Začetek te zgodbe moramo zaradi jasnosti umestiti v čas, ko so bili še komunisti v modi. Celo na britanskih univerzah kot so Oxfort in Cambridge je bil komunizem popularen, poln čustvenega naboja. Tudi pri nas, v deželi krajnskih klobas in kislega zelja ni bilo nič drugače. Na Slovenskem smo bili med seboj tovariši in tovarišice. Gospodov in gospodičen ni bilo, saj je bilo takšno ogovarjanje celo žaljivo in politično oporečno.
Bili smo več ali manj srečna socialistična dežela, imeli smo sindikalne sestanke in sindikalne veselice, vodilni so imeli partijske plenarne seje in sprejemali resolucije, imeli smo balkansko življenje, ki je bilo en sam žur. Balkanci ljubijo pendrek. Malo prepevanja, malo balkaniad in malo batin je bilo in karavana je šla dalje. Na Balkanu smo pekli in jedli čevapčiče, jedli kajmak ter pili vino in rakijo, v Trst smo hodili skupaj na Ponte rosso po "šuškavce" in kavbojke, malo švercali in vsi smo gledali ameriške kavbojke.
Nekdo mi je pred leti namignil, da je Jugoslavija bolna, ker nima svobodnih volitev in privatne lastnine. In tako so se nato odvijali vsem bolj ali manj znani procesi in dogodki, ki so pomenili konec našega arhaičnega balkanskega življenja, plesanja kola: "Tito, mi se ti kunemo" in druge balkanske eksotike.
Pogovarjali smo se: "Potrebno je modificirati parlamentarno demokracijo in restavrirati modificiran kapitalizem ali pa gniti v balkanskem kotlu. Enakost, bratstvo in enotnost postajajo dologočasni, pomembno je da si sit in svoboden.
Z osamosvojitvijo Slovenije pa smo njeni državljani priredili pravi banket za bogove pri koritu in njihove sinove. V njih se je zbudil lačni Franc. Tedaj še nisemo poznali njihove mentalitete. Komunisti so postajali vse bolj krščanski, začeli so hoditi v cerkev, krščali so svoje otroke in vse pogosteje izgovarjali besedi:"Moj Bog!" Pojav imenujemo spreobrnjenje, spreobrnjence pa konvertite. No, konvertiti bratstva in enakosti so si začeli kupovati hiše, jahte, drage avtomobile, letujejo na eksotičnih plažah v tujini. Državna lastnina je postala privatna lastnina in omogočila nekaterim konvertitom lagodno življenje. Na široko je ljudstvo začelo napadati korupcijo, klientelizem in brez dlake na jeziku se skoraj brezupešno zavzema za socialno in pravno državo, oni zgoraj pa pravijo, da za to se hoče čas. Brezposelni in revni naj malo potrpijo, saj so svobodni in vsega pa ne morejo imeti.
Komunisti so hoteli imeti dobro revolucijo in so jo imeli. Osamosvojitelji so hoteli revitalizirati slovensko družbo pa jim je uspelo ustoličiti liberalno demokracijo, odstraniti državo kot lastnico produkcijskih sredstev in ubrati svojevrstno pot bogatenja, odpraviti enakost, narediti deferenciacijo in omogočiti prodor strankarsko zdiferenciranih na oblast, ki so zdiferencirali ljudstvo na bogaate in revne. Volja ljudi je šla skoz parlamentarno demokracijo in ne skoz totalitarno piramido. Svet je s priznanjem Slovenije izkazal ljudstvu politično plemenitost, kakršne Slovenci še nismo bili deležni s svoji tisočletni zgodovini.
Vendar od tu naprej se je nekaj zakuhalo, odvija se politični seks kar pred očmi državljanov. Nihče se nič ne sramuje, vsak pokaže svoje orodje, ne da bi videl stiske prikrajšanih na oltarju domovine.
Pred kratkim mi je nek liberalec dejal: "Naredili smo sistem, ki je postal zgodba o uspehu in če vam sistem ni všeč, naj ga ljudje naredijo drugega."
Nato se je oglasil sosedov Jožek in jecljaje v strahu izdavil besede: "Dati Slovencu glasovalno pravico je isto, kakor če mu ponudiš samokres v roke".
"Kako to misliš, Jožek?", ga vprašam.
Jožek odgovori: "Slovenec se vnaprej strinja, kar bo oče prednik rekel. Slovenski volivec je ubogljiv in ljubi vladarje ter se vedno poistoveti s političnim režimom, ki mu vlada. Do bogatih ima posebno spoštovanje, ah, kaj bi govoril, saj razumeš hlapčevstvo po Cankarju."
"In v čem je problem?", ga vprašam.
Jožek odgovori: "Problem je v tem, ali zamenjati ljudi ali pa zamenjati oblast."
Začetek te zgodbe moramo zaradi jasnosti umestiti v čas, ko so bili še komunisti v modi. Celo na britanskih univerzah kot so Oxfort in Cambridge je bil komunizem popularen, poln čustvenega naboja. Tudi pri nas, v deželi krajnskih klobas in kislega zelja ni bilo nič drugače. Na Slovenskem smo bili med seboj tovariši in tovarišice. Gospodov in gospodičen ni bilo, saj je bilo takšno ogovarjanje celo žaljivo in politično oporečno. 
