Uboga sončnica
njej so dnevi svetlobe
med listi razpršeni
postali breme.
Sončnica je kot čebela med
zbirala svetlobo vse dni
in si cvetne liste pozlatila,
s težo luči sebe obložila.
Ne ve več kaj bi z njo.
Žarela je vse do trenutka,
ko v njenem zelenem telesu
se je teme glas oglasil.
V eni sami molčeči noči
je vso svetlobo s sebe izgubila.
Nikogar ni bilo v bližini,
ki bi jih razkril skrivnost,
da vstopa v čarovni krog,
v tišino ljubezni svoje.
Uboga sončnica
