Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040831083824135

Začetek konca (izvleček) sreda, 1. september 2004 @ 06:38 CEST Uporabnik: Pozitivke Dragi Sin IN hči tvoj klic se je povzdignil do mene, in iz Ljubezni do Tebe, ki sem te naredil po Sebi, sem ti nasproti poslal rešitev. Moja Hiša se imenuje Mir, zgrajena pa je iz Razumevanja, Sočutja, Predanosti, Ljubezni in Odpuščanja. Vanjo ne moreš vstopiti, dokler ne postaneš eno z vsem, iz česar je. Na poti do nje boš naletel na skušnjave Telesa, Znanja, Ugodja in Slave, ki te bodo vabile stran od mene, in te odeta v moja oblačila, vabila, da zgradiš svojo hišo. Moja Hiša se ne blešči in ni zavita v minljiv sijaj, saj je večna in te bo čakala tako dolgo, dokler ne boš pripravljen pred njo položiti vse, kar ti je drago. Vse kar vidiš, so moji Sinovi in tvoji Bratje. Odeti so v različne barve in oblike, iz njihovih ust odmeva lažen krik Vojne, s srcem pa vsi kličejo po Miru. Vedi, da lahko vstopiš k Meni le, če s seboj povabiš vse svoje Brate. Prav Vsi morate postati Temelj moje Hiše, da boste v njej lahko pili Sveti nektar nesmrnosti. Tvoj dolg do Brata ti je odpuščen takrat, ko ti ga odpusti tvoj Brat sam. Dokler ne postaneš Temelj moje Hiše, bodi ponižen do vseh Bratov in se imenuj Odpuščanje. Ko boš svojim Bratom dal vse, za kar te prosijo, boš dobil vse, kar potrebuješ, da prideš k Meni, in postaneš Resnična pot Svete milosti in Dokončne odrešitve. BOG ZAČETEK KONCA 42. Jožefova smrt - Jezus je mir trpečemu in umirajočemu. 5. februarja 1994 of 13.30 Videnje vstopa vame nezadržno, medtem ko pripravljam zvezek, točneje narek o sodobnih lažnih religijah. Gledam in pišem. Vidim notranjost mizarske delavnice. Zdi se, da sta dve njeni steni pečina, kot bi pri oblikovanju hišnih prostorov izkoristili naravno skalo. Tu sta pravzaprav severna in zahodna stena skalnati, medtem ko sta južna in vzhodna ometani kot naše. Na severni strani je v skalni vdolbini narejeno preprosto ognjišče na katerem je lonček z lakom ali lepilom, ne razločim dobro. Drva, ki so leta gorela na istem mestu so počrnila steno, da je videti, kot bi bila premazana s katranom, dako da je črna. Luknja v steni, nad katero je velik, ukrivljen strešnik, bi utegnila biti dimnik. Toda najbrž slabo izpolnjuje svojo nalogo, kajti tudi ostale stene so zelo črne od dima in tačas je v sobi dim. Jezus dela ob mizarski mizi. Obla deske in jih prislanja na zid za seboj. Nato vzame nekakšen podnožnik, ki ga na dveh straneh stiska primež, ga sprosti škripca in ga s kotomerom premeri od vseh strani. Nato gre k ognjišču, vzame lonček in meša po njem s paličko ali čopičem, ne vem; vidim samo dej, ki štrli ven in je podoben palčki. Jezus je oblečen v temnorjavo obleko in precej kratko tuniko; rokave ima zavihane nad komolci, nosi neke vrste predpasnik, ob katerega si briše prste, potem ko se je dotaknil lončka. Sam je. Dela vztrajno, toda umirjeno. Nobene neurejene, nepotrpežljive kretnje ni. Pri svojem delu je natančen in vztrajen. Nič ga ne moti: ne grča v lesu, ki se ne pusti oblati, in tudi ne izvijač, ki dvakrat pade s pulta; prav tako ne dim, ki mu ili v oči. Od časa do časa vzdigne glavo in pogleda proti južni steni, kjer so zaprta vrata, kot bi poslušal. Nenadoma stopi k vratom v vzhodni steni, odprti na ulico. Vidim kos prašne uličice. Zdi se, da nekoga pričakuje. Nato se vrne k delu. Ni žalosten, le resen je. Med tem, ko se ukvarja z izdelavo nečesa, kar se mi zdi, da so deli oboda za kolo, vstopi mama. Vstopi naglo skozi vrata v južni steni in steče proti Jezusu. Oblečena je v temnomodro obleko in je razoglava. Nosi preprosto tuniko, v pasu prerezano s pasom iste barve, v stiski kliče sina in s prosečo kretnjo, polno bolečine, položi svoje roke na njegove. Jezus jo poboža po ramenih in jo tolaži. Nato si odveže predpasnik, pusti delo in hitro odide z njo. Mislim, da bi radi zvedeli tudi za besede, ki sta jih izrekla. Marijinih je zelo malo: "Oh! Jezus! Pridi. Slabo mi je!" To izgovori z drgetajočimi ustnicami, v rdečih in utrujenih očeh pa se svetlikajo solze. Jezus reče le: "Mama!" Toda v tej besedi je vse. Vstopita v stransko sobo; vsa se smeje v soncu, ki sije skozi vrata, na stežaj odprta na vrtič, poln zelenja, v katerem preletavajo golobi med obešenim, sušečim se perilom. Soba je revna, toda urejena. V njej je nizko ležišče, pokrito z blazinami (imenujem jih blazine, ker so debele in mehke, toda to ni postelja, kakršne so naše). Na njem se na številne blazine naslanja Jožef. Umira. O tem jasno pričajo modrikasto bled obraz, ugasle oči, speče prsi in oslabelost vsega telesa. Marija stopi na njegovo levo stran, ga prime za zgubano roko z modrikastimi nohti, jo rahlo drgne, boža, poljublja, mu s krpico briše pot, ki v svetlih sragah polzi po njegvih sivih sencih, in solze, ki steklené v očesnem kotičku. Moči mu ustnice z laneno krpo, pomočeno v tekočino, podobno belemu vinu. Jezus se postavi na Jožefovo desno stran. Skrbno privzdigne telo, ki upada, ter ga poravna na blazino, ki jih popravlja skupaj z Marijo. Umirajočega boža po čelu in ga skuša oživiti. Marija tiho joče, zadržano sicer, a joče. Debele solze, podobne svetlim safirom, ji polze po bledih licih vse do temno modre obleke. Jože se nekoliko zave in napeto gleda Jezusa. Da mu roko, kot bi mu želel nekaj reči. Pred vsem pa želi z božjim dotikom moč za zadnjo preizkušnjo. Jezus se roki prikloni in jo poljubi. Jožef se nasmehne. Marija poklekne k postelji in se skuša nasmehniti, toda le slabo se ji posreči. Skloni glavo in Jožef jo po njej rahlo poboža, kot bi jo hotel blagosloviti. Slišati je preletavanje in gruljenje golobov, šum listja, klokotanje vode in v sobi težko dihanje umirajočega. Jezus gre okoli postelje, vzame stolček in ga ponudi Mariji. Pokliče jo samo z besedo: "Mama". Nato se vrne na svoje mesto in ponovno vzame Jožefovo roko v svojo. Prizor je tako pretresljiv, da tudi jaz jočem zaradi Marijinega trpljenja. Nato se Jezus skloni nad umirajočega in mu mrmra psalm. Vem, da je psalm, ne morem pa reči, kateri je. Začenja se takole: "Varuj me, o gospod, zakaj k tebi se zatekam . . . Do svetih, ki so v njegovi deželi, je čudovito izpolnil vse moje želje. Blagoslavljal bom gospoda. Na moji desni stoji, da ne omahnem. Zato se veseli moje srce in raduje moj jezik, moje telo bo počivalo v upanju. Zakaj moje duše ne boš pustil v bivališču mrtvih in svojemu svetemu na boš pustil gledati trohnobe. Pokazal mi boš pota v življenje, polnost veselja pred svojim obrazom." Jožef ves oživi, se živahnejšim pogledom Jezusu nasmehne in mu stisne prste. Jezus odgovarja na nasmeh z nasmehom, na stisk pa z božanjem nežno nadaljuje, sklonjen nad svojega krušnega očeta: "Kako ljubi so tvoji šotori, o Gospod. Moja duša medleč koprni po Gospodovih dvorih. Tudi vrabec si najde dom in grlica gnezdo za svoje mladiče. Hrepenim po tvojih oltarjih, Gospod. Blagor njim, ki prebivajo v tvoji hiši . . . Blagor človeku, ki ima moč v tebi. On je v svojem srcu uredil hojo iz solzne doline v izbrani kraj. O Gospod, poslušaj mojo molitev . . . O Bog, obrni svoj pogled in poglej na obličje svojega Maziljenca . . ." Jožef jokaje gleda Jezusa in mu namigne, kot bi hotel povedati, da bi ga rad blagoslovil. Toda ne more. Vodeti je, da razume, toda ne more izreči besede. Srečen je, živahno in zaupljivo gleda svojega Jezusa. "Oh! Gospod!" nadaljuje Jezus "Bil si milostljiv svoji deželi, Jakoba si osvobodil suženjstva . . . Pokaži nam, Gospod, svoje usmiljenje in daj nam svojega rešitelja. Hočem poslušati, kar mi govori Gospod Bog. Res, govoril bo o miru svojemu ljudstvu, za svoje svete in tiste, ki se s srcem vračajo k Njemu. Da, tvoje odrešenje se bliža . . . in slava bo prebivala na zemlji . . . Dobrota in resnica sta se srečali, pravica in mir sta se poljubila. Zvestoba je pognala iz zemlje in pravica je pogledala iz nebes. Da, Gospod, se bo izkazal za dobrohotnega in naša zemlja bo dala svoj sad. Pravičnost bo hodila pred njim in bo na poti pustila svoje sadove." "Ti si videl uri, oče, in zanjo si se utrudil. Ti si tej uri pomagal, da se je izoblikovala, in Gospod te bo nagradil. Jaz ti rečem." Pri tem obriše solzo radosti, ki počasi polzi po Jožefovem licu. "O gospod, spomni se Davida in vse njegove krotkosti. Kako je prisegel Gospodu: ne pojdem v svojo hišo, ne stopim na ležišče svojega počitka, ne dovolim spanja svojim očem, ne počitka svojim trepalnicam, dokler ne najdem mesta za Gospoda, bivališča za Jakobovega Boga . . . Vzdigni se, o Gospod, in pojdi k svojemu počitku, ti in skrinja tvoje svetosti." (Marija razume in bruhne v jok.) "Naj tvoji duhovniki oblečejo pravičnost in naj te tvoji sveti prijazno sprejmejo. Zaradi ljubezni do Davida, svojega hlapca, ne odvračaj obličja od svojega Maziljenca. Gospod je prisegel Davidu s trdno obljubo in od nje ne bo odstopil: "Postavil bom na tvoj prestol sad tvojega telesa." Gospod jo je izbral za svoj dom . . . Jaz bom storil, da bo Davidova moč ponovno zacvetela; tako bom pripravil lučko za svojega maziljenca." "Hvala oče, zahvaljujem se ti v svojem in Materinem imenu. Bil se mi pravični oče in tebe je Večni postavil za varuha njegovega Maziljenca in svoji skrinji. Ti si bil plamenica, ki je gorela zanj in za sad svojega svetega telesa" imel si ljubeče srce. Pokdi v miru, oče. Vdova ne bo brez pomoči, Gospod je poskrbel, da ne bo sama, Pojdi mirno k svojemu počitku. Jaz ti to rečem." Marija joče u obrazom, sklonjenim nad odeje (videti so kot plašči), ki so pogrnjene na Jožefovo ohlajajoče se telo. Jezus pohiti s svojo tolažbo, kajti hropenje postaja vse težje in pogled se mu mrači. "Blagor človeku, ki se boji Gospoda in se res veseli njegovih zapovedi . . . Njegova pravica ostaja na vekov veke. Med pravičniki vzhaja kot luč v temi, usmiljen, dobrotljiv, pravičen . . . Pravični ostane v večnem spominu . . . Njegova pravičnost je večna, njegova oblast se bo dvigala do slave . . . Ti boš imel to slavo, oče. Kmalu bom prišel, da te bom z očaki, ki so nastopili pred tabo, povedel k slavi, ki te čaka. Naj se tvoj duh raduje v moji besedi. Kdor zaupa v pomoč Najvišjega, živi v varstvu Boga nebeškega. Ti ti tam, moj oče." "On me je osvobodil iz zanke lovcev in od grenkih besedi. Pokril te bom s svojimi perutmi in pod njegovimi krili boš našel zatočišče. Njegova resnica te bo obdajala kot ščit, ne bo se ti bati nočnih strahov . . . Zlo se ti ne bo približalo . . . ker je svojim angelom zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadaneš ob kamen. Stopal boš na gada in kuščarja, u nogo boš poteptal zmaja in leva." "Ker si upal v Gospoda, ti pravi, o oče, da te bo osvobodil in branil. Ker si upal v gospoda, ti pravi, o oče, da te bo osvobodil in branil. Jer si fo njega povzdignil svoj glas, te bo uslišal, s tabo bo v zadnji stiski, poveličal te bo po tem življenjum kajti že v tem ti daje, da vidiš svojo rešitev." "V drugem pa te bo poveličal tako, da te bo pustil vstopiti zaradi rešitve, ki te zdaj tolaži in ki bo kmalu, oh, kmalu prišla. Ponavljam, da te stisne v božji objem in te povede na čelu vseh očakov tja, kjer je pripravljeno bivališče za božjega pravičnika, ki mi je bil blagoslovljeni oče. Pojdi pred menoj in povej očakom, da je odrešenje na svetu in da jim bo kmalu odprto nebeško kraljestvo. Pojdi oče. Naj te spremlja moj blagoslov." Jezusov glas je postal močnejši, da bi mogel doseči Jožefovega duha, ki se je že pogrezal v smrtne megle. Konec je v neposredni bližini. Starec težko hrope. Marija ga boža, Jezus pa sede na rob postelje; objema in pritiska k sebi umirajočega, ki obnemore in brez drhtenja ugasne. Prizor je poln svečanega miru. Jezus položi mrtvega Jožefa in objame Marijo, ki se mu je v hudi boli, ki ju je zadela, nazadnje približala. Jezus govori: "Vsem ženam, ki jih muči bolečina, svetujem, da v svojem vdovstvu posnemajo Marijo: da se združijo z Jezusom." "Tisti, ki mislijo, da je Marija v srcu trpela muke, se motijo. Moja mati je trpela, Vedite to. Sveto, kajti v njej je bilo vse sveto, toda bridko." "Tisti, ki mislijo, da je bila Marija v ljubezni do moža hladna, ker ji je bil duhovni in ne telesni mož, so prav tako v zmoti. Marija je globoko ljubila svojega Jožefa in mu namenila šest petletij zvestega življenja. Jožef ji je bil oče, ženin, brat, prijatelj in varuh." "Tedaj se počutim kot trtna mladika, kajti požagali se ji deblo, ki jo je podpiralo. Njena hiša pa - kot bi jo zadela strela. Razcepila se je. Prej je bila celota, njeni deli pa so drug drugega podpirali. Sedaj pa bo manjkala glavna stena; prvi izmed udarcev, ki so prizadeli družino, in znamenje, da jo bo prav kmalu zapustil tudi ljubljeni Jezus." "Volja Večnega, ki jo je hotel za ženo in mater, ji je sedaj vsilila vdovstvo in ločitev id njenega otroka. Marija v solzah izreče enega izmed svojih vzvišenih: "Da." "Da, gospod, naj se mi zgodi po tvoji besedi." In da bi imela moč v tisti uri, se je stisnila k meni." "V najtežjih urah svojega življenja se je Marija vedno stiskala k Bogu. Tako v templju, ko so ko poklicali k poroki, v Nazaretu, ko so jo poklicali k materinstvu, kot tudi v Nazaretu v solzah vdovstva in čez čas v bolečinah ob ločitvi od Sina, končno pa na Kalvariji, ko je v grozni boli ugledala, da umiram." "Učite se pri njej vi, ki jočete. In naučite se pri njej vi, ki umirate. Učite se pri njej vi, ki živite za smrt. Skušajte biti vredni besed, ki sem jih rekel Jožefu. Vaš mir bo v smrtnem boju. Učite se pri njej vi, ki umirate, da boste vredni tega, da vam bo Jezus v tolažbo stal ob strani. In čeprav tega ne zaslužite, se vseeno opogumite in me pokličite k sebi. Prišel bom. Moje roke bodo polne milosti in tolažbe, srce polno odpuščanja in ljubezni, usta polna besed odveze in vzpodbude." "Smrt izgublja vso grenkobo, če se dopolni v mojem naročju. Verjemite to. Ne morem izničiti smrti, toda naredim jo lahko blago temu, ki umira z zaupanjem vame." "Kristus je na svojem križu rekel za vas: "Gospod, tebi izročam svojega duha." To je rekel, ko je v smrtnem boju mislil na veše smrtne boje, na vaše groze, na vaše zmote, na vaš strah ter na vaše želje, da bi vam bilo odpuščeno. To je izrekel s srcem, strtim od strašne muke, preden ga je prebodla sulica, in to v največjih duševnih mukah, kot so telesne, da bi Gospod olajšal smrtne boje tistim, ki umirajo z mislijo nanj, in da bi jim duh prešel iz smrti v življenje, iz bolečine v večno veselje." "To je, mali Janez, današnji pouk. Bodi dobra in ne boj se. Moj mir se bo vedno izlival vate po besedi in kontemplaciji. Pridi! Predstavljaj si, da si Jožef, ki so mu Jezusove prsi za blazino. Marija pa je njegova strežnica. Počivaj med nama kakor otrok v zibelki." 43. Sklepna misel o skritem življenju 10. junija 1994 Marija govori: "Preden oddaš te zvezke, ti dajem še svoj blagoslov. Sedaj boste z malo potrpljenja lahko imeli celotno podobo o skritem življenju mojega jazusa. Od oznananjenja pa vse do njegovega odhoda iz Nazareta. Nimate le narekov, ampak tudi osvetlitve dogodkov, iz Jezusovega družinskega življenja." "Detinstvo, otroštvo in mladeništvo mojega Sina so v evangelijih opisani samo v kratkih obrisih. V njih he učitelj, tu pa je človek. Bog je, ki se ponižuje iz ljubezni do človeka. Iz najglobjega ponižanja dela čudeže. Deja jih v meni in občutim, kako mi v dotuku s Sinom, ki mi raste v telesu, vodi dušo k popolnosti. Dela jih Zaharijevi hiši, ko povečuje Krstnika, pomaga pri Elizabetinem porodu in vrača Zahariju besedo in vero. Dela jih v Jožefu, ko mu odpre duha v luč resnice, tako vzvišene, ki je pa, kljub svoji pravičnosti, sam ni mogel dojeti. Za menoj je Jožefa najbolj razveseljevala obilica božjih dobrot." "Glej, kako dolgo duhovno pot je prehodil, od svojega prihoda v mojo hišo do bega v Egipt. V začetku je bil le pravičen človek svojega časa. Nato je sčasoma postal pravičnik krščanskega časa. Pridobil je vero v Kristusa in se tako prepustil njeni zanesljivosti, da od besed: "Kako bo šlo?" - izrečenih na začetku potovanja iz Nazareta v Betlehem - od besed, v katerih je še ves človek, s človeško bojaznijo in človeško zaskrbljenostjo, preide k upanju. V votlini pred rojstvom pravi:"Jutri bo bolje". Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog