Lasje modrih čudežev v penah vode
zdaj volovijo iz notranje svobode
in rišejo meandre sijočih obrisov,
ki jim moji dihi odplesujejo čas.
Nabiram koprnenje iz veselja v sebi,
iz prsne votline darujem svoj speči up,
svojo zapečateno glasbo korakov,
pesmi z odsevi milosti iz obzorja sreče.
Zaznavam zibanje neprestanega vračanja
z zagonetno členljivostjo človeštva,
ki se je priklenilo na drstenje veslačev,
ko plujejo iz struge v strugo večne reke
ob bregovih polnih divjadi in prerojene prsti.
Poznam strune veslačeve duše
in glasbo slapov v sebi,
vem za zavetje njihovih glasov
in biserovine vodnih kaplj visoko v ozračju.
Zvezde še dišijo po moji koži.
Skoz geometrije iskanj sorodstva,
skoz tekočine iz mojega telesa,
se pretakajo korenine začetkov,
svitanje današnjega dne
v nepredvidljivo bitnost, ki gospoduje
v naravnost stresen molk v smeri vetra,
zasidran v globini veslačevih oči.
Izžejana od svoje žeje živim ob vodi.
Živim, dokler se ne spremenim
v nezmotljivo grudo, ki jo kri potemni.
Živim naglušno in slepo navznoter
dokler ne zašumi suho listje v meni
in dokler ne poniknejo gredice mojega vrta
v spremenljive barvne čudeže vode
in nove poganjke v raznoterih oblikah življenja.
Živim kot konj z rdečo grivo,
ki mu poganja žima iz vesoljnih lin
s presenetljivo igro besed in stavkov v sebi,
ki bi jih rada izoblikovala v umetniški izraz
s presvetljeno snovjo notranjega zakona,
izčiščeno podobo v sorodnosti z večnostjo,
z vsemi snovmi, zajetimi v enoti duha.
S pomočjo tonov glasu, ki so dovoljeni
samo za prave misli, ki jih ni mogoče dokazati,
misli, ki jih ni mogoče zanikati živim in begam
sredi stoječega dneva, kjer je vedno manj srečanj
in vedno več dihov v razdaljah setvenih zrn.
Spoznave nezadržno drsijo s čolnom veslačev
in osvajajo samovoljo razuma, aligorične povesti
z zavestjo človeške nemoči in njenih usedlin
iz skrivnostne bolečine v dolžnosti bivanja.
Živim od krstnega obreda to življenje zavesti
za posvetitev sebe v višje eksistence duha,
za presežke barv v svetlobah ljubezni
s spoznanjem, da sem delček svojih ljudi.
Živim v ognjenem Univerzumu duha
za sanje in hrepenenje začrtano v naravi.
S to zastrto skrivnostjo daritve v sebi
živim predstavo, ki jo odkriva življenje -
predstavo oblik in teženj bivanja v sebi,
predstavo velikih spoznanj o majhnih stvareh,
kot roka iz mojega srca pojoč hvalnico,
opredeljeno in jasno s posebnim čustvom,
da vsak dan znova zgradim nov svet,
ki ga prižemem in zaklepam vase
v dolžnostih bivanja iz ljubezni.
Lasje modrih čudežev v penah vode
