Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (24. del)

četrtek, 16. september 2004 @ 05:51 CEST

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XV./XVI. (1. del)

Starejša bolnica po kemoterapiji me je spraševala za nasvet glede prehrane. Ker sem čutila, da je makrobiotika prestroga zanjo, sem odgovorila: Več žitaric z gomasijom ali miso juho. Po kakih osmih dopolnilnih vprašanjih glede žitaric (Katere? Kako? Zakaj? Kako dolgo?) je rekla, kako ima rada govejo juho in, če lahko solato pokisa z limono. V polurnem pogovoru sem se pri sebi nekajkrat obrnila na Boga za potrpežljivost in ji na koncu rekla: Od mlečnih izdelkov vam priporočam žitarice, od sladkarij žitarice in od testenin vam priporočam žitarice.Tokrat je razumela. Razumela pa sem tudi jaz. Govorila sem sebi. Pogovarjala sem se s seboj.

Začetek julija je. Pred dvema dnevoma je znanka pripeljala hčerko Bari na zdravljenje Svaha in zdi se mi, da je to bilo pred tedni. Vedela sem samo, da je lepo dekle že nekaj časa doživljalo različne izzive, ki jih je kompenziralo s prehrambenimi ekscesi. Ko sem ji ta pozni večer delala Svaha 1, sem bila vesela svojega občutenja, kako ji vsaka moja kretnja odpira novo svetlobo, daje nova tla pod nogami, kako ji pomaga. Dekletova energija je bila drugačna, močnejše pekoča in takoj ko sem vstopila v njeno polje posamezne okončine, ji je začelo trzati stopalo oz. prsti na roki, tudi kakšna mišica. Očitno se je v njeni energiji intenzivno dogajalo in čeprav so mi prihajale informacije, jim nisem želela posvetiti posebne pozornosti. Moja stvar je, da delam, kar znam, vzporedno dogajanje je stvar milosti in pa učenj in odločitev človeka pred menoj, modrosti njegovega telesa. Na levem zapestju sem zagledala obvezo in vedela sem, da je Bari poskušala narediti samomor.

Preden sta prišli, sem v njenem horoskopu, ki sem ji ga razlagala pred leti, videla, da je za njo obdobje konkretnih omejitev, nemira in napetosti. Zdaj je na vrsti prevzem odgovornosti, kasnejše mehčanje s precejšnjim čustvovanjem v naslednjih tednih in neizogibna velika preobrazba v naslednjih letih. Mirno in objektivno sem ji predstavila svoje razumevanje situacije. Govorila sem, kar verjamem v zvezi s svobodno voljo ostati na Zemlji ali ne, povzela sem Kryonova in Mihaelova sporočila.

Potrpežljivi naj bi bili s seboj, s svojo biologijo. Angeli in vodniki vedo, kaj prestajamo, tesno ob nas so in nas podpirajo in razumejo. Če se kdo odloči za prestop, za smrt, je s tem vse v redu. Do odločitve umreti na drugi strani tančice ni nobenega obsojanja. Ne Bog ne energije enosti in ljubezni Boga človeka ne obsojajo zaradi ničesar. Samo ljudje obsojamo. Omenila sem svoje stiske in dvome in sabotažo in samodestrukcijo. Morda bi Barina mamica raje slišala kaj drugega, ampak dekletu sem govorila, kar sem čutila, to, kar verjamem. Bila sem mirna in stabilna in ko sta odšli, sem postala nekako žalostna. Zakaj sem naenkrat žalost? Je tale žalost moja?

Naslednje jutro sem se zbudila pred šesto, čudno utrujena. Počutila sem se kot prazna zračnica. Čutila sem, da ne bom zaspala nazaj in začela sem se nekaj plaziti po stanovanju. Potem sem sedla v dihanje in postajala z vsakim vdihom bolj žalostna. Name se je z lepega zgrnila žalost Boga.

Žalost me je objela in zahlipala sem in še enkrat, dovolj nenavadno. V zadnjih osmih, devetih letih sem izkusila lepo paleto vrst joka, ne spominjam pa se, da bi takole hlipala. Tako sem malo pojokavala in se vsakič zadržala, saj sem imela čez eno uro masažo pri Meti. En del mene si je želel čas za jok. Občutek sem imela, da bi lahko res vstopila v to žalost in jokala in jokala. Ne bi jokala za Bari, jokala bi zase. Pa saj za to nimam razloga, sem pomislila, vsaj zavedam se ga ne. Okrog mene je vztrajala močna čista energija, ki sem jo z lahkoto določila kot žalost.

Žalost, Bernarda. Okrog tebe je žalost. Tvoja je, v tebi je še in ven bi rada. Kaj boš z njo?

Življenje mi je Bari poslalo z zelo zgovornim sporočilom in izkusiti ga je mogoče natanko takole. Kakšna skrita žalost, kako velika senca! Takole se na svoji poti še nisem počutila. Naj odpovem masažo? Čutila sem, da bi se res lahko žalostila, da bi to rada naredila, da bi mi to dobro delo. Pustila bi žalosti, da si najde pot skozi tiste dele telesa, kjer je napetost, ki jo sicer ne čutim, pa vem, da je tam in katero bi lahko sprostila samo v vsem mojem življenju neizražena - žalost.

V življenju sem bila jezna in zamerljiva, še več vesela in radovedna, pa oblastna, tekmovalna in uspešna, žalostna pa res bolj malo. In zdaj sem zaslutila žalost množice, ki bi se lahko izrazila v meni in skozme. Kljub temu sem izbrala mir in Metino masažo. Odločila sem se za mir, ki je tudi prišel. Ne mislim, da sem žalost preobrazila, čeprav bi jo rada, takole na hitro. Žalost sem enostavno prepoznala, jo potrdila kot svojo in ji rekla: Ti boš na vrsto prišla drugič.

Takoj po moji masaži je Bari prišla na Svaha 2. Bila je vesela, drugačna, dosti bolje se je počutila. Tako blagoslovljena sem se počutila. Kakšna milost, da lahko človeku pomagam na tako lep in učinkovit način. Kakšen učinek. Še vedno so ji tu in tam potrzavali stopalo ali dlan, vendar je bila njena energija drugačna. Nimaš šans, opica, sem pomislila. Nimaš šans, grdoba, mi je ušla misel proti demonom v njenem polju. Tukaj smo sama svetloba in spremeni se čimprej, v svetlobo greš tudi ti. Nobene druge možnosti nimaš…

Naneslo je, da sva zdravljenje Svaha 3 naredili na daljavo, da je bila zagotovljena tridnevna zaporedna obravnava. Ta bo zagotovila čistost energijskega polja in onemogočila kakršnokoli vračanje energij nižjih vibracij, s katerimi človek v primeru poskusa samomora mora biti v stiku, da sploh pride do takega poskusa. Svaha 3 imam zelo rada, nekako najbolj delovna je. Eno za drugo čistiš manjše čakre in občutek imam, da res iz človeka zbeza vse, kar je skritega pod rameni in predvsem pod rebri in v njegovih sklepih - v kolkih, komolcih, zapestjih in v kolenih, pa v licih in vratu. V drugi polovici tretmaja se posvetiš energiji bistva človeka, zlati svetlobi v sredici bitja in meni je to zelo zelo blizu. Izkušam veliko posvečenost teh opravil.

Takoj za tem sem Svaha 4 na daljavo delala mamici.
Naj ti zlata in platinasta energija pomagata, da se boš odprla, da boš lahko zajokala, sem pomislila. Prosim za božansko posredovanje in zdravljenje, da se boš sprostila po šoku, ki je za tabo. In svetloba, dajva ji večjo vero in zaupanje, dajva ji vedeti, da se nima česa bati, ne v kaj dvomiti. Vem in čutim, da je Barina odločitev narediti samomor ena od izbir, ki jih naši otroci tudi lahko imajo in predvsem, da je preteklost. Ne bo se ponovila. Jaz to vem, kako pa naj to posredujeva mamici v stanju, v kakršnem je, veš ti, svetloba. Jaz si to samo želim in zaupam, da energija gre tja, kamor jo pošiljam. Lahko se samo potrudim v tehniki, ki je kot neprecenljivo darilo prišla v moje življenje. Ne, še trudit se mi ni treba. Lahko jo samo izvajam in dopuščam prehod vsem bitjem svetlobe, ki pri tem pomagate. Lotiva se dela, svetloba. In hvala.

Sama si dnevno delam najmanj eno fazo zdravljenja Svaha in na začetku sem si pomagala s kaseto, na katero sem posnela vse štiri faze. Uporabila sem jo tudi zdaj. Ko sem v fazi energijske priprave telesa prišla do glave in srca, torej skoraj čisto na začetku, sem mamici v mislih izrazila svoj namen, da bi kljub izjemnim okoliščinam lahko široko odprla srce in sprejela izkušnjo zadnjih dni, jo spustila skozi. Name se je spustila mehkoba in začela sem jokat. Prišla je žalost in jokala sem in jokala in se obenem koncentrirala na delo. Svetloba, moja pozornost zdaj ni optimalna, pomagaj mi, delaj ti. Zahvaljujem se za božansko posredovanje in za zdravljenje, za najboljšo možno seanso, saj moj fokus ni najboljši.

Za koga jokam? mi je šlo po glavi, ki sem jo želela ustaviti, po svoje pa ostati v tej energiji. Moj namen na začetku seanse je bil najboljši in čist, namenjen ženski 70 km stran. Zato sem vedela, da je z mojim procesom, v katerem sem se znašla, vse v redu. Moj proces je bil višji namen. Vedela sem, da je mamica v isti energiji, da se sočasno odpirata njena in moja povezava med glavo in srcem.
Hvala, ker delaš, svetloba. Odpri se, srce…
Žalost me je napolnila in počivala sem v njej. Še slutila nisem, da je žalost lahko tako lepa. Mirno, sproščeno sem jokala. Nisem vedela, da je v žalosti lahko toliko miru.
Zakaj so potrebni taki dogodki?
Kako, da si ljudje še ne moremo spočiti?
Kje so nebesa na Zemlji, ki jih obljubljajo angeli?

V fazi čiščenja preteklosti je žalost odšla in se vrnila, ko sem se začela ukvarjati s prihodnostjo znanke v Svaha 4. Naj se preobrazi vsa energija, vezana za dvome, strahove in skrbi, povezane s prihodnostjo, sem nekajkrat glasno ponovila in sosedov ovčar je začel lajati. Najbolj miren pes v soseščini je lajal ves čas čiščenja in uravnovešanja prihodnosti. In žalost se je vrnila. Strah jo je, sem pomislila, skrbi jo. Je mene strah? Kako naj ji povem, da jo nima biti česa strah. S tvojo hčerko bo vse v redu, vem to. Neznanec se je pogovarjal s sosedo in pes je lajal kot še nikoli.
Zakaj ljudje to počnemo? Kako, da se nekateri res odločijo zaključiti izkušnjo na Zemlji, ki ji Mihael pravi Igra? Kako poteka podrobno načrtovanje samomora? Ta trenutek se je pojavil spomin...

Če bo prehudo, bom naredila samomor, je moja zamisel iz otroštva. Ne spomnim sem okoliščin, ki bi lahko to povzročile, jasno pa se spomnim miru, ki mi ga je ta misel prinesla. Nekajkrat. Misel na samomor mi je kot otroku predstavljala končno rešitev, celo tolažbo. Kasneje sem nanjo za nekaj deset let pozabila. In zdaj jasno vidim pred seboj Fosterja na Eviji z listkom, na katerega sem napisala svoje ime in priimek. Denar je jasna energija v mojem imenu. Črke v imenu Bernarda lahko prestaviš tako, da dobiš "denar" in to me energijsko, pomeni tudi karmično zaznamuje.
Ko nimaš denarja, si zlomljena, je rekel Foster.
Kako zelo res, sem bila presenečena in v istem trenutku olajšana. Vsaj vem, zakaj gre.
Bankirja imamo tukaj! se je zarežal. Bankirja! V zadnjem življenju si zaradi denarja v banki naredila samomor, me je živahno pogledal.
!!! V trenutku se mi je vse razjasnilo. V tem življenju sem imela od nekdaj denar, nisem ga pa znala porabiti. Kot otrok sem ga imela vsaj toliko kot večina in kot študent sem ga sama zaslužila dosti več kot večina. Nisem pa si znala privoščiti, nisem ga porabljala. Dobivala denarja nisem, zaslužila sem ga. Vedno sem ga lahko (nekaj) dala, sposojala si ga nisem nikdar. Nikoli v življenju si nisem sposojala denarja, razen v gimnaziji, kakšen majhen znesek za en dan. Nikoli v življenju nisem vzela kredita. Ko sem lansko leto dobila raka, sem si za pot k Turoffu prvič v življenju sposodila denar. Raka sem si skreirala tudi zato, da sem si prvič v življenju sposodila denar. Živeti v okviru svojih finančnih zmožnosti je tudi močen vzorec mojih staršev.

Danes bolj čutim in poznam in vem energijo denarja. Spoznavati sem jo začela v času okrog letošnje ameriške izkušnje. Slutim energijo večjih vsot denarja, vem, da prihajajo v moje življenje. Ker je to moja izbira, ker je to moj spomin. Prepoznala sem energijo denarja in ne bom jo več spustila. Energija denarja je del mene. Prsti mi tako letijo po tipkovnici, da sem se začela glasno režat. To! Energija denarja je del mene, to je moja energija in rada jo imam. Ljubim denar. In denar ljubi mene. Amen!

Energija, povezana s samomorom, je samo energija. Tako kot energija pohlepa, opravljivosti ali kontrole, manifestirane v moči. Energija samomora je energija tako kot veselje, koncentracija ali ljubeznivost. Samo za različne vibracije energij gre. Namen je, da človek potrdi oz.določi in prepozna katerokoli energijo kot svojo in pogleda, kaj bo naredil z njo. Samomor je samo ena od izbir. Lahko ji rečemo črna energija, kot je črna kava, ki sem si jo po dolgem času skuhala zadnej tri dni. Nikoli nisem pila kave brez smetane, zadnje tri dni pa sem si skuhala črno sladko močno kavo in bila mi je všeč. In poskus samomora je prišel čisto blizu k meni. Takle poskus samomora je samo drugačna oblika samodestrukcije kot cigarete, alkohol ali moje razvade zadnjih let.

V seansi, ki sem jo na daljavo delala mamici so mi solze tekle naprej. Jasno mi je postalo, da ne jokam zaradi Bari ali njene mamice - zaradi sebe jokam. Žalostna sem v občutku odgovornosti sredi leta 2000, ko se v slutnji prebujanja najboljšega v meni trudim izkoristiti možnosti duha tega časa. Žalostna sem v svoji utrujenosti kot jo še nisem čutila v življenju. Vztrajati mi pomaga energija prihodnosti, ki jo čutim na dosegu roke, energija, ki je vredna vsega tega spotikanja in ruvanja, občasne borbe, zanikanja in iluzije pa bolečine razkrivanja in resnice. Mojo zmahanost in nestrpnost odtehta vsakič, ko se jo dotaknem. Zadnje mesece mi je najlaže priti v stik znjo prav v doživljanju zdravljenja Svaha. Obljuba blagoslovov in milosti v tem stiku je tako močna, da ne bom več odprla vrat v zanikanje te svetlobe in moje vloge v njej.

Bog, kakšna preizkušnja, me je spreletelo. Jaz bi lahko bila ta mama, Nuša bi lahko bila ta hčerka, če bi se na ravni duš dogovorili za tak scenarij. Je človek res sposoben tako brezpogojno ljubiti, da ostane miren v situaciji, ko otrok poskuša narediti samomor? Je kakšna mati res sposobna sprejeti to hčer na vseh ravneh, tako da se ji šok trenutka ne usede v celice za tedne, mesece, leta življenja? V novo tisočletje vstopamo, v svoje vloge velikega zaključka Igre skrivalnic na planetu Zemlja. Prav vso pretekost, vse inkarnacije izkušamo v sceni tega trenutka.

Včeraj je Rafter premagal Agassija... Ja, čas je za drugačne zmage in za zmage drugih, čas je za čiščenja in za ponavljanja, za ista učenja na nov način in za nova učenja. Čas je za končni obračun, ki je resnica naše duše. Moja resnica je, da ne bom več poskušala samomora. Hvaležnost čutim in olajšanje. Mir in olajšanje, ki sta naslednji trenutek že preteklost, in jaz sem drugačna.
Kakšna je res energija, ki ji pravimo ljubezen?
Kakšna je tista ljubezen, ki brez pogojev sprejema tudi najtežje situacije?
Viri svetlobe zagotavljaj in obljubljajo sprejemanje prav vsake situacije - v stanju brezpogojne ljubezni. Beli (angel) je Mihaelu Tomažu ljubezen opisoval takole.

predstavljam vir vsega * obstajam, ker obstajam in sem razlog obstoja univerzuma * živim v najvišjih znanstveno predstavljivih paradoksih in sem odgovoren za čustva vsakega človeškega srca * sem najmanjši del fizike in največji del univerzuma * predstavljam vso svetlobo * sem prostor med nukleusom atoma in meglico elektrona * sem najobilnejša sila univerzuma * najmočnejši vir energije * sem najbolj oddaljena pa kljub temu najmočnejša sila univerzuma * sem pesek v peščeni uri časa in sem središče, kjer ni časa * sem kreativna sila, ki omgoča fizikam odgovoriti na zavest * torej sem - čudež * Jaz sem Ljubezen

Opisana energija je brezpogojna ljubezen zdravljenja Svaha. To je ljubezen, ki sem se jo pripravljena učiti živeti. V milosti! Od moje prve izkušnje Svaha 4 v Ameriki v vsaki svoji celici vem, da je ljubezen energija, ki je sila, ki je moč. Izkusila sem jo kot tako. Ljubezen sem doživela kot silo in moč. Prav zdaj, ko delam zdravljenje Svaha na daljavo materi, katere hčerka je poskušala samomor, je z nama ista ljubezen.
Spomni se zdaj ljubezni Boga, ji rečem glasno, vstopi vanjo in jo projiciraj v svojo prihodnost. Ljubezen si ti, to je tvoja narava in je v vsaki tvoji celici. In vse celice jo sijejo ven iz sebe - zdaj. Bodi ljubezen, ki ti si.
Mir je ostal, ko sem ji v mislih telo napolnila s platinasto energijo.

* * * * *

Nosečo se počutim, moja notranjost je živa in sili ven in rada pišem. Pisanje doživljam kot ustvarjanje nečesa novega in to je zabavno. V resnici piše življenje, ki je veselje, molitev ali bolečina, karkoli pač doživljam. Če človek verjame, da je pisanje trpljenje, potem bo pri pisanju trpel. Ker verjamem v Boga, ki se izraža skozme, sem energizirana in izpolnjena. Nemir mi prinese, ko bi rada pisala, pa ne pišem. Ko bi rada nekaj ustvarila, pa ne delam na tem.To je moteče. Danes vem, da ustvarjanje nečesa novega človeka vedno poravna in uravnovesi. Ko si žalosten, naredi nekaj novega in - zunaj boš. Zato je moja znanka svojo veliko depresijo pozdravila s peko piškotov. Takoj ko se ljudje vključimo v ustvarjanje nečesa novega po naši izbiri, se vrnemo v svojo moč. To je bilo tudi glavno zdravilo moje mame, odkar jo pomnim. In (šele) danes jo iz kosti ven razumem. Vsi tisti pleteni kostimi, prti, gobleni in drugi izdelki… V kreativnost lahko vstopim vsak trenutek; lepa sprememba, tale kreativnost. In tumorje zdravi, pravijo angeli. Tumor v telesu je splavljena kreativnost, je že pred leti rekel Thomas.

V pisanju se počutim nova, bolj živa, bolj jaz. Dosti znanih umetnikov je bilo alkoholikov ali vsaj občasno bolj depresivnih ljudi. To je zaznamovalo njih in njihova dela kot resno umetnost. Videti je, kot da umetnost povzroča krhkost in samodestruktivnost ljudi. Vendar se bo sprememba svetlobe in stanja zavesti nujno odrazila v umetnosti, ta bo gotovo postala bolj lahkotna. Arhetip o trpečem umetniku se spreminja. Ustvarjanje nečesa novega je zabavno! Narekuje mi Svaha, narekuje mi že napisano knjigo. Za pisanje po nareku ni potrebno nobeno sproščanje, samo stik in tega imam. Ko prsti norijo po tipkovnici, takrat pišejo angeli oz. bitja svetlobe. Tu in tam pogledam skozi okno v olajšanje deževne sobote s kapljicami na sosedovih smrekah in lepo mi je. Mirna sem in hvaležna. Pregledujem že napisane strani in vrivajo se mi naključni spomini, preprosto, tekoče. Če teče tale energija, tečejo vse druge - zdravje in smeh in denar. Izbiram živost in rast. Izbiram pisanje in izbiram življenje!

V mesecih, ko sem imela raka, sem nekje prebrala, da je ženska na poledeneli cesti v vožnji z veliko hitrostjo ušla zanesljivi smrti. Potem ko se je avto ognil trku v steno, se je nekajkrat obrnil okrog sebe. Ko se je ustavil, je šokirana voznica menda začela histerično tolči po volanu in kričati: Živeti hočem! Živeti hočem! Ta informacija je bila nekaj dni z menoj. Energije, ki jo je zgodba opisovala, nisem čutila. Brala sem opis dogodka, mentalno sem ga sprejela in razumela, zdel se mi je zanimiv in čutila sem, da je resničen. Živeti hočem! pa takrat ni bila moja resnica. Kakšna sla po življenju mora biti v človeku, da potem ko uide smrti tako tolče po volanu in kriči: Živeti hočem! Zelo zanimivo. Z "zanimivo" navadno komentiram dogodek v življenju, s katerim se ne poistovetim, ga pa sprejmem. Energija sporočila tega dogodka nekako ni prišla do mene. Do zdaj. Do trenutka, ko tole pišem. Šele zdaj čutim energijo življenja, ki jo je izbrala ženska in tudi jaz ji pravim: Ja!

* * * * *

V plesu pri Nagmiju sem ugotovila, da je preobrazba postala že moj način življenja. Verjamem, da je k temu pripomoglo tudi oblačilo. V avto sem skočila v kaftanu, v katerem sem bila doma in plesati afriške plese v kaftanu je drugače kot v pajkicah. Tako zelo drugače je bilo, tako mehko, jaz sem bila drugačna. Zjutraj istega dne se mi je začela pojavljati žalost in prostori, kjer plešemo, so bili sveže očiščeni. Tla so drsela, v drugem prostoru so bila čistila in zdelo se mi je, da slišim drugačno glasbo. Do zdaj se mi je zdelo, da se trudim, čeprav sem dobro plesala - nekako konkretno, bolj telesno je bilo. Tokrat sem v enem najbolj vročih julijskih večerov plesala zase, za vse tiste dele sebe, ki jih še nisem začutila in, ki so se začeli povezovati v tem plesu. Tu in tam sem seveda pogledala Nagmija, ki ples vodi in mu sledila, potem pa spet izbrala samost v plesu. Izjemno je bilo, drugače. Na daljše trenutke smo bili štirje plesalci kot eden v skupnem, bolj živahnem gibanju v krogu, ki me je potegnilo v vrtinec. Čudila sem se, kako zelo z lahkoto skačem. Bili smo iste energije na drugem mestu, v drugem času. Potem sem zaplesala sama po svoje in hitro odprla oči, ko sem pred seboj zaznala rahlo spremenjeno energijo na ravni pleksusa, ki se je hitro pojavila. To močnejše gibanje je bil Nagmi, ki je plesal pred mano. Kako jasno sem ga začutila v svojem polju. Obožujem energije. Kar prestavilo me je iz enega prostora v drugega in potem sem se samo vrnila nazaj. Česa takega še nisem doživela. Med menjavo cedejev sem se naslanjala na hladno belo steno in jo doživljala kot dobrodejno čisto hladno oporo.

Potem sem zaslišala prelepo milo petje moških z nežno spremljavo in začela sem plesati sama. Da se mi nihče ni pridružil, sem opazila, ko me je melodija hrepenenja ponesla v nežno gibanje in Nagmi je stal ob kasetofonu in poslušal in jaz sem plesala in v meni se je vse mehčalo. Prosila sem za ta cede in poslušam ga zdaj, spet in spet isto pesem.

O nama kambue, je je je, naj nama kambue…

Taka sem vedno bila. Ko se me pesem dotakne, jo poslušam in poslušam, dokler v meni ne podre staro, izdolbe, kar je treba, ne zgradi novega, ne postavi mostu, ne spremeni, ne zmehča, ne stali… In malo kasneje, pesem ali dve za to, se je name zgrnila žalost in stekle so mi solze. Plesala sem in pustila solze, da so tekle. Kaj imam pa z Afriko…? Pusti, spusti. Pleši. In dopusti. Stalno se mi potrjuje, da imam žalost tik pod površino.

Enourni sprehod v nevihti in po njej me je spravil v nov stik s seboj. Žito so poželi in koruza je zrastla in nikogar ni bilo v prekrasnem deževnem stopanju. Vso uro sem si glasno pela O, nama kambue, je je je… Kaj ima ta afriška pesem z Zemljo? Kako je, če si črn? Kako je, če prideš študirat in živeti med bele ljudi? Z rojstvom določena črnina. Kašna je pot, da presežeš te vrste črnino? To očitnost?

Pred mesecem ali dvema sem nekaj skupin vodila v meditacijo na črnino. Redki so jo spustili po vsem telesu. Ne, ne, samo do stopal!, so se stresli nekateri med njimi. Belo, belo! Vsi bi radi bili beli! In vijolično je duhovno, ta pravo. Kakšna iluzija! O, nama kambue, je, je, je. Kako je Nagmi lep. Kakšno držo ima in kakšen mir je v njem. Kakšno dostojanstvo. In Ibrahim je tudi lep. Črno je lepo. Ko Nagmi pleše, je srečen. Takrat je otrok.

Kako črno je, ko rasteš brez očeta? Brez mame?
Kako je, ko ne poznaš očeta ali mame, vsi okrog tebe pa običajno očeta ali mamo imajo? Kaj je z menoj narobe, da še očeta nimam? Zakaj me je zapustil, zakaj se mi je mama odpovedala? Kakšna črnina je to in kako jo preobraziš?
Kako črno je, ko bi se duša rada izrazila, pa ti tega ne dovolijo? O, nama kambue, je je je…
Kakšna črnina je, če ti odrežejo del telesa?
Kako je, če vidiš črno, kadar se pogledaš? V vodi, v sanjah, v šipi? Ali lahko pritrdiš belini zob in beločnice okrog sijoče globine duše v očesu? O, nama kambue, je, je ,je…
Le kako bi ljudje točkovali Marijo Devico, Marijo Magdaleno, Sv. Bernardko, Črno Marijo, Mati Terezo, princeso Diano…? Na podlagi katerih prepričanj?

KORENINE PRIHODNOSTI
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem (16)

Po delavnici v Divači sem si zamislila dan, dva v Ankaranu, pa je iz tega nastal teden dni. Na avtocesti sem z nenavadno nostalgijo pomislila, koliko let že nisem šla na dopust tako, kot verjetno večina sovoznikov. Pustili so vse in šli na dopust. Na en način je zame vsak dan dopust, najbolj gotovo takrat, ko delam in hvaležna sem za to. Za nič, res za nič, ne bi te svoje svobode zamenjala z redno službo. Obenem sem vpeta v neko svojo željo po stalni navezi z delom, ki ni samo moje delo. Ki je moje življenje, moje veselje in moja strast. Moje delo je moja ambicija, moja izponitev, pa moj motiv, gonilo, moje vse. Vendar čutim, da v tem ni svobode, da sem na to pripeta. V tej poletni vožnji na morje sem svoje delo dojela kot odgovornost.

Kako naj zdaj to odgovornost spremenim v igro, v zabavo? Pri delu z ljudmi se zabavam in izkušam svetlobo, pred delom in po njem pa je vse tisto: Kaj pa zdaj? Kam naj še vložim energijo? Kateri del sebe naj preobrazim? Kako naj živim ljubezen do sebe? Do drugih?

Vsak dan sem bolj zvesta sebi, res bi rada bila to, kar sem. Vmes se ujemam v svoje igre. Ljudje igrajo igro, ko prevzamejo več obveznosti, kot bi jih radi, ko ne uspejo zaključiti začetega, ko ustvarjajo različne vrste kaosa. Jaz igram mojo, ko se pritožujem. V življenju sva samo duša s svojim jezikom, ki so moji občutki, in jaz. Občutki so tisti, ki mi dajo mojo avtentičnost, dajejo mi vedeti, da sem živa. Ko boli, ne želim reči, da sem v redu. Šele ko bo drug človek vedel, kaj čutim, bom lahko določila svoje meje. Pišem kot pišem in smejim se tako, kot se smejim. Delala bom po svoje in to dovolila drugim. In pri tem se bom zabavala. Potem ko se bom ustavila. Zaenkrat se še ne morem.

Ne morem se ustaviti v obdobju soočanja s tako veliko senco, kot je moja samodestrukcija. Pa naj mi angeli še tako zagotavljajo, da sem v redu taka, kot sem. Naj mi še tako dopovedujejo, kako mi s svojimi krili odražajo mojo (ne njihovo) energijo. Naj mi še tolikokrat ponovijo, kako danes cenijo in častijo vsakega človeka na Zemlji samo zato, ker na Zemlji je. Angeli govorijo, da smo ljudje na Zemlji Bog tukaj in zdaj - ne glede na to, v kaj smo vpeti, stisnjeni, odprti ali sproščeni.

Bogovi in Boginje smo enako ločeni ali petdeset let poročeni, akademsko izobraženi ali nepismeni, deloholiki in nezaposleni.
Bogovi in Boginje smo vsi, ne glede na to, kako smo zaskrbljeni, depresivni ali frustrirani, ne glede na to, koliko smo strpni, duhovni ali poslovno uspešni.
Bogovi in Boginje smo device pri šestintridesetih in starši s štirimi in več otroki.
Bogovi in Boginje smo tisti z uspešnimi transakcijami na borzi in bančnimi računi v tujini in tisti, brez denarja za najemnino.
Bogovi in Boginje smo vsi z realiziranimi kreativnimi pobudami in manifestirami sanjami svojega življenja in tisti na tleh, prestrašeni in obupani.
Bogovi in Boginje smo mi vsi, tukaj in zdaj.
Razen mene v mojem sabotiranju sebe, razen mene v mojem teptanju svetlobe, ki Jaz sem.

Ne veste kaj si delate, ko ste kritični do sebe. Ne poznate učinkov obsojanja, pravi Mihael.
Verjamem Mihaelu. Verjamem Kryonu. Verjamem Svahi. V vsaki celici čutim resničnost njihovih sporočil, pa si ne morem pomagati. In to me teži. Končno imam učitelje, ki jim zaupam in verjamem vsako besedo, pa kot da tega ne morem živeti. V glavi sem sprejela, da sem najvišja svetloba, res sem. Zame je to dejstvo. Jaz sem svetloba enako kot vsako živo bitje ali stvar okrog mene. Vse moje ostale ravni pa so pri tem še do nedavnega planile v smeh.
Kaj me torej ločuje od Boga, ki Jaz sem?
Jedenje čokolade me ne ločuje od Boga. Razen, če si tega ne dopovedujem in ne ponavljam sama.
Moja leta in izgled me ne ločujejo od Boga.
Moje pogojevano sprejemanje ljudi in situacij me ne ločuje od Boga.
Moji sivi lasje in širša stopala me ne ločujejo od Boga, ki jaz sem.
To, da nimam svojega stanovanja ali hiše, tudi partnerja ne, me ne ločuje od Boga.

Niti me nobena stvar ne pelje bliže k Bogu, ki Jaz sem.
Ker sem Slovenka, stuširana in lepo oblečena, nisem nič bolj Bog.
Ker dnevno pojem četrtino tega kot drugi in vem Boga nisem nič bolj Bog.
Ker se pogovarjam in družim z angeli in lahko učim zdravljenje Svaha, nisem nič bolj Bog.
Ker sem privlačna, pametna in močna ženska, nisem nič bolj Bog kot vsak drug človek.
Ker sem človek, nisem nič bolj Bog kot kos premoga, borov prelec, oblak ali žaba.

* * * * *

Zbudila sem se z jasnima stavkoma.
Nuša mi je jasno in glasno rekla: Zakaj se bojiš spoznati Američana?
Metka mi je rekla: Cen svojih storitev nimaš urejenih!
Da bom cene uredila jeseni, sem se že odločila. V zvezi z moškim pa sem se spomnila sanj iz časa, ko sem se utapljala v krivdi zaradi sladoleda, čokolade in sira.
Gola sem, ko k meni pristopi moški. Ko zagleda levo dojko, se obrne in odide.

Američan v Nušinem vprašanju je simbol za moškega, ki mi ga je pred štirimi leti napovedal Foster. Se bom končno odločila za nadaljnjo rast v paru, kar vem, da je namen in eden mojih največjih izzivov te inkarnacije? Vem, da se bo moški pojavil, ko bom zaključila tole pisanje. V moje življenje bo prišel, ko bom končno osvobojena precejšnjega dela sebe, to pomeni s prizemljitvijo tegale pisanja. Prepoznala ga bom, ko bom na novo rojena in svobodna. Kar me drži nazaj je odgovornost, ki jo čutim pred mojo izbiro. Namen je, da tega partnerja izberem, da ga določim na vseh ravneh. Recimo, da mi je vse moje dosedanje "ljubezni" naključno prineslo življenje. Ozrla sem se in izbrala oz. se pustila izbrati. Enako se ljudje hranimo. Hladilnik odpremo in izberemo. Čisto nekaj drugega pa je prisluhniti telesu in začutiti, s katero hrano bi najbolj nahranili svetlobo v njem. Tako si mojega prihodnjega partnerja lahko zamislim in takega bom dobila. Za zdaj si za to še ne vzamem časa.

Vem samo, da si ne želim moškega v stanju, v kakršnem sem zdaj. Prej ko bom preobrazila svoje vpetosti in sidra, ki me držijo nazaj, prej bom vstopila v zdrav partnerski odnos. Kot kažejo sanje z dojko, se tega še preveč zavedam in ta čas odrivam nekam v prihodnost. Morda me pa le ne bo maral… Jasno vem, da ne želim partnerja s kakšno razvado niti ne vpetega v kakšen svoj še nezaključen projekt, kot je tole moje pisanje. Izbiram realiziranega izpolnjenega svobodnega uspešnega moškega, ki vsaj v glavi ve, da je Bog in skuša to živeti. In ne daj, Bog, da bi živel od duhovnosti! Naj bo "od zunaj" in naj duhovnost živi. Ko bom začutila, si bom vzela čas in ga določila v podrobnosti. Če ne bom izbrala Američana, moj partner ne bo Američan, ne glede na Fosterjevo napoved ali vizijo največjega intuitivca. Moja svobodna volja je tista, ki ga bo določila.

Moja svobodna volja, moja odločitev oz. moja izbira je edini dejavnik mojega življenja.

* * * * *

Pred odhodom v Ankaran sem na delavnici razlagala, kako nas do dela, ki bi ga duša rada delala, pelje vse, kar smo v življenju (radi) delali. Prav vse, kar v življenju delamo, nas pripravlja na tisto najvišje delo, do katerega bomo prišli, če bomo res želeli vedeti, kaj si duša želi delati.Tri leta sem delala na radiu Študent in na inšpekcijskih službah sem bila štiri leta urednik Mesečnega informatorja, o delu inšpekcijskih služb sem redno pisala tudi v Delo. Sredstva obveščanja so vedno bila moj element in bodo. To se bo v življenju že še pokazalo, sem se slišala reči. Takoj ko sem prišla v Ankaran, me je poklicala znanka in mi ponudila polurno Tv oddajo v zameno za Svaha 1.

* * * * *

Moji letošnji večerni sprehodi so popolnoma drugačni od lanskih in predlanskih. Stapljam se z mirom počitniških polj in naključnih sprehajalcev, ki so vključno s psi vsi tako zelo mirni. Nekaj jahalcev srečujem in domače mladce, ki z velikim vozom drvijo okrog vogalov Novega Polja. Lepo je in tako mirno. Včeraj sem se na sprehodu ustrašila - s hrbtom! Prvič v življenju sem se ustrašila s hrbtom. Za seboj sem v neenakomernem ritmu zaslišala nekaj šumov in, ko so se okrepili, se je hrbet skrčil in zamrazilo me je po hrbtu. Prehitelo me je dekle, ki je počasi teklo malo po travi, malo po kamenčkih. Fenomenalna izkušnja!

* * * * *

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (25. del)

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040831215101757