Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040914150403435

Odlomek iz knjige Delovanje nevidne roke! petek, 24. september 2004 @ 06:04 CEST Uporabnik: Miran Zupančič Piše: Miran Zupančič, duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec VAL SMRTI IN ŽIVLJENJA. Današnja znanost je ugotovila, da se med obema polovicama možganov leve in desne hemisfere izmenja cca. 2 milijardi signalov na sekundo. Kaj je pri tem vse obdelano? Zavestnega zagotovo zelo malo. Današnji človek je zelo ujet v množice slik in informacij. To pa ima za posledico, da vsak iz tega ustvarja zase lastno iluzorno indentiteto, torej vzporedno življenje. Večinoma nezavedno poskuša v svoji notranjosti zgraditi podobo, kot mu to narekuje želja.. Toda, sam se v resnici ne spreminja. Take množice potem nenehno projicirajo kolektivna slepila in tako je božanska Bit v človeku zaradi tega resno poškodovana. Sredstva javnega obveščanja manipulirajo s človekovo zmožnostjo presoje, spoznanja, z njegovim hrepenenjem. Toda vsak človek je sam sebi lasten sodnik. Če se prepusti programirani iluziji, zagotovo izgubi svoj občutek za medsebojne odnose, svojo vrednost, svoj občutek odgovornosti in svoj pogled na svoj cilj življenja. Danes so v poplavi informacij, informacije in razvedrilo med seboj pomešani in se nam nenehno vsiljujejo. Časa, da bi kaj sami spoznali in trezno presodili, žal ni več. Le kdo pa se sploh še lahko znajde v tej zmedi sporočil, agresivne glasbe, slik o genocidih, vojnah, nesmiselnih fanatičnih teroristih, posiljene spolnosti, abotnih reklam? Današnje informacije in reklame pretežno služijo zabavi in vlečejo javno moralo na doslej za nas neznano najnižjo točko. Ponujajo nam jih, da bi prikrili svoj notranji hlad srca. Vsekakor pa današnja informacija ni več namenjena temu, da bi informirala, ampak da bi nas formirala in zaposlovala. Tako se umetno ustvari pogojni refleks in zato človek išče stalno nove adrenaline, oziroma dražljaje. Filmi, ki smo jih gledali pred petnajstimi - desetimi leti so v primerjavi z današnjimi pravljice za otroke.Vedno več, vedno bolj surovo, plitko, vedno bolj šokantno.. S tem pa se človekova sposobnost treznega presojanja počasi tako korenito spremeni, da je posledica masovnega elektronskega suženjstva že zajela velike mase ljudi po vsem svetu in pri nas. Današnji človek je omamljen. Človek kot posameznik, predvsem pa človeštvo, je odrezano od resničnosti življenja. Slike in besede, ki so ga nekoč povezovale z njegovim Izvirom življenja - božanskim svetom, so sistematsko odtranjene. Vprašanje pa je, kako dolgo gre lahko tako še naprej? Prav gotovo tako dolgo, dokler človek ne bo imel vsega dovolj in rekel: "Dosti mi je tega!" Nenavadno je, kako spremlja danes pritisk kulture osebnostni proces isto usmerjenih, ki je zajel ves svet. Na mednarodnem nivoju so knjige, filmi, televizijske in gledališke predstave vedno bolj podobne. Živimo v obdobju zmede in svetovnih komunikacij. Sporočil je preveč. Raziskave po svetu so pokazale, da najmanj šesdeset odstotkov vsebine revij in časopisov, ni prebrane. Sporočil je preveč in naši možgani zaradi vseh teh sporočil več ali manj skrbno izbirajo. Zapomnimo si le dvajset procentov, preostalo pozabimo ali si sploh ne zapomnimo. Toda kljub vsej tej obilici vsega omenjenega nas glodajo občutki krivde, osamljenosti in nas mori dolgčas. Notranjo praznino poskušamo odpraviti z zabavo, a ne gre, trajne sreče ni. Zaradi zasvojenosti, da ima dandanašnji človek več, pa kljub določenim pozitivnim stvarem naše civilizacije človek za to ni srečnejši, prej nasprotno. Vsega je v obilju. S tem pa se začne smrtni krožni tok želja, ki niso nikoli vse realizirane in ne utišane, v obliki odvisnosti od drog, računalnikov, alkohola, zdravil ali pa odvisnosti od dela, seksa, igre, ezoterike, a tudi nasilja, terorja, vojne in uničenja. Če gledamo na te oblike odvisnosti površno, se nam, zdijo povsem različne. Toda, če se jih lotimo bolj natančno, bomo presenečeni, saj opazimo, da imajo vse te oblike v osnovi nekaj temeljno skupnega! To je žareč ogenj želje, ki rabi vedno več hrane in ne more biti nikoli zadovoljen. Poniknimo v bistvo stvari. Plamen v naši naravi, ki ga ne oskrbujemo, zelo hitro ugasne. Pri prvotnem hrepenenju v nas pa imamo opravka z ognjem božanske nadnarave, ki pa ga nikakor ne moremo pojasniti iz te narave treh dimenzij in časa. Ta večni ogenj so zanetile moči Luči slave, ki pa ne pripadajo tej naravi. Rade bi nas dvignile v neko drugo resničnost, v nadnaravo, našo pravo duhovno domovino "šambalo". Večina ljudi ne ve ničesar o teh močeh Luči božje nadnarave, pa tudi takoimenovane avtoritete z redkimi izjemami ne. Večina ljudi se sprijazni s tem stanjem nevedenja. Ne morejo si predstavljati ničesar drugega, ker živijo in so docela vsidrani v materijo. Toda po drugi strani se prebuja vedno več ljudi, ki imajo dovolj svojega ravnanja v večnem iskanju in vseh mogočih odvisnosti. Nekateri med njimi vedo, nekateri pa že slutijo, da je smisel življenja drugje. Seveda pa so do te točke prišli zato, ker imajo za seboj že mnogo izkušanj mnogih preteklih življenj. Danes je po dvatisočletni kozmični pripravi v resnici tu pravi trenutek. V tem trenutku je človeštvo v posebnem dramatičnem ciklusu poprave v smislu razdružitve, zgoščevanja duha in popolnega preoblikovanja. Božja resnica, božanski načrt za človeka, deluje v človeku tako, da mu pretrese staro miselnost, hotenje in njegove želje tako, da človek spozna, da mora svoje življenje naravnati z univerzalnim Duhom. V tej novi miselnosti že leži mogočna zmožnost absolutne rešitve. Saj kakor hitro pride v srce do tega notranjega procesa, ki ga ljubeče podpira inteligentna duševna zavest, katera hrepeni po odrešenju, se sprožijo atomi eteričnega, astralnega in mentalnega področja na povsem nov način. To je proces. Kaj pomeni to? To pomeni, da celice organizma usmerja božanska misel in jih napolni z odrešilno energijo. Od tu naprej pa je dinamika takega procesa odvisna od tega, ali začne dotaknjeni človek v procesu zavestno, odgovorno in inteligentno ravnati, hrepeneč v odrešenjskem smislu in da v tem tudi vztraja. Znanje o teh bistvenih resnic ne dobimo d pomočjo naših možganov. Če pa hočemo uporabljati to kar vemo, moramo to sprejeti s srcem. Moramo se torej vrniti v srce Boga. To je potem "vnebozetje." Vprašanje našega izvora je sočasno vprašanje po vse-izviru, po Bogu. To so vprašanja, ki jih ni mogoče zaobiti, saj so tako stara kot človeštvo samo. Vera v Boga je nerazdružljiva z človekom. Vera v Boga je do temeljev duše človeška in človekovo življenje lahko določa ter ga osmišlja. Cilj vseh nas je, da naša vera zraste in da postane taka, "da lahko gore premika", da človekova moč, ki ga dvigne nad samega sebe, pripelje do njegovega pravega izvora. Od tega trenutka dalje, ko človek prične spraševati po Bogu, usmerja svojo pozornost in vprašanja najprej na svojo okolico, na druge soljudi ali določene skupine ter skupnosti, ki mu lahko odgovorijo na ta vprašanja. Zato mnogi, preštevilni upajo na tak način najti potešitveni odgovor. Nekateri so ga našli in ga najdejo, nekateri vsaj začasnega, pri skupinah ali religioznih skupnostih, ki so se jim priključili. Toda vedno se najdejo tudi taki ljudje, ki jih taki odgovori ne zadovoljijo. Od znotraj v sebi čutijo, da je vse to premalo, da ne pomaga v zadovoljivi meri živeti religiozno življenje in pri tem ostati isti kot prej.. Ne morejo živeti le zunanje vere! Vsi dobro vemo, da je bilo v zgodovini človeštva in tako je tudi danes mnogo prelivanja krvi zaradi religioznih ljudi, ki so v lastni omejenosti trdovratno vztrajali, da je njihova vera edino prava. Od kod takim ljudem takšen zmoten in usoden model fundamentalističnega fanatizma? To vprašanje je zelo pomembno za vse, ki ste na duhovni poti in zato se ga na teh straneh pojasnuje, da se ve, kaj je v ozadju. Takšno fanatično delovanje je vedno vodeno iz onostranskih sfer pokojnikov - senc, kjer imajo take skupine svoje centre moči, ki premeteno pridobivajo energijo iz človeških virov od mnogih duš na zemlji. To trditev si preberite večkrat! Mnoge religiozne skupnosti so na koncu 20. stoletja dobesedno pokopale Boga pod neštetimi teološkimi pojmi in dogmami. Rezultat tega pa je, da so nastala mnoga napačna dojemanja Boga, ki tistega, ki išče, zelo ovirajo. Saj so ga istočasno ujela in podredila usodi, ki čisto zagotovo ni predvidena in pomeni vedno večje odtujevanje od božanskega. Duhovna svoboda se prične, ko se razprši velika prevara. Kdor resnično išče Resnico, Boga, se mora dodobra informirati in izprašati o vseh metodah, okostnelih pojmih in dogmah, povzetih od drugih ljudi, in jih strogo preveriti, ali so resnično v soglasju z resničnostjo. Izostriti mora svoj notranji občutek za resnico, ki mu jo mora posredovati lastna notrajnost; vsekakor pa se mora naučiti videti vzroke stvari, da je potem v stanju razkrinkati prevare in privide in blodne zaznave ter se je tako zmožen obrniti k življenju k resnično večnemu. Takšen preobrat od privida in dogem k resničnemu pa lahko pomeni povsem nov začetek. To lahko imenujemo vstop na prvi klin božje lestve, ki pelje do prave božanske resničnosti. Bolečina in obup, osamljenost in velik nemir se potem nujno in neizbežno dotaknejo naše duše, saj si sedaj drznemo v tem smislu plavati proti toku smrti v življenje večno. Vse dokler pa plavamo s širokim valom smrti, nas bodo v naših zaznavah, v naši "veri" vedno znova potrjevali drugi. Verjeli bomo, da je to, kar počnemo, pravilno!? Toda, ko v prihodnosti in nekoč podvomimo in bomo človeka, ki stoji poleg, vprašali: "Kaj misliš, sem na pravi poti?", bo ta mogoče pokroviteljsko položil roko na našo ramo in rekel: "Dragi moj sopotnik vse je v najboljšem redu, dokler ne plavaš proti valu. Glej, bodi realist, realen, življenje nam nudi toliko možnosti. Ne bi mogel v njih najti sebe? Pridi in pojdi po tej realni poti z menoj, pokazal ti bom mnogo novih stvari, ki jih še nikoli nisi videl in o katerih morda še sanjal nisi." Me to resnično zadovolji? Ne, nemir še vedno gloda v duši vsakega človeka, ki resnično išče Boga. Mnoge različne možnosti nas ne morejo v duši zadovoljiti. Drži se ob strani, ko drugi s polnimi pljuči uživajo življenje, s slutnjo, da je lahko njegov notranji nemir le za kratek čas utišan. In potem si tak človek zaželi proč od vse umazanije tega sveta, proč od želje, ki ga sili, da se udeležuje vsega tega. Sluti čistost, ki se dviga daleč čez vse zemeljsko. V zavesti se dvigajo ideali harmonije, nadnaravne lepote in moči. Ne more drugače, kot da stremi za temi ideali, oddalji se od vsakdanjega običajnega življenja. Medtem ko drugi uživajo v svojem obstoju, ko se povzpenjajo po karieristični lestvi življenja ali se kako drugače prelivajo s stvarmi tega sveta, se skrivaj ukvarja z globljimi odnosi življenja. Seveda drugi ljudje to spremembo opazijo, a je povečini ne razumejo. Imajo te za sanjača, fanatika, dolgočasneža in nekateri te iskreno pomilujejo, ker si v njihovih očeh dosegel tako malo. Nastopi notranja borba. Kljub zunanjemu pritisku okolice, da se vendarle vrneš v "normalno" življenje in da živiš tako kot vsi drugi normalni ljudje, se tak človek ne more odpovedati svojemu hrepenečemu upanju v Boga, resnico in Ljubezen. Ne more se odpovedati svojemu iskanju resničnega smisla življenja. Nepričakovano v njem vzplamti notranji boj. Pri svojem iskanju nove opore in inspiracije se vrže na gore ezoterične literature, vsrkava izkušnje drugih in upa, da bo končno dobil odgovor na najtežja vprašanja življenja, ki ga nenehno in vedno bolj glodajo. Z vseh strani ga oblegajo cele vrste motod in naukov, nazorov, vadi meditacijo, se spoznava z različnimi okultnimi vajami. Vendar se glodajoči nemir ne umakne, drži ga ujetega kot z urokom, peha ga v obup in melanholijo.Nekaj ni vredu, nekaj je šlo v napačno smer. Začenja slutiti, da je bilo vse prizadevanje, ves trud da bi plaval proti valu smrti zaman. Tedaj pa se zgodi čudež! Moč. ki prihaja od zunaj. Zaveda se, da iz lastne moči ne bi mogel pobegniti valu. Morala je posredovati moč od zunaj, ki je pokazala pravo pot in mu omogočila, da sledi tej božanski poti. Ko se zave lastne nemoči ga nosi reka življenja; kljub temu da se nemir v lastni notranjosti noče utišati, je vendarle mirnejši in spokojen v upanju, da pomoč mora priti, če bo v to verjel dovolj močno. In zgodi se. Nenadoma in nepričakovano se ga globoko v duši dotakne čisto nova moč, ki pa ni od tega sveta. Ugotovi, da obstaja protival, ki ga lahko pripelje v svoj pravi dom, val, ki ga ne veže na zemljo, ampak ga zemlje odrešuje. To je božanski val, ki je v nasprotju z vpojnostjo materije in iz katere izhaja božanska Ljubezen in Enost. To je moč Kristusovih sil, ki kliče, budi in prenavlja, usmerja in vodi našo izgubljeno dušo v naš pravi dom. Odrešenje pride skozi znanje, spoznanje in zavedanje. Vedno se dogaja s pomočjo znanja, vendar ne gre za znanje z razumom in ne za rešitelja zemeljskega človeka! Gre za notranjo izkušnjo, ki je pred "vero", za spoznanje, zavedanje božanskega v sebi, kar pa se lahko zgodi le, če zemeljski človek - osebnost - poleg verovanja tudi v tišini ve in se popolnoma preda božanskemu. Vendar je v dovzetnosti posameznega človeka določena bariera. Kdor se ne more ali noče odpreti notranji Luči duha, ker je še premočno vezan na ta svet, le kako naj potem izkusi Luč? Spoznanje pomeni zavedati se božjega v sebi. Božje v človeku se odreši s pomočjo zavedanja. Stanje zavesti ujetosti človeka je v tem, da se božansko v njem samega sebe ne zaveda in zato tudi ne more delovati. Zavedanje božanskega se dejanjsko zgodi v človeku. Zemeljski naravni človek lahko z določenim delovanjem pripomore, da ta proces poteka neovirano. Lahko veruje in molči. Ne more pa sam izsiliti zavedanje božanskega. To pod nobenim pogojem ni možno. Vsako spoznanje je v človeku možno le s Kristusovo močjo, ki deluje v nas. Duhovna pot umiranja zemeljskega in vstajenje duhovnega višjega človeka, je možna le z vzgledom drugega, rešitelja, v katerem se je duh že prebudil in s tem ustvaril tirnico, duhovno polje, kjer mu lahko sledijo drugi. Tako ustvariš le možnost in nič več! To možnost pa mora vsakdo sam ustvariti. Ne zadošča le zaupanje, da je nekdo drug uredil odrešitev. To potem ne bi bila prava ponižnost in predanost, temveč slepilo in duhovna lenoba. Mnogi se sprašujejo ali je potrebno zatiranje uživanja sveta? Moramo svojo naravno bistvo zatirati in ne živeti več življenja? So bili in so tudi taki, ki to trdijo in živijo. Vendar pa je to, kar s stališča človeka, ki živi naravno življenje, izgleda kot odrekanje ali celo samozatajitev vseh radosti življenja, lahko tudi ravnanje, ki povsem neprisiljeno - spontano jemlje slovo od zemeljskega življenja, saj deluje duhovno življenje. Ko v nas zaživi duhovno življenje, doživljamo, da je v primerjavi z njim naravno življenje, pa naj bo v veselju ali trpljenju, relativno in nezadovoljivo. Ne sodeluješ več v tej nori dirki, ne ohranjaš več ta nered zemeljskega in se vanj več ne zapletaš, ker doživljaš resnični višji red duha. Vsakdanje življenje opravljaš kot vsak drug, ne odrivaš ga, temveč se od njega posloviš, ker te vabi mnogo pomembnejši cilj. Obstajajo tudi taki, ki menijo, da je treba živeti življenje polno, da bi tako lahko človek dosegel odrešitev, so pri tem mislili: človek na duhovni poti mora spoznati vse človeško, da pride do tiste skrajne točke, na kateri vidi potem ničevost, minljivost vsega zemeljskega. Ni potrebno, da sam vse doživiš ali narediš, nikakor! Zadošča že, da v sebi doživiš vse človeško kot možnost. Če ni dovolj sedanje življenje, se seštejejo izkušnje večih življenj. Ko uvidiš ničevost vsega zemeljskega in se ga odrešiš, doživiš veselje in trpljenje, vendar ne da bi bil nanju vezan. V svojem bistvu tako bolj radikalno uživaš trpljenje in veselje in jo kasneje spoznaš bolj jasno kot nekdo drug, ki se bori proti trpljenju, veselje pa hoče za vsako ceno obdržati, s čimer popači objektivno spoznanje. Glede na stopnjo razvoja je več možnosti. Možnost vzdržnosti v duhu in če je dosežena odrešitev od zemeljskega, spoznanje zemeljskega v duhu. V primeru, da se duhovni človek, to je Jezus v človeku, spozna, da naravne stvari ne predstavljajo ničesar absolutnega. Če pa človek jemlje zemeljski svet absolutno in na to absolutno postavi zakone, s tem poskuša minljivost narediti trajno; posledica tega sta kaos in boj. S tem pa samega sebe izključi iz duhovnega sveta, ta naravni svet pa tako skvari, da ne more biti več podoba in simbol duhovnega. V primeru pa da pustimo duhovni svet do sebe in ga spoznamo kot absolutnega, pride vse naravno na svoje mesto, se tako na novo razporedi in postane izraz duhovnega. Tako človek spozna, da je ves zemeljski svet v svoji dualistični dvopolnosti samo simbol Enosti Drevesa življenja. V tej enosti delujeta aktivno in pasivno harmonično skupaj in ni več nikakršnih nasprotij. Sedaj lahko spoznamo, da sedanje naravno človekovo telo ni več tempelj Svetega Duha; če pa se v močeh duha postopno odrešimo, stopi na naše mesto novo telo, ki je ponovni izraz in simbol duha. Zunanjo pot rešitelja, kakršen je Jezus, ne vidiš več kot enkraten zgodovinski dogodek, ampak kot manifestacijo vedno veljavne značilne poti odrešenja, s pomočjo katere bomo, če gremo po njej, odrešeni. Odrešiš pa lahko tudi druge. Vedno lahko bereš sveta pisanja takšna kot so: simboli za duhovno - duševno pot, ko končno vstane tudi telo in zaide v Kristusovo Srce. Lep pozdrav vsem od Mirana. Komentarji (1) www.pozitivke.net