Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040723132600467

Smrt nas ubije le enkrat, strah mnogokrat torek, 3. avgust 2004 @ 06:26 CEST Uporabnik: Blaz O strahu je bilo napisanega že veliko, predstavljenih je bilo kar nekaj idej, kako se s strahom učinkovito spoprijeti, ta pa vseeno iz dneva v dan še vedno ubija naše življenje. Če bi v celoti ozavestili vse negativne strani strahu, bi se že zdavnaj naučili učinkovito ravnati z njim. Časi, ko je strah pomagal človeku preživeti, so že zdavnaj mimo. Ljudem namreč ni več potrebno bežati pred plenilci za svoje življenje, do situacije boj ali beg, ki je tesno povezana s stahom, pride mogoče le še v kakšni vaški gostilni, ko je bilo izpraznjenih preveč »glažkov«, jabolka spora pa si vpleteni ne želijo razdeliti. Strah torej očitnih pozitivnih plati v večini situacij nima, upoštevajoč dejstvo, da je v vsakem slabem tudi kanček dobrega. Dobre strani strahu se pokažejo, ko znamo učinkovito ravnati z njim. Da pa bi lahko našteli vse negativne strani, bi porabili kar nekaj papirja, saj iz strahu izhajajo tako ljubosumje, kot netolerantnost, vojne in še desetine drugih negativnih stvari. Velika ironija je to, da nas je strah celo soočiti se s strahom in pogledati resnici v oči ter si priznati, da strah nima prav nobene pozitivne strani, in da se je potrebno naučiti uspešno ravnati z njim. V osnovi se problem pojavi že zato, ker imamo ljudje malo pomešane pojme, kaj je strah in besede v povezavi z njim. Pogum recimo ni odsotnost strahu, ampak je obvladovanje strahu. Kdor trdi, da ga ni strah ničesar, ni pogumen, ampak prikriva resnico. Pogumen je tisti, ki se uspešno sooči s svojim strahom in ko je ta nepridiprav prisoten, ga spretno obvladuje. Tako z vsakim obvladovanjem strah postane manjši in manjši. Še večja napaka je ta, da smo ljudje prepričani, da je nasprotje strahu pogum, kar pa nikakor ni res. Nasprotje strahu je mogočna ljubezen. Torej človek lahko deluje le s strahom ali z ljubeznijo. Izbira je vaša, posledice več kot očitne. Zagotovo se je že vsakemu od nas zgodilo, da je globoko v sebi začutil, da je resnično pomembno v določeni situaciji nekaj narediti, mogoče narediti prvi korak, prevzeti pobudo ali kaj podobnega, intuicija ni dala miru, notranji glas nam je narekoval kaj je potrebno narediti, a strah je bil preprosto premočan in je ubil del našega življenja. Veliki mislec Nietzsche je rekel, da »kar ne ubije krepi«, vendar nas taka situacija ni okrepila, ker smo v taki situaciji dejansko bili ubiti. Zamujena priložnost pa se redkokdaj vrne. Vendar pa življenje vedno deluje v naš prid in ker imamo na srečo možnost sami sprejemati odločitve v zvezi s svojim življenjem, se lahko v vsakem trenutku odločimo, da neprijetne zvoke strahu v našem srcu preglasi mogočna simfonija ljubezni. Če delujemo s popolno ljubeznijo, če se v nas prebudijo čustva radosti in veselja, je soočenje s strahom mnogo lažje. Torej potrebno se je znebiti določenih vzorcev v naših možganih, ki v nas zbudijo strah. To pa lahko naredimo le tako, da se soočimo sami s seboj in začnemo delovati z ljubeznijo. Vsakič, ko strah obvladujemo, je vzorec v naši podzavesti šibkejši, mi pa postajamo pravi mojstri obvladovanja strahu. Takrat nas ta nadloga neha ubijati, notranje razjedanje se konča, mi pa lahko svobodno zaživimo. To je trenutek, ko strah postane naš prijatelj in nas ne ubija več, vendar nas le še varuje pred brezglavim ravnanjem, zaletavanjem z glavo skozi zid, popolnim ekstremizmom in podobno. Takrat se šele pokažejo pozitivne lastnosti strahu. Ko se uspešno soočimo z njim ta nepridiprav začne delovati v naš prid in postane življenjsko pomemben prijatelj. Pred kratkim me je strah ponovno popolnoma ubil, pa čeprav sem prebral že veliko literature o tem. Samo branje brez udejanjenja ideje v lastnem življenju pa je bolj ali manj zapravljaje časa. Zaradi strahu nisem ohranil stikov s človekom, za katerega sem prepričan, da je eden tistih, ki ga je življene poslalo, da me nekaj nauči. Če se bova še srečala je vprašanje, verjetno pa je bil namen lekcije ta, da sem tokrat resnično spoznal, kako te strah lahko ubije. Zato sem se odločil, da mu počasi pogledam v oči in ga povabim na soočenje. Prepričan sem, da je čas, ko se vsi, ki nas strah dan za dnem ubija vprašamo in si iskreno odgovorimo na vprašanje, kaj vse bi počel, če me ne bi bilo strah? Ta idejaje zelo lepo prikazana v knjigi J. Spencer: Kje je moj sir? Za zaključek bi rad povzel, da naj ljubezen zaživi v naših srcih, strah pa naj postane naš prijatelj. Komentarji (2) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog