila. V naročju imam ptico, ki mi daje toploto po vsej strani telesa, tudi med nogami. Zagledam papagaja pretežno tirkizne barve. Oooo! si ga pritisnem na prsi in toplota se okrepi. Potem v dlaneh presenečena zagledam dosti večjo sivo ptico s temnimi pikami. Uf, kako si grda, pomislim in čutim odpor. Spremeni se v grlico, temnejše pike izginejo in v njej je celo nekaj tirkizne barve. Toplota na sprednji strani telesa se spremeni v močen orgazem. Sanj sem se spomnila sredi dopoldneva. Ufa! Ptica je zame vedno simbol Duha; pomeni, da se bo moj Duh spremenil in mi, čeprav grši (kakšen pa to lahko je?), prinesel novo kreativno energijo. Ali bolj intenzivno spolno energijo, če jo ne bom preobrazila v kreativnost. Neobičajne sanje so ostale z mano nekaj dni. V Georgevem ridingu sem prebrala, da je moj odnos do telesa odraz življenj, ki sem jih preživela kot asket v vrhovih različnih religioznih redov. Negativen odnos do telesa mi preprečuje polno aktivacijo energijskega sistema, saj zavračam njegov polni potencial in dokler mislim, da je brezvredno meso, si preprečujem doseči polno moč. Blablabla..., zdaj pa še brezvredno meso... In potem je pisalo, da sem ena prvih nezemljanov najslabše vrste, ki je na Zemljo prišla, da jo zasužnji. Teh Sivih ne obsoja nihče; na najvišji ravni so bili prostovoljci v službi Ljubezni, vendar je njihove energije zaradi preteklosti najblažje mogoče oceniti kot težke energije, zaradi katerih so ti posamezniki, ki so danes na Zemlji, za vedno drugačni od bitij, ki se nikoli niso igrala s temi energijami. Tako je tvoja naloga večje zavedanje vseh prejšnjih življenj, je napisal Georg. Naprej pojdi počasi, ker je polna prepoznava resnice lahko velik šok. !? Pa sem že verjela, da je velika noč res lahko vesel praznik! Moj prvi jasen občutek je bil, da napisano ni resnica - a kdo sem jaz v primerjavi z duhovno avtoriteto z interneta? Informacija je počasi prihajala skozi moj mental. Naslednji dan sem mamo peljala na morje in se v soncu sprehodila po Fiesi in Portorožu. Po telefonu sem novico na kratko povedala Nuši, prav želela sem se slišat to nekomu glasno povedat. Neumnost, je rekla. Ko sem pomislila na Metko, s katero sem bila zmenjena, mi je šlo na jok. Informacija je očitno prišla do čustev, počutila sem se umazano in vsi drugi so bili čisti. Popoldan sem se zagnala čez Rožnik, pojedla goro solate in spila dva kozarca refoška. Spomnila sem se Tobijevih informacij s Havajev o moji Svetlobe, o tem, kdo jaz sem... Nikoli me niso zanimale informacije o moji preteklosti. Zelo verjamem, da vse, kar sem kdaj bila (dobrega in slabega), je v meni tu, zdaj. Tako kot je v tebi, takem kot si, prav zdaj vsa tvoja svetloba in tvoja tema. V tvojem izrazu sta, v tvojih mislih, besedah in v tvojih dejanjih. Prav nič ti ne pomaga vedeti, da si bil svečenik ali kraljica – če mene vprašaš, ti najverjetneje nahrani samo ego. Ampak da en mesec zvem najboljše možne novice o sebi in tri mesece kasneje najslabše možne, to je pa res preveč. Na Crimson Circle sem poslala vprašanje Tobiju (in v vednost Normi), kako je to možno. Vedela sem, da ne bom dobila odgovora (če ga sploh bom), dokler izziva ne bom preobrazila sama, a malo mi je le odleglo. Potem me je v grlu začelo rezat. Ja, ja, saj bom pisala, sem postala sitna. Pritožila sem se še Georgu. Glede enega drugega odgovora je priznal, da se je moral večkrat uglasiti z mano, v glavnem pa je vztrajal pri napisanem. Po tem sem v slabi uri zbolela. Zbolela sem vsa, dobesedno spodneslo me je in padla sem v posteljo. To aprilsko noč sem psihofizično rila po najglobjem možnem energijskem blatu; zdelo se mi je, da sem vso noč bledla. Vmes me je zabolelo desno uho, kot bi mi kdo vanj zabodel debelo iglo in ko sem se premaknila, se je isto zgodilo z levim ušesom. Je to kazen? sem pomislila, ko se nekaj časa nisem upala premakniti. Spominjam se še energije šoka in občasne groze. Proti jutru sem še vedno komaj dihala, zato sem dih mislila! Mislila sem sočutje. Sočutje za tisoče življenj največje možne svinjarije bitij, ki so v zemeljski zgodovini znana po tem, da niso čutila ne čustvovala, še sovražiti niso bila sposobna. Sočutje za raso bitij, specializirano za najhitrejšo prepoznavo nasprotnikovih slabosti in njegovo podreditev ali uničenje. Sivi..., danes na Zemlji v služenju ljudem, vendar s težo ostankov te svoje preteklosti. Prelepa sončna aprilska dneva in dve noči sem preležala ob občasnem pogledu na cvetočo češnjo na eni in vazo narcis na drugi strani in ob prižgani sveči. Za eno uro sem se spravila v slano vodo; zamašeno je bilo vse telo, razen nosu, iz katerega je ure in ure tekla vodica. Če mi glave ni razgnalo takrat, mi jo ne bo nikoli. Še slutila nisem, da je možno čutiti kaj podobnega. Kar mi je še ostalo v spominu na ta dneva je – moje čakanje na odrešitev. Res šokanten večurni prostor dveh juter, v katerih mi je obupani po glavi šlo: Kdo bi mi lahko pomagal? Tole je pa res preveč zame! Kdo na tem svetu bi me lahko (od)rešil? Čim prej!! Biblijsko čakanje na odrešitev, šesta čakra, zamašeno čelo! Če imam limone, me je vprašal oče, ki je začutil, da je nekaj narobe. Hvala, vse imam, kar rabim, sem rekla z vrha stopnic. Nisem se mogla zasmejat, komaj sem stala, telefon je molčal in sonce je sijalo naprej. V črnem džipu črna besna ženska zija kot furija na moškega, ki stopa za avtom. Zraven prestrašen stopiclja bel kuža. Kakšna opart kombinacija, pomislim, medtem ko se ona še bolj dere in zmerja. Ko moški že skoraj sede v avto, ona jezno pritisne na gas. Moški sumljivo mirno in z rahlo potno kožo na čelu stopa za avtom. Ups! pomislim in stopim v drugo smer. Obrnjena stran od avta noter v sebi čisto jasno dojamem dogodek za mano. Moški grozljivo mirno sede k zdaj prestrašeni ženski in ponavlja: Maja, Maja...! Vem, da je žensko na smrt strah. Nisem takoj razumela sporočila o iluziji, pregloboko v procesu sem bila. Z žensko iz sanj sem se identificirala, ne z moškim, in zdravih instinktov v belem kužku se nisem zavedla. Ko sem tretje jutro psihofizično zadihala, sem takoj začela s trebušnim dihanjem Quan Yin. Kakšno uro. Potem sem v domišljiji dihala svoje najvišje in najboljše telo, spet kakšno uro. Vrtela sem si cede Credo in jokala žalost brez dna. In potem me je obšlo: Še nikoli mi nihče ni pomagal v procesu in ni namen, da mi pomaga. (Od)rešim se lahko samo sama. Sploh pa - a vse tole dihanje in domišljija Duha delujeta ali ne delujeta? Vstala sem iz postelje in odkorakala. Vsi simptomi so izginili! Poklicala je Dragica in povedala, da je Bojana rodila Luko. Tudi jaz sem (se) rodila. Čez dva dni naj bi pomagala na Bledu, kamor pride Turoff. Še večer pred tem sem se čudila, kako umazana in nevredna se počutim, ko je vendar proces za mano. Vsa Svetloba bo tam, jaz pa po taki Temi, ne glede na to, čigava je... Ob treh zjutraj sem se zbudila in šla na internet, kjer me je čakalo Normino sporočilo. Hej, zaupaj mi, da nisi Sivi. Delam z njimi. Lahko da si se igrala z njimi, jih srečala in jih poznaš, a nisi ena od njih. Ženska ljubezni in svetlobe si. ?! Nekako prazna in otopela nisem čutila posebnega olajšanja, zavedla pa sem se jasne prepoznave Sivih v mojem življenju. Enega od njih sem ljubila nedolgo tega, vsaj učila sem se ga ljubiti. Izbrala sem ga oz. dovolila sem, da sva testirala mojo vero v nebesa na Zemlji. V dveh težkih mesecih sva postavila križ in me v naslednjih dveh, še težjih, pribila nanj. Ja, zdaj vem, kdo je kdo; zdaj jih lahko prepoznam. Enkrat bodo morali skozi to, kar je ravnokar za mano in takrat jim bom lahko pomagala. Hvala, je že mimo, sem odpisala Normi. In sploh – saj ni pomembno, a ne? Blagoslavljam te, drago Eno, je pisalo v njenem odgovoru. Resnično si moj zaklad. Zdaj sem pa zajokala... Tik preden je to jutro Turoff začel delati, sva naenkrat bila sama v prostoru. Molče sem sedela na mizi in bingljala z nogami, ko mi je pomignil, naj pridem bliže. Brez besed me je objel in jaz sem objela njega. Potem me je gladil po ramenih in hrbtu, gladil me je in gladil. Ja, naj Tema gre, naj grejo ostanki... Hvala, ker grejo... Ne vem, koliko časa bi trajala moja preobrazba izkušnje Teme, če ne bi šla plavat z delfini. Ko sem s pošto dobila propagandno gradivo organizatorja, sem se zazrla v fotografijo pikastega sivega delfina. Natanko tako je bila popackana siva ptica v mojih sanjah. Sivi... In ko sem mesec kasneje na Biminiju dan pred odhodom pred manjšim muzejem čakala prijatelja, sta ves čas slab meter stran od mene v tisti vročini čemeli dve sivi ptici. Grlici, sem pomislila, preobrazba je končana. In, ja... Joli je seveda pošteno premaknil moj kundalini. Moje življenje je spremenil in obogatil na dosti načinov, najbolj pa se me je dotaknil s svojo telesnostjo, s svojo senzualnostjo. V moje življenje je prinesel tantro. Maja me je presenetil navdih, ki sem ga upoštevala – Tobija sem povabila v Slovenijo. Izbrala sem najlepše poletje doslej in zgodila se je delavnica Tudi Jaz sem Bog v Fari. Rekla bi, da sem (bila) precej strastna v svojem delu, ta delavnica pa mi je pokazala najbolj srčne, milostne in ljubeznive možne preobrazbe. Eno veliko darilo mi je bila. Katere dni imaš to delavnico? je vprašala Norma. Pošiljala ti bom ljubezen. Ne zato, ker bi jo ti rabila, ampak zato, ker je ljubezen zabavno deliti... Delavnice, ki je bila nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo pri mojem delu, se nisem uspela veseliti. Ker sem se zaljubila. Po vseh tistih odprtosti, veselju in srcu ob Kolpi kaj drugega sploh ni bilo mogoče. No, izraz zaljubljenost res ni primeren, ker mi predstavlja nekaj prehodnega, površinskega in minljivega. Jaz pa sem vljubila nekoga, vstopila sem v ljubezen, odprla sem se v novo globino. Mirna sem vedela, da to je To! To! Kaj bi zate bilo To! ? Sreča do konca dni? Poroka? Ne, seveda ne. To! so zame bili mir, odprtost in občutek varnosti. To! je zame bil Amen! na mojo energijo. To! je zame bila spet ena resnica o meni. Pa nova prilika za hitro rast, Božji plan in občutek, da vse, tako kot je, je najbolj primerno. To! je bil moj »zdaj«. Vesela pa nisi, je rekla Metka, ko sva se vračali iz Cankarjevega doma, kjer sva se dogovarjali za najem predavalnice za Tobijevo delavnico. Ne, nisem vesela, sem se slišala reči, zaljubljena sem... Ohohohoho...! jo je vrglo korak nazaj. Sem pa res vesela...! No, vsaj nekdo je bil vesel. Jaz sem bila čudno mirna in nekam resna. Začela sem že vibrirati in nekaj dni mi je po telesu stalno delalo bzbzbz. Energije sem imela ogromno, spala sem minimalno. Pri tem, da se me On tudi dotaknil ni. Največkrat sva sedela nekaj metrov narazen in se pogovarjala tri ure, štiri, tudi pet. To je bilo To! Eno noč sem široko odprtih oči zaspala ob štirih zjutraj in vstala ob pol sedmih, nabita z bzbzbz. Česa tako intenzivnega še nisem doživela. Konec koncev je delo z energijami moj kruh in moje veselje oziroma strast. Resnica je še, da me je dva dni v prsih skoraj dušilo. Kar tako, samo od sebe. Na Faro sem pozabila, delo sem spustila, misliti nisem mogla, samo bila sem, čutila sem. Potem sem se v noči od enega petka na soboto zbudila in začela dihati Jolija. Kar naenkrat je bilo okrog mene dosti delfinov, z njimi pa toliko življenja kot še ne. Preden sem dojela, za kaj gre, sem začela jokat. Jokala sem in jokala. Tisto odprtost in življenje, ki jima do zdaj nisem rekla ljubezen. Ljubezen do življenja je bila in z njo povezana bolečina. Nisem vedela, ali je to bolečina ljubezni, ljubezen bolečine ali boleča ljubezen do življenja, vse to je bilo povezano. Zjutraj šele sem se zavedla Jolijeve posvetitve v novo raven ljubezni. Krasno, sem pomislila, jaz sem Za. Objemam življenje! Ko se mi je izkušnja okrog poldneva v pogovoru z Jolijem ponovila kar za računalnikom, mi je bilo že jasno. Zakaj je ta iniciacija v novo raven ljubezni potrebna? Saj nisem prosila zanjo. In kako jo bom shodila? Za kratek čas sem z vso jasnostjo začutila strah. Tole pa spet ne bo prijetno, ne, ne bo... Že čez nekaj ur sem se spoznala v novi vlogi. Nisem Ga več sprejemala takega kot je bil in seveda ni pomembno, kaj je ali pa ni naredil, mislil ali rekel. Delfini so krivi, bi Mu najraje rekla, pa sem le povedala, kako zelo me njegova družba odpira. Toliko ljubezni čutim..., sem kazala z rokami, pravo darilo si mi, hvala. In to nima nobene zveze s tabo, sem se slišala reči (neumnost, jasno) in obenem ima vso zvezo s tabo (hej! pa kaj se mi spet dogaja?) Potem sem umolknila. Kar je začelo megliti mojo rožnato sceno, je bil nenaden pojav mojih pričakovanj, ki jih še malo pred tem ni bilo. Kar naenkrat mi nič ni bilo prav. To noč je Tobi v kanaliziranju rekel, da smo si mnogi skreirali stvari, tudi odnos, ki nam megli fokus. Tu ste zaradi dela, ki ga imate za opravit! sem Geoffa po internetu dojela kot resnega. Jasno, sem bila olajšana, za to gre; zdaj lahko izstopim iz tega intenzivnega platonskega odnosa. In naslednji trenutek sem stopila nazaj not. Meni pa že nihče ne bo očital, da se izogibam duhovnemu delu. Kaj pa je ljubezen drugega kot duhovno delo. Vendar v tem življenju še nisem srečala Ohame (nekdanji Ramta, barbarski bojevnik)! Ohamo sem doživela šele naslednji dan, v solzah, jasno. Spomnila sem se ga, saj se dobro poznava. Ker sem dober učenec in grem novembra v njegovo oziroma Normino novo šolo Občutenja Diha, sem ga prosila, naj dela z mano. Toliko vsega se je dogajalo že prej, zdaj pa je šlo še hitreje in še bolj intenzivno sem vse čutila! Ampak tokrat bo šlo zares, je Ohama skozi Geoffa komentiral Normino novo šolo. A, pa ja! sem pomislila. Kaj se mi pa še lahko zgodi... V enem dnevu so izginili moj mir, občutek varnosti in moje vodenje. Zelo subtilno sem skušala vplivati, iskala sem potrditev, slišala nisem nobenega odgovora, ustopila sem se v čistem dualizmu. Ljubezen je šla, sočutja ni bilo, začela sem ocenjevati, postala sem kritična in frustrirana. Pa kaj mi je? Pa kam stalno rinem? Zakaj, vrabca, mi je treba v to Normino šolo (www.newbreath.net), saj vendar oktobra vsi pridejo v Ljubljano. A res nisem mogla malo počakat v prostoru, kjer mi je več kot dobro? Same preobrazbe so spet pred mano! Z rahlimi bolečinami v prsnem košu sem šla v Ankaran, da v miru opravim prehod na vseh ravneh bivanja. Dobila sem nekaj obiskov, v lepem vremenu sem potovala in v družbi mi je bilo prijetno. Takoj ko sem ostala sama, je glava zbezljala kot že leta ne. Nisem se spoznala. Tale Ohama..., pa to ni res! Tale Normina šola je kriva! Moji do zdaj priljubljeni sprehodi med vinogradi in oljkami so mi postali največji izziv, dokler nisem začela delati s kitom Jamo. Jama mi je prinesel mir, Jama mi je odprl nova vrata. Deset dni delaj z mano šest ur na dan, je rekel. ?! Tri ure me je prav veselilo, potem pa so mi misli ušle. Veš, je rekel Jama naslednji dan, šest ur dela je na primer pet ur plus ena ura dela... !! V hipu sem sedla in začela delati z njim, podnevi in ponoči. Od takrat je kit povsod z mano. Z mano je kitova prelepa velika glava, diham njegovo zavest, pa njegova glavo in srce. Vsakič ko sem na sprehodu pozabila nanj, sem se začela slabo počutiti. V najslabšem počutju mi je v trenutku pomagalo, če sem si njegovo glavo v velikosti več kot meter predstavljala pred sabo, za sabo, na obeh straneh, pa še nad glavo (z njegovo glavo navzdol) in pod stopali. Kadar sem si domišljala, da mu sedim za vratom, me je takoj spravil iz glave dol, v trebuh in v noge. Takoj sem se boljše počutila. V moje dobro je Jama rekel 6 ur na dan, v moje dobro, ja. Že v Ljubljani sem se z Ohamo pogovarjala o ljubezni. Ne gre, ne morem še živeti brezpogojne ljubezni, sem rekla. Boli in tišči, to je resnica. Brezpogojnega sprejemanja na Zemlji še ni... Samo kratek čas, samo nekaj dni... In v Ankaranu so do mene prišle zamisli o čistosti in nedolžnosti, o nujni nenavezanosti, ker ljubezen je sila, ki se stalno pretaka, ki ne stoji. Kljub zavedanju, da sem v procesu, sem bila na trenutke popolnoma nesrečna. Jaz tega ne morem živeti, to ni mogoče. Jaz ljubezni nikoli ne bom živela! Sanjam, da si ogledujem notranjost hiše z nenavadno poškodbo. V osrednjem bivalnem prostoru je temen lijak, izdolben z nenavadno intenzivno silo, katere izvor nihče ne pozna. Okrog lijaka so nedotaknjeni ostanki mize (ki jo v sredini ni) in omare; v sredini zija praznina. Hiša v sanjah je zame še vedno simbol telesa. Ja, na človeški ravni bi v tem odnosu čisto lahko bila prizadeta, vendar se s tem ne bom ukvarjala. Vso svojo pozornost usmerjam v širši vidik, na duhovno raven. Človeška me ne zanima, sploh me ne zanima, še najmanj Njegova. Ukvarjam se samo s sabo in svojim (ne)sprejemanjem, s svojim srcem. Pognala sem se na sprehod, kjer sem ugotovila, da sem v glavi. Pomagala mi je steklenička aura some z rdečo/rdečo barvo. Vso svojo energijo sem poklicala nazaj, počasi sem se vsa začela vračati nazaj v telo. Za tem sem lažje delala z Jamo in Jolijem, posvečati sem se začela telesu. Ko se je pojavila še pomoč za urejanje moje spletne strani, sem začutila, da se je energija začela obračati. Uf, Jama, tole je pa spet bilo nekaj. Ohama, hvala, ampak ostani malo v kotu; spočij si, ja. Sonce mi je z opranega neba opoldan začelo sijati naravnost na posteljo. To sem rabila, sonce me vedno napolni. Življenje je lepo in ljubezen je izjemna stvar. Živeli jo bomo, seveda bomo živeli ljubezen. Jaz jo že bom... Saj že živim ljubezen! Igrati sem se začela z mislimi in preden sem se zavedla, se je nanizala tale vsebina. Pogovor s kitom je čisto jasno tekel noter v meni, zanj ne rabim več računalnika. Vedel si, Jama, falot. Šest ur na dan! S svojo prisotnostjo si me pripravil do te preobrazbe. Pa saj jutri že odhajam domov; preden vse napišem, bo jutro. Poleg tega še slutila nisem, da bom pisala o Tem! O čem? Saj veš, o platonski ljubezni, skoraj bi lahko rekla o neuslišani ljubezni... Pagat! !? Prosim? S pagatom dobljena igra... !? Ooo! Oooooo!! A zato toliko daril! ?! Napovedala pa nisem pagata, kaj? To boš naredila drugič, reče Jama in se smeji. Veš, kit se smeji, ko se smejijo njegove oči. Komentarji (0) www.pozitivke.net