Američani so odvrgli 6. 8. 1945 na Hirošimo bombo,
ki je imela štiri in pol tone urana.
Imela je energijo 20 kiloton.
Pri ničelni točki 5 tisoč stopinj so ljudje izpareli.
Umrlo je 85 tisoč prebivalcev, kasneje jih je
podleglo ranam in radioaktivnemu žarčenju še 20 tisoč.
Dan je tedaj odpovedal obisk ob svoji uri.
Zgodi se lahko, da tudi jaz ne bom mogla več vstati
in da tudi ti ne boš mogel ponovno vstati
in slediti vrtincem sanj zatisnjenih oči,
razpršen med steklene robove razsevkov
v nakopičenem prahu pod silosom molka.
Do tistega strašnega dne sem mislila,
da skrivnost dneva nikoli in nikjer ne zamuja.
Brez razločka sem sodila svet po vesolju.
V globini in jasnini dna božje urejenosti
in preiskujočem ogledovanju telesnih sorazmerij
sem videla zlatarja kako s presenetljivo
natančnostjo izrezuje in oblikuje zelen list.
Nikoli nisem pomislila na zmedo in napake
stvarstva v razodevanju lepote.
In vendar, nepričakovano in nevede
sem se znašla sama, oddaljena v temni ledini
čudnih skrivalnic človeškega srca -
nekoč črna luknja velikega v malem,
bohotna samohvala stvarstva in samoprevara,
dejanje omike in zagrinjalo na razpotju razuma,
nemoč v igrah ponorelih oddaljenih rok.
Tako je, kot da nisem, in vendar sem. Obstajam.
Zaostajam za lastnim spoznanjem.
Hodim, se ustavim in hitim pred teboj.
Kaj si, človeška skrivnost?
Si mar vnovično bivanje pastirske pameti,
si mar zarotilna moč predrazumu,
si mar skrita bolečina dekle med belo drobnico,
si mar podarjenost živalske lahkomiselnosti,
otežena še z vračanjem potešitve rajnkih?
Kdo smo med čredami Adamovih sinov
na robu zdrka med brazgotine obrobij?
Smo mar mešanica prahu in svetlobe,
smo zrak,
................ smo strast,
........................... smo krivda,
smo plačilo otroškega veselja,
smo bolečina med žarčenjem in opeklino,
.............. smo lupina duha,
................................ smo rdeča pošast?
Nad gozdno pahljačo in vijugami rek
v daljavah predočevane preteklosti
pod povodnjo ugaša stenj oljenike -
dejanje presežnosti v popačeno zmedo.
Nad izparino rdeče mušnice si umivajo oči
z zabodenimi harpunami vesti v svojih hrbtih
in odlikovanji v posranih greznicah.
Ukrivljena ogrodja železa
in razmetani kupi prekrižanih kosti,
vrnjenih v pepel prapepela, kot je učil Bog,
ne da izrjoveli svetu svoje glasove,
ne da bi zaječali v svoji omedlevici,
ne da bi hropeli v svoji zadušitvi,
so tleča znamenja moje in tvoje vesti.
Stopnjevani žarki svetlobe v temi dneva
samogibno vdirajo v obraz in mozeg,
po ožilju krožijo podobe stoletij.
V posmehljivost pod preprogo odrinjenih dejanj,
nastaja tišina, ki uči, nenehno uči,
se izrojeva v moč, ki ustvarja in ubija,
dviga navzgor in upogiba navzdol.
Tovarne se ne zavedajo svoje nepomembnosti.
Novi Mesije spet jahajo konje in ljudi.
Hlapec jaha, dokler žival ne crkne -
tiranija slug s ponorelimi nasmehi
ima plesniv gobec in stolico po ricinusu.
Otrplost v sivo izjedkani lupini je očitna.
Blef za triptihom spregledaš pozneje,
ko se povabljeni na svatovanje pred oltarjem
ob suitah oprstenelih godcev,
opijanjeni, spodtikajo ob trupla.
Tedaj očistijo Avgijev hlev.
Groza tistih dni je sicer potlakovana.
In vendar, se vse obnavlja
z zagonskim vzmetom ponovitve.
Žalogigre na svetovnem prizorišču.
Oskrbujejo nas z vestmi,
ki pridejo do živega tkiva.
Naročnina TV in vojna imata svojo ceno.
Vpijemo: Nehajte razjarjeni prašiči,
vrnite se v svoje trojanske hleve.
Najeti plačanci sredi enklav
krotijo sprte strani in izumljajo mir.
Bratje se urijo za krvnike, za klanje,
...............................................za zakol.
Hirošima! Si ogenj, si mrak, okameneli zrak?
Čez razsvetljeni pramen si zagledana v noč,
gradiš obzidje in puščaš male odprtine.
Ko se preseliš z vso svojo arhivsko pritljago
na vsemirski disk, z novim svetovnim vladarjem
in dognanim genetskim inženiringom izpopolnitev,
boš tam daleč pripovedovala davne zgodbe,
sedeča na prestolu v tradicionalnem kimonu.
Tedaj ne boš dovolila obiskov na svojem dvoru,
kot je privolil azteški vladar Mentezuma.
Bala se boš Corteza, da uniči
plavajoče vrtove in tvoje kraljestvo.
Dokler bo iztekalo jalovo seme iz vulkanov
čez cvetove razmočene in razorane deviškosti,
čez sledi priliznjenega rokovanja na Balkanu
in miselne igre, zapisane v črvivih projektih,
opazuj od daleč in od nikogar nič ne pričakuj,
ker nihče ni pripravljen ničesar storiti.
Rada se pogovarjam s tabo.
Tedaj razmišljam o tebi in sebi
in tudi o tistih, ki jih še ni.
Sicer pa tudi ti to občutiš!
Sedim pred televizijskim ekranom.
Pred srhljivimi fotomontažami tvojih podob
sem obstala in kikiriki mi je obtičal v grlu.
Zgrabim svojo lasuljo in glas vpije v meni:
Bog te bo razpustil, pretočil in ustekleničil.
Pordečen strup ti sili iz telesa in tekočina
se bo precedila med gnojenjem.
Tedaj spregovori vampir: "Ne razumeš mojih poti.
Spijem življenje in nato se ustavim.
Kri teče, ko plavž zagori in škrtajo zobje.
Nad glavo zavihra klukasti križ kakor orkan
in ognjeni šlem zatiska glave in tesni."
Primerjam gobasto gilijotino sredi neba
in najostrejše rezilo vseh bojnih mečev in naprav.
Tedaj se spomnim svojih preteklih življenj
in se zavem, da je to zadnje najtežje.
Njegova podoba je kamen zvoka,
zagorelo je sonce, naskoparjen je mraz
in dlaka na roki se mi ježi.
Tolažim se. Vsaka žival odsluži svoj konec.
Vsi so umrli ob isti uri in na isti način.
Nenadoma, brez joka in trpljenja.
V bolečini se sprehajajo v zaporedju
le večerne sence iz preteklosti -
ena sem, druga tja, breztelesne v drsenju.
Zagledam tudi sončno nebo
............... s simboliko nedotakljive
......................... telesno nevtralne beline
................................... nad bivališči angelov.
Strašen oblak se je dvignil neverjetno visoko.
Pod nasilno vrvjo nekega obešenca,
kljub lažnim obetom o njegi starosti
in lažnim pričevanjem o pomiritvi vesti
striptizet v rezervatu neobraščenih opic,
opažam fizikalni svetlobni signal,
nedojemljivo valovanje luči metalnega izvora,
v vzgibih neopredeljenega začetka ali konca,
opozorilo iz oddaljene hladne črte,
kakor se kaže izžejanost v lokavosti
in lakomnost zemlje v pobesnitvi neurja
neke nepredvidljive jesenske naključnosti
z upogibanjem dreves s plodovi k tlom.
Prst zagrebe zmajevo seme prazačetka
in zasvinčenje je vse globlje in globlje,
brez ust, brez ušes in oči, pa vseeno kali.
"Vendar ne sedaj," si govorim,
če upoštevam svoj rodovnik in prejšnja umiranja.
Imam otroke in otroke otrok.
....................Ne dvomin, imate jih tudi vi
.................................. in imajo jih tudi oni.
"Nadenite norcem verige", vpijem.
Ne iščimo nekontaminiran svet z novim začetkom,
če sploh obstajajo alternative z začetki.
Tu, na Zemlji je moj in vaš dom.
Imamo priložnost in kronajmo svetlobo
s pobešenim trebuhom in pogledom na zemljo.
Z mlekom naj prekrije svoje izsušeno telo,
jokaje nad vami in svojimi otroki.
Jokam in tudi oni jokajo.
Vmes pa Greenpeace pri Brent Sparu
in Muruoroa.
Francija je medtem prestopila rob!
Čez Rubikon prestopajo tudi drugi.
Prestopanje je odnos mene do tebe
in tebe do mene.;
odnos bele barve do rumene
in rumene do bele.
Prestopanje postaja toleranca,
zbujanje instinktov iz otrplosti,
besednjak pravšnjosti čez grafite,
splahutavanje krilatih harpij
v vnovični razpršitvi uničujoče snovnosti.
Mnogo je ogorelih obrazov s tresočimi glasovi.
Po Črnobilu še sadje ne more zmladiti,
žariščne substance lajšajo muke spočetja.
Vohamo duh po zažganem mesu, ki ga nosi veter;
zaznavamo obrise in slike gorečih stvari
in slišimo lajež psov svojih gospodarjev.
Slutimo neuslišane molitve rib.
Mnogo nas je zaskrbljenih obličij.
Slutimo drvenje čred skozi savane,
nemir vetra in vsiljene stiske dreves.
Elipsa drvi po ožlebljenem utoru
črnosivih lit iz jeklarn
in ptica s popotnim zrnom v kljunu
neugnano žgoli svojo pesem.
Z robatimi rokodelskimi prsti
si natikajo pripomočke stvari
na zobata kolesa za uglaševanje moči.
Na vzmeteh brezkrvnih izrastkov roke
medlo sije sonce in ogreva gumbe,
ki se rokujejo z neizogibno silo.
V stalni pripravljenosti so kremplji
in golatavo žareče žrelo strupenega izdiha.
Mavrični bojevnik ena, dva, tri ........ tisoč
na brezšumnem drsenju neke zvezde,
kjer vedno več proizvajamo,
kjer vedno več kupujemo,
kjer vedno več uničujemo.
Slišim klice:
Potopite jih v morje, zlomite jih s silo!
Omajajte jim vero!
Ladja pluje. Z njo kljubovanje
hirošimski glasni in uničujoči svetlobi
nad prelomljenimi lestvami med nebom in zemljo.
Bomba odvržena na Hirošimo je imela
štiri in pol tone urana.
Imela je energijo dvajset kiloton.
Pri ničelni točki pet tisoč stopinj
so ljudje izpareli.
V hirošimskem parku piše:
"Naj vse duše tu mirno počivajo;
zlo se ne bo ponovilo."
Nekoč res pride smrt,
vendar bodi prizanesljiva meni in tebi.
Američani so odvrgli 6. 8. 1945 na Hirošimo bombo, 
