Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040624175707632

Zakaj živim? nedelja, 29. avgust 2004 @ 05:57 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Lasje modrih čudežev v penah vode zdaj volovijo iz notranje svobode in rišejo meandre sijočih obrisov, ki jim moji dihi odplesujejo čas. Nabiram koprnenje iz veselja v sebi, iz prsne votline darujem svoj speči up, svojo zapečateno glasbo korakov, pesmi z odsevi milosti iz obzorja sreče. Zaznavam zibanje neprestanega vračanja z zagonetno členljivostjo človeštva, ki se je priklenilo na drstenje veslačev, ko plujejo iz struge v strugo večne reke ob bregovih polnih divjadi in prerojene prsti. Poznam strune veslačeve duše in glasbo slapov v sebi, vem za zavetje njihovih glasov in biserovine vodnih kaplj visoko v ozračju. Zvezde še dišijo po moji koži. Skoz geometrije iskanj sorodstva, skoz tekočine iz mojega telesa, se pretakajo korenine začetkov, svitanje današnjega dne v nepredvidljivo bitnost, ki gospoduje v naravnost stresen molk v smeri vetra, zasidran v globini veslačevih oči. Izžejana od svoje žeje živim ob vodi. Živim, dokler se ne spremenim v nezmotljivo grudo, ki jo kri potemni. Živim naglušno in slepo navznoter dokler ne zašumi suho listje v meni in dokler ne poniknejo gredice mojega vrta v spremenljive barvne čudeže vode in nove poganjke v raznoterih oblikah življenja. Živim kot konj z rdečo grivo, ki mu poganja žima iz vesoljnih lin s presenetljivo igro besed in stavkov v sebi, ki bi jih rada izoblikovala v umetniški izraz s presvetljeno snovjo notranjega zakona, izčiščeno podobo v sorodnosti z večnostjo, z vsemi snovmi, zajetimi v enoti duha. S pomočjo tonov glasu, ki so dovoljeni samo za prave misli, ki jih ni mogoče dokazati, misli, ki jih ni mogoče zanikati živim in begam sredi stoječega dneva, kjer je vedno manj srečanj in vedno več dihov v razdaljah setvenih zrn. Spoznave nezadržno drsijo s čolnom veslačev in osvajajo samovoljo razuma, aligorične povesti z zavestjo človeške nemoči in njenih usedlin iz skrivnostne bolečine v dolžnosti bivanja. Živim od krstnega obreda to življenje zavesti za posvetitev sebe v višje eksistence duha, za presežke barv v svetlobah ljubezni s spoznanjem, da sem delček svojih ljudi. Živim v ognjenem Univerzumu duha za sanje in hrepenenje začrtano v naravi. S to zastrto skrivnostjo daritve v sebi živim predstavo, ki jo odkriva življenje - predstavo oblik in teženj bivanja v sebi, predstavo velikih spoznanj o majhnih stvareh, kot roka iz mojega srca pojoč hvalnico, opredeljeno in jasno s posebnim čustvom, da vsak dan znova zgradim nov svet, ki ga prižemem in zaklepam vase v dolžnostih bivanja iz ljubezni. ...o0o... Komentarji (0) www.pozitivke.net