Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040522164340129

Diana - tako rada bi še nekaj povedala (7) nedelja, 13. junij 2004 @ 06:43 CEST Uporabnik: Pozitivke Diana - tako rada bi še nekaj povedala (uvod) Vi dragi, vsi, ki to slišite in berete. Prisluhnite še močneje notri v svoje srce. Važno je živeti. Ostanite pri življenju, ostanite tam, kjer ste. Vsak sledi v življenju drugačnemu cilju, ima drugačne načrte. Ne verjemite, da bi bilo pogumno, zapustiti življenje na tem čudovitem planetu in oditi. Moje življenje je bilo dovršeno, kot vidite, čeprav mislite, da ni bilo tako. Vaše življenje pa še ni dovršeno, četudi tako mislite, četudi mislite, da je neznosno. To sem zelo večkrat mislila, pri 6., pri 14. in pri 33. letih in pogosto še vmes. To je razumljivo - kajti če ste otroci novega časa, če ste nežni in polni sočutja, ljudje s srcem in življenjem, potem je na dlani, da hrepeniš po svobodi v drugačni obliki življenja. Vi se namreč spominnjate. Spominjate se na stanje, ko ste bili brez bolečin. To pa je res. Ne podlegajte napačni veri: lahko blaženo umrete in imate abčutek vrnitve domov, samo če ste srečno živeli. Življenje na planetu Zemlja je važno in nekaj imate opraviti. Toliko je treba narediti. Pojdite k bolnim in revnim. Z ljubeznijo zdravite obupane, bolnike, tudi če smatrate, da je to njihova lastna krivda. Razdajajte svoj smehljaj in sreča se bo nastanila v vaših srcih in imeli boste občutek resničnega življenja. Veste, da sem vedno nagnila svojo glavo na stran. Vedno sem postavljala vprašanja, vedno sem spraševala: kaj je tukaj resnica in kako naj izkažem ljubezen? In ko vas ogledujem, spet sprašujem: ali boste darovali kaj od vas samih? Ali boste širokodušni s svojo ljubeznijo, s svojim srcem? Veste, celo najmogočnejši tega sveta kričijo po ljubezni, kajti ko umreš, obstoja samo eno vprašanje: ali sem dovolj ljubil. Če pa ste imeli veliko denarja in vpliva, se glasi naslednje vprašanje: kako sem uprabljal svoj denar in svojo moč? Kaj delate z vsem tem denarjem? Pogosto sem premišljevala o mogočnih in bogatih tega sveta. Zakaj pozabljajo, kaj dobrega bi lahko začeli s svojim bogastvom in zelo mi je šlo k srcu, kako veliko ljudi mi je pošiljalo majhne vsote, da bi podprli moje projekte. Mnogi niso imeli skoro nič za življenje - in so dali. Ali veste, koliko denarja je potrebno, da se nahrani enega otroka eno leto - v Afriki, v Indoneziji, v Aziji? Deset, dvajset funtov šterlingov? Ali veste, da je milijone in milijarde funtov naloženih v bankah v hranilnicah, v akcijah, v hipotekarnih obveznicah, v nepremičninah, ki ne delajo drugega kot da se razmnožujejo. Kam rastejo? Kaj tam raste? Rastejo tiste tone nakopičenega denarja - in tisti, ki bi res morali rasti, morajo umreti? To nima nobenega smisla. Vse, kar je trdno privezano, se ne giblje. Srca se gibljejo, srca so proti zastalosti. Duh božji je kot dih, ki hoče vse premakniti, če le dopustite, da vas premakne. Duha božjega pa ne najdeš na ograjenem hribu ali v daljnih nebesih - ne, božji duh je naravnost v vaših srcih in tam hoče premikati, hoče dihati, hoče živeti in rasti - razdajajte zato kri svojega bogastva in svojega obilja - na vsak način - pustite, da teče. Naj kri sočutja teče po vsem vašem svetu, in ublažila bo celo vulkane, zunanji ogenj bo pogasila, če ste pripravljeni, da plapola ogenj v vaših srcih. Vaša zemlja vam kaže, kaj se dogaja v vaših srcih - solze zemlje so njene poplave, neizpolnjene strasti zemlje so njen ogenj, hrepeneči izraz duše zemlje so izbruhi vulkanov. Če se otresete strahu, frustracij in duhovne okornosti, bo zemlja odgovorila. Zemlja je polje vaših sanj, odraža, kar ste vi. Zemlja pa se je tresla. Tresla se je zaradi vas in zaradi mene. Bila sem prava kraljica - tako sem se počutila - bila sem povezana z vsakim vaših src - plašna mala Diana, Diana, ki je vedela, da ljubezen lahko gore premika. Da, hotela sem postati kraljica, in to sem - izpolnila sem svoje poslanstvo - vrnila sem vam kraljevsko čast - kraljevsko čast z vsemi slabostmi in napakami, z vsemi strastmi in nameni, ki sem jih imela - kraljica vaših src, ne vašega razuma. Imate toliko razuma; razum raste in razum umre. Vendar pa ne bo razum, ki bo vladal v naslednjih stoletjih - srce in duh bosta vodila v Novo dobo - vi pa ste se odločili. Da, vsi med vami, vsi tisti, ki ste mi bili blizu, ki ste čutili povezavo, vsi, ki ste po tihem jokali, vsi vi, ki ste bili ljubeznivejši do svojih staršev, do bolnih in slabotnih, do brezdomcev, vsi vi, ki ste polagali rože ob palačah preteklosti, da bi jih naredili za palače bodočnosti - vsi vi, ki ste odločili, da naj zemlja živi! Bil je odgovor vsem tistim, ki so napovedovali konec in ga še napovedujejo, ki so napovedovali, da bodo frustracija, porušenje in smrt nadomestili ljubezen in sočutje. Odgovor je: ne; ljubezen živi. Ljubezen obstoja in se bo uveljavila, vedno in večno - kajti ljubezen je snov Zemlje. Zato ne pozabite. Obdržite v svojem spominu spričevalo mojega življenja. Ne gre zame, mene in moje življenje boste z leti gotovo pozabili, ni treba, da se spominjate name in na to, kar ste čutili do mene, spominjajte se na to, kar ste čutili o sebi, ko ste polagali rože v Kensingtonu, ob tunelu in na raznih krajih okrog sveta. Kaj se je premikalo v vaših srcih, ko ste gledali pogreb ali ko ste se ga udeležili; ko ste poslušali nagovore, zbor, in pesmi. Je razlog, obstoja razlog, da sem prišla na svet kot ženska. Vse ve ženske, ki se vas dotikam - spomnite se svoje moči, spomnite se na to, kar ste čutile in še čutite - da, ve ste važne, ve ste odrešiteljice sveta - ve boste podrle zidove in ve potrebujete poguma. Da, jokajte se, potem se pa smejte. Odprite usta, odprite oči. Končajte s temo, pokončajte zapletenost - pustite, da teče življenska kri moči, denarja in dobrih del v kraje žalosti in obupa. Ne pustite brez hrane nikogar, ki ga lahko nahranite. Za to ni treba veliko; ni treba, da postaneš kraljica ali papežinja, ne; lahko začnete delovati tam, kjer se nahajate - žene sveta, ustvarite mrežo svojih src - končujte vojne, zaključite norost tistih, ki ne morejo ali nočejo živeti. Žene, moje prijateljice, nosilke življenja ste - bodite to. Pokažite to. Obstojajo pa možje, ki poslušajo! Dodi je bil in je eden od njih. Njegovo življenje ni bilo popolno, bil je iskalec; živel je svoje življenje in skakal je kot vsak drug od ene strani na drugo; posedoval pa je srce moškega, ki je vedelo, kakšen moraš biti do ženske, kako je treba spoštovati njeno moč, njeno strast in njeno telo, nosilca življenja. Zato, vi možje, osvobodite žensko dušo v sebi, če me razumete, kajti tudi vi jo imate v sebi. Charles je imel zelo veliko tega, William in Harry imata zelo veliko tega, veliko tega je v vseh moških, ki poznajo šepetanje duše. Mnogi to vedo, vi, umetniki sveta, glasbeniki, pesniki, pisatelji, scenaristi, filmski producenti - napolnite vrzel z življenjem! Napolnite jo z ljubeznijo in vrednotami. Vi veste, kako se temu streže. Predstavljati napake in zmote, vojne in uničevanje - delati to kar naprej in kazati vedno znova tiste vzorce - to je tako staromodno kot dinozavri. Ljudje gledajo to kar naprej; otroci, čisto majhni otroci so v svojih zibelkah stalno obdani od teh podob, obkoljeni so od teh elektronskih misli in slik, ki si utrjujejo pot v duha, naravnost v možgane - mali otroci, katerih možgani so sprejemljivi in željni, da vse vsrkajo, kar se jim ponuja, kajti želijo se učiti. Otroci se želijo učiti, vaša odgovornost pa je, kaj se učijo, kaj vidijo in sprejemajo, vsak dan neposredno ali posredno. Ljudje, zbudite se. Iščite življenje, iščite dobroto. Mnogo ljudi v vseh deželah in državah nima dela, nima poklica. To je znak - tako izvršujte dela ljubezni. Četudi nimate zaposlitve, to ne pomeni, da ste brez dela. Obstoja tisoč možnosti, nekaj narediti. Da, to je tako in to tudi mora tako biti. Dosedanji način življenja in dela je zastarel. Treba je iznajti dejavnosti v bolnicah, v klinikah, na cestah, v laboratorijih, v služenju - služite svojemu sosedu. O da, ustvariti se da veliko dejavnosti, ki slonijo na ljubezni in varstvu, samo čakajo, da se jih oprimemo. Koliko ljudi je pomagalo pri pospravljanju ton svetlic? Koliko med njimi jih je bilo, ki so imeli kratko delo, ker je bilo treba te rože nabirati, dostavljati, povezovati in prodajati? Koliko dejavnosti je nastalo iz ljubezni do mene? Ali ne morete drugih ljubiti in ostati pri svojem delu? Darujte rože vseh vrst tistim, ki jih res rabijo. Kako zelo je bila zemlja pripravljena podariti vse te rože? Se je vzbudila v vas želja, da se zemlji za to zahvalite? Zemlja je pripravljena; kaj pa vi? To je predmet, ki se vedno vrača - o tem sem že zelo zgodaj razmišljala v svojem življenju. Zdelo se je, da ima vse svoj začetek ali v ravnodušnosti, sovraštvu in temi ali pa ima svoj izvor v ljubezni, v stremeljenju po miru, v ustvarjalnosti, v smehu, v veselju. Že zelo zgodaj sem gledala v obraze drugih, drugih otrok, odraslih, starih ljudi, celo v obraze živali - in čudila sem se, kako žalostno so izgledali. To sem hotela spremeniti - hotela sem ljudem podariti smeh in veselje - hotela sem videti, kako ta žalost izgine in se umakne veselju. Zame je bilo grozno, gledati slike iz vojne; zlasti kadar so bili prizadeti otroci. Bili so časi, ko sem dvomila, ali sem na pravem kraju. Potem pa spet - v svojem odnosu do narave in do svojih živali, v veselju z mojim bratom in sestrama ter s prijatelji - sem mislila, da je življenje dobro, da je življenje lepo. Nisem pa mogla razumeti, zakaj morejo ljudje otrokom in živalim kaj takega storiti. Vse to me je globoko pretresalo v notranjosti.; čutila sam hlad, ki tu teče iz studenca, ki ga nisem mogla razumeti ali razložiti. Take misli in premišljevanja pa so dajali pečat vsemu mojemu življenju. Ko sem gledala slike o vojni in opustšenju, sem mislila pri sebi: ali niso ti vojaki otroci mater, ali niso očetje otrok? Ali je zanje tako težko iz tega razviditi, da bodo želi, kar so sejali? V otroškem vrtcu sem to spoznavala, spoznavala pri verouku - povsod to pravijo, delajo pa kot tega ne bi bilo. Povsod se to pripoveduje - v vsaki religiji; nisem mogla verjeti, da se ljudje borijo med sabo zaradi verskih razlik. Obstojajo samo ljudje, samo. Z leti sem odkrila, da so ljudje, ki imajo čustva, ki so blizu življenja - in taki, ki - kje so tisti? Kje so tisti, ki drugim lahko kaj takega naredijo? Ali ne bije srce v njhovih prsih? Kaj hočejo pokazati, dodazati, utrditi? Potem pa sem odkrila: v človeku je sila, ki je obrnjena proti življenju, nekaj temnega, sivega, nekaj silno hladnega. Nekaj, kar ima zadoščenje v tem, da rani, da trpinči, razbija in povzroča bolezni, da zapira, nekaj sarkastičnega in ciničnega, nekaj brez obraza; obraz se namreč lahko smeje, lahko presoja, lahko laže - ta obraz. Drugo pa je fasada, vnanjost, so besede, ki prihajajo iz praznih ust. So taki ljudje nemi in slepi? Kako zelo morajo sovražiti sami sebe, če vse to dopuščajo in delajo? Kje je njihova duša? Kdo podžiga vedno znova vojne v Bosni? Kdo ni zmožen prisluhniti beračenju matere in vzdihajočemu otroku? In kdo se napaja z vso to muko? Odgovor se glasi: ravnodušnost. Vse te stvari so vedno močnejše - ravnodušnost, brezbrižnost, apatija - pravi sovražnik ljubezni; pomanjkanje volje, nekaj spremeniti, pomanjkanje volje, vzeti srce v usta. Nasprotje ljubezni in njih bratje in sestre so fanatizem, nasilje, posiljevanje, brezobzirnost - to lahko uspeva samo na tleh ravnodušnosti ljudi, ki zgolj komzumirajo beleženje, poročila in slike, sami pa niso aktivni v življenju. Ali se bo vse pozabilo, ali boste spet zapadli otopelosti? Umijte si svoj obraz in pokažite ga! Pomagajte mojemu sinu Williamu, da postane kralj src. On ni ravnodušen, ker nosi v sebi seme, ki sem ga posadila ob uri ljubezni z njegovim očetom, ki je prispeval močno voljo. V Williamu sta združena ljubezen in volja. Svoje srce in svojo dušo je dolgo, v veliko življenjih vadil za to nalogo. Je dobre volje. Je odprt. Če to njemu dovolite, in ga podpirate s svojimi molitvami in dobrimi mislimi. Ne gre več zame, ne gre za Charlesa - ne gre za monarhijo, za način, kako bi preživela, gre za Williama in za vse, kar on zastopa. Sodelovanje med Charlesom in mano je tako bolj seštevek naju obeh. In on je, on lahko postane mnogim vzor. Vzor mladini, vzor prihodnjim ljudem - močan po srcu in duhu, s pravo in neustrašeno, v bodočnost uprto karizmo. Čustva so velik pripomoček za dobroto in resnico. Če lahko podprete Williama s svojimi čustvi, lahko podprete dobroto in resnico po vsem svetu, v eni deželi in v svojem lastnem domu. Najboljša opora za Williama pa je, če vi, ki me ljubite, njega ljubite - in vse kar on predstavlja. Da, časi stare monarhije so mimo. Monarhija, kakor stoji na porumenelem papirju bo zgorela v ognju strasti. Nimamo kaj ohranjati, ničesar pričakovati. Tako kot so zgrmeli kolonializem, meje in zidovi, tako kot se Evropa odpira in se svet zrašča - tako bo stara politika obledela in usahnila, izgubila bo svoje življenje, izgubila kri - ne bo mogla več nahraniti ljudi ali jim preskrbeti delo in dom. Lahko izkopljejo vsa bogastva sveta, nobeno bogastvo sveta pa ne more zaustaviti prihajajočega - Novo dobo in nov način monarhije. V tej monarhiji pa ne bo več "podložnikov", ampak bodo ljudje, človeška bitja. In kraljeva družina obstoja iz ljudi, ki so v svojih srcih kraljevski. Ti bodo gradili novo monarhijo, monarhijo kot vir moči in ljubezni, kreposti in modrosti - ne modrosti stare slabotne zavesti, ampak modrost novega novcatega duha, lahko bi rekli duha otroka. Prisluhnite temu otroku v vas. Ni nespameten. Ima potrebe - prisluhnite njegovim željam. Pravim željam, zdravim željam, čudovitim željam. Nova monarhija z novim srcem - z bleščečo in čudovito bodočnostjo, ki jo ustvarjajo tisti, ki hočejo sanjati in predvidevati. Kako pogosto smo sanjali William in jaz, Harry in jaz, mi vsi skupaj. Domišljija in pustolovščina - to je bil moj vsakdanji kruh s Charlesom in mojim bratom in sestrama. Sanjati, cele ure sanjati ob belem dnevu, brez cilja, brez meja - enostavno z navdušenjem se podajati notri in ven, sanjati v vedenju, da take sanje lahko postanejo resnica. Dopustite, da imajo vaši otroci svoje lastne sanje in da se uresničijo. Vaše sanje in vizije so mogočni, William in Harry in vsi Williami in Harryji sveta - otroci sveta. Vajine sanje so resnične. Če vidva jezo in žalost ohladita, da nisem telesno več med vama, če to nadomestita z materjo, ki jo vedno nosita v sebi - če mi odpustita, da sem odšla od vaju in če razumeta, da vaju nisem zapustila; ko sta vse to dobro premislila, potem se opogumita, vstanita in postanita tista, o katerih sem sanjala, da bosta to postala. Jaz in vajin oče ob urah ljubezni. Še to bi vama rada povedala: karkoli smo se pogovarjali, karkoli smo delali, kakršnakoli je bila naša kritika v časih stiske in needinosti - vajin oče in jaz sva se globoko ljubila - in se še vedno ljubiva. Da, ločeni smo in zdi se, da smo sedaj še bolj ločeni. Vendar smo danes bolj skupaj kot v časih, ko smo poskušali živeti skupaj. Končno se mi je posrečilo, da sem na tistem kraju, kjer sem hotela biti - v njegovem srcu. Kadar sta pri njemu, kadar se igrata z njim, ko vaju obišče, morata vedno vedeti, da sem tudi jaz zraven, kajti v njegovo srce zlezem - da, to sem delala, vtihotapila sem se tja notri - in on je to dopustil. To je bil krasen trenutek in ta ostane. Vedno bo tam, tudi če se jezi in daje videz, da ga to ne briga - pa je resnica. Tam sem bila in tu sem. In vsak trenutek veselja, ki smo ga skupaj uživali, sem na vsakem kraju, kjer smo se smejali in se hihitali. Tam sem pri vajinih tetah in stricih, ki so me ljubili in me še ljubijo, pri vseh ljudeh, ki so okrog vaju in so me ljubili. Ne rečem, da hočem lebdeti nad vajinim življenjem kot večna mama, ki vse nadzoruje - ne, to pripovedujem kot tolažbo in obljubo, da nista sama in da lahko z mano govorita, kolikorkrat hočeta. In - če hočeta - bom odgovorila - na mnogo načinov. To je moja oporoka vama. Vajina mati sem in bom vedno ostala. Če se Trevor povrne v življenje in lahko govori - ne silite ga, da bi se spomnil, Njegov spomin je zapečaten. Ne bo se spomnil. Ne mučite ga, ne vztrajajte pri tem. On je fin človek - pustite ga, naj bo, kakor je. Pri vsem tem je imel svojo vlogo. Njegov čas pa še ni prišel. Bil je pripasan - midva ne. Ne poizkusite poizvedeti. Resnično, vsi med vami, vsi, ki potrebujete obrazložitev, odgovornost, ki kažete s prstom - pokažite s prstom nase, v vašem svetu se ničesar ne zgodi, kar ni tudi v vas samih. To je odgovornost in moč, ki jo imate; ker ste vse vi sami, lahko vse drugače naredite - in niste več žrtve. Na veliko načinov sem se videla tam v otrocih, v starih ljudeh, v brezdomcih, v bolnikih. Videla sem samo sebe in veselim se, da sem mogla videti pri drugih obup in ga razumeti, ko sem bila sama obupana. Ne delajte zaradi tega nobenih zaključkov. Ne delajte iz tega zarote ali drugih zgodb. Četudi bi jo odkrili, ne bi nič pomagalo. Ne bi me priklicalo nazaj v "življenje" - in tudi ne bi hotela priti nazaj, kajti jaz sem nazaj v življenju. Rada bi "prišla nazaj" k svojima otrokoma, to je res. V kraljestvih pa, v katerih se bom še nekaj časa zadrževala, vidimo stvari drugače - gledaš jih z velikim razumevanjem in z neke vrste višjega zornega kota. Vidiš vpliv časov in okoliščin, kako in zakaj se ljudje rojevajo in umirajo, preko tega in onega, in vidiš okoliščine - kako ljudje prihajajo in odhajajo - vse je zelo drugače kot to vidimo na zemlji. Tukaj obstoja globoko, sočustveno razumevanje - celo polno humorja, vedro, veselo, varno, zaupno razumevanje. Ne žalostite me torej s tem, da iščete krivdo pri drugih. To ni to, kar hočem. Kot sem že rekla, ni nihče kriv - vsak pa igra svojo vlogo - celo vi, ki to berete. Kajti vse in vsi se zdijo med seboj povezani, nedsebojno prepleteni. Bilo bi celo žaljivo, iz moje smrti narediti predmet prepira med muslimani in kristjani, med ljudmi, ki ljubijo Dodijevo družino in tistimi, ki mislijo, da morajo biti zelo britanski in kazati s prstom nanje. Dovolj je prepira med narodi in religijami. Kakšna čudovita prilika bi bila za odpuščanje in zdravljenje. To bi pogasilo na vseh straneh fundamentalizem, ga razpršilo in pomirilo. Ta škodljivi fundamentalizem ne prihaja od Boga, ne od enega in edinega Boga, ki je luč in vir vsega, kar je. Fundamentalizem z vsemi svojimi grdimi in ogabnimi obrazi, je zadnji poizkus, viseti na preteklosti, na preteklosti izrabljanja, zatiranja, vzdrževanja "moške moči" in izmaličenjem vse ustvarjalnosti in življenje noseče ženskosti ter resnične človeške moči. Iz tega razloga so fundamentalisti posebno kruti naproti ženam in otrokom - v Alžiriji, v Egiptu, v Španiji, na Irskem in drugod. Ne morejo prenesti življenja. Fundamentalizem sovraži življenje in vse njegove oblike. Fundamentalizem pa se nahaja povsod: v religijah, v politiki, pri interesih ljudskih skupin, v ideologiji, pri vzgoji, v zastareli politologiji, kjer hočejo obdržati svojo moč in mislijo, da morajo v svoji nemoči raniti in ubijati. Fundamentalizem je vedno znak za to, da stara oblast izginja, in da se poraja nekaj novega, in da dobiva ljubezen premoč. Ljubezen je poplava, ne morete jo zaustaviti, lahko jo usmerjate, če pa se upirate, bo vse preplavila. Voda je močnejša od zidov. Solze ljubezni so močnejše od krikov sovraštva. Ne pozabite tega. Tukaj se solze posušijo in so priče. Funadamentalizem je usmerjen vedno proti ženskam in otrokom, rojeva pa se vedno iz bojazni pred žensko, pred boginjo. Diana - tako rada bi še nekaj povedala (8) Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog