Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (25. del)

četrtek, 23. september 2004 @ 06:09 CEST

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XVI. (1. del)

Po vseh mojih molitvah in druženju z milostjo na mojih delavnicah se zadnjih nekaj let zavestno in vztrajno osvobajam sebe stare. Zato tako niham in jasno vem, da drugače ni možno. Tri mesece nerazpoloženja? Šest, osem mesecev nihanj? Ni pomembno. Ko sem utrujena, se ozrem po prehojeni poti in preštejem mesece ali leta duhovnega življenja. Dobim podatek za svojo glavo, ki lahko zaključi: Dobro ti gre, dekle, kar tako naprej. V resnici šteje to, da vem za kaj gre, kje sem in kam želim priti. Predvsem, pa to, da vem kako priti tja. Res, da sem utrujena, ampak vem, kako bom prišla Domov. Zaupam, da mi bo življenje sproti kazalo zame še bolj primerne, milostne in učinkovite načine, kako do tja priti. Zraven pa se na tem potovanju učim zabavati in igrati in tako počutiti tako, kot da tam že sem. Energija ima svoje zakonitosti in baker ne more čez noč postati platina in nižja vibracija ne prav visoka. Bog je proces, to še predobro vem. Moj Bog je potovanje in vztrajnost in pogum in učim se, da je tudi strast in veselje in igra.

Na Gerovi delavnici v Rogaški sta pravi čas in prostor naredila svoje. Izhodišče mojega dela s seboj so integriteta, resnicoljubnost in odkritost. Ljubezen do Boga pa mi daje zaupanje in občutek varnosti v odločitvi iti najglobje. Moje partnerstvo z Bogom je že dolgo moj najpomembnejši odnos, torej se na delavnici, kjer je dosti svetlobe, počutim kot doma. Prisotnost drugih udeležencev me niti malo ne moti. Zame smo tam univerzum in jaz, najvišja svetloba iz mojih prejšnjih življenj in iz moje prihodnosti in jaz, pa seveda človek, ki mi pri tem pomaga.

Če bi se ljubi Mihael želel predstaviti ljudem, bi za to gotovo uporabil Gera in v svojem smislu za humor še njegov irski naglas. Na delavnici sem enostavno vstopila v več Doma, kot ga poznam in izkušam in uživala sem v Gerovih načinih uporabe istih energij, s katerimi delam sama. Potrdila se mi je trdnost mojega koraka v odnosu do Boga in majavost mojega koraka v odnosu do človeka.

Kakor so mnogi danes (nezavedno) naveličani odnosa telo do telesa, osebnosti do osebnosti in si želijo stika duše z dušo, tako je moja pot obratna. Zato zdaj v stiku z dušo in svetlobo izbiram stik telo do telesa, osebnost do osebnosti. Tisti prvi del sem že prehodila in preklečala in preplazila. Verjela sem, da je to Dom, zaključek, da je to konec. Na delavnici sem podoživela občutek opeharjenosti, ker moram iz tega cilja spet nazaj k ljudem, nazaj v odnose. Seveda sem zajokala. Res sem utrujena, počutim se izigrana. V tem ali naslednjih življenjih imam za prehoditi to isto pot nazaj. Nazaj ne morem, ustaviti se ni ekonomično, torej izbiram to življenje. Mihael govori o lestvi, na kateri so mesta za vse nas. Nekateri morajo biti zgoraj, da so drugi lahko spodaj in obratno. To je ravnotežje. Nič novega ni, da v ustvarjanju tega ravnotežja izbiram prvo vrsto.

Buldožer, me je imenoval Ger, kraljica buldožerjev. Tvoja strast je v potiskanju novih stvari…

Prvi večer smo se srečali z dvorom in vlogo dvornega norčka. Kdo bi bil kraljica? je vprašal Ger in moja roka je sama šinila navzgor, ko sem se slišala mirno reči: Jaz! V vseh celicah sem jasno začutila, da je vloga kraljice moja. Tu smo samo univerzum in jaz, Bog in vse moje celice in Ger in vsi vemo, da jaz sem kraljica. Tako sem določena za kraljico (duhovnih) buldožerjev.

Saj nisi vedela, za kaj si se odločila, ko si izbrala očistiti družinske vzorce zase, za hčerko in za prednike…, je govoril Ger, ko sem stala pred njim z dvignjenima rokama.

To srečo imam, ja, da se v življenju lahko odločam. Nobene svoje odločitve v tem življenju ne obžalujem. Nobene. Sreča je bila, da v preteklosti nisem videla naprej, medtem ko se mi danes ta dimenzija bolj jasni. Vem, da v moje življenje prihajajo strast in veselje in ljubezen in moč ženske.

Na začetku delavnice sem čutila izjemno moč v možnosti izpostavitve bolečih delov sebe in ugotovila, da večina niti ni več bolečih. Čutila sem moč v zaupnosti sodelovanja z univerzumom, ki mi bo v štirih dneh pomagal zaceliti prav vsako rano po moji izbiri. Vedela sem, da me bo univerzum izpolnil na prav moj željeni način, me pozdravil v delu, ki ga bom sama določila.Take gotovosti, stabilnosti in zaupanja še nikoli nisem čutila. Preprosto zato, ker je prostor Gerove delavnice moj prostor. Prostor, ki sem ga navajena, ker dnevno najmanj dvakrat vstopim vanj. Ta prostor je moj Dom, samo še bolj intenziven in Ger je moj bratec. Vedela sem, da je samo od mene odvisno, kaj bom dobila. Dobila bom, kar bom izbrala.

Razlog, zaradi katerega sem na delavnici, sem predstavila takole. Moj izziv je sabotiranje sebe, dobesedno samodestrukcija. Pred letom in pol sem na 14 mašah v Jeruzalemu izjavljala zavezanost duši in čez nekaj mesecev dobila diagnozo raka. V milostnem učenju in sodelovanju z univerzumom sem se pozdravila in danes verjamem, da so zame možna nebesa na Zemlji. Temu sem se zavezala. Potem se je pojavil izziv, večji od raka. Začela sem se sabotirati na različne načine, najbolj s sladkarijami… Uživanje hrane, ki jo telo zavrača, ima kakšne dni take razsežnosti, da me je obšlo, da podelujem norost prednikov. In strah me je partnerstva, ki čutim, da se približuje. Pripravljena in voljna sem za prehod v novo ravnotežje.

S temi besedami sem se za štiri dni postavila pod prho obilja milosti in blagoslovov, katerih delček se mi je prav ta trenutek, ko pišem, približal. Dotaknila sem se tiste vibracije, ko se mi notranjost prsnega koša zatrese, ko se usta skremžijo in oči nekajkrat trepnejo v poskusu zadržati neizogibne solze.
Rada jokam.
Rada jokam tiste zadnje solze, ki so zdravljenje najvišje vrste. Rada jokam solze Prisotnosti, ki vsakič odprejo nov del mene in me spreminjajo na najbolj milosten način. Gre za zaslužene in v bolečini ega prigarane solze, v katere pa danes zaradi obilja svetlobe lahko vsak vstopi dosti dosti hitreje, kot jaz. Vesela sem za vse, ki bodo izkoristili to novo možnost in zadovoljna sem s seboj. Danes sem najbolj zaščitena in varna v svojih solzah in tako kot so tekle na delavnici v Rogaški… Z vsako solzo je bilo v meni več Boga. Toliko energije kot sem jo izkusila v Rogaški, že nekaj let nisem imela. Vsak dan sem šla na fitnes in plavat, tretji dan na primer ob sedmih zjutraj plavat in v času kosila na fitnes in zvečer na plavanje v Terme. Fizična aktivnost v času intenzivne duhovne spremembe je po mojem več kot priporočljiva. Na takih delavnicah še posebej z lahkoto oblikujemo telo po svoji želji, samo, da največkrat razen sprehodov nimamo posebnih možnosti za to. Mišice me po fitnesu niso bolele in telo se mi je v štirih dneh spremenilo. Na nogah so se mi v treh dneh naredile mišice, ki jih od lanskega čiščenja telesa nimam v taki obliki. Zato, ker je bil to moj namen.

Prvi večer delavnice sem doživela zdravljenje vzorcev svojih staršev in prednikov, povezanih z mojo odločitvijo pred skoraj desetimi leti, da "počistim smeti prednikov zase in za Nušo". Takrat se mi še sanjalo ni, kaj odločitev pomeni in še manj, kaj bo za seboj potegnila. Čeprav sem v naslednjih letih spoznala moč odločitve, čeprav verjamem, da je samo odločitev potrebna in ves univerzum se premakne, da te v njej podpre, sem zadnja leta in posebej letos nemočna, ko delam proti sebi. Stalno se odločam za boljšo sebe in naprej ravnam po starem. Slutiti sem začela, da ne gre samo za zanikanje, za navidezno nemoč. Če verjamem, da nič ni močnejše od mene - zakaj potem tega ne morem živeti? Zakaj potem gre? Zakaj ne morem spustiti? Ti zakaji zadevajo moje delo, zavedanje in znanje, ki naj bi bili posledica mojega življenja. Edino vprašanje, ki res pomaga ven, pa je - Kako? Kako torej to preseči? Morda pa moja slutnja je resnična. Slutim, da obstaja nekaj prikritih močnejših energijskih vpetosti, pri odpravi katerih potrebujem drugačno pomoč, kot sem jo navajena uporabljati do zdaj. Zato, ker potrebujem pomoč, zato sem na delavnici.

Zdravljenje človeka je osvobajanje od vseh sprevrženih energij, ki jih tako ali drugače sprejme v svoje energijsko polje. S tem jim odpre vrata v svoje vzorce in navade, pa tudi v svoje celice in kosti. Ko pokliče najvišjo svetlobo, v katero verjame, ta v milosti splakne, kar človek lahko spusti. Že prvi večer sem se glasno odločala spustiti vse in to iz najglobjih ravni mojega bivanja. Dovolj imam in čas je. Ne zanima me, kaj spuščam. Včasih je veljalo, da lahko spustiš samo to, česar se zaveš, jaz pa verjamem v korak naprej. Spustim lahko vse, kar ne podpira svetlobe v meni, vse, kar ne hrani mojih nebes in ni mi treba poznati podrobnosti.

Vzpostavljanje ravnotežja v svetlobi novega tisočletja je brezpogojno!

Ni mi treba poznati vsake blokade in vedeti, iz katerega življenja ali leta mojega otroštva izvira, kdo vse je sodeloval pri njenem nastanku in podobno… Ni potrebno! Ravno to je milost, ravno to je blagoslov. Če pa v meni je kaj takega, s čimer se mi bo koristno soočiti in samo v tem primeru, potem si bom to pač ogledala. To pa bo izbrala moja duša, ne moja glava. Taka je moja izbira in tako je.

Med govorjenjem svetlobi, ki smo jo priklicali, so tako iz mojega energijskega polja, tudi iz vsake moje celice, odhajali očetovi vzorci in vzorci njegovega očeta in njegovega očeta. Iz vsake molekule mojega telesa so me zapuščale energije vseh moških, ki sem jih tako ali drugače povzela, sprejela, jim dovolila ostati in biti del mene. Vsi ti deli niso več moja izbira! Iz mojih celic in iz mojih ravni je šla ven vsa mamina energija in energija njene mame in vseh žensk iz moje preteklosti. Preobrazili so se vsi ženski vzorci, prepričanja in navade, ki me niso podpirali. In odšle so vse tuje predstave o tem, kakšna naj bom in kakšna naj ne bom, kaj naj počnem in česa ne. Dokončno je vse šlo. Za vedno so šli vsi očitki, vse drže telesa, pomilovalni nagibi glave in pogledi.

Zapustila so me vsa energijska posiljevanja ljudi, ki sami nimajo vere in ne zaupanja in so vame projicirali svoje strahove. Amen.
Ne bom več za vas nosila vaših projekcij! je bilo bistvo prvega večera.
Kakšno olajšanje od neslutenega bremena, ki je bilo (pre)dolgo del mene.

Prvi večer je v resnici položil močne temelje za nadaljnje delo. Naslednji dan je Ger klical Velikega Duha, da očisti vse, kar nam preprečuje stik z njim. Začutila sem reke žalosti v sebi in samo dotakniti se mi je bilo treba te energije. Moja žalost je tik pod površino, sprejemam jo kot svojo in dovojujem, da odteče. Hvala, Veliki Duh, za polno sodelovanje in za partnerstvo na vseh ravneh, sem si sproti prirejala Gerovo molitev. Prisotnost je bila močnejša, skupinska podpora dragocena, ko sem se zahvaljevala za še več svetlobe, še več ljubezni, za še jasnejši stik s Svetim Duhom. Dvignila sem roki, da bi olajšala sprejemanje najboljšega vase, ko sem začutila blokade v zapestjih, energijske ovire v rokah. Ljubezen ni mogla vstopit v količini, ki sem jo želela, ni me mogla napolniti čisto in povsem. Sveti Duh se je ukvarjal s preobrazbo energije v mojih rokah in začela sem vrteti zapestja v občutku primeža, ki mi otežuje energijski pretok.

Izbiram še več najvišje svetlobe. To je moja pravica, tega sem vredna in nič mi tega ne bo preprečilo.
S sledjo ihte sem odpirala in zapirala pesti, vrtela zapestja in jokala v spoznanju ovir, ki se jih zavedam vsaj kakih pet let. Nečesa v rokah… Nečesa, kar mi otežuje objeti sebe v popolnem sprejemanju. Je moje? Je mamino? Ni pomembno. Odhaja tukaj in zdaj. Ker sem vredna. Amen.

Ko sem čutila, da se je dogajanje v rokah ustavilo, sem polglasno za pomoč poprosila Živo Ljubezen Jezusa Kristusa in Sočutje Kwan Yin. V trenutku se je energija sprostila in odprla in zadihala sem na novo, ko je skozi roki v prsni koš prišla svežina milosti, pred katero ni ovir. Gibala sem s prsti dvignjenih rok, odpirala in zapirala pesti v dokončni odločitvi, da bosta roki prehodni, novi, polni svetlobe.

Odločam se objeti sebe in druge na nov način.
Počutila sem se kot v oklepu blagoslovov, ko sem si pomasirala gomazečo podlaket in stresala z rokami. Ko sem zaslišala pesem notranjemu otroku, sta me moji roki objeli, in nova sem se zibala v solzah najboljšega, ki si je utrlo pot v nove dele mene, najverjetneje prvikrat v tem življenju. Objemala sem se in se zibala v hvaležnosti in olajšanju. In ves dan, prav ves dan me je nenehno bolela leva dojka.

Tretji dan sem bila blagoslovljena s posebno izkušnjo. Sodelovala sem v močnem daljšem procesu mlajšega moškega, polnega sramu in občutkov nevrednosti. Ta čustva se v energijskem polju manifestirajo kot energije nižjih vibracij, ki človeka vodijo v situacije, v katerih se hranijo in tako krepijo. Tako nastane močna živa energija, ki človeka odvrača od situacij, v katerih bi se ti energijski vzorci lahko preobrazili. Če do njih pride, mu ti demončki skušajo preprečiti sodelovanje v procesu, prav boriti se začnejo. Človek čuti tesnobo in strah in pritiske v telesu.

Takoj ko se je Ger začel ukvarjati z njim, sem tudi sama začela dihati ljubezen Boga skozi fanta. Ker me je takoj začelo mraziti, sem se še bolj osredotočila na dihanje Žive Ljubezni. Kasneje sem ga držala za roki, ga gledala v oči in dihala skozenj. Vkopana z nogama v širini ramen sem v polnem zaupanju energiji, ki jo poznam in vem, da pomaga, lahko opazovala borbo svetlobe in teme v mladem telesu, ki se je zvijalo in upiralo napadu ogroženih sprevrženih energij, ki so se borile za svoj položaj. Dobila sem veliko darilo - občutek izjemne stabilnosti in moči ter podpore, ki sem jo čutila v preprosti odločitvi in vedenju - nič ni močnejše od ljubezni, ki sem jo pri sebi poklicala na pomoč. Vsa tista sila in upiranje demonov v fantu, ki je za glavo višji od mene, ni imela najmanjše možnosti v soočenju z Živo Ljubeznijo. Do zdaj sem to razumela in vedela; odslej imam to izkušnjo. Tako danes na Zemlji je.

Četrti dan je srce, sem pomislila, lepo bomo zaključili preobrazbe v naših celicah. Univerzum pa je takoj na začetku jasno in glasno na dan prinesel - spolnost. Kako lepo, spet bom vse podelala, sem si rekla, saj sem prvi večer omenila strah pred partnerstvom. Energijo delavnice je tokrat spremenila in zaznamovala meni zanimiva mlada, privlačna in uspešna poslovna ženska. Kot bi govorila na poslovnem sestanku, je trezno izrazila svojo resnico.

Trenutno nimam partnerja, zato pa sem imela čas za masturbiranje, je začela.
Potrudila sem se, da nisem bruhnila v smeh, ko sem preletela resne obraze nekaterih v hipu otrdelih postav.
Če sama ne vem, kaj mi paše, kako bom to pričakovala od partnerja…, je nadaljevala.
Na Gerovo vprašanje: Kdo ima rad seks? se je dvignilo nekaj rok in na vprašanje: Kdo ga ne mara? - nobena. Vstopila sem v zavedanje prav vsake moje celice in iz tega prostora glasno, kar malo jezno rekla: Jaz ne maram seksa!
!! Zakaj pa ne povejo, če ne marajo seksa? Nič bolj nisi Bog, če rad seksaš ali ne. Nič manj nisi duhoven, če rad seksaš ali pa ne.
Zakaj ne maraš seksa? me je presenetil Ger in vprašanje me je popeljalo v drugo raziskovanje. Premaknilo me je v mir in čakanje na moj odgovor, na mojo resnico. Verjamem, da ljudje vedno poznamo odgovor na vsako vprašanje, torej ga bom dobila tudi sedaj. Zakaj res ne maram spolnosti?

Že kakšnih osem let mi ni do fizičnega stika z moškim. Po tisti dobesedno usodni razlagi horoskopa (vi pa res niste za zakon...) sem pri 38. letih zanimanje za moške izgubila - čez noč. Dobesedno. Za kaj takega še nisem slišala, sem pa to doživela. Dva moža sem imela in nekaj ljubimcev, pa ne vem, kje bi lahko bil razlog za to. Razen tistega, ki je po mojem pravi - dušo sem začutila tako močno, da je vse, kar ni bilo v neposredni zvezi z njo, enostavno odpadlo. Noben drug razlog mi ne pride na misel. Spolnost sem poznala kot telesno, mentalno in drugačno raziskovanje… Ugodje? Zdi se mi, da se mi pači obraz, ko premišljujem. Tako zelo drugačna sem zdaj. Tolikokrat prerojena v teh letih sem nova, druga in tisto, kar je bilo, ne paše v zdaj. Ja, verjamem, da je zame v tem življenju možen izpolnjen partnerski odnos na vseh ravneh. Možen je zame in v tem življenju. Ampak, angeli…, ali lahko še malo odložimo?

V Nazaretu sem bila pred letom in pol in to v času, ko sem se ukvarjala s svojo četrto čakro. Sedla sem v Marijino cerkev in to z namenom, da se malo soočim s svojim odnosom do intimnosti, spolnosti in ljubezni. Vzela sem si čas, da si izberem moškega svojega življenja. Kakšnega si torej želim? Marija, prišepni mi, kakšnega bi rada moja duša? In začela sem pisat. V okviru misli in prepričanj, ki sem jih takrat imela, mi je v nekaj minutah postalo jasno, da takšnega moškega, kot si ga želim, na Zemlji ni. Želela sem si Najvišje in Najboljše in nič manj. Tako sem tam pred prekrasnim Marijinim oltarjem izbrala - Boga. Čeprav sem v solzah to napisala v zvezek, sem bila zadovoljna z izbiro in še bolj odločena živeti svojo dušo. To je bila moja izbira pred letom in pol.
Izbrala sem Boga, sem rekla Geru v solzah, in ta partnerski odnos je prvi v mojem življenju, ki deluje.

Iz tega prostora svojih solznih razmišljanj sem s kretnjo nestrpno zavrnila žensko, ki je prišla čez sobo in mi podala robček. Če jokam, jokam, ne rabim robca, sem pomislila in Ger je skočil: Zavrnila si Boginjo! Za trenutek mi je šel na živce, potem pa sem se nasmehnila v spoznanju popolnosti scenarija, v katerem sem kristalno jasno videla staro sebe. Tisto sebe, ki bi jo rada spremenila. Bernardo, obrnjeno na Boga, odvrnjeno od ljudi in predvsem od vsake (človeške) pomoči. Bom že sama, kakšen robček…!
Dovoli si sprejeti pomoč, je govoril Ger.
Saj jo imam, sem s kretnjo pokazala na gor.
Vem, ampak do ljudi se zapiraš, od Boga v ljudeh se odvračaš. Ne zapiraj se več. Tudi pred mano se zapiraš, je resno nadaljeval, in to z dovršenim subtilnim zavračalnim mehanizmom, ki se sproži takoj… In ponazarjal je z rokami.

Vse v meni se je odpiralo resnici, nad katero sem žalostna znova zajokala. Še vedno se upiram pomoči drugih ljudi. Me je rak sploh kaj naučil? Ja, Meta mi lahko pomaga, pa Nuša mogoče… Bolj močan pa je občutek, da sem se spet postavila na noge. Mimo je čas, ko sem rabila pomoč. Jaz že vem, kako bom, in to sama. Vrnila sem se v svoj jaz-lahko-vse-sama-vzorec. Uuuh!

Tokrat sem zajokala zaradi žalosti nad seboj. Meni je to težko! Bog, kako je meni tole težko... Dobro, sprejemam robec. Si moram zdaj še solze obrisat? Nikoli si ne brišem solz! Ko tečejo, tečejo zares in nikamor ne bi prišla s tem brisanjem. Rada imam te solze čiščenja in zdravljenja; se bojo že posušile... Zavedla sem se svoje kljubovalnosti. Naj gre, Bog, pomagaj mi spustiti, sem se odločala, ko sem spoznavala resnico v vsaki Gerovi besedi. Odpiram se ljudem. Odpiram se Bogu v ljudeh. In šli smo v dolgo molitev, ki je tako dobro dela vsaki moji celici. Šli smo v molitev za očiščenje in ozdravljenje prepričanj in vzorcev in navad in energijskih vtiskov prednikov in ljudi iz vseh prejšnjih življenj. Osvobodili smo se vseh obljub in zavez iz časov, ko smo služili bogovom, živeli celibat in verjeli, da partnerstvo ni združljivo z Bogom. Prijateljstvo in druženje z Bogom ne postavlja pogojev. Stik z Bogom ne terja spolne vzdržnosti. Osvobodili smo se spominov na življenja nun in menihov. Da me ta preteklost močno zaznamuje že dolgo vem; angeli to že nekaj let ponavljajo.

Vrnili smo se v življenja živih in lepih žensk, v življenja zdraviteljic in modrih, strastnih žensk. Vrnili smo se v čas žensk, zvestih svoji resnici, ki je bila njihova modrost in stik z dušo, za katero so drugi ljudje govorili, da je črna. Vse v meni je vibriralo in se treslo v osvobajanju bolečine in odpiranju milosti. Vsa sem vibrirala v svoji resnici z eno samo izbiro: Naj se moja preteklost danes zaključi! Vsa moja preteklost stiskane, zatirane in preganjane strastne in žive ženske se preobraža in končuje sedaj. Amen! Vse celice smo žive, zdrave, lepe in modre v modrosti vsega, kar smo že živele, v spominu strasti za vse ravni bivanja, ki ga v življenje obujamo - zdaj. Tukaj. Vrnili smo se v življenja žensk, v stik z njihovo svetlobo, zaradi katerih so jih tako ali drugače mučili, zažigali, obglavljali. Vsak krč v telesu je bil znak milosti zdravljenja, vsi potoki solza blagoslov dokončnosti in osvoboditve, težko pričakovanega novega rojstva. Vse to je preteklost. Vsi ti zapisi odhajajo iz vsake celice posebej in se preobražajo v energijo, ki me podpira.

Izbrali smo zdravljenje vseh spolnih organov, tkiva prsi, maternice in vagine ter jajčnikov, mod in penisov. Prosili smo za odstranitev posledic vseh operacij na rodilih prisotnih žensk ali njihovih mater. Vsa ta energija je v milosti odšla in jaz sem - zdrava. Amen.

* * * * *

Zadnje mesece rada pogledam nadaljevanko Kung fu na televiziji. Danes je svečenikov sin Peter kot policaj reševal stanje v Kitajski četrti, kjer je po uboju šefa enega od klanov grozil spopad med njimi. Da bi premagal njegovega naslednika, je oče šaolin pripravljal Petra na dvoboj. Dal ti bom svoj či, svojo energijo, mu je rekel. Ti pa se v temnem hodniku usmeri samo na prižgano svečo in jo s koncentracijo ugasni. Če ti to ne bo uspelo, bom umrl. Zgrmela sem v proces, ko se je Peter v temnem hodniku mimo padajočih klad in rešetk, nožev in drugih ovir bližal prižgani sveči. Osredotočen je bil samo na cilj, samo na svečo. Potegnilo me je v solze spominov svoje moči, tiste prave, notranje moči, ki čutim, da je na površini, pa obenem še nikoli tako daleč. Banalno se soočam s svojo senco oz. se soočam s svojo banalno senco (po delavnici sem naprej jedla sir in čokolado). Moja notranja moč se je zgubila.

Zjokala sem se, ko se je Peter spominjal učenja otroštva in učenja v samostanu. Menih je demonstriral veščino železne kože - kopje, na katerega se je obešalo nekaj fantov, njegove kože niti opraskalo ni. Vse v meni je oživelo v spominu na taka učenja v mojih prejšnjih življenjih. Ko bi le imela učitelja, me je obšlo. Rada bi nekoga, ki bi šel z menoj po moji poti. Življenje, ki je Bog, je moj edini učitelj in hvaležna sem za to. Samo malo naporno je - vse načine, poti in izhode moram poiskati sama in utrujena sem. Seveda so bili tu Foster in Thomas s svojimi učenji, pa Meta s svojimi izkušnjami in vpogledi. In od ljudi, ki pridejo k meni, se ogromno naučim. Če začutim (zame) primernega učitelja, sem najboljša učenka, le da večino resnic želim preizkusiti sama. Ogromno sem se naučila, kljub temu pa imam tega načina učenja dovolj. Zato zdaj izbiram učitelja!

Gotovo je prav zdaj, kje kakšen učitelj zame. Tak, ki me ne bo po svoje usmerjal, ki mi bo sposoben pomagati uresničiti moje, ne njegove sanje, pa odkriti tiste, ki jih še nimam. In moj učitelj naj bi bil predvsem živ in vesel.Tak učitelj se jaz učim biti za druge in enkrat to zanesljivo bom.To je vizija mojega dela. Pomagati želim ljudem okrepiti stik z njihovo dušo in jim s tem vstopiti v njihovo pravo moč. Jim pomagati odkriti njihove sanje. Utrujena sem od tega, da sem sama… Solze so se zlivale, da je bilo veselje.

Nisi sama, mi je zadnjič dopovedoval Ger.
Saj imam podporo, sem takrat z roko pokazala v zrak.
Vem, je nadaljeval, ampak… In ta "ampak" je zdaj prišel za mano.
Prižgala sem svečo in se zjokala do konca.
Hvaležna sem za vsak delček prehojene poti, za podporo univerzuma, za vodenje, za pomoč. Zadovoljna sem s seboj, marsičesa sem se zavedla, marsikaj preobrazila in opustila, sem v stalnem spreminjanju. Zdaj pa prosim, da se v moje življenju razkrije oseba, v kateri bom lahko prepoznala učitelja. Pripravljena sem se učiti v ljubezni in milosti in blagoslovih. Zavedam se, da mi je učitelj vsak, ki ga srečam in temu ustrezno živim. Tokrat imam v mislih partnerstvo na Zemlji. Pripravljena sem se učiti sodelovanja, izmenjave izkušenj, ljubezni. Pripravljena sem se učiti služenja, spoštovanja in čaščenja v partnerstvu. Vem marsikaj, razsvetljena sem dovolj; zdaj bi rada to živela.
Solze so se posušile in prišel je mir.

* * * * *

Čutim, da je Svaha z menoj in počasi se dvigneva nad lepo mirno pokrajino. Mehka je, brez trdih zemeljskih energij, čeprav je Zemlja. (Na jok mi gre, prav tako bi imela, ja) Mirno kroživa in kot da me uči leteti, pa že nekako znam, samo pokaže mi in zavijem in - enostavno znam. Potem se spusti, da bi me naučil pristati in tega ne želim. Letim in plujem po zraku jasnega sončnega dne in Svaha mi na Zemlji kaže, naj pristanem. Ne želim pristati! To enostavno ni moja izbira. (Jokam) Mirno sede na travo, očitno odločen, da se od tam ne bo premaknil, dokler ne bom pristala. Vidim, da na lepi zeleni trati tako čaka kar nekaj postav, mi v zraku pa se obiramo, kujamo se kot otroci.

No, kujala se že ne bom, se odločim in pristanem. Saj tudi na Zemlji ni slabo, posebej, če je Svaha poleg. Slabo ni, všeč mi pa tudi ni. Pojdiva, reče, in na njegovih ramenih zagledam nahrbtnik.

Hoditi, zavzdihnem, hoditi namerava... Začneva se vzpenjati brez besed. Kar je za narest, je za narest, dojamem in hodim za njim. Metuljčki so in ptice in potoček, jaz pa korakam zaverovana vase in kot da tega ne opazim. Svaha gre mirno pred menoj, se občasno ozre, kot da bi mi želel kaj reči, potem pa me pusti v moji zaverovanosti vase. Vse okrog mene vabi v veselje, jaz pa štejem korake. Še Svahe se ne zavedam, ne izkoristim njegove prisotnosti. Čeprav sem v družbi, se obnašam in počutim, kot da sem sama. Na sosednjem hribčku zagledam moškega, ki veselo rine v breg in se heca s svojim Svaho. Čisto jasno vidim, kako klepetata in se režita. Veselje je z njima in zaupanje, kratkočasita se, se igrata in zabavata. Vse mi je jasno in ko pogledam mojega Svaho, se samo ljubeznivo nasmehne.
Ko bo čas, ljubica, ko se boš odločila… Vse je v redu…

Globoko vdihnem, pripravljena na nov začetek. Na družabništvo, na sodelovanje…

Stik s Svaho se je okrepil, bolj mu zaupam in zgodbice se kar zlivajo. Vsak dan po dihanju se vsaj pol ure pogovarjam z njim. Odgovarja mi tudi z lepimi zgodbicami za druge in niti ena se mi ni razkrila kot neresnična ali neprimerna. Zgodbice mi krepijo zavedanje, tu in tam se mi kakšna razkrije šele naslednji dan.

Vidim letalsko pisto v bleščečem soncu, pristaja - konkord. S tistim kljunom ne more biti drugo letalo. Pristaja in čeprav se ne more ustaviti, je v njem mir. Čisti mir je v tem kljunu, v tej glavi letala. Potem se naenkrat ustavi kot vkopan. Kovinski kljun se noter v sebi nasmehne, ne da bi to vplivalo na obliko pločevine. Ljudje skačejo okrog letala in kričijo, sprašujejo, očitajo, se čudijo… Letalo mirno stoji v svojem notranjem nasmešku. Je Čas. Odločitev v pravem trenutku in prostoru je odločitev, ki vkoplje vse, kar paše zraven. Postave še vedno skačejo okrog njega, nekdo ga jezen kot slona šprica z vodo iz cevi. Zmagujejo z glavo v nerazumevanju dogodka, ravnanja, postopka in zmedeni in v zamerah odidejo. Kljun letala se počasi obrne in odraca na dveh velikih račjih nogah v hangar. Natanko tja, kjer je po mnenju ljudi njegovo mesto. V sebi se še vedno smehlja. Ne razumejo, pravi ta nasmeh, ampak pomembno je, da jaz vem zakaj gre. Vrata hangarja se zaprejo (kot da ne bi mogel skozi, če bi se za to odločil) in skozi vrata sije svetloba kljuna mogočnega letala, ki se smehlja. Tistega, ki ve, za kaj gre.

Jokam. Malo nenavadna tolažba, ampak zame tole končno je tolažba. Velik velik mir čutim. In notranji smehljaj. Ko se mi je v dnevu pojavila misel na čokolado, sem samo vstopila v konkordov mir in zadovoljstvo in se ustavila. Kar naenkrat se mi je lahko ustaviti.

V motnem jajcu sem. Toplo je, gosto in motno, pa se čisto dobro počutim. Varno se počutim, čeprav nič ne vidim. Malo se pretegujem in tu in tam zadanem v steno jajca, potem se obrnem na drugo stran in počivam. Posebne aktivnosti tu ni. Ko začne od zunaj nekaj trkat, se naredim, da ne slišim. Pod steno jajca je tista tanka kožica, vse je tako tanko, vendar varno. Kljub trkanju, ki je vse močnejše, mi ni treba ven, če ne želim. Ko odprem majhno okence, vame zabolšči velik obraz poln pričakovanja in predvsem predlogov o tem, kaj vse je za narest. Boš še naprej lenarila? Zgleda, da bom res morala ven. Kaj pa imam takega za delat? Zagledam dvorišče polno smeti - knjige, revije, črke pisalnega stroja. Pisat? Pretegnem se. Zunaj je megla, ampak tista megla, v kateri je čisto prijazno za pisat. Pa bo menda res treba, se popraskam. Velik obraz se v zadovoljnem pričakovanju reži.

* * * * *

Ljubi Svaha, verjamem, da vidiš mojo muko. Povezana je z mojo jutranjo odločitvijo, da bom živela veselje, sedaj pa čutim marsikaj, samo veselja ne. Pričakovala sem, da bo po vrnitvi iz Amerike lažje, pa se je samo na novo začelo. Z vsakim novim prehodom, ki je korak duše, sem bolj v srcu. Pomeni, da naj bi lažje sprejemala najprej sebe in potem druge. Želim biti v srcu in odločam se za sprejemanje. Tale moja nihanja pa mi je tako težko sprejeti. Ne uspeva mi! Kamorkoli se obrnem, mi ne uspeva! Samo vstajam in stalno vstajanje ni uspeh, ki si ga jaz želim zase. Za nekoga, ki je že nekaj mesecev ali let na tleh, bi to, da končno vstane, bil uspeh. Ampak ti veš, da jaz že vse življenje samo vstajam. Samo tistih nezavednih 15 inšpektorskih let je bila igra. Igrala sem se družino in igrala sem se službo, pa še takrat sem vmes naredila magisterij. Zavezana sem bila Nuši in zraven sem se zabavala. Vse pred tem in za tem pa je eno samo vstajanje. Bližje ste kot si mislite, da ste… naj bi bila tolažba. Zakaj jaz sebe ne čutim tako? Zakaj zdaj, po Rogaški, ni lažje? Ista izzivalna energija me skuša, vendar sem ji kos. Vem, da bi se po čokoladi takoj dobro počutila, veselje in dobro voljo bi mi prinesla. Obenem pa natanko čutim, kako bi na to odgovorilo moje telo. In na delavnici sem videla svojega notranjega otroka… Bernardko v belih nogavičkah in s suhimi nogami sem videla. In obljubila sem ji, da bom skrbela zanjo. Vidim jo, kako se že boljše počuti, že ima debelejše nogice…

O, Bog, koliko časa bo tole trajalo?
Piši in ne premišljuj preveč. Odleglo ti bo, pravi en del mene.
Saj pišem in vem, da odleže. Že sedmo leto samo pišem!!! In ne mislim pisat do konca življenja! Ali pač? Za to gre, da moje vprašanje ostaja neodgovorjeno in terja odgovor. Ne samo, da vsak dan živim moje vprašanje, jaz res želim živeti tudi odgovor nanj. Na jok mi gre.

Kakšna je resnična vloga Boga v novem tisočletju? je moje vprašanje. Kakšno korist imam (lahko) od stika z njim? Ja, kaj jaz od tega druženja in prijateljevanj oz. odnosa z Bogom (lahko) imam?
Že deset let me zanima samo praktična duhovnost, saj sem se knjig dovolj naučila na fakultetah, hvala. Ni mi za študij ne za filozofijo, pa četudi gre za Boga ali angele. Zanima me enostavna jasna praktična uporabnost angelov in Boga.

Zanima me, kako grem lahko s pomočjo angelov in Boga skozi dan tako, kot bi si želela moja duša.
Zanima me, kako naj angele in Boga živim tako, da bom mirna, strpna in uravnovešena v vseh okoliščinah.
Zanima me, kako lahko Boga in angele uporabim, da bom v prisotnosti vsakega človeka rekla in naredila tisto, kar bo najbolj nahranilo svetlobo v njemu.
Zanima me, kako naj jih uporabim, da bom v dnevu izkušala zadovoljstvo, igro, veselje in strast v vsem, kar počnem.
Zanima me, s čim naj si pomagam postati sonce zase in s tem za okolico.
Zanima me, kako naj izražam svojo resnico, da bo okolico čim bolj odpirala (vključno s tem pisanjem).
Zanima me, kako si lahko s pomočjo angelov in Boga danes in tukaj sama ustvarim (ne odkrijem!) svoja nebesa. Zanima me, kako naj z njihovo pomočjo čimprej postanem boljša ženska, bolj uspešna podjetnica, boljša soseda in prijateljica, boljša hči in mati, boljša prijateljica in ljubimka in to ne nujno v naštetem vrstnem redu!
Zanima me, kako naj se s pomočjo Boga in angelov naučim v vsaki okoliščini sprejemati samo tisto, kar podpira svetlobo v meni.
Zanima me, kako naj angele in Boga uporabim, da bo moje telo brez odgovora prebavilo vsako hrano ali pijačo.
Zanima me, kako naj Boga in angele uporabim za to, da bo vse stisnjene prostore živih oblik ob meni odprla in s svetlobo napolnila vibracija mojega glasu ali kateregakoli mojega izraza.
Akademski naziv imaš lahko, pa zaradi tega nisi (nujno) boljši človek.
Zanima me duhovnost, s katero si vsakdo lahko ustvari kvaliteto življenja po svoji izbiri.
Zato še enkrat - kako velika in učinkovita je v resnici lahko pomoč Vira, Kozmične inteligence, energij enosti in ljubezni Boga, Svetlobe? Vse duhovite, preproste in razumne angelske besede, ljubi Mihael.. Iz srca poskušam hoditi tvoja učenja, Kryon…Svaha, tvoje zgodbice…!?
Kje so rezultati?!

Zaprem oči in jih čutim. Dosti jih je ob meni. V tej mirni podpori moje telo pohlipava, ko nekajkrat rečem: Hvala, vse je v redu. Pojdimo naprej!

* * * * *

Verjamem in vem, da človek lahko vstopi v milost preobrazbe, ki ga res, ampak zares spremeni. Zares in v trenutku.To enostavno tako mora biti. To je edina rešitev in možnost za vse. Zakaj potem tega ne morem živeti? Je kje kdo, ki to živi?

Po dolgem času sem zaklela, ko so mi hitri prsti na ekran pritisnili nezaželjen okvir. Kakšna borba, neverjetno. Z vsem spoštovanjem do muk zasvojenih z drogami, ampak tudi tole moje počutje je zelo resna zadeva. Celodnevna tesnoba s krajšimi obdobji miru. V stalnem izbiranju svetlobe in dobrega počutja. Lena sem, zelo sem trudim početi karkoli koristnega. Samo potila se še nisem, drugače pa je lahka nervoza živa okrog mene praktično ves dan po malem. Potem sem meditirala z Metko in ljubezen je bila tako močna, da bi jo rezal. Taka je bila, da naju je obe spremenila. Tako intenzivnost dobrega izkusim vsakič, ko sedem in jo pokličem. Mir je obvezna posledica in potem spet sprememba, nihaj v nasprotno smer. Potem si naredim Svaha 1-4, med katero nemalokrat zaspim. Po 15 minutah ali po uri in pol se zbudim prerojena. Zdaj pa sem se parkrat zbudila v nemir. Odločila sem se in začela peti mantre. Pela sem dosti napevov, moje najljubše, zelo na glas. Čez dva tedna bom pri Turoffu in on me bo poravnal, vse bo uredil zame…

Bog, naj bo tega konec. To ni prošnja. Iz Boga, ki jaz sem, izbiram zaključek teh skušnjav. Amen.

* * * * *

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (26. del)

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040831220950542