Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040720121815502

Ja, Bog torek, 27. julij 2004 @ 06:18 CEST Uporabnik: Pozitivke Bernarda Pavko Prava Angel Mihael je z mano zadnjih nekaj ur, skupaj s svojim mečem Resnice. Ponudila sem ga Ani, da si z njim očisti svoje energijsko polje, ki je danes zelo vplivan prostor. Svetloba v njeni energiji se že lep čas prebija v njen enkraten izraz, a preteklost vztraja. Stare navade, ki so stari načini mišljenja, govorjenja in delovanja. Vsaka od teh energij drži, ko se skuša obdržati. Nobene voljnosti ni v njih in nobene pripravljenosti na sodelovanje, nobene odprtosti, kaj šele sprejemanja in poslavljanja. En sam krč so stare energije in en sam krč je človek v njih. Krč, ki je strah, ki je tesnoba. Krč kot nemoč za tem, ko je panika šla. Krč, ki je stisnjena pest. Krč, ko ne moreš jokat. Krč, ko si lupina, ker si minimalno v telesu. Krč, ko želiš Domov. Počasi in ljubeznivo sukaj meč, sem ji rekla po telefonu, Mihael ti bo pomagal. Od spodnjega dela energijskega polja navzgor suči meč Resnice, počasi in brez sile, vse do gor. V iluziji si in to je v redu, samo prijetno ni. Resnica pa je Svetloba, je mir in je ravnotežje, stabilnost je. V miru boš svoje življenje drugače videla in vedela boš, kam in kako. Do takrat pa dihaj z Mihaelom, vdihni, daj... Tako stanje lahko traja ure in več, ko človeka kliče k predaji, k odpuščanju. Tudi več dni lahko kriči k spuščanju in opuščanju. Odvisno od tega, kako močno drži. In, kaj. Eni držijo kariero ali človeka, drugi telo ali denar, lahko svoja prepričanja, ki so samo stare resnice, svoj prav. V tem stanju je včasih res težko. In tu in tam zelo zelo težko. Včasih je to, čemur rečemo nepravično, ker ne vidimo večje slike. Ppripelje te v izbiro ostati ali oditi, res (za)živeti ali umreti. Spusti, sem rekla Ani. Težko ti je, ker držiš. Spusti in dovoli, spusti! Kako? Ne morem, je rekla. Kako naj spustim? Ne vem, ljuba moja, ne vem. Ne vem, kako boš ti spustila. Vem samo, da je možno in da je (višji) namen. V potencialu za svoje novo rojstvo si in za svojo osvoboditev. Pomaga, če dihaš. Samo dihaj, zavestno dihaj. Dihaj: Ja, Bog! Ja, Bog! O, kako te ljubim, Bog!, je govoril Steven Turoff pred dnevi na svojem seminarju. Ja, Bog! Ja, Bog! Iz konteksta vzete zgornje besede ali če jih res ne čutiš, so..., marsikaj. Predvsem pa individualna izkušnja, lastna posamezniku in njegovemu odnosu do Svetlobe. Odvisno od našega osebnega odnosa do boga ali Boga so zgornje besede povabilo v različen prostor. V prostor, ki je vse od odprtosti, globokega miru in hvaležnosti preko začudenja, dvoma in nemira do odločne zavrnitve in stran-s-farso-nalepke. Ker Turoffa že mnogi kar dobro poznamo, vemo, da on je zgornje besede. Vsi tisti se kopljemo v milosti, če smo zraven, ko jih podaja naprej. Ta dan so mnogi za njim ponavljali: Ja, Bog! Ja, Bog! Uau!, me je presenečeno obšlo. Presenečeno zato, ker sem na seminar prišla drugi dan, ko so prisotni njegovo ponujeno idejo že prespali, očitno osvojili in se v njej dobro počutili. Presenečeno nad vrsto potrditve, da nam Slovencem na duhovni poti res dobro gre (v kar nisem dvomila). Svetloba nas namreč zdaj tudi skozi Turoffa zelo neposredno prijemlje in nam v naročje polaga enostavne in učinkovite načine samopomoči. Samopomoči, ki je uporaba Svetlobe, uporaba Boga. Od cerkvene ponudbe boga drugačna pomoč, ki je samopomoč, in zato tako učinkovita. In Bog je vesel, ker je končno uporabljen, ker v ljudeh začenja zavestno živeti, ker je končno priznan in potrjen. Ker je terjan! Skozi dih Ja, Bog! začenja v ljudeh živeti na svoj enkraten način, lasten posamezniku, ne po vzorcu struktur, ki so utrujene od starih načinov zavajanj, v katere še same ne verjamejo več. Lanskega novembra sem začela dihati Da! To, čemur rečem Dih Da!, mi je pokazala Norma Delaney, ki jo angel Tobi imenuje Doktorica diha (www.normadelaney.com) . Je doktorica teologije, prej učiteljica, zdaj pa prijateljica in mentorica treh ameriških stebrov Nove Svetlobe, ki so: Steve Rother, ki kanalizira Mihaela kot Skupino, Lee Carrol, ki podaja modrosti angela Kryona in Geoff Hoppe, skozi katerega nam v Novo energijo pomaga Tobi. Slednji je svetu januarja Normo razkril kot utelešeno Quan Yin, katere ljubezen in sočutje lahko v njeni bližini vidiš, čutiš, celo vohaš (o tem se bo vsak lahko osebno prepričal, saj Norma in Geoff oz. Tobi v Slovenijo pridejo oktobra!). Z Dihom Da! so se mi odprla nova vrata v sočutje, ljubeznivost in, kar me je posebej obdarilo – varnost. Kar skočila sem skozi. Z dihom sem se pognala v brezpogojni Da! življenju, ki mi je ravno zato, ker je brezpogojen, takoj prinesel moj velik Ne!. Ne! iz globine moje biti, ven iz moje energije, iz moje notranjosti, ki je vedela, kaj sledi – »jaz« sem bila tista, ki ni vedela, ki ni imela pojma. Jezna sem bila, jezna na Boga (ki sem ga, kako priročno in navajeno, spet postavila iz sebe ven), jezna na Normo. Takoj za tem sem bila besna in tako me je peljala na letališče. Prvič sem izkusila to izjemno človeško razdiralno silo, ki ji rečemo bes. Samo čutila sem ga, a ne vedela, za kaj gre. Pojma nisem imela in zato sem bila še bolj besna. Danes vem, da je bes energija jeze in strahu skupaj. Strahu pred novo ravnijo ljubezni. Ljudje smo jezni, ko ne premoremo sočutja, da bi dovolili situacijo, v kateri smo (ali jo čutimo vnaprej). Jezni smo, ker nimamo dovolj ljubezni, ki je sprejemanje situacije. Strah pa pokaže, da je pred nami izkušnja, ki nas bo do te ljubezni in do tega sočutja pripeljala. Po novembrskemu Dihu Da! sem zelo intenzivno, a veselo in učinkovito speljala večjo spremembo v življenju, s katero sem vstopila v velik varen prostor. Znašla sem se v varnosti nove ravni misli in čustev, v novem varnem fizičnem prostoru bivanja in delovanja. Na nov način sem se začela počutiti izpolnjeno, a na tisti bes nisem pozabila. Prišla je pomlad, ko sem bila nevede pripravljena na izkušnjo, ki mi jo je Svetloba v meni napovedala kot posvetitev. Iniciacijo, ki bi lahko bila moj velik: Ne, Bog!. A izbrala sem Ja! Ja, Bog! Izbrala sem Dih Da! V izkušnjo sem vložila vse, kar sem zadnja leta gradila, verjela, v kar sem vlagala svojo energijo, za kar sem živela. Stavila sem na potencial svojega duha. Ne da bi barantala, ne da bi pričakovala, pomislila ali celo terjala, sem z izbiro Ja, Bog! dobila Vse (Kar Je). A tega sem se zavedla kasneje, v polnosti pred nekaj dnevi. Ja, Bog! je izbira. Ja, Bog! je darilo, ker je novo življenje in pred tem je smrt. Ja, Bog! je potencial, je prilika za (o)zdravljenje. Ja, Bog! je blagoslov, je največja možna milost. Ja, Bog! je resnica. Ja, Bog! prinese »pravico duše« v tvoje telo, denar, službo, odnos, izraznost, v lastno vrednost, vrednote, duhovne darove... Ja, Bog! pomaga spustiti staro, ko stopaš v Novo. Ja, Bog! kaže tvojo zavest in tvoj stik s Svetlobo, ki je pogum. Ja, Bog! je brezpogojnost, je Ja! - ne: Mogoče, potem ko, ampak, če, raje bi, bom videl... Ja, Bog! je zavest ljubezni in sočutja. Ja, Bog! je mir diha, ki te popelje v še več Svetlobe; samo v zavestnem dihu ostani, v Dihu Da! Ja, Bog! te vrne v edino najprimernejše mesto – vase. Tu pa ne zanikaj svoje odgovornosti, svoje teme, svojega neravnotežja. Priznaj vse svoje dele in ne skrbi - nočejo te požreti in ne morejo te! Tema ni zunaj. Tema je noter, kjer so nepriznani demoni, ločenost in dvomi. Kjer so trdnjave in oklepi, pa sram in krivda, zamere in obtoževanje. Kjer je čakanje in odlaganje pa strah pred sabo. Toliko strahu, ker je v človeku toliko ljubezni. Tema je tam, kjer je Svetloba. Tema je noter v človeku in želi se pokazat. Potrjena želi biti in sprejeta in s tem odrešena. V vseh svojih plasteh, okusih in odtenkih, vsa. Leta so mimo, v katerih se nisem zavedala svoje utrujenosti in praznosti, tega, da samo obstajam in preživljam (dan). Da imam (neizpolnjena) pričakovanja. Nisem sprejemala življenja, nisem ga bila pripravljena objeti takega, kot je bilo. Življenje zato ni vedelo, če bi ostalo z mano. Ljubezen, kreativnost, prijatelji, veselje in denar pa še kaj, so zato šli drugam. Nisem vedela enostavno, zato sem komplicirala, nisem znala po novem, pa sem delala po starem. Nisem znala objeti življenja v vseh podrobnostih in še danes se učim. V vseh okoliščinah se učim objeti življenje, ki prinese najboljše stvari - potem ko izberem življenje. Ne glede na situacijo, v kateri sem. Pred časom sem se na poseben način zavedla, da s svojim delom ljudem pomagam v globino njihove teme in (s tem) na vrhove njihove svetlobe. Čeprav verjamem, da za to v zemeljski izkušnji sploh gre in pripravljenost na to pri posameznikih tudi najbolj cenim, je bilo skušano moje ravnotežje. Ko nisem premogla dovolj sočutja do dna nekaterih mi je bilo težko, ko se mi je v hčerinih izbirah in njenem pogumu razkrival njen duh, se mi je zazdelo krivično (hči sicer dušo koraka čisto po svoje, a intenzivno, ampak - dve v eni družini?). Obenem je ravno s tem okolica meni dostikrat pomagala na noge, podprla me je v naslednjem koraku in lažje sem vztrajala. V ljudeh, s katerimi delam, ni težko začutiti potenciala njihovega duha, a načini, v katerih so ga pripravljeni shoditi, me vedno znova presenetijo. Kot da moje zadevne sposobnosti niso dovolj. Z zadnjim stavkom kot da se zatekam v bled humor, ker Ani in drugi »Ani« prejšnji teden drugače ne morem pomagat. Moj izziv je samo moj in njun je njun. In res je, da sem žalost zajokala z njima, in to se mi je do zdaj zgodilo samo enkrat. Lažje je, ko vem, da si lahko pomagata z: Ja, Bog! Izbira Ja, Bog! seveda ne postavi življenja vsakega človeka na glavo. Odvisno od položaja na tvoji duhovni poti, to je, stanja zavesti, ti lahko prinese najlepše poletje do zdaj, novo službo, dolgo željeno nosečnost, izjemen delovni uspeh, zdravje, novo prijateljstvo ali najbolj vznemirljivo potovanje. In če tega ne prinese takoj, je vse to in več zanesljiva posledica brezpogojne izbire; Ja, Bog! Ko vztrajaš. Komentarji (0) www.pozitivke.net