Zadnjič mi je znanec zaupal svoj pogled glede človeka in je dejal, da ima vsak del telesa svoj namen. Tako roke, noge, tako glava in srce. Malo sem se zamislila in nisem vedela, ali bi se strinjala s takim pogledom ali ne. Začela sem razmišljati o srcu in njegovi vlogi. Kakšno ima, koliko si upam uporabljati srce, saj je to najbolj krhko in boleče, če se izpostavi in rani.
Res, srce služi, ne samo fizičnemu vzdrževanju telesa ampak tudi zato, da ga poslušamo, uporabljamo in dajemo. Če je čisto, zakaj bi ga skrivali in se bali biti ranljivi. Nič nas ne more raniti, če delamo v dobri veri, poštenosti in ljubezni. Sami se ranimo, če svoje mehkobe, ranljivosti ne pokažemo in se predamo človeku, kot otrok, s celim srcem. Ne sme biti polovičarstva, kaj šele manipulacije in niti najmanjšega delčka samokoristi.
Prava ljubezen je tista, ki da vse, ki je sposobna dati vse, vsega sebe, brez premišljevanja in dvoma o tem, da bi bila pa morda ranjena ali zavrnjena.
To sem jaz, upam si biti jaz in moja ljubezen, ki jo dam, ne zahteva nič, le množi se, tudi če je ne dobim nazaj. Vonj, okus, otip, spomin, vse je minljivo, ljubezen ne mine in govori, ko je človek tiho in ne, ko govori. Vsak človek je angel z eno porutjo in išče drugo perut, s katero bo poletel v višave ljubezni, v neskončne razsežnosti in dimenzije in zato jo mora dati, da jo drugi lahko sprejme. Ne pa čakati, da bosta oba poletela na eni peruti.
Če je resnična ljubezen, brezpogojna, ne boli ampak razume. Traja tudi, če nista dva skupaj, ali če nikoli več ne bosta. Traja in obstaja, in je ni nič manj, čeprav jo lahko razdajam.
Zdaj razumem kakšna je naloga srca, ki jo mora opraviti v življenju človeka - ljubezen sprejeti, če mu je poklonjena in jo brezpogojno dati, če nekoga ljubi.
