|
||||||
|
|||||||
Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost
ženske, ki Jaz sem XIV. (1. del)
Sanj se že dva tedna ne spominjam, kar vedno vzamem kot pomembno opozorilo nepovezanosti s seboj: moj vrat je popolnoma zablokiran, čisto trd. Angel Mihael pravi, da se je petega maja nihalo ustavilo v skrajnem položaju, kar pomeni, da si bomo ljudje lahko malo spočili. Zemljo je zalil drug val opolnomočenja, je čas, ko se nam pridružuje Merlija.
Merlija je energija brezpogojne ljubezni in sočutja, ki smo jo v časih naših nižjih vibracij najlažje sprejeli v vlogi učitelja. Iz zgodovine in svetih besedil vemo, kako smo se do njih obnašali. Čeprav Merlijinih sporočil nismo bili pripravljeni sprejeti, je vsakič, ko se je pojavila, posejala semena brezpogojne ljubezni in sočutja. Zdaj k nam prvič prihaja kot enakopravna - ljudje začenjamo živeti partnerstvo z najvišjo svetlobo. Njeno sporočilo je še, da nihče ni močen zaradi sebe. Združevanje in sodelovanje generira moč. Z vračanjem ženske energije na Zemljo, se vračamo v polno naravno moč, ta energija bo Zemljo naredila celo. K temu doprinaša vsaka misel, ki vstopi v srce. Uravnovešanje srca in glave ( Svaha 1) bo odpiralo vrata Merliji.
Moj vrat je še vedno popolnoma trd, ne morem napisat pisma Stevu. Ponoči sem se zbudila in z namenom, da preobrazim blokado v vratu, uro in pol glasno pela mantre. Bog, kako sem pela. Po kakšni uri sem že celo dobro pela… Malo boljše je bilo, samo malo boljše. So stvari, ki jih imamo za izraziti in so stvari, ki jih imamo za odpeti in zapeti. In enega ne moremo (vedno) mešati z drugim.
Moja ameriška izkušnja nad vsemi pričakovanji dobrodejno vpliva na očeta. Njegov oče je šel v Ameriko na začetku stoletja, kar mojega očeta skoz po malem žgečka. Vesel, zadovoljen in pomlajen je, da vsi strmimo. Ni vse to, kar je videti, pravijo angeli. Tale moja "ameriška naveza" ima globje korenine. Človeške povezave s predniki so tesnejše, kot se zavedamo…
Znašla sem se v razočaranju, ki ga spet in spet izbiram na svoji duhovni poti. (Najvišjo) svetlobo ponujam ljudem okrog mene, pa jo ne začutijo. O Svaha 1-4 govorim na delavnicah, a čutim, da se od ljudi odbija. Zdravljenje prihodnosti je, očitno sem pričakovala preveč. Odigrala sem Igro preobrazbe, da vidim, kje sem. Presenetila me je teža izziva, v katerem sem se znašla po prihodu domov. Tako zelo sem se veselila novega začetka. Vrata se bodo na široko odprla, sem čutila, in končno bom vstopila v novo, v svetlo, in si v njem spočila. Ja, vrata so se odprla in potem nazaj na preozko priprla, da ne morem skozi. Žalostna sem…S čim si to delam? Na kakšen način se sabotiram?
Mihaelova meditacija me je spravila v solze…
Nekateri bi še vedno radi odšli. Če se za to odločite, vas bomo pričakali slavnostno zaradi barv, ki jih nosite. Vendar preden to res storite - začnite živeti angela na Zemlji.
Delite moč ljudem okrog sebe, najprej tistim, ki so vam izziv…
Ves večer sem jokala. Podoživela sem žalost zaradi izziva, povezanega z zdravljenjem Svetlobe višjega hrama. Naslednje jutro sem spet jokala, ne spominjam se več zakaj. Takele žalosti še nisem čutila v življenju. Thomas je razlagal, da žalost spremlja vsako izgubo na različnih ravneh, tudi, ko zamenjamo službo, ko se odseli prijateljica, ko zapustimo dom. Ker žalosti dostikrat ne prepoznamo, se nalaga. Žalost terja, da jo zavestno podelamo, saj sicer pride ven ob navidezni malenkosti. Takrat čutimo preveč žalosti, saj na dan pride tista od prej. Žalost je vedno povezana s spremembo in očisti naš odnos z njo. Faze žalovanja so lahko zanikanje, jeza in obtoževanje in z njimi seveda ne moremo v srce. Tolažila sem se z dosti čokolade.
Naprej se grem svojo igrico. Verjetno je bolj igra, saj mi je telo začelo zadrževati vodo. Intuicija se je potuhnila. Ničesar ne dobim z ravni, ki me najbolj hrani, odrezala sem se. Stvari mi padajo iz rok, noter v meni se dogaja…Nisem še odpisala Stevu. Zdravljenje Svaha ljubim. Ne znam opisati milosti, v kateri sem, ko delam Svaha 1-4. Vsak, ki malo čuti, je deležen vpliva seanse, samo ko jo gleda. Z največjim darilom svetlobe v naročju še nikoli nisem tako nihala v zaupanju in veri, še nikoli se nisem tako premetavala v občutku izgubljenosti in v dvomu.
* * * * *
Določila sem dva dneva za uvodno delavnico v Svaha 1-4. Kasneje sem pri prebiranju Peggyjinega gradiva ugotovila, da to, kar sem se namenila ljudem predati na teh delavnicah, po njeno ni dovoljeno vključiti v uvodno predavanje. Glasno sem se zarežala. Še zavedam se ne, ko skačem ven iz okvirov, ven iz prepovedi drugih. Kar naenkrat sem se dosti boljše počutila.
Imela sem predstavitev Svaha 1-4 v Opatiji. Ta delavnica mi je bila darilo v mojem spoznanju, da za učenje te tehnike še ni čas. Večine od dvanajstih udeležencev angelska energija v treh urah ni potegnila in vmes so navajeni jesti. Nemirni so bili, šepetali so in se presedali. Za delavnico so se takoj prijavili trije. Samo za tri pa na Hrvaško ne grem več. Ne bom več dajala biserov pod ceno… Je pač prezgodaj. Božji otrok sem in dobra sem v tem, kar delam, sem prebrala v knjigi na polici. Res iz srca sem se vsem zahvalila, ko sem jim povedala, da je bila delavnica pomembno darilo meni. Domov sem se peljala globoko mirna. Delo bo tako kot vedno steklo v božjem času.
* * * * *
Spim po kake štiri ure. Počutim se prenošeno s sedmerčki, za katere vem, da bodo prelepi in komaj čakam, da jih bomo vsi občudovali. Pa še roditi ne morem. Ni še čas, čeprav tišči. Kaj naj spustim, da ne bo tiščalo? Zbudila sem se v temi v eni tistih energij, ki bi jih rada takoj preobrazila, pa vem, da se bom za to morala precej potruditi. Sanje, s katerimi sem se zbudila, so ustrezale tej energiji.
Nekdo me pelje k vitrini z velikimi na videz kuhanimi kosi mesa. To meso v resnici ni dobro, mi je pojasnjeno in prikimam, saj je bilo očitno - samo kugle kuhanega mesa brez začimb, prilog. Potem se znajdem pred ogromno živo žabo enake barve kuhanega mesa. Bila je mirna na pladnju in očitno je bilo, da so od nje rezali tiste kose mesa - barva žabe in kosov mesa je bila ista, siva. Kazala mi je hrbet in ko sem jo s kuhalnico rahlo dregnila v zadek, je malce premaknila glavo in mišici na spodnjem delu hrbta sta se zganili. Moj Bog, kdaj bodo pa žival ubili, če že režejo od nje, sem zgrožena pomislila…
Podobnost z mano je zgolj naključna…
Dihala bom Kristusovo zavest oz. Kwan Yin in zaspala še za kakšno uro, sem se odločila. Meditacija ni bila tista moja, nikakor ne. Po slabi uri se je začelo daniti in tudi zaspati nisem mogla. Kmalu po sedmi uri sem šla na sprehod. Mati Zemlja vedno premakne mojo vibracijo, povrne mi ravnotežje. Zahvalila sem se ji za štiri marjetke, ki sem jim cufala cvetne liste (grozno, ja).
Ljuba Mati Zemlja, žalostna sem. Ne zaupam svojemu vodenju, počutim se kot otrok, pomagaj mi, prosim.
| pisanje knjige | zdaj, kasneje, počakaj | zdaj |
| Svaha 1-4 | -> | počakaj |
| komunikacija z angeli | -> | kasneje |
| Mihael, Svaha, druga energija | -> | Svaha |
Zamišljena in z vsakim korakom bolj olajšana sem se vračala domov.
* * * * *
V oblačnem vremenu sem šla v mesto in to v belih hlačah in belih usnjenih čevljih. Med kapljami sem pritekla do uredništva revije, kjer sem urednici ponudila izkušnjo Svaha 1-4 in jo prosila za reklamo. Vsako moje srečanje z njo je precejšen izziv zame. Tokrat sem mirno stala pred njo z vročino na prsih, ko me je zavrnila, tako kot ona to zna. V nalivu sem pritekla nazaj do avtobusne postaje. Stisnila sem se k vratom knjigarne, ki je imela kot nalašč inventuro, tako da sem morala ostati pred vrati. Opazovala sem smer vetra, ki je vodil naliv mimo mene. Hvala, hvala, sem pomislila in naliv je zavil proti meni. Ne me zezat, sem pomislila. Če sem že zamočila tole jutro, ne pomeni, da moram biti vsa mokra. Ej…! Stisnila sem se ob steklena vrata in stopila na prste, še čevljev si nisem mogla sezuti in zavihati hlačnic, tako je lilo. Dobro situacijo sem si ustvarila, ni kaj. Kaj pa rinem k tisti ženski…
Od kod le jemljem energijo, če sem tista siva žaba, od katere se reže?
Kaj še lahko naredim, da se potlačim?
Je še kje kdo, ki me lahko zviška pogleda?
Kljub dežju, mi je bilo na cesti prijetno. Kljub odnosom, v katerih se postavljam v podrejeni položaj, se med ljudmi tako dobro počutim, kot že dolgo ne. Se bom že naučila...
Po nalivu sem v rahlem dežju ostala v vlažnih čevljih. Kaj sem se naučila zadnje pol ure? Ne bom se izogibala temu, kar imam za narest; napisala bom pismo Stevu in Peggy. Od nekod se je pojavila starejša ženska in se postavila tik zraven mene.
Tudi če ne kupiš knjige, je zanimivo videti, kaj je novega, je rekla s pogledom, usmerjenim v tla.
No, to je pa že pripomba z namenom, sem pomislila.
Ne da bi me pogledala, je začela govoriti o avtorici knjige Ne in Amen!, ki sem jo ujela na TV v Rožni dolini. Preostra je, je menila gospa. Ko so stvari za povedati, jih lahko povemo tudi na lep način, je začela in do konca svojega 15-minutnega monologa gledala v tla. Ne da bi jo jaz karkoli vprašala, mi je povedala avtoričin življenjepis, bistvo predavanja, na katerega nisem imela časa iti, in povzetke iz časopisja. Izvedela sem dosti, bistvo, zaradi katerega sva se srečali, pa na začetku.
Ko so stvari za povedati, jih lahko povemo tudi na lep način!
Imam prav?, me je pogledala samo enkrat izza debelih očal, odgovora pa tako ali tako ni pričakovala. Potem se je poslovila, češ da gre na postajo na drugo stran Stritarjeve, saj je k meni prišla samo vedrit. Po mojem sva bili na celi ulici brez dežnika samo midve. Gledala sem za njo in nisem jo videla priti na drugo stran ceste. Verjamem, da se je med tistimi dežniki po nekaj korakih dematerializirala.
* * * * *
Dala sem si veliko darilo, dovolila sem, da se je napisalo pismo Peggy in Stevu.
… Zakaj nejasnosti nismo uredili na licu mesta? Vsaj štirinajst dni sta vedela, da sem iz Slovenije… Vse skupaj zveni kot izsiljevanje… Čutim se potisnjeno v kot, čutim se diskriminirano… Bistveni cilj EMF bt seanse je omogočiti notranji modrosti stranke, da zasije ven. Predlagam, da uporabljamo modrost in zdrav razum za najvišje dobro in v skladu z razdelilnim sistemom za ljubezen, kar naj bi EMF bila. Naš trenuten odnos zadeva pravico, integriteto in diplomacijo. Nisem diplomat in, če tole je diplomacija, jo jaz ne izbiram…
* * * * *
Z očetom sva skočila v Savinjsko dolino in tako prijetno se še nisva imela. V času ko sem pustila službo, si je enkrat do dvakrat na leto zaželel, da ga peljam v domače kraje. Na teh izletih sva se v zadnjih sedmih letih na nov način zbližala. Nikoli ne vem kam bova šla, samo peljem, kamor želi. Za razliko od mene, ki rada režem preteklost, je oče vanjo močno vpet in to v partizanska leta. V zadnjih sedmih letih sva obiskovala z njegovimi spomini povezane kraje in začelo se je dogajati, da je tu in tam povedal kaj iz svoje mladosti. Tu in tam sva se znašla tudi pred kakšno cerkvijo, enkrat pred veliko romarsko cerkvijo v Novi Štifti, kjer mi je opisoval dogajanja iz svojega otroštva. Drugič spet me je presenetil z zgodbo o svojem očetu, ki je umrl, ko sem bila stara 6 let.
Medtem ko so vojaki na ruski fronti umirali od mraza, se je moj ded zaobljubil, da bo dal enega od štirih sinov za župnika, če bo preživel. Za to so kasneje v otroštvu določili mojega očeta. Dovolj resno breme, ker se nisi za to odločil, sem pomisilila. Pa še iz tako verne družine izhaja. Vojna se je začela, ko je bil moj oče v gimnaziji. Proti koncu vojne je organiziral prevoz mladoletnikov iz enega v drugo taborišče, kjer so bili njihovi starši. Tam se je srečal s svojim očetom, ki ga je obveze, da mora postati župnik, odvezal !?!
Informacija je bila zame bolj pomembna, kot je slutil moj oče. Prinesla mi je odgovor. Zagotovila je velik velik mir mojemu takratnemu prevpraševanju mojega odnosa z Bogom. Ne samo spoznala - izkusila sem, da je z mojo duhovno potjo vse natanko tako, kot naj bi bilo.
* * * * *
V šesti stopnji Žive vere sem, ki jo zaznamuje Jakob kot duhovni bojevnik, tega pa pogum, moč in strategija. Za Jakoba je značilen strasteško neugoden položaj mlajšega brata. To je tudi faza, v kateri se novo pridobljena notranja svoboda lahko pokaže kot zunanja omejitev. Izkusiš lahko občutke, da si v pasti, doživiš lahko poslovni neuspeh, temno mentalno stanje. Namen te faze je preseči strah in svoj vzorec kompulzivnosti.
Vsako jutro si naredim eno od zdravljenj Svaha, sicer pa se težko osredotočam. Če bi lahko izbirala, bi se samo sprehajala v Kristusovi zavesti in dihala angele. Že kakšen teden ne jem čokolade, kljub temu pa so mi disicplina, red in odgovornost v tem obdobju poseben izziv.
* * * * *
Prelagala sem knjige in tu in tam kakšno odprla. Kakšna slava je to, če jo dosežeš na račun drugega? sem prebrala in šla zbrisat praktično vse pismo Peggy in Stevu s prejšnjih strani. Napisala sem jima poldrugo stran moje resnice, ni pa namen, da se z njo baham na temle mestu. Res sem nekje prebrala, da pisanje je maščevanje. Ne, v to res ne grem. Potem sem se najedla čokolade.
Zvečer sem izbrala resnico. Devet mesecev že mučim svoje očiščeno in ozdravljeno telo. Kje sem v tej fazi izdajanja sebe? Kje sem v svojem igranju z nevarno mejo? Rada bi potegnila energijo iz te igre in jo koristno uporabila. Ponoči sem se po dolgem času zbudila budna kot zajec. Tri ure sem čepela na internetu in se zjutraj zbudila s sanjami.
Začetek nekih predavanj je odložen za petnajst minut. Znajdem se v knjigarni, ki se razširi v ženski oddelek blagovnice. Potem z neko žensko pomerjam krasna velika poletna klobuka z velikimi krajci. Poskusim tistega, ki ima na notranji strani vložek iz blaga, ki se prime glave. Ker precej piha, lovim ta klobuk.
Klobuk ustreza kroni, simbolizira suverenost. In pihalo je… Nositi klobuk pomeni prevzeti odgovornost..
Zbudim se z jasnim spominom na urednika na Radiu Študent (kot študentka sem tam tri leta napovedovala), ki je letos umrl za rakom. Pazite nanjo, je v sanjah rekel moji družbi.
Na jutranjem sprehodu sem v vlogi majhnega otroka vprašala: Kaj pa zdaj, Mati Zemlja? Pomagaj mi skrbeti za moje telo, za vozilo moje duše, ki si mi ga dala, pa z njim tako grdo ravnam.
Hvala, Mati Zemlja. Hvala za moja stabilnost in mir, ko mi pri vsakem koraku po hrbtenici ven potiskaš vse, kar to ni. Pomagaj mi skrbeti zase na način, ki bo podpiral najvišjo svetlobo v meni. Odločam se služiti ti, o tem ni dvoma. V milosti. Ne izbiram več težkih nalog za dobre študente. Hvala, ker mi pomagaš. In tako je.
Spomnila sem se novice iz jutranjega dela, da bo British Airways samo še do jeseni letela iz Brnika v London. Do doma sem bila že odločena, da grem spet k Turoffu.
Po vrnitvi iz sprehoda sem med pošto našla kuverto z glavo Zore, državni program zdravstvenih preventivnih pregledov za žene. V letu dni sem že dvakrat dobila to pošto in zdaj… Na kuverti sem zagledala tuj naslov. Prosila sem za resnico in tu je opozorilo, tu je odgovor. Dala mi ga je tudi marjetka, ki sem ji na sprehodu trgala cvetne listke - rak, ni, meja, rak, ni, meja… Prišla je meja. Je še kakšna meja razen tiste, ki jo živim že eno leto…?
Rak je ali pa ni, bi rekla večina. Jaz vem, da obstaja tudi meja in ne izbiram jo več. Odločam se za dokončen prehod. Vedno sem bila mojster zaključkov, zakaj mi je tale tako težek?
Kaj počnem? Bi res rada prestopila? Si res želim umreti?
Nobene razlike ni med samomorom in počasnim ubijanjem, nobene. Poleg tega zdaj res razumem ljudi, ki "ne morejo", ki ne izberejo. Razumem tiste, ki se ne odločijo, ki se sabotirajo in izdajajo. Svojo izkušnjo imam. Vsakemu zasvojencu lahko pogledam v oči in rečem: Vem, bila sem tam. Razumela in sprejela bom, ko mi bo prvi človek rekel: Ne morem.
Ne želiš, rečejo ta pametni zdravilci, samo odloči se. Jaz tega nikoli nisem rekla, samo zviška sem gledala ljudi, ki niso mogli shoditi svoje volje. Jaz sem do nekaj let nazaj vse v življenju lahko. Zdaj ugotavljam, da za "ne morem" (včasih) obstaja več. Ni vse to, kar je videti, pravijo angeli Mihaelu Tomažu. Tudi za mojim Ne morem! je nekaj več. Nekaj je noter globoko dol, prav v celicah, kar drži in ne spusti. Nekaj mora biti, kar me tako drži nazaj. In vsem ta pametnim želim, da bi se do te možnosti odprli preden dobijo svojo neprijetno lekcijo, ki jih bo o tem prepričala. Tako kot je mene.
Človeka na poti v najvišjo svetlobo trdno zagrabi karkoli in obenem vse, kar se je do zdaj samo hecalo z njim. Če to ne bi bilo tako, bi bili ljudje, ki so v duhovnosti po 15, 20, 25 let že izpolnjeni, uravnovešeni, vsem nam za zgled v vsakem svojem izrazu, ne samo v besedah. Bili bi v svoji najvišji in najboljši energiji, ki bi nas spremenila samo, če bi stali ob njih. Tako pa smo vsi skupaj na zadnji stopnici, tik pred, skoraj že v .Tokrat gre za res in je čas. Nekaj v nas pa nam ne da in ugotovila bom, kaj to je. Najprej bom to ugotovila zase in potem bom pomagala drugim.
V resnici me niti ne zanima kaj to noter je, ampak predvsem, kako naj to preobrazim. Zanima me, kako lahko svojo senco preobrazim v nekaj, kar bo nahranilo mojo svetlobo, v tisto, kar mi bo pomagalo ustvariti nebesa na Zemlji zame. V milosti, ki je. V blagoslovih, ki so stvar izbire. Verjamem in zaupam, da me najvišja svetloba, Svaha, angeli, Zemlja, energije enosti in ljubezni Boga vodijo po bližnjicah. Če bi bila še kakšna lažja pot, bi mi jo pokazali. Saj sem vendar takoj po diagnozi rekla: Dajva, Bog, ampak hitro!
Čez skoraj pol leta sem potočila solzice nad potrditvijo, ki sem jo dobila pri angelu Tobiasu (www.crimsoncircle.com) . Ljudje se ponovno povezujemo z nečim v svoji jedrni energiji in to, kar izkušamo, nam pomaga speljati potrebne spremembe v življenju. Čeprav bi en del nas rad Domov, instinktivno poznamo višji namen in ta je, da nadaljujemo z delom na Zemlji. Glavno delo pa je sprejetje človeškega dela sebe, ki edino pripelje do sprejetja božanskega sebe.
Tobias pravi, da ljudje zanikamo in obenem sovražimo svoje človeške akcije. Nekateri skušamo doseči neko višje stanje, da se nam ne bi bilo treba ukvarjati s s vojimi človeškimi dejanji ali s svojim človeškim telesom. Razlog za to je naš spomin na prehod v Zemljino dvojnost, ki za vsakega človeka pomeni občutek ločitve in izgubo zaupanja, ki jo potem skuša zapolniti na različne načine. Za to gre v času nove svetlobe. Ne gre za prejšnja življenja in ne za to življenje. Za izviren izziv gre - zaupati sebi.
V fizičnem telesu nosimo krivdo in izkušnje bolečine, izzivov in obsojanj iz prejšnjih in iz tega življenja.
Obtožujemo se za šibkosti staršev, pa zato, da svojih bližnjih nismo mogli podpirati na njihov način.
Čutimo se krive za vse slabe misli do ljudi, ki naj bi jih po vrednotah družbe, v kateri živimo, spoštovali in sprejemali.
Čutimo se krive, ker nismo mogli biti boljši do prijatelja, ko smo se skrivali in izolirali, ne pa naprej predajali svoje svetlobe, ki jo je ta začutil v nas.
Čutimo se krive, ker nismo mogli drugemu pomagati preseči njegovih občutkov nevrednosti.
Čutimo se krive, ker nismo mobli biti boljši otrok, starš, partner.
V vsaki celici nosimo občutke krivde in nevrednosti, ko se v kateremkoli stiku z Bogom že, ne čutimo prerojene, pomlajene, ker ne čutimo strasti in ne moremo dvigniti rok v Aleluji!
Zanikamo svoj človeški jaz, zanikamo celo, da si kot človek želimo vstajenje. Vstajenje pa najprej terja soočenje s svojo človeško naravo, s svojo Marijo Magdaleno.
Koristen angelski recept je star že nekaj let: Spusti! Osvobodi se (stare) sebe!
Čas je, da spustimo, kar smo mislili, da (ni)smo. Spustimo svoja stara prepričanja in krivdo in bolečino. Samo izkušanje človeške Marije Magdalene je pot do izkušnje Marije Magdalene Boginje. Velja pa še: Takoj ko se človek za to preobrazbo odloči, se bodo pojavile situacije, ki ga bodo skušale. Vlekle ga bodo v obsojanje sebe, v krivdo in sram. V vsem tem izziv ostaja isti - sprejeti sebe.
Leto 2000 je in v postopku sprejemanja sebe so nam na razpolago darila univerzuma:
mir, svobodna volja, kokreacija, nevtralni implant, kozmična mreža oz. zdravljenje Svaha 1-4.
Nismo jih vajeni in učimo se jih uporabljati. Z zemeljskimi tehničnimi stvarmi sem bila vedno nerodna, z duhovnimi orodji in pripomočki pa imam veselje. Tu je moja strast in naučila se jih bom učinkovito uporabljati. Prišla bom čez svoje omejitve in noter v najvišjo svetlobo. Vztrajala bom; samo vztrajnost človeku pomaga uspeti. Kaj je bolj običajnega od neuspešnih talentiranih ljudi, neizpolnjenih genijev, nezadovoljnih ljudi z magisteriji in doktorati. Samo zavezanost in vztrajnost duši ne samo omogočata, ampak zagotavljata resničen uspeh. Res se kobacam in zvijam ujeta v mreži, tako kot še nikoli v življenju. Ampak naučila se bom lekcije in prišla bom ven. Bog mi je priča, bi rekla v kakšnem prejšnjem življenju. Zdaj pa pravim: Amen! In tako bo. Zato, ker sem vredna prav taka, kot sem. Ker jaz, kljub svojim sencam sem svetloba, tako izbiram. Če to ne bi veljalo, mi življenje, ki je Bog, ne bi dalo toliko možnosti.
Sanjam, da sem avto pustila na levem pasu ceste pri gimnaziji Ledina. Jezna sem bila, ko sem ugotovila, da ga ni več tam, kjer sem ga pustila. Saj si vedela, da tam ne smeš parkirat, mi je rekla znanka…
Zaradi sanj sem na poti v Ankaran, ford ka v Rožni dolini zamenjala z desetletnim unčijem (fiat uno). Poleg tega nisem šla na afriške plese, ki so prav blizu mesta, kjer mi je v sanjah izginil avto. Vse od Logatca do Postojne je tik za mojim odbijačem vozil mlajši moški z audijem. Tik pred Postojno je izginil, jaz pa sem zmanjšala hitrost. Ženski iz Divače, ki sta s sladoledom častili lansko leto, bom tokrat jaz povabila na sladoled, sem se odločila. Nisem hitro vozila in tudi ne vem koliko, ker števec kilometrov na unčku ne dela. Ampak policaj je že vedel. Pri omejitvi 50 km skozi Postojno sem peljala 64 km na uro. Meni se ni zdelo hitro. Kazen 15000 me je presenetila, pa mi je ljubezniv policaj pokazal lestvico.
Do 63 km na uro plačaš 5000 sit, nad 63 km pa 15000 sit.
Zajela sem sapo… Halo??? Angeli! Zakaj je pa to treba? Dobro, prevzemam odgovornost za svoje početje, ampak kilometer čez mejo…
Mejo! Meja! Višjo kazen bom plačala, ker sem šla čisto malo čez mejo! Mirno sem stala in policaj se mi je skoraj opravičeval. Meja! Bi bil sladoled z ženskama tisto čez mejo? Razumem.
Nehaj se igrati z mejami, Bernarda!, sporoča univerzum.
* * * * *
V odgovoru iz Amerike sta podpisana Peggy in Steve, čeprav je v besedah izrazita Stevova energija. Bistvo precej nerodnega pisanja je, da vztraja na prevodu učbenikov in posledičnem naročanju teh slovenskih knjig iz Amerike.
Ljuba preprostost, Bog. Tole je pa res primer porodnih krčev! Potem sem postala žalostna. In zjutraj sem bila žalostna še bolj. Čeprav razočaranje ne obstaja v duhovnem svetu, me je glava spravila v lep proces. Ameriška izkušnja se je končno začela prizemljevati. Spet sem vzela svoj duhovni aspirin - v naslednjih tednih sem ure in ure dihala odpuščanje in ljubezen Boga. Med Boštjanovo masažo sem zajokala. Zgleda, da sem si zaželela spet nekoga idealizirati in našla sem Peggy. Pred devetimi, desetimi leti sem na oltar postavila enega za drugim nekaj "duhovnih" ljudi. Življenje mi je hitro razgrnilo moje iluzije in zelo kmalu sem se naučila, da smo vsi samo ljudje. Pri Peggy sem spet zgrmela noter. Samo človek drugega človeka postavi na oltar in samo isti človek ga tudi sname. In takrat boli.
Sanjam, da se zvečer z unčijem na hitro odpravim v Zagreb k Zoranu. Vogal stran od njegove hiše zapeljem čez kovinski šrtleč klanček in počita dve gumi hkrati. Nisem sigurnna, če je tudi tretja prazna, pa si jih ogledujem. Ugotovim, da je avto fuč, najbolje bo, da ga pustim kar tukaj. Kakšno naključje, da so v bližini zelo ljubeznivi Slovenci. Gre kdo od vas domov? jih vprašam. Avto bi tukaj pustila in rada bi šla domov. Zelo so ljubeznivi, vendar nihče ne gre domov. Ker se večeri, stopim do Zorana in vprašam, če lahko pri njemu prespim. Mlajši fantje se odpravljajo v mesto, jaz pa ostanem mirna, češ, bom že jutri vedela, kako in kaj. Naslednji dan v avtomobilski delavnici gledamo unčija, ki čepi na počenih gumah. Kar pustila ga bom tu, se spet odločim. Mlajši mehanik me preprečuje - ne, dober je še, poštimali ga bomo. Presenečena mu verjamem in se strinjam. Pa ga poštimajmo, odločim in postanem dobre volje.
Bi- ne bi? Bi -ne bi? Nisem vedela, da je tako resno… Izbira ostati na Zemlji ali oditi.
Bernarda, vse celice smo Bog in nismo drugačne od Boga. Zahvaljujemo se za nevtralni implant super nevtralizirajočih lastnosti, ki preobražajo ostanke karmičnih imprintov, povezanih z željo oditi Domov. Z namenom, da služimo Zemlji. In tako je.
* * * * *
Parim ljudem sem podarila seanso Svaha 1-4 in se naučila, naj tega ne delam. Enako sta mi pokazala primera, ko sem Svaho ponudila v zameno za drugo storitev. Kot takojšen izhod v sili (takojšen mir in ravnotežje) obstaja deset do petnajstminutna mini seansa Svaha, ki jo narediš na stolu sedečemu človeku. Tudi to ljudi ni prevzelo.
Razočaranjem nad tem, da moja okolica, razen parih izjem, ne čuti svetlobe, ki jo čutim in vem jaz, je že mimo. Tu in tam Svaho kdo čuti, vendar jo ne izbira za naprej. Ni še čas. In, roko na srce…! V temle procesiranju okrog Steva nisem ravno zgled entuzijazma, srca in zavezanosti tej tehniki zdravljenja, ne glede na to, kako meni paše. Dobivam samo to, kar oddajam.
* * * * *
Z Nušo sva postopali po mestu in po nevihti je obema odleglo, saj že par tednov obe loviva ravnotežje. Kako imam dovolj svojega duhovnega dela, tega stalnega odločanja in izbiranja ravnotežja in miru! Vsak dan nekajkrat izbiram sprejemanje in dobro voljo Boga. Za eno samo garanje gre. Res so moje sanje največje, moja vizija sebe Najvišja in Najboljša, pa vendar…
Kje je tukaj življenje v sedanjem trenutku? Kje sta tukaj igra in zabava?
Po sedemkrat v polovici dneva se zavem svoje megle, nejasnosti brez razloga, stalno vračajočega se nerazpoloženja… Vsakič znova se ustavim in izberem ravnotežje, mir, sprejemanje. In ko se res najbolj najbolj šlampasto počutim, zaslišim Mihaela:
Potrpežljiva bodi s seboj. Opazujemo vas in vas razumemo. Kar čutiš, ni vedno tvoje. Za globje in splošne spremembe vibracij gre, za energijske spremembe Zemlje. Vse to čutiš. Lepo ti gre, ljubica, samo zaupaj.
Ta trenutek spet izražam namen za spremembo energij v mojem polju, za nov začetek.
Ampak, angeli, pustimo za nekaj časa nebesa na Zemlji. Samo normalno bi se spet rada počutila…
* * * * *
Hojla, angeli, danes imam 47 let. Ste za klepet, energije enosti in ljubezni Boga?
Čutim očitajočo energijo ali si domišljam? Menda ne zato, ker je pol enih zjutraj? Ja, nabasala sem telo s čokolado, piškoti, sladoledom, celo z vinom. Zakaj me to zabava? Ugotovila sem, kako zelo učinkovite so Svahe 1-4 tudi teoretično, kako učinkoviti so posamezni elementi te tehnike. Izjemen vir meditacij so, poskušanja in soustvarjanja, res se lahko igram s tem dragocenim darilom. Ponoči se je pojavila bolečina v dojki, ki je trajala. Vstala sem in sedla v svetišče. Z menoj je bil Svaha, moja resna prisotnost. Osredotoči se in bolečino, ki je energija v kriku na pomoč, lahko preobraziš v nekaj minutah.
V enem vdihu, ja, vem. Vendar to še ni razlog, da samodestruktivnost povečam na 500%.
Mirna resnost.
Kako pa naj drugače ugotovim čudežno učinkovitost dihanja angelov, ki je molitev? Kako naj pridem do potrebne izkušnje?
Norica, reče del mene.
No, no… ne bodimo kritični. Pomembno, da je pogovor stekel. Saj bom nehala. Kokreiram božansko posredovanje, milost in razrešitev. Čez nekaj ur greva z Nušo na izlet v Zagreb. Je kaj, kar naj bi upoštevala?
Smeh.
Ja, razumem vas.
Zabavaj se. Igra, ljubica, igra bo rešila zadevo. Ne jemlji stvari tako resno.
Skočim na internet in izbiram krasne čestitke za rojstni dan. Kakih pet jih pošljem Nuši in štiri sebi. Kuščarje z baloni in ribe in slona. Na čestitke sebi podpišem Mihaela in Svaho.
Všeč mi je, da nama je zmanjkalo časa za katedralo. Spet imam dovolj duhovnosti in Boga za nekaj časa, sem rekla Nuši. Izbiram odmor; dovolj imam duhovnosti 26 ur na dan. Želim si spočiti od angelov in Boga, doživeti kakšen dan kot normalen človek, uloviti ravnotežje… Toliko Boga, saj to ni ravnotežje! Po dolgih letih sem nekako negotova glede Boga. Čutim energijsko praznino, povezano z vlogo angelov in vodnikov, ne sprehajam se več s Kristusovo zavestjo, ne diham več angelov. Bolj sem usmerjena na Svaha 1-4, ki pa mi ne daje tiste izpolnitve, ki vem, da mi jo obeta. Izkušnja s Stevom je naredila svoje. Potreben je čas.
Potrpežljivost je znanost o času. Za to gre, kako čas izrabiti za svoje dobro, kako biti na pravem prostoru pravi čas, kako izbrati svoje trenutke, kdaj se ugrizniti v jezik. Potrpežljivost je učenje navade bivanja in to mi ni lahko. Zadevna sprememba se je začela že pred odhodom v Ameriko, tam pa se je vse na novo zmešalo in ni se še prečistilo. Ne čutim tiste sigurnosti, ki sem jo navajena, tistih tal pod nogami, ki sem jih imela prej.
Prav prijateljstvo z Mihaelom, to druženje s Svaho, ta težko pridobljeni stik z Bogom so mi edini dali tako pomembno varnost in stabilnost. Dnevno druženje z njimi je moje veselje in moje delo. Občutek zaupanja in vedenja, da je vse natanko tako, kot naj bi bilo, tudi v mesecih nihanj in premikov vibracij, je moja plača. Imela sem največjo gotovost v najmanj gotovih razmerah, sem razlagala Nuši. Živela sem čudež. In zdaj tega nimam več. Nimam tiste zame edino pomembne stabilnosti, tistega občutka sebe. Ne vem, kaj bo iz tega nastalo, ampak prav zdaj ni prijetno.
Pred šestim obiskom pri Zoranu nisem prosila kaj posebnega. Ti že veš, Kristus, samo ti res veš, kako sem se v resnici zapacala… Rada bi ven!
Zoran je delal na timusu, ki je eden ključnih energijskih centrov tudi v zdravljenju Svaha. V trenutku me je objela milost; intenzivno mehko, prodorno in nepričakovano. V solzah mi je v trenutku postalo jasno.
Hvala, hvala; razumem. Monolog Nuši je bil moja molitev in odgovor je tukaj. Ja, vem. Hvala še enkrat. Bom, ja. Ne bom več izstopila, ne. Je še kaj, kar naj bi vedela? Razumem, hvala. Samo, da si tu. Ne, ne bom se več obračala proč. Ne več. Hvala, ja.
Tokrat sva bila bolj pri miru in glavo mi je obračalo rahlo v levo in dol. Zoran je delal še na vratu, na čelu in na glavi. Samo da sem spet v stiku s seboj, s Teboj v meni. Kako dobro to de. Spet sem doma. Vstopila sem v mir in tam ostala. Ista energija je z menoj zdaj, ko pišem.
* * * * *
Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (23. del)
www.bernardaprava.cjb.net
tel. 041 559 041
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040815123230858
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
