Nafto je človeštvu naftni lobi že ukradel ‘zase’, pa čeprav je nafta dobrobit vsega človeštva;
in danes nafta bogati le privatne žepe ozke grupe ljudi, ki s ceno nafte izsiljuje vse preostalo človeštvo.
Sedaj si ‘globalisti’ hočejo prisvojiti še vso svetovno vodo.
Lastninjenje vode je že v teku tudi v Sloveniji…
In ljudstvo Slovenije nezadovoljno godrnja in se jezi…
Pričela se je,
globalno in v Sloveniji,
VOJNA ZA VODO
In jutri bodo sprivatizirali zrak?
VOJNA ZA VODO
1 nadaljevanje
Čigava je (bo) Julijana?
CocaColina? Vladina? Naša?
Slovenska Vlada je v procesu denacionalizacije najprej 'posvojila' vse skupno dobro Slovenije: podjetja, stanovanja, denarne institucije, gozdove in tudi slovensko vodo; in vse nekoč 'naše skupno' je že desetletje na dražbi in se na veliko in po kapljicah prodaja najboljšemu ponudniku. Pri upravljanju s slovenskim povladnjenim bogastvom in ‘vladnim’ ljudstvom, pa hoče vladajoča elita 'delodajalcev' obdržati le pravico ukazovanja, taksiranja in nadzorovanja taksiranja, a. otresti se hoče vseh dolžnosti - tako socialnega 'bremena' kot odgovornosti upravljanja z ljudstvu odtujenim bogastvom. Zato vse socialno breme in vso odgovornost poskuša po eni strani prenesti na ‘delojemalca’ ozirama delavno ljudstvo in po drugi strani na razne koncesionarje. Posledično tudi slovensko vodo, slovenskemu ljudstvu z Zakonom o vodah odtujeno javno dobro, že ponuja in daje v upravo in izkoriščanje raznim 'zastopnikom' – koncesionarjem. Slovenskim in/ali tujim. Pač najboljšemu ponudniku, ki bo vladi (ne pa tudi vsem državljanom, kajti vlada podpira le naj-uspešne!) prinesel največji izplen.
Za najčistejšo slovensko pitno vodo, Julijano, kot poročajo mediji, že kandidira CocaCola!!!
S prodajo koncesije CocaColi, vlada Slovenije življenja Slovencev prodaja najboljšemu ponudniku in 'svoje' ljudstvo žejno pelje preko vode. In niti ljudje pod vznožjem Karavank niti preostalo ljudstvo Slovenije še ne ve in se še ne zaveda, da (bo?) je ostalo brez vode. Kajti ameriška korporacija, s sedežem v Ameriki, bo imela ekluzivno pravico nad enim izmed redkih čistih izvirov Slovenije. In koncesionarji imajo, po Zakonu o vodah, pravico lokalcem vodo celo odreči oziroma zaračunati.
In lokalno prebivalstvo ne bo imelo nobene besede pri odločitvah, kaj se z njihovo vodo dogaja, niti pri tem, kam odteka 'izplen' od njihove, naše, slovenske vode? In naši otroci bodo našo vodo lahko le kupovali od CocaCole???
Ne vem, kaj pri tem čutiš ti, ki to zgodbo o prihajajoči žeji za prebivalce Slovenije prebiraš, a meni osebno ni vseeno ali voda postane ali ne postane tržni produkt, niti mi ni vseeno ako voda postane lastnina posameznika ali multinacionalke, ki bo nam in našim otrokom vodo še stoletja prodajala kot nafto – po kapljicah. In občutek imam, da tudi mnogo drugih dobromislečih prebivalcev Slovenije čuti, da ljudstvo Slovenije nismo (in bi ne smeli biti) le izplen 'naše' vlade in da lastniki ali upravljalci slovenske vode ne morejo sedeti v pisarnah v New Yorku ali Pekingu. Upravljanje in odločanje o vodi mora biti predvsem domena vsake lokalne in tudi širše skupnosti. Vseh nas. Moje mnenje je, naj voda ostane voda - tekočina, prosto dostopna vsem ljudem, živalim in rastlinam. In da dež ne more biti od nikogar oziroma je od vseh nas.
Zaradi tega bom sam, a še bolje, s tvojo pomočjo, ki to prebiraš, in s pomočjo vseh, ki nečlovečnost Zakona o vodah že čutijo 'v svojem grlu', v bližnji prihodnosti sprožil pobudo in zahtevo za začasno zadržanje izvajanja izpodbijanih določb Zakona o vodah in vložil zahtevo, da se v ustavo zapiše, da je slovenska voda od vseh in od nikogar. In da imajo besedo pri odločanju o lokalni vodi, pred posameznikom, državo in koncesionarji, v Sloveniji, lokalne skupnosti.
Potrebujem tvojo, vsakogaršno, pomoč.
Prosim te, da si Pobudo (spodaj) dobro prebereš in da se vsi, ki se s pobudo strinjate, pod pobudo tudi s polnim imenom in naslovom podpišete. Vsa mnenja in vašo pripravljenost na sodelovanje pri pobudi pošljite na cmense@volja.net miha jensterle.. Več nas bo, pobudnikov za spremembo protiustavnega zakona, večja je verjetnost, da našo vodo rešimo iz kremplev korporacij in jo ohranimo kot dobrobit svojim zanamcem.
In prosim, da o odtujevanju vode ljudem Slovenije in o Vojni za vodo obvestiš tudi svoje prijatelje in sorodnike, ki na net niso priklopljeni. Predvsem tiste na periferiji, ki do sedaj še niso priklopljeni na vodovod in so, neobveščeni, zmedeni in jezni, prav sedaj v preši protiustavnega zakona, saj vlada trenutno popisuje zajetja, vodnjake, kapnico…. in ‘kriminalcem’, ki se kraji slovenske vode upirajo, grozi z denarnim kaznovanjem in z zaprtjem vode, kar pomeni s smrtno kaznijo. Ako ne pokleknejo in se ne odpovedo svoji vodi?
Hvala za pozornost in za vsako možno podporo
miha
Pobuda in zahteva
za začasno zadržanje izvajanja izpodbijanih določb Zakona o vodah
Izpodbijamo 1. odst. 117. člena v povezavi s 1. odst. 123. člena, 1. toč. 1. odst. 125. člena, 2. odst. 132. člena, 134. členom, 1. toč. 1. odst. 175. člena in 4. – 6. odst. 181. člena. Zakona o vodah ZV-1
Zakon o vodah določa, da je za oskrbo lastnega gospodinjstva s pitno vodo na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, treba pridobiti vodno pravico. Vodna pravica oz. vodno dovoljenje pa se po zakonu pridobi proti plačilu. Država si je s tem dodelila izključno pravico razpolaganja z vodo in si vodo prilastila.
Po našem mnenju si vode ne more in ne sme prilastiti nihče, saj je voda tisto javno dobro, brez katerega sleherni prebivalec Zemlje ne more preživeti. Odvzeti pravico do uporabe vode, zato pomeni za vsakogar odvzeti pravico do življenja. Mnogi med pobudniki ustavne presoje zakona se napajamo iz lastnih vodnih virov in lastnega vodnega omrežja, v katerega izgradnjo Republika Slovenija ni vložila nikakršnih sredstev. Sedaj pa nas je država zakonsko prisilila, da moramo za svoje vodne vire pridobiti vodno pravico in to proti plačilu. V nasprotnem primeru nam grozijo visoke kazni, in kar je najhuje - prepoved uporabe vode. Po tej logiki bi torej veljalo, da tisti, ki nima dovolj denarja za plačilo vodne pravice, nima pravice do življenja. S takšnim ravnanjem države se preprosto ne moremo strinjati. Uporabe vode za osebne namene, država preprosto ne more zaračunati.
Pobudniki zato ne bomo vložili vlog za pridobitev vodne pravice za oskrbo lastnega gospodinjstva s pitno vodo, kot to predpisuje zakon, saj nam po našem mnenju le-ta pripada že na podlagi ustave (pravica do življenja). Ker bomo s tem kršili zakon, nam grozi prepoved njene nadaljne uporabe, kar pomeni, da bo ob takšni sankciji neposredno ogroženo naše življenje. Mnogi možnosti priklopa na javno vodovodno omrežje namreč nimamo, lastnih vodnih virov pa ne bomo smeli več uporabljati.
Navedba določb Ustave, ki naj bi bile kršene z izpodbijanim zakonom ali navedba določb Ustave oziroma zakonov, ki naj bi bile kršene z izpodbijanim podzakonskim predpisom oziroma predpisom lokalne skupnosti:
2. člen (Slovenija je pravna in socialna država), 14. člen (enakost pred zakonom), 17. člen (nedotakljivost človekovega življenja), 34. člen (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti).
Navedba razlogov, zaradi katerih naj bi bil izpodbijani predpis v neskladju z Ustavo ali zakonom:
Iz 2. člena Ustave (Slovenije je pravna in socialna država) izhaja vrsta nepisanih ustavnih načel, ki so se oblikovala skozi prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Mednje sodi tudi načelo o prepovedi čezmernega posega države oz. načelo sorazmernosti. Zakon o vodah, ki ureja upravljanje z vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišči močno krši omenjeno načelo. Zakon namreč določa, da je voda, kljub temu, da je javno dobro, plačljiva. Država si je torej legalno prilastila javno dobro in vodo razglasila za za prodajni produkt oziroma dobrino, s katero edino ona lahko razpolaga. Povsem jasno je, da je v času, ko svet pestijo raznorazne ekološke katastrofe in vse večje pomanjkanje pitne vode, potrebna celovita in celostna ureditev razpolaganja s pitno vodo. Vendar to še vedno ni podlaga, ki bi državi dala pravico, da si vodo prilasti in njeno uporabo prične zaračunavati.
Država (vlada) je dolžna skrbeti za čistost slovenskih voda in povsem dopustno in logično je, da s koncesijami omeji in določi pogoje uporabe in porabe vode v pridobitniške namene, gospodarskim subjektom, ki s pomočjo vode ustvarjajo dodano vrednost in dobiček. Zaračunavanje vode fizičnim osebam, ki vodo potrebujejo za lastno oskrbo s pitno vodo (za življenje), pa je povsem brez vsakega legitimnega cilja.
Zato vlada sme določiti le omejitve porabe vode v primeru pomanjkanja, sme zaračunati opravljeno storitev transporta vode od izvira do porabnika preko javnega komunalnega omrežja, ne sme pa ne država ne koncesionar (privatnik ali multinacionalka), na katerega vlada preloži dolžnost upravljanja z vodo, računati ali omejiti vode za osebno rabo (niti tistim, ki so priključeni na javno vodovodno omrežje in še manj tistim, ki se oskrbujejo iz lastnih vodnih virov, niti mimoidočemu popotniku).
Takšna intervencija države ne zasleduje legitimnega cilja države po zaščiti vodnih virov in vodnega ozemlja, niti ne ščiti svojega ljudstva, temveč ustvarja monopolni položaj države (koncesionarjev) nad vso vodo na slovenskem ozemlju. Plačilo dovoljenja za uporabo vode za osebno rabo je zato nov prikriti davek, s katerim bo država polnila svoj proračun in krpala proračunski primanjkljaj, kar je v nasprotju z načelom demokratične države..
Pri vsem tem zakon posega v pravico enakosti pred zakonom (14.člen URS), saj obvezno pridobitev vodnega dovoljenja nalaga le fizičnim osebam, ki imajo lastne vodne vire, medtem ko tisti, ki so priključeni na javni vodovod takšnega dovoljenja ne potrebujejo. Kjub temu, da država v zasebna vodna zajetja ni vložila nikakršnih sredstev od njihovih lastnikov sedaj zahteva, da si pridobijo koncesijo za uporabo vode iz lastnega omrežja. Prebivalci, ki se napajajo iz lastnih vodnih virov so zato zakonsko diskriminirani, saj morajo za uporabo vode plačati vodno pravico, medtem ko porabniki priključeni na vodno omrežje plačujejo le uslugo dobave vode.
Sankcije, ki jih določa Zakon o vodah v primeru kršitve, pomenijo med drugim tudi preprečitev njene uporabe (1.toč. 1.odst. 175. člen). Če upoštevamo dejstvo, da so predvsem odmaknjeni in hriboviti zaselki, ki so pogosto težko dostopni in ljudje stari in revni, odvisni samo od svojih zalog pitne vode, lahko kaj hitro pridemo do zaključka, da je posredna posledica takšnega prekrška izvensodna smrtna obsodba. Ob opuštevanju dejstva, da je voda za življenje osnovnega pomena, njena preprečitev uporabe, pomeni namreč gotovo smrt. To je povsem v nasprotju s 17. členom Ustave, ki varuje nedotakljivost človeškega življenja in prepoveduje smrtno kazen. Takšna sankcija je tudi povsem v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (6. protokol) ter Splošno deklaracijo človekovih pravic (3. člen).
Zakon o vodah na podlagi vsega povedanega krši tudi pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, kot izvora človekovih pravic. Svobodna demokratična družba temelji namreč na pojmovanju, da ima človek svojo lastno vrednost in da sta svoboda in enakost trajni temeljni vrednosti državne enotnosti. Temeljna ustavna ureditev, ki je povezana z vrednotami, je zato tista, ki predstavlja nasprotje totalitarne države, ki kot izključna oblast monopolne politične elite odklanja človekovo dostojanstvo, njegove osebnostne pravice, varnost, svobodo in enakost. Z Zakonom o vodah država žal uzakonja ravno slednje. Prepoved uporabe vode pomeni prepoved pravice do življenja in s tem najhujšo kršitev pravice do osebnega dostojanstva in pravice do osebne in socialne varnosti. Ustavno sodišče je v eni izmed svojih odločb OdlUS II, 113, U-I-66/93, Ur. l. 1/94 zavzelo stališče, da gre za kršitev pravice do osebnega dostojanstva in pravice do socialne varnosti, če bi bil obsojencu, razen obveznega prihranka, za izvršbo odvzet prav ves denar; tudi obsojencu je treba pustiti »neki znesek, s katerim lahko prosto razpolaga za zadovoljevanje tistih svojih potreb, katerih zadovoljevanje mu omogoča človeka vredno življenje«.
Če je torej obsojencu potrebno pustiti denar, s katerim bo lahko zadovoljeval svoje potrebe, ki mu omogočajo človeka vredno življenje, se samo po sebi postavlja vprašanje, kako je mogoče zakonsko odreči pravico do uporabe vode in s tem posledično pravico do življenja nasploh? Denar namreč ni nujno potrebno sredstvo za življenje, pa vendar je njegov popoln odvzem poseg v pravico do osebnega dostojanstva in socialne varnosti. Odvzem pravice do uporabe vode za lastno uporabo, brez katere sleherni prebivalec Zemlje ne more preživeti več kot 72 ur, je zato na podlagi omenjene odločbe US popolnoma neustavno.
Podpisani smo zavestni dejstva, da je voda življensko pomembna tekočina in poleg kisika najpomembnejši pogoj za življenje vsega živega na našem planetu nasploh. Kot taka je, kot kisik, zato lahko le last vseh, ne more in ne sme biti v nikogaršni izključni pristojnosti. Voda je, kot zrak, javno skupno dobro in ne more, kot zrak, pod nobenimi pogoji postati lastnina niti posameznika, niti kakega kluba, niti kake stranke, niti države, niti multinacionalke. In še manj prodajni produkt. Zato predlagamo, da se v Ustavo RS ali v Zakon o vodah RS jasno zapiše, neglede na to, kako imajo 'ustoličeno' drugje po svetu, da je v Sloveniji država lahko le skrbnica vodnega dobra, ne pa lastnica, saj je voda skupno dobro, ki je javno dobro, dostopno vsem ljudem, živalim in rastlinam. In voda, dež ne more postati lastnina od nikogar oziroma je od vseh.
In predlagamo, da se zakonsko določi, da imajo prvo besedo pri odločanju o lokalni vodi, pred posameznikom, državo in koncesionarji, v Sloveniji, lokalne skupnosti.
Na podlagi 39. člena Zakona o ustavnem sodišču pobudniki vlagamo tudi zahtevo za začasno zadržanje izvajanja izpodbijanih določb Zakona o vodah, saj že iz prej podane obrazložitve jasno izhaja, da bi za pobudnike nastale težko popravljive škodljive posledice.
Nafto je človeštvu naftni lobi že ukradel ‘zase’, pa čeprav je nafta dobrobit vsega človeštva; 
