Hindujski Indijci so ustvarili prelepo prispodobo, s katero opisujejo odnos med Bogom in njegovim stvarstvom. Pravijo, da Bog 'pleše' svoje stvarstvo: On je plesalec, stvarstvo je ples. Ples ni isto kot plesalec, a brez njega ne more obstajati. Če bi se ti zahotelo, plesa ne moreš vzeti domov, lepo spravljenega v škatli. V trenutku, ko se plesalec ustavi, tudi plesa ni več.
Človek v svojem iskanju Boga preveč razmišlja, mozga in govori. Celo, ko gleda ta ples, ki mu pravimo stvarstvo, ves čas nekaj premišljuje, govori (sebi in drugim), mozga, analizira, filozofira. Besede, besede, besede. Hrup, hrup, hrup.
Molči in glej ples. Samo glej: zvezdo, cvetlico, veneč list, ptico, kamen…, katerikoli del plesa. Glej. Poslušaj. Poduhaj. Dotakni se. Poskusi. In lahko upaš, da ne bo dolgo, ko boš zagledal Njega – Plesalca!
Učenec se je nenehno pritoževal svojemu učitelju zena:
»Prikrivaš mi zadnjo skrivnost zena.«
In ni hotel verjeti, ko je učitelj to zanikal.
Učitelj ga je nekega dne peljal na sprehod čez griče. Ko sta hodila, sta zaslišala, da je zapela ptica.
»Si slišal peti ptico?« je vprašal učitelj.
»Sem,« je odgovoril učenec.
»No, zdaj veš, da ti nisem ničesar prikril.«
»Vem,« je rekel učenec.
Če bi zares slišal peti ptico, če bi zares videl drevo…, bi vedel – onkraj besed in pojmov.
Kaj praviš? Da si slišal peti na ducate ptičev in videl na stotine dreves? Toda – ali si videl drevo ali napisni listek? Ko pogledaš drevo in vidiš drevo, drevesa v resnici ne vidiš. Ko pa pogledaš drevo in vidiš čudež -, šele tedaj zares vidiš drevo!
Ali se ti je srce kdaj napolnilo z nemim čudenjem, ko si slišal ptičjo pesem?
Hindujski Indijci so ustvarili prelepo prispodobo, s katero opisujejo odnos med Bogom in njegovim stvarstvom. Pravijo, da Bog 'pleše' svoje stvarstvo: On je plesalec, stvarstvo je ples. Ples ni isto kot plesalec, a brez njega ne more obstajati. Če bi se ti zahotelo, plesa ne moreš vzeti domov, lepo spravljenega v škatli. V trenutku, ko se plesalec ustavi, tudi plesa ni več.
