Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (17. del)

četrtek, 29. julij 2004 @ 06:45 CEST

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem X. (1. del)

Po vrnitvi s Hvara se še bolj zbujam ponoči. Kakšno uro diham angele in potem še enkrat zaspim, največkrat najslajši spanec. Nekatere noči so se odvile v prave dogodivščine. V Ankaranu sem se ponoči najedla in potem nekaj ur brala, nič kolikokrat pa diham ali pišem v jutranjih urah, zaspim pa ob sedmih zjutraj, tudi za uro do dve. Ležem v mojem svetišču, pokrijem se s šali in odejami, položim glavo in že sem drugje. Dostikrat se zbudim, preden se mi vsa energija vrne v moje ljubo telo. Samo mirno ležim, se zahvaljujem in opazujem, kako vibriram, ko se usklajuje, kar se ima za uskladit. Enostavno sem začela živeti svoje cikle življenja, hranjenja in spanja in uživam v njih. Za naključne ritme gre, za take, ki pašejo telesu in so svoboda. Za moje ritme gre. Veselo jih živim, brez presenečenja in slabega občutka. Na začetku sem spremljala, ob katerih urah se zbujam in se ubadala z energijo ustreznih meridianov, zdaj pa me ura ne zanima več. Boš spalo popoldan, dopoldan, ponoči ali zvečer, telo? Prav. Malo pred polnočjo, več zjutraj in pol ure popoldan? Meni je prav. Telo želi svoje, duhovne ravni svoje in jaz sledim. Nočno dihanje angelov je nekaj drugega, tako kot nočno plavanje ali pisanje ponoči. Noč res ima svojo moč. Prisotnost je izjemna, glava jasna in kratek spanec res krepčilen.

Jutro po angelski delavnici v Divači sem se zbudila ob 5 uri in se odločila, da bom kar vstala. Ko sem ugotovila, da je ura zaradi spremembe letnega časa šele štiri, sem sedla za mizo in v pol ure je nastala vsebina moje nove delavnice - delavnice Žive vere. Nekaj mesecev sem že čutila, da v meni nastaja nekaj novega in zdaj to čutim v vsaki celici.

Do delavnic Komuniciranja in druženja z angeli nisem čutila prave strasti. Večini ljudem glava še tako nagaja, da se do odgovorov, ki v njihovi energiji so, težje odprejo oz. jim ne zaupajo. Tudi delavnice o zdravljenju in prehrani sem odkljukala. Edino zdravljenje, katerega bi z veseljem posredovala ljudem, je duhovno zdravljenje, zdravljenje s prisotnostjo najvišje svetlobe. To bo zdravljenje prihodnosti, pa vidim, da zanj še tudi ni čas. Vse to ugotavljam na ravni šeste čakre, ki je resnica. Za predavanja o prehrani s svojim neravnotežjem v prehranjevanju nisem poklicana, za makrobiotika in za program (o)čiščenja telesa z izdelki Arise & Shine pa na moje precejšnje presenečenje ljudje niso pripravljeni. Vsaj nekaj tako ali drugače bolnih ljudi poznam, ki bi jim to čiščenje korenito spremenilo življenje, pa se za to ne odločijo. Še za dodatne minerale se, razen dveh prijateljic, ni nihče odločil. Vedno bolj sprejemam svobodno voljo ljudi, čeprav jo ne razumem.Tale delavnica pa bo nekaj in za "živo vero" se čutim poklicana.

Živa vera! Ali je živa ali jo pa ni.

Po kontroli na onko se je vse začelo odvijati z veliko hitrostjo. Zazvonili so telefoni, pojavile so se nove možnosti, iz nepričakovanih virov so prišle spodbudne informacije. Na začetku sem globje zajela sapo, se malo ustrašila in del mene je želel potegniti ročno. Na fizični ravni se mi je to odrazilo kot Pok! ko sem zategnila ročno v avtu. Vzmet je v resnici počila. Čutim svoje veselje in odpiranje, ki je na Hvaru še tako škripalo. Dobro se počutim v vedno bolj močnem telesu, lahko se ljudem smehljam prva in iz sebe rečem lepo besedo. Če mi pride na misel oseba, pomeditiram nanjo s svetlobo, in v dnevu mimoidočim pošiljam blagoslove.V stanovanju imam ogledalo le nad umivalnikom v kopalnici. Zalotila sem se, da se nasmehnem sebi v ogledalu, kadar grem mimo in to me zabava. Težko pa mi je pisati knjigo; ta stoji.

Z reikijem tudi pol takega veselja nisem imela kot s polaganjem rok. Taka milost je položiti dlani na telo in reči: Angel Rafael, hvala, ker me uporabljaš. Potem pa samo biti in prisluškovati dogajanju.

Te dni sem roke polagala močno bolni gimnazijki, energijsko popolnoma odrezani od nog. Zmasirala sem ji stopala, potem pa dihala Mihaela in Rafaela ter poslušala uro in pol. Na zgornjem delu telesa je tako vleklo, da sem bila kar pribita. Zadnjih nekaj let so me pri polaganju rok močno bolele pete, včasih tudi meča, tako da sem po končanem tretmaju težko premaknila nogi. Pri enih gre energija ven skozi pleksus, pri drugih pa skozi glavo ali stopala, je rekel Thomas. Vendar ni šlo za to. Težka prehodnost nog je bil moj z Zemljo povezan problem. Napetosti in celo bolečine v nogah so kazale moje neravnotežje, ki se ga nisem zavedala. Zdaj so noge prehodne, ničesar ne čutim, razen prisotnosti energij, ki uravnovešajo, ki zdravijo. Naslednji dan je bila dekletova energija skoraj uravnotežena, njeno stanje skoraj dobro, telo prehodno. Tole je pa bilo nekaj. Očitno se je dekle res odprlo do zdravljenja. Še ena obravnava in punca bo šla v šolo! Vsak dan mi je prišlo kaj drugega na misel, vsakič sem delala drugače. Bogu in angelom hvala. Drugače čutim, drugače vem in učinek je tak, kot še nikoli.

* * * * *

Mojo mamo spreminja Gary Zukav. Na zadnji poti v Krško sva kot dve branjevki klepetali o duhovnih stvareh.Tokrat sva šli že na razmišljanje v barvah in katerokoli barvo sem si zamislila, jo je ujela. Na en nov način imam rada svojo mamo. Medtem ko sem ji pri sebi vedno priznala nekatere izjemne zemeljske sposobnosti, ji zdaj odkrito izrazim spoštovanje njenega duha. Mirna je, bolj ponotranjeno živi in najini pogovori so milost in veselje. Tudi slutila nisem, da bom z njo doživljala kaj takega.

Nuša je v podobni fazi kot jaz. Zadovoljna je, zaveda se milosti in blagoslovov, ki jih dnevno izbira. Končala je s služenjem zasvojencem in začela delati s psihično motenimi. Očitno bodo do konca njene socialne šole najtežje karmične stvari za njo. Ko sva se pri njenih štirinajstih letih vračali iz Svete Gore se je glasno odločila: Rada bi podelala svoje neumnosti, da se ne bom kot odrasla bodla z njimi! Nobeni ni bilo jasno, da je bila ta njena odločitev v resnici prošnja za življenje njene duše, za nevtralni implant. Tako mlada je s polnim korakom vstopila v intenzivnost duhovnega življenja in ga vsa leta na svoj način izražala z izjemno dosti srca in poguma. Sebe od nekdaj imam za pogumno, kar zadeva srce si pa nikoli nisem delala iluzij… Tu mi je Nuša največji učitelj.

Oče pa… Vedno je stopal svojo precej posebno pot, tako posebno, da z ocenjevanjem pri njem ne bi prišel daleč. Mojega očeta lahko samo sprejmeš ali pa ne in jaz ga seveda želim sprejeti. Potem ko je zelo prisebno sprejel novico o mojem raku, je za prebavo tega dejstva potreboval kak mesec, v katerem se mi je popolnoma odtegnil. Zdaj je pozoren in ljubezniv; čutim, da je miren.

Delo imam in nekaj malega prijateljev, dosti zanimivih znancev in res dobrih ljudi poznam in angele in božanska bitja na Zemlji srečujem in doživljam. Po računalniku lahko z nekaterimi tudi komuniciram. Bogata sem in obilje izbiram tudi v prihodnje. Dobro mi je, ja. Celo srečna bi lahko bila, če ne bi imela občutka - da se mudi. Čutim, da imam še toliko stvari za postorit. Toliko delavnic je pred menoj, toliko predavanj, toliko pesmi in plesov in toliko potovanj. Čutim zanesljivost in širino bele poti pred menoj in vem, da boste energije enosti in ljubezni Boga še naprej z menoj. Mehka sem in hvaležna. Ne delam več toliko stvari zato, ker naj bi jih delala, ker bi se (morda) spodobilo. Delam in se obnašam in sem zaradi sebe.To sploh ni težko, potem ko enkrat začneš.

Nadaljujem s pisanjem, pri čemer ugotavljam, da vanj lahko vstopim iz vsakega prostora.

Kdo pravi, da moram biti srečna, resna ali mirna, ko pišem? Pišem lahko kadarkoli in karkoli. Pišem lahko vesela, razočarana ali užaloščena. Popolnega razpoloženja, situacije ali prostora za izražanje ni. Tako kot do vsega lepega v življenju, tudi do dobrega pisanja prideš skozi slabo pisanje in jaz zaupam, da bo čas tisto manj svetlo ločil od svetlega, ki bo ostalo. Pomembno je da pišem, ne da ocenjujem napisano. Zadošča občutek Mihaela, ki je z menoj.

November je in jaz sem Velika Ženska, prijateljica Boginje Sheile na Gig in partnerka Boga. Partnerstvo z Bogom je prvo in edino partnerstvo v mojem dosedanjem življenju, ki deluje. Za prijateljevanje gre, ki mi je rešilo življenje. Tudi sprava z mojo moško energijo je opravljena. Zadnje dni vsako noč sanjam ljubeznive (ljubeznive, ne ljubezenske) scene sprejemanja z moškimi v mojem življenju, tri noči zapored že. In danes sem se ponoči smeje zbudila. Zbudila sem se že z molitvijo in s pesmijo, s smehom pa še ne. Začutim lahko smeh, s katerim sem se zbudila. Zapisala sem si tri stavke sanj in ostalo pozabila. Krohotali smo se v cerkvi in to na moj račun. Zadnja dva dneva sem čutila, da me nekaj moti pod brado in ugotovila, da mi nastaja podbradek! Morda smo se smejali temu.

Načrtovala bi rada nove delavnice, posebej začetek Žive vere, pa mi Mihael ne daje odgovorov o moji prihodnosti. Mihael mi ne odgovarja več! Čas je, da ravnam iz trenutka, v katerem sem, popolnoma spontano. Čas je za moje bivanje v sedanjem trenutku. Ko postavim vprašanje v zvezi z mojimi načrti, slišim in čutim en sam ljubezniv prazen mir. In potem obvezen oddaljen smeh.

Vizualiziraj rešitev, stvari niso vedno, kar so videti. Ne omejuj Boga in pričakuj naključja!
To si bom napisala na zid z velikimi črkami!

Zjutraj z Bogom in angeli redno kokreiram dan. Ta teden sem se razsvetlila in iz stalnega kokreiranja dneva ljubezni in veselja prešla na dan obilja in blagostanja na vseh ravneh. Moja zamisel obilja in blagostanja je prizemljitev duhovnih darov, veselo delo in zaslužek. Prva zima v obdobju ko človek preide na makrobiotiko, je najbolj mrzla. Lansko leto sem izpraznila omare in večino stvari odnesla na Reko. Pred dvema dnevoma sem si v pogovoru z angeli glasno zaželela puli rumene barve. V bližnjem Intersparu sem se navajena zaleteti do oddelka s sadjem in zelenjavo, zadnje čase se zadržim pri posodi in včasih sem visela okrog polic z mlečnimi izdelki. Včeraj sem skočila po novoletni papir in male svečke, ko sem se nenamerno znašla pred kupom pulijev. Kupila sem mehek rumen bombažen puli z izvezeno črko "b". Ko sem se po pranju prepričala o njegovi kvaliteti sem za prvi zasluženi denar skočila še po dva. Isti dan je padel sneg.

Za menoj so tri delavnice. Ljubi Bog, kako rada delam. Če kaj ljubim na tem svetu, ljubim svoje delo. Zavezana sem mu, predana, blagoslovljena z njim in v milosti se sončnim vsak trenutek mojega dela. Tudi roke sem polagala in to zelo učinkovito. Energije so izjemne, prisotnost intenzivna in jaz hvaležna. Kaj bi rad Mihael, da vem? Vodite me, Rafael in druge energije zdravljenja Boga. Delajte skozme, uporabite me.

Dnevi drvijo in na trenutke se ustrašim, ker čutim, kot da me ni. To nisem stara jaz - vse je drugače. Nobene kontrole, nič načrtovanja, samo proces. Dogajanje, ki je delo, izmenjava energij na avtobusu, pri delu ali s tistimi, ki so mi bližje. Bivam v milosti. Ko sem se en dan zavedla, da v naglici jem, medtem ko pomivam posodo, sem takoj sedla. Alarm! Tega ne želim. Če sem se kaj naučila, sem se naučila mirno in počasi zvečiti.

Prelepo je, ker je zapadlo dosti snega. V večerni temi sem šla na dolg sprehod po bližnjih poljih, kjer sem v zamolklosti beline zasneženim drevesom zapela pesem. Pesem medveda Baluja iz Knjige o džungli sem zapela. Ko mi je v petju in pozibavanju drsel pogled po zasneženih vejah in deblih dreves, sem se zarežala - na zasneženem deblu desno od mene, je bilo jasno videti nasmejana usta, navzgor zavihan nos in eno oko. In ko sem se napela, sem prosila za odziv. Slišala sem zamolklo ljubeznivo šelestenje golih zasneženih vej. Najbolj jasna komunikacija.

Med vsemi dnevi, ko je samo snežilo, je bil sončen tisti, ko sem imela delavnico v Kočevju. Prelep dan je bil, krasna vožnja, čudežna delavnica. Devetnajstletna Mojca si je poleti pri opazovanju sončnega mrka opekla oči, ko ji je veter odpihnil zaščito s teleskopa. Mesece je vse dneve v zatemnjenem stanovanju in zdravniki so glasno podvomili, da bo lahko nadaljevala s študijem.

Pri prvem srečanju sem ji z opisom svojih izkušenj predala nekaj vere in pri drugem za krajši čas položila dlani na oči ter povedala, kako naj diha angele. Vendar sem čutila, da tega ne bo delala. Njena svobodna volja, njena izbira. Sestavni del mojih delavnic ozaveščanja so meditacije na astrološke vplive, v katerih se soočamo s svojo energijo ustreznega planeta. S tega vidika je saturnova meditacija alfa in omega možnega, uporabna prav za vse na zemeljski ravni, samo delati jo moraš. Mojca je tokrat pri saturnovi meditaciji doživela, da jo je (bog/planet) saturn posul z zlatim prahom tako, da je postala zlata, on pa se je posušil in izginil. Pet let izkušenj imam s to meditacijo in za tako doživetje ljubega saturna še nisem slišala. Večina ljudi ga podobno doživlja, že kar predvidljivo zame, ustrezno stanju te zemeljske energije v človeku. Le zakaj je saturn Mojco pozlatil?

Potem ko je sanjala o sedmih irisih v vazi, jih je naročila iz Ljubljane, ker jih niso imeli v Kočevju. Prekrasni so bili, je rekla, vsaj 14 dni naj bi obstali, je bilo rečeno, in vsak jih je pohvalil, tako so bili lepi. Čez dva dni jo je domača puščavska miška močno ugriznila v prst in jo ni spustila, medtem ko ji je kri lila iz prsta. Ker ji je miška visela na prstu, je stresala z roko, tako da je živalco odneslo v radiator. Po Mojcinih prejokanih nočnih urah in molitvi je živalca umrla. V tem izjemnem čustvovanju se je Mojca vprašala: Kaj si delam? Zakaj tako grdo ravnam s seboj? Tale ugriz in smrt, moja bolezen, tele moje oči... Vredna sem in ozdravela bom, se je odločila.

Naslednji dan so irisi oveneli (tretji dan) in ona je - zdrava.
Isti dan je šla v soncu ven in začela brati knjigo…
Mojca, hvala za darilo. In irisom, ki so tako lepo pokazali, da smo vsi eno, hvala.

* * * * *

Energija na delavnicah Osvobajanja od sebe se je spremenila. Čutim večjo intenzivnost, večje sodelovanje udeležencev. Vsi so dojeli dinamiko dogajanja, prepoznavajo prisotnost angelov in drugih oblik svetlobe. Zavedajo se vodenja, ko ozaveščamo nove vpogledev in čudeže, ki se mesečno razkrivajo v izmenjavi izkušenj. Da so čudeži obvezen stranski učinek te delavnice, vsakomur postane jasno po nekaj srečanjih. Skupina se zelo poveže, prijateljstva utrdijo ali nastanejo nova. Tako vsi še bolj zaupamo, da se bo do konca delavnice vse, kar kdo reče, zaokrožilo v natanko tisto, kar potrebujemo (vsi). Nastalo zaupanje se potem prenaša v življenje.

Dokončno sem se zavedla, da energija petih ur res teče ustrezno moji začetni glasni molitvi.Tudi ta molitev ni moja, molitev se (mi) zgodi. Povezana je z udeleženci in se tako kot vsebina delavnice razlikuje od skupine do skupine. Delavnice navadno zaključimo okrog devetih zvečer in energije imam potem ogromno vsaj do polnoči. Zato se mi po delavnici tudi ni težko vračati domov iz kateregakoli dela Slovenije.

Na delavnicah se jasnost razkrije v Gabrielovi prisotnosti in za nas potrebnem navdihu. Rafael poskrbi za potrebno zdravljenje in novo ravnotežje, Mihael pa s svetlobo čisti prehod skozi nova vrata na poti Domov. Brez Urielovega poguma in odločnosti prisotni ne bi izrazili za vse nas pomembnih stvari. Taka delavnica je ena nova podlaga, temelj za rast in dogajanje v naslednjih šitirih tednih do našega naslednjega srečanja. Ljudje se vidno spreminjajo, zavest se širi, ko kar popadajo v proces sodelovanja z univerzumom. V prevzemanju odgovornosti zase se začnejo bolj osredotočati na svoje življenje. Nobene nepotrpežljivosti ni, če se pri enem udeležencu zadržimo uro in pol od petih. Ostali ga ali jo s pozornostjo podpirajo, resno sledijo in sodelujejo, saj se vsakič izpostavi področje življenja, ki je pomembno za vse. Na dan pride raven bivanja, s katero se lahko poistovetimo. Po dveh mesecih z gotovostjo vemo, da vse izrečeno velja za vse prisotne. Božanski načrt se na delavnici razkriva z vso jasnostjo in ni ga, ki bi tega ne dojel, doživel. Ni ga, ki ga povedano ne bi spremenilo.

Kako sem bogata, počaščena in obdarovana. Obdarovana sem s pogumnimi ljudmi. Na mojih delavnicah jih res ni dosti, so pa posebni. Pogumni so in pripravljeni sprejeti resnico, ki jim jo kaže življenje. Delavnica ozaveščanja ni moja - delavnica Življenja je, ki je Bog.

* * * * *

Ko narediš nekaj drugačnega, začneš nov vzorec.

Nerazpoložena postajam - pomaga mi, če se za pet minut dobesedno postavim na glavo. Imela sem nekaj opravkov, potem sem čakala Simono, ki naj bi me obiskala, pa jo brez razlage ni bilo.Težko sem se koncentrirala na pisanje in nisem vedela, kaj bi s seboj. Taka sem že nekaj dni. Nihalo se je očitno napotilo spet na drugo stran. Zelo subtilno je, ampak se dogaja. Ne vem, kaj in v resnici me niti ne zanima. Čutim, da gre za še en premik v vibraciji. Včeraj zvečer sem še posebej iz sebe govorila Bogu in potem je bilo bolje. Taka kot sem bila, tako ali tako ne bom več. Rada pa bi se bolje počutila, rada bi čutila in živela več namena in izpolnitev v tem, kar delam. Živost je šla in naenkrat je okrog mene ena sama mlačnost. In skušnjave. Mlačnost in skušnjave pa je nevarna kombinacija. Hrana me skuša na najmanj pričakovanih mestih. Zadiši iz mirkovalovne pečice v trgovini ali se v Ankaranu pred menoj pojavi meni najljubša mamina sladica.

Poleti sem Thomasa vprašala, kaj je z mojo voljo. Zadnja leta čutim, da jo enostavno nimam dovolj, da bi premagala kakšno svojo navado, kakšen vzorec. Ko sem bila še v službi, sem voljo lahko uporabila čisto za vsako stvar in to uspešno.

Volja ni lastnost duše, je rekel, volja je stvar ega.

S tem odgovorom sem ostala nekaj mesecev in glava še danes trdi, da ga ne razume. Bolje - ne more ga živeti. Duša ljubi, dovoljuje in sprejema - ego primerja, ocenjuje in kontrolira. Le kdo od njiju potrebuje voljo?

Dnevi bežijo in že nekajkrat sem se vprašala, kako dolgo bom še dihala angele. Želim si, da bi moj dan bil meditacija, moj vsak korak, pogled in nasmeh molitev. Ponoči se še vedno zbujam, diham kakšno uro in potem zaspim. Danes ponoči sem se odločila dihanje prešpricati, pa mi ni uspelo. Premetavala sem se in dojela, da ne bom zaspala, če se ne uglasim. Krasen začetek sedme čakre: Živim v zdaj.

Sredi decembra ugotavljam, da si ne vzamem dovolj časa zase. Sprehajam se ne več, angele diham kako uro do uro in pol na dan, pa še takrat nisem prav gotova, katerega naj bi dihala. Kuho sem močno poenostavila, saj moj dan preprosto nima dovolj ur. Imam delo, imam izpolnitev v odnosih in delu in seveda zaslužek. Skačem v mesto in pozabljam, da mi to s konca, kjer živim, vzame precej časa. Zadnje dni se pri dihanju angelov na levi strani mojega polja pojavlja energija nizke vibracije in to iz mene ven. Včasih sem jo v auri poiskala in zatipala, zdaj jo začutim takoj, ko se začne pojavljati. Začutim drugačno dogajanje v svojem energijskem polju. In bistvo sem pustila za konec, kar ni moja navada. Krivda, sram, obžalovanje…? Vrata sem tej energiji seveda odprla sama in to s hrano. Če sta čokolada in sir hrana. Z velikimi količinami čokolade. Z velikimi količinami sira s plesnijo. S sladkorjem in z beljakovinami. Odprla sem ji vrata in jo pitala, tako da je postala zelo močna. Zdaj gostim najemnico, ki je s tem statusom zadovoljna in ne dela kompromisov.

Znašla sem se na Thomasovem predavanju o žalosti in žalovanju in se vprašala, kaj tu počnem. Nekaj dni za tem iz mene hodi žalost. Lahko bi rekla, da brez razloga ali pa, da jih je več. Osnova počutja je neke vrste utrujenost, zavedam se še jeze in žalosti. S temle pisanjem ta čustva oddajam, to je moj namen. Že peti dan se vrtim nad potlačeno izkušnjo, ki ji je sledila še ena, pa sem, kjer sem. Sem v prostoru, kjer se ne počutim dobro, in s temi besedami grem ven iz njega.

Pri svoji zdravnici sem dobila izvide onkologinje, ki so me neprijetno presenetili. Na izvidu srečanja z onkologinjo od 3. novembra 99 pod "zaključek" piše dobesedno:
"ca leve dojke, T2 N0 M0. Gospa odklanja standardno terapijo".

Bila sem presenečena in jezna. Strmela sem v papir, na katerem je bila laž. V mestu sem imela še par opravkov, potem pa sem se začela pripravljati na popoldansko delavnico Žive vere. Kakšen scenarij, da tako sporočilo dobim na dan, ko imam prekrasno delavnico, v kateri bomo obravnavali fazo, ki jo zaznamujeta Kajn in Abel. Z izvidom, ki zanika mojo svetlobo, moj pogum in mojo moč, z avtoritativno trditvijo, ki zanika moje novo rojstvo, sem vstopila v energijo Kajna. Ljubosumneža, ki je ubil svojega brata. Kos papirja je zapacal milost in blagoslove mojega življenja. Zavedla sem se, da se prisiljeno sprehajam iz sobe v sobo in si ponavljam: Zakaj je to napisala? Kako je mogla to napisat?

Kadar me v življenju kaj res preseneti, se zadnja leta slišim reči: Ljubi Jezus ali Ljubi Bog!
Tokrat sem korakala po stanovanju in ponavljala: Zakaj je to napisala?
In res, zakaj je gospa doktor napisala rak, če ni mogla z ničemer ugotoviti, da je to res?
Zakaj je napisala rak, če pri kontroli še predlagala ni, da bi moje zdravstveno stanje preverili?
Zakaj je napisala, da odklanjam standardno terapijo, če o njej sploh nisva govorili? Ničesar mi sploh ni omenila!!!
Zakaj je napisala rak, če jaz vem, da ga ni?
Zakaj je to napisala? Zakaj se je zlagala?
Glava mi je mlela te vrstice, kot da ne bi poznala odgovora. Ženska se je zavarovala. Smešno, da sem se poleti nekajkrat vprašala, kaj bo moji onkologinji tole pisanje. Vprašala sem se, kako bo sprejela moje ozdravljenje in, kaj bo to pomenilo zanjo osebno.
Še vedno si naivna, Bernarda…, mi je prišlo. Kot Kekec skrbiš za Pehto.
Sledil je impulz: Šla bom na tisto za telo uničevalno analizo izotopov, da bo črno na belem, da raka v meni ni! Odgovor je bila misel: Če se zdravnik zlaže v takle izvid, se lahko tudi v izvid izotopov.

In najedla sem se za darila pripravljenih božičnih čokoladic… Zakaj je to napisala? Par milky wayev… Le zakaj je to napisala? Trije twixi… Kako je mogla to napisat? Dva bountyja…
Padla sem na finto. Res, da je bila krepka, ampak bila je finta. In to moja. Finta, ki sem si jo na ravni duše sama ustvarila, zdravnica pa je uspešno odigrala svojo vlogo. Zabodla sem si iglo…

Življenje kaže, da res nismo vsi slikarji, pisatelji in kiparji, ampak slika, piše in kipari lahko vsak. In vsak od teh izrazov je zdravilo. Na delavnici pete čakre ljudem vedno zagotavljam, kako pomembno je za človeka izražanje. Ljudje marsikaj in vse vrtimo v glavi do onemoglosti (pomeni do depresije) in posledica so različni psihični in čustveni prostori. Ko se želimo ali moramo izraziti, smo pa tam. Šele ko človek začenja pisati, na dan začne prihajati (nova) jasnost. Zato pisanje je zdravilo in tudi to spoznavamo na mojih delavnicah. S pisanjem na dan pride resnica. Kaj bo človek s to jasnostjo in resnico naredil, je spet stvar svobodne volje. Jasnost lahko sprejmeš ali pa ne, lahko pa ti jo glava začne potvarjati v nedogled. Moja onkologinja je v izvid napisala največ, kar je lahko. Če bi lahko napisala resnico, si mislim, da bi jo napisala.

Zakaj je napisala, da imam raka? Ker ni znala drugače.
Zakaj ni napisala, da je dojka majhna in mehka in, da ni kaj punktirati? Ker si ni upala!
Ker je stisnila glavo med ramena in poupala, da neresnice nihče ne bo opazil.
Ker si je želela, da bo šlo mimo…
Pa ne gre!

Ne pri resnici in posebej ne, ko gre za tako pomembno stvar kot je rak ali ozdravljenje od raka. In še posebej ne pred letom 2000. Na ravni svoje svetlobe gospa doktor to ve. Samo naredila se je, da ji to ni jasno. Poskusila je. Onkolog, ki mu je namenjena taka izkušnja kot je bila najina, enostavno ni več isti. Rezanje ni potrebno ne kemoterapija ne obsevanje. Ne vedno! Zaradi njenega doživetja mene na kontrolnem pregledu je njena zavest spremenjena. Zdravnica je drugačna in nikoli več ne bo taka, kot je bila pred tem. Lahko, da želi nazaj, pa ne ve, da nazaj ne more.

Spremenjenega stanja zavesti ni mogoče zanikati.

Pokukalo bo ven v naključno izrečeni besedi, besedi na radiju, v klepetu s prijateljico, v filmu, v sanjah… Duša jo bo spominjala na novembrsko srečanje z menoj, ki jo je spremenilo, čeprav se dela, kot da ga ni bilo.
Ampak bilo je, čeprav ga je v izvid takoj zanikala. In spremenilo jo je.

Energije prihodnjih let ne bodo podpirale zanikanja, posebej ne teh vrst resnice. Tega pa gospa doktor še ne ve. Če bo vztrajala v zanikanju, se ne bo dobro počutila. Lahko, da sem bila prva v njeni praksi, ampak še bodo prišli. Ljudje se bodo vedno bolj odločali za ljubezniv način obravnave svoje bolezni, tudi raka. Vedno več ljudi se bo zavedalo, da bolezen zdravi ljudi, ne ljudje bolezen.

Seveda zdravniki so in bodo pomagali, zdravniki so in bodo potrebni. Jaz ga danes pač ne potrebujem. Zdravniki potrjeno so ljudje z močno željo svoje duše pomagati sočloveku. Samo kaj, ko lahko drug drugemu pomagamo na toliko, tudi novih načinov. In običajno ne vemo, katerega izbira svetloba v nas, se pa tega učimo. Osebnost človeka se upira in strah jo je, ko misli, da še ni pripravljena. Vendar ljudje za stik z najvišjo svetlobo v sebi nikoli nismo pripravljeni tako, kot bi želeli biti. Kjerkoli smo, lahko vstopimo. Lahko pa odlagamo in sama še najbolj vem, kako to zgleda. In ko odlagamo vodenje najvišjega v nas, se ne moremo počutit dobro.

Novega stanja zavesti ne moremo zanikati. To je duhovni zakon!

Priznam, napisane vrste so metanje peska v oči. Onkologinja me čisto nič ne zanima.

To, kar je zame pomembno, je samo moja reakcija oz. moj odgovor na izkušnjo, ki sem jo doživela z njeno pomočjo. In moja izbira je bila - čokolada. Potem sem vzela duhovni aspirin - dihala sem odpuščanje in ljubezen nase in potem nanjo. Trudila sem se več premišljevati o delavnici Žive vere. Le kaj mi bo še prinesla tale raven Kajna in Abla?

Ko sem zavijala eno darilo za rojstni dan, sem papir preveč potegnila in strgal se je. No, tole je pa resno, sem pomislila. Papir trgaš, Bernarda. Punca, vzemi si čas zase. Predihaj zdravnico! Umiri se, napiši zdravnici pismo, daj ven. Ne nosi tega izdajstva s seboj. Pa si nisem vzela potrebnega časa. Pismo ji bom napisala, ko bom zrela za to. Ko bom izkušnjo predelala tako, da ji bom lahko odgovorila iz svojega ravnotežja, iz svojega srca.

V opisanem stanju si očitno nisem prav želela novoletnega izleta na Dunaj, saj sem si budilko naravnala uro prepozno in bi zaspala odhod, če me Nuša ne bi poklicala. Decembrske izlete ljubim zaradi veselja in lučk in lepih izložb, da s tem pocrkljam malo Bernardko. Kokreirala sem dan veselja in polovico dneva sva se z Nušo res smejali. Šenbrun je veličasten, avstrijske božične stojnice najlepše možne, pa petje božičnih pesmi ob ogromni lepi smreki, okraski in prelepa kavarna. Ko sem Nušo držala za roko, sem čutila nemirno utripanje energije v njenih prstih, nekako potrzavali so ji.

Tako čudno se počutim, ampak lepo, je nekajkrat rekla Nuša in mi popoldan v veličastno okrašenem parku pred dunajsko mestno hišo takorekoč zlezla v naročje. Če ne bi zlezla, bi padla skupaj. Še eno človeško bitje, ki se je energijsko prestimuliralo, šlo čez svoje meje in se sesedlo. Tako sem potem zvečer sedela z Nušo v naročju pod ogromnimi drevesi, okrašenimi s pisanimi Dedki Mrazi, rdečimi srci, angeli, sladoledi in zvezdicami. Okrog so bili veseli ljudje, stojnice s punčem in čajem, s klobasami in sladkarijami. Božala sem hčerko, ki so ji po licih tekle solze; čutila sem, da je lahko sprejemala, kar sem tu in tam rekla.

Vse je v redu, veš. Vedno je vse natanko tako, kot je dobro za nas. Vedno. Ne skrbi, ljubica, nič hudega ni. Sama milost je, da se je zgodilo tukaj. Šli bova k homeopatu, ga je ravno moški na eni delavnici pohvalil in čas je, da si spočiješ. Čas je, da se malo ustaviš. Ne bodi tako stroga s seboj. V vsem te podpiram, res te imam rada. Nikoli ne bom vedela, kako naporno je bilo to leto zate. Ampak mimo je. Z mano je vse v redu in s teboj je vse v redu. Nikamor ti ni treba hiteti, nič postati, nič doseči. Vse je v redu, tako kot je.

Kakšne obveznosti si nalagaš? Kam bi rada prišla? Zakaj hitiš, ko se nikamor ne mudi? Vse je v redu, ne skrbi. Vse bo dobro. In enkrat na teden bom prišla k tebi in ti položila roke…

Nuša je samo kimala. Torej je bilo precej hudo.

Pismo onkologinji sem napisala presenetljivo hitro in z očitno Mihaelovo pomočjo. Preden sem začela pisat, sem skočila v trgovino in odkrila super embalažo velikih lešnikovih čokolad. Roko na srce, pojedla sem dve res veliki in težki. In napisala:

Draga gospa…
Ne želim kazati s prstom ne razlagati, moj namen v tem pisanju je - izraziti se. Izraziti svojo prizadetost nad vašim presenetljivim pismenim zaključkom o mojem kontrolnem pregledu pri vas v začetku novembra.
V vašem pisanju moji splošni zdravnici zaključujete, da imam raka na levi dojki. Ne morem napisat, da mi je napisan zaključek nerazumljiv, saj vas in vaše ravnanje razumem, ni pa to zame tako pomembno mnenje z ničemer podprto. Z ničemer! Vaše jasno mnenje o raku ni podprto z mamografijo ne s citološko punkcijo niti s čim drugim.
Tudi drugi del zaključka "Gospa odklanja standardno terapijo" dobesedno ne smiselno ne ustreza najinemu pogovoru v času mojega kontrolnega pregleda - o nobeni potrebni terapiji nisva govorili.
Še enkrat, razumem vas, s sprejemanjem vašega ravnanja pa sem imela malo težav. Po tehle napisanih vrsticah mi je lažje.
Življenje nas včasih preseneti, tudi s srečanji in dogodki, ki jih ne razumemo, pa zato niso nič manj resnični. Življenje nas tudi stalno uči in bolj, ko so nam stvari pomembne, težje so lekcije. Iniciacija težke bolezni je za menoj, je preteklost, v vaši(h) pa vam želim poguma in milosti.
Bernarda Pavko, dipl.ing, mag.oec.

Še nikoli nisem tako zavestno čutila, kaj pomeni energija, vezana na opravek, ki ga še nisi naredil. Napisala sem pismo, odleglo mi je in prišla je nova energija. Potem sem polna čokolade skočila v slano kopel in se zjokala.

Angeli, pomagajte. Kaj spet počnem? Kaj, vrabca, se grem?

* * * * *

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (18. del)


www.bernardaprava.cjb.net
tel. 041 559 041

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040720164537774