Sonce je dobilo krila,
v zraku valovijo žarki
in zlat pajčolan kiti nebo.
V zemlji je ohlajena luč
in skoz ptico vzdrhti trenutek.
V žari spi pepel.
Ko se težkih sanj naužije
dušeč sivino v sebi
klije in klije
drobni trs,
ki se po prsti razrašča.
V staro pustolovščino
je uprl pogled.
Se prižiga v predsrčju ogenj,
žveči plamen rožo
in pije mlačen dež.
Iz drobcev prahu
tke življenje
za določen čas.
Seme v zatisnujenih očeh
skali sedlo razuma
in skoz odprtine kože
se v gube razraste.
Bog ustvarja
vezenino za zvonenje,
ki ji posodi življenje.
Razgrne ji pota
hoje in duha,
veselje in breme obenem,
sobane polne govorice,
zakon lepotnih pojavov
s cvetličnimi venci
in obrise podob
v vrtincih zelenega
skoz repate okončine
in kosti z obrežji tkiva,
kapelo duše sredi templja
s perutmi davnega spomina.
Kleše in kleše v alabaster lica,
vteleša zarjo v dih peruti.
Gnete telo.
Zakonitost moči
v makove cvetove požene,
da vzbrstijo.
S plavutmi zaplava
in začuti vonj življenja,
namig razkošne svetlobe,
čez pripeke z osončij naključja,
ki ga ljubim, uživam in častim.
Nastaja človek,
v podaljšku jutra vesolja.
Orinil je samotni čoln
skoz zavetišče ljubezni,
v skrivnost in čudež življenja.
Sonce je dobilo krila,
