Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20031118102112596

Romanje v sočutje sreda, 19. november 2003 @ 06:21 CET Uporabnik: Pozitivke Bernarda Pavko Karma gor ali dol, jaz imam rada potovanja, ki jim rečem romanja. Če romanje je potovanje h kateremukoli najvišjemu in najboljšemu duhu – z namenom. Takrat si mislim, romanje najbolj zaleže, saj ti Svetloba da, karkoli izbereš, izpolni vsak tvoj namen. Vsak najsvetlejši duh ti marsikaj da, tudi če se ne zavedaš svojega namena potovanja - včasih ti na glavo obrne življenje, še veš ne zakaj. Povod je lahko obisk Brezij ali sodelovanje pri obredu v svetišču na 4ooo metrih Tang Bocheja nepalske Himalaje. Taka je dinamika Svetlobe, isto pa seveda velja za takoimenovanega slabega duha, ko se (ne)zavedno obrneš nanj. Na romanjih se človek lažje odpre dojemanju življenja na nov način, saj se v vsakem trenutku zavestno odpira Svetlobi. To človeka odpre in zmehča, kar kasneje vsaj delno shodi v življenju. Z vsakim premikom dojemanja poljubne situacije namreč spremeniš svojo realnost. Če ti stanje, v katerem si, ne ustreza, ga poglej iz drugega zornega kota in spremenilo se bo. To je moje razumevanje v času, ko mineva deset let od mojega prvega potovanja v Nepal, ki je bilo moje prvo, čeprav nezavedno romanje. Visoko v hribih Himalaje sem srečala samo deklico s košem začimb in se ozirala, da bi dojela, od kod je prišla in kam gre; globoko pod mano sem zagledala hišo. In v samoti riževih polj sem srečala starše z dvema majhnima otrokoma pod banano, pred tem in za tem dvoriščem pa ure hoda nikogar. Spremenilo me je. Po treh tednih bivanja v deželi dosti mehkejših energij od tistih, ki sem jih bila navajena, sem po vrnitvi domov v nekaj tednih pustila službo. Še pred to potjo je v moje življenje prišla Mici Rjavec z Iga, Mariji tako predana ženska, da so mi srečanja z njo pomagala skozi moje najtežje obdobje nevere in nezaupanja. Mici je leto za letom v precej neugodnih razmerah urejala cerkev na Kureščku, se teden za tednom v vsakem vremenu iz Iga vozila z avtobusom in to z vrečkami sadik, rož, cvetličnih lončkov, tudi zemlje. Spoznala sem jo na klancu pod cerkvijo, ko je dodatno otovorjena še z borovcem pod vsako roko zaklicala, če ji lahko pomagam. Desetletja zelo preizkušana v življenju je ta ženska mir, odprtost in veselje našla v služenju Mariji kot ga še nisem srečala pri kom drugem. Ko sem Mici pred oltarjem prvič slišala zapeti Marijino pesem, me je objela močna prisotnost in nisem mogla prenehati jokat. Kadar mi je bilo hudo, sem v naslednjih letih vedno pomislila na Mici. In pred vsakim obiskom Kureščka sem vprašala tarot, če bo gor tudi ta ženska, ki me je z zgledom učila vere. Pot v Joganandin ašram nad Asizijem s hrvaškimi prijatelji in iniciacija v krijabana je bila bolj romarska, drugo potovanje v Nepal pa manj (sedem tednov sem se izpopolnjevala v masaži), čeprav me je z udarcem po glavi blagoslovil edini belopolti lama Osel španskega rodu, takrat star devet let. Potovanje k Sai Babi in enomesečno bivanje v njegovem ašramu je bilo zame prvo zavestno bivanje v precejšnjem stiku s Svetlobo – nisem še razumela, kako deluje, sem jo pa opazovala in jo bila tudi prisiljena uporabljati. Na poti v Indijo in nazaj sem zgodaj zjutraj, neprespana in utrujena od že opravljene vožnje, uro pred odhodom letala ugotovila, da sem na seznamu čakajočih, čeprav sem naredila vse potrebno, da bi normalno potovala. Svetloba v meni pozdravlja Svetlobo v tebi, sem v mislih ponavljala slabo uro in s pogledom spremljala za sprejem potnikov odgovornega uslužbenca na soparnem bombajskem letališču. S hčerko naju je poklical k sprejemnemu okencu, da se je potem čudil, kako da je to naredil, saj je z nama čakalo še nekaj rednih potnikov. V Indiji so mi hrvaški in bosanski prijatelji kot dolgoletni privrženci Sai Babe predstavljali njegova določena priporočila. Da vse predstavljene mi ideje v resnici niso njegove, vsaj po mojih občutkih in takratni zdravi pameti ne, sem dojemala sproti in se učila. Hodila sem ven iz ašrama na masažo, čeprav Baba tega menda ne odobrava, položila sem roko stari Indijki na koleno, čeprav Baba menda ne dovoli reikija v mandirju, navdušena sem ga opazila, kako res črno gleda neubogljivo Indijko z jokajočim otrokom v naročju, ki naj bi ga takoj ko zajoka odnesla ven, kot to naredijo bele matere. Baba jo je grdo pogledal, čeprav je po mnenju mnogih Ljubezen (že v tem in ne v naslednjem življenju). Sai Baba je name naredil vtis (kako neprimeren izraz) hud in človeški kot je bil in seveda se mu je iz prsta pred mojim obrazom usipal vibuti in žensko iz invalidnega vozička je sprehodil okrog, držeč jo za roko. Potem pa vse tisto čakanje v vrstah na vstop v mandir in potem v mandirju na Babo, pa čakanje v vrsti na zajtrk, kosilo in na večerjo, ure in ure čakanja na dan, v katerih mi ni bilo do klepeta. Prav v tistem enomesečnem sedenju, stanju in popevanju svetih pesmi sem začenjala prvič biti sama s seboj, sama s Svetlobo. Resen Indijec z neobičajno frizuro in s čudnim glasom je v moje življenje prišel ravno tak, da je pri meni zaleglo. Delovalo je, čeprav počasi. Posebej je name vplivalo Babino petje in še enkrat: tisti njegov poseben glas, ko sem ga večkrat na dan poslušala predavati in peti. Medtem ko se mu je nekaj tisoč ljudi klanjalo, sem ga jaz kritično in z zanimanjem opazovala. Po desetih dneh bivanja v ašramu sem se s hčerko namenila odpotovati še kam drugam, a sem popoldan pred odhodom zbolela za pet ur. Sicer desetletja zdrava sem tako blizu Sai Babe v parih minutah zbolela, tako da sem se komaj privlekla do apartmaja. Tam sem ležala, jokala, se na začetku smejala, kolikor sem lahko sploh dihala in se čudila polnih pet ur, medtem ko me je bolelo – vse! Ob devetih zvečer sem bila zdrava, samo utrujena in precej bolj ponižna. Od takrat vem, kaj je katarza. In kaj je (lahko) romanje. Dojela sem še, da tale neobičajni gospod v oranžnem ne želi, da greva s hčerko na potovanje, ampak da ostaneva v ašramu. Naslednje jutro je zbolela Nuša - v skladu z njenimi takratnimi izzivi spodnjih čaker je bila njena energija nema samo od pasu navzdol. Smehljajoče se in kot hipnotizirano kako-vas-vse-ljubim-obnašanje “duhovnih” ljudi me je leta odbijalo, ampak tega pri Babi tako ali tako ni (bilo). Zato je Baba lahko začel postajati pomemben del mojega življenja, v resnici šele po vrnitvi iz Indije. Številni izzivi so me silili, da sem ga z džapa malo v rokah klicala in vsakič je prišel. Moja vera je rastla, ampak bila sem previdna, zelo zelo previdna. Boga nisem kar zlepa spustila v svoje življenje… Odhod na grško Evio na delavnico šamana Fosterja Perryja, ki že leta pomaga Slovencem, je bil že bolj zavesten. Kaj bi rada, da mi Bog na tej delavnici in v prihodnosti da? sem se spraševala. In kaj imam, pa bi rada, da mi Bog vzame? sem si zapisovala nekaj dni pred odhodom, vsak dan po malem. Ustrezno temu mojemu vložku energije me je Svetloba skozi Fosterja obrnila iz noter na ven in v naslednjih mesecih ni bilo snega ne smeti, ki ga moj plug ne bi zajel in pospravil v moje dobro. Sneg in smeti kot moji včasih zamrznjena čustva in sence…, bilo je globoko in v glavnem ne prijetno, vendar nezadržno. Opa, čisti namen pa deluje!, sem se naučila. Preljubi Foster ni tako vsemogočen, sama sem se odprla, jaz sem tako izbrala, Svetloba pa skozenj res združi goro in Mohameda. In učila sem se sprejemati odgovornost za svoje izbire. Moj odnos do sebe, do ljudi in do življenja se je seveda spreminjal, dobivati sem začela boljši občutek glede namena mojega dela in bivanja, čeprav sem tla pod nogami izgubila vsakič, ko sem mislila da trdno stojim. Zamajala sem se vsakič, ko sem pomislila, da vem, za kaj gre, vsakič, ko sem visoko dvignila glavo. Vmes enkrat, takoj po zaključku vojne v BiH, sem šla v Međugorje z jasnim namenom, da Mariji oddam svojo vztrajno vzvišenost. V prisotnosti energij, v katerih fotoaparat ni delal, sem presenečena začutila, da bi se rada (prvikrat v tem življenju) spovedala. Ob podpori svojega razuma sem od daleč pokukala skozi špranje pri vratih večih spovednic in se postavila v vrsto, ki jo je sprejemal sivolasi starejši župnik. Ta me bo razumel, ta mi bo pomagal… Seveda se je vrsta premaknila, tako da sem se v majhnem prostoru znašla skupaj z mladim frančiškanom, ki je svoje presenečenje nad vsakim mojim odgovorom (nisem pričakovala, da me bo kaj spraševal) izražal z odkimavanjem in s Tc,tc,tc…! Ne, zadnjo nedeljo nisem bila pri maši, tudi sicer grem redko, ko začutim; prišla sem, da bi Mariji oddala svojo vzvišenost in, veste, Sveto pismo poznam, sem ga nekajkrat prebrala... Ne, ne, ne! in Tc,tc,tc…! je bil ogorčen božji služabnik pred mano in mi tako sporočal: Nisi vredna! Ne ustrezaš! Do tega, da sem dvakrat ločena nisva prišla, sicer pa sem v intenzivnih mehkih energijah že klečala na tisti klopci, hlipala in mu vmes dopovedovala, da je z menoj vse v redu. Naj pridem po maši k njemu, je mladenič postal ljubezniv, na kar sem odkimala in se še vedno solzna zahvalila, rekoč, da sem dobila, po kar sem prišla. Ker se je maša že začela, sem v polno međugorsko cerkev komaj vstopila pri stranskih vratih. Naravnost v intenzivno svetlobo petja, ki me je odprlo še bolj, da sem se v valovih a-tako-Jezus-še-tega-nisem-vredna-da-bi-se-spovedala-solz sesedla. Očiščenje po izbiri moje duše… Kasneje se je izkazalo, da je istočasno v a-tako-Marija-še-tega-nisem-vredna-solzah pred Marijinim kipom zunaj cerkve klečala moja hči. Ob vstopu v natlačeno svetišče so jo v glavo zadela cerkvena vrata… Tako sem čisto praktično začela ugotavljati, da za svoj odnos z Bogom ne potrebujem posrednika. Tudi za spoved ne (več), če bi me to še kdaj prijelo. Potem je naneslo, da sem s frančiškani romala v Asizi in večkrat k Mami Meeri v Nemčijo, manjši in večji čudeži so postajali del mojega življenja. Ko sem se čutila eno z Leopoldom Mandićem v Padovi, jokala ob kamnu, na katerem so krstili Frančiška, ob poslušanju Klari posvečenih pesmi in ko sem izkušala nenavadnosti v deseturni vožnji avtomobila ali v čakanju na Mamo na mrazu. Hvala Bogu, v služenju ljudem je Mama Meera tiho, s čimer precej zmanjša možnost domišljijskega, celo fantazijskega projiciranja ljudi, ki jo obiskujejo. Tako imaš več možnosti, da si ustvariš res svoj odnos z njo. Baba in Mama sta postala moja oče in mama, začela sem se dobro počutiti kot njun otrok. Moja romanja, moja dojemanja in izkušnje, moja spoznanja, moje preobrazbe… Moja inkarnacija, rast mojega zavedanja, vere in zaupanja, razširjanje moje zavesti… Obiskovanje Mame Meere je bil zame premišljen obred. Vsakič z namenom, ki sem ga napisala. Vsakič z namenom, ki se je v mesecu ali dveh izpolnil in me s tem navajal na dejstvo, da res dobim, kar izbiram. Res da ne v mojem času in ne na moj način, vendar sem vse izbrano dobila. Tudi izjemno romanje v Egipt, Jordanijo in Izrael. V Egiptu sem bila dvakrat – še tam sem začutila cerkve, ne piramid. Vendar - kakšna prisotnost, kakšne energije v deželi beduinov, pa na Masadi, ob Davidovem in Svetem grobu… Tako opogumljena, predvsem pa vsak dan bolj navajena, da sem vredna dobiti, kar izbiram, sem potem pred eno Veliko nočjo s svojimi nameni popisala več strani. Preden sem se šla soočiti z Mamo Meero, ki ljudem pomaga (tudi) z gledanjem v oči, sem večkrat preverila, če sem si zaželela res vse v skladu s svojimi vrednotami. Če sem s svojimi odločitvami res pokrila vse ravni svojega bivanja. Ciljala sem na najvišji vrh in verjela, da sem vredna, odprta in voljna vse to sprejeti. Bil je čas. Potem sem dobila potrditev, da imam raka. Življenje me je ustavilo tako, da sem se z vso silo zaletela vase. Očitno nisem šla v pravo smer. Moja največja z boleznijo povezana bolečina je bil občutek, da me je Bog izdal. Jezus in Baba in Boginje in sploh, osem let življenja sem vam dala…! Bilo je spoznanje, globoka izkušnja izdajstva, res posebna bolečina, ki je kričala po svoji preobrazbi in po moji rasti. V moj mir mi je pomagalo zavedanje, da vse, kar sem izbrala, vse, za kar sem zadnjikrat prosila Mamo – vse to bom najlažje in najhitreje dobila na poti in po prehodu skozi ta izziv. In pomemben del moje preobrazbe in ozdravljenja je bilo učenje, da zame Boga ni več zunaj. Jezus, tale je pa prehuda, Sai Baba, adijo! Svetloba, ki mi bo poslej pomagala, je noter v meni. Tako kot je v tebi. Vendar naslanjanje na Svetlobo v tebi, meni ne bi pomagalo ozdraveti. Strokovni izpit je bil moj in še prepisovati nisem mogla od nikogar. V procesu ozdravljenja sem se (na)učila hoditi ključne resnice, ki sem jih že nekaj časa čutila kot svoje. Praktične višje resnice, ki jih je lepo število let v Slovenijo prinašal Thomas Keller in jaz objavila v knjigi Osvobajanje od sebe. Preizkusila sem sporočila angela Kryona via Lee Caroll (www.kryon.com) in angela Mihaela via Steve Rother (www.lightworker.com) ter spoznala, da so še kako uporabna in predvsem učinkovita. Vstopila sem v bolj praktično usmerjeno duhovno družino, ki me je začela učiti hoditi vse, v kar sem verjela. Naslonila sem se na višje resnice Svetlobe novega tisočletja s skupnim imenovalcem: Nič ni močnejše od človeka! Trpljenje je izbira in ni nujno za duhovno rast! Potegnilo me je k zdravilcu Stevenu Turoffu v Anglijo - srečanje z njim te spremeni, četudi nisi bolan. Svetloba me je na romanje povabila dvakrat v Ameriko in na Dunaj, v Nemčijo in Indonezijo, pa na Irsko, na Poljsko in na Nizozemsko. Ni mi vedno pasalo iti, vendar sem že prepoznavala klic, ki je bil zame Klic! Vabilo v naslednji korak duše, ne vedno najbolj prijetna zadeva. Vsakič sem se odzvala z jasnim namenom, ki se je izpolnil. Vsakič sem dobila, kar sem izbrala. In več. Čez Atlantik sem se šla naučiti po mojih občutkih najbolj učinkovite tehnike ozdravljanja celic in preobrazbe DNK, Iniciacije Svaha, odpirala sem srce ob pogledu na zajetnega petdesetletnika Steva Rotherja, ki se na pesem o angelskih krilih med petjem ziba na stopalih in krili z rokami. In mladi Zoran Bakić v Zagrebu zdravi v izjemno čisti in močni Kristusovi energiji. Romanje seveda ni pogojeno z oddaljenostjo, sem ugotavljala ob globini dela Gera Lyonsa, ki tudi prihaja v Slovenijo. V bližini teh ljudi je bila moja preobrazba vsakič moja izbira in nov prehod na vseh ravneh bivanja vsakič moj namen. Seveda imamo Slovenci med sabo velike mojstr(ic)e duha in izkušene duše, izjemne zdravilke in zdravilce. Nisem jih imela priložnosti vse srečati ali izkusiti njihove storitve, vem samo, da tu, kjer sem in to, kar sem, ne bi bila brez druženja z Meto Fonda. Vse te poti, srečanja in ne vedno prijetne spremljajoče izkušnje so mi pomagale, da sem začela verjeti v svoja nebesa na Zemlji. Ne v stalen nasmeh ter dotok mleka in medu, ampak v svojo sposobnost sprotnega preobražanja sivine ali teme v meni ali okrog mene. To so zame nebesa. Pa zavedanje, da Dom ni na drugi strani tančice, da ni namen, da grem tja. Namen je, da Dom ustvarim tu, kjer sem. Začela sem se učiti dnevno ustvarjati realnost po svoji izbiri, bivati v “zdaj”. V jasnosti, brez iluzij. V igri. Kar najbolj učinkovito. To pa terja moje še jasnejše zavedanje in dnevno vlaganje energije. Za delo gre. In za sodelovanje. Ljudje se znajdemo v istem času in prostoru zato, da si pomagamo. Vedno je nekje nekdo s širšo zavestjo od moje, ki mi lahko olajša naslednji večji prehod. Vsak z več preobraženimi življenjskimi izzivi, v katerih je prišel do modrosti, ne do znanja, vsak, ki se bolj od mene zaveda prilik v življenju, mi lahko pomaga spet zrasti. Zadnjih nekaj let me zanima razlikovanje duha v meni in v drugih in kako najvišjega in najboljšega duha živeti. Zanimajo me resničnost, živost, veselje in strast. Tukaj, zdaj. Kako ne samo korakati svoje veselje in strast, kako ju plesati. V tem procesu me tu in tam zanese, da nezavedno zagrabim cilj in pozabim na čar potovanja. Vendar se na srečo vsakič ko se mi predolgo in preveč mudi, zaletim vase. To največkrat ni prijetno, mi pa zelo koristi. Življenje me ustavi. Tudi sanjalo pa se mi ni, da me lahko ustavi na najbolj ljubezniv in sočuten možen način. Spoznala sem Normo Delaney (www.normadelaney.com). Dr. Normo Delaney, doktorico dihanja (čeprav ima drug doktorat), kot jo imenuje angel Tobi, včasih Žid in avtor Tobitove knjige iz stare zaveze naše biblije (www.crimsoncircle.com). Dva meseca za tem, ko sem spoznala Normo, mentorico mentorjev ter poosebljeno sočutje, sem pri njej v Coloradu preživela devet dni. Na zraku na višini 2500 m, med zdravimi borovci, prostimi srnami in jeleni okrog hiše, v stalnih energijah najglobjega miru in dovoljevanja. Njena stalna ljubeznivost in neomajno sprejemanje sta delala družbo vprašanju: Kako te lahko podprem? Ker vem, da Norma ve, kar želi vedeti, bi mi pasalo, da bi kar sama naredila vse, kar bi najbolj nahranilo Svetlobo v meni. Če se da – vso, da bom končno res ves čas uživala na Zemlji. To pa je seveda protislovje. Svetlobe v meni ne more nahraniti nekaj ali nekdo zunaj mene, če sama ne vem, kaj bi me najbolj podprlo. In naslednja pomembna stvar je, da pri tem človeku, ki mi pomaga, ne dam svoje moči. Kako danes ponuditi roko ljudem, ne da jim vzameš moč, je izziv vseh, ki delamo z ljudmi. Predvsem zato, ker človek komaj čaka, da svojo moč odda. In s tem svojo odgovornost. Že nekaj let sem navajena sama dobivati odgovore od Svetlobe v meni in zunaj mene, zato posebnih vprašanj nimam. Po kaj sem potem tokrat šla v Ameriko? Za občutki sem šla, za srcem, samo za tem. In vso to mojo (potencialno) mogočnost sta prvih nekaj dni zasenčila občasna nestrpnost in jeza kot ju že dolgo nisem čutila. Za kratek čas sem doživljala čustva, za katera bi rekla, da so davno preobražena. Posebej ko sem Normo le kaj vprašala, pa mi je ljubeznivo odprta odgovorila z: Vprašaj Quan Yin. Vprašaj telo. Kaj pravi tvoja glava na tvoje vprašanje? In kaj čutiš? Dojela sem, da me uči z zgledom. Ne, z Zgledom me je učila Norma Delaney. S svojim mogočnim Duhom, ko se je z mano ukvarjala podnevi in ponoči. S kvaliteto življenja, ki jo živita s prijateljem Gerretom. S stalno neskončno ljubeznivostjo in sočutjem, ki sta vztrajali tudi, ko sem grdo gledala ali drugače poudarjeno izražala sence, ki so me zapuščale. Vsako jutro smo se odpeljali v dolino na jutranji čaj, pa na najbolj počasen možen sprehod z njunim šicujem (tudi moj zadnji pes je bil šicu). Bližnjo goro, ki je ponoči dobila snežno kapo, smo se odpeljali pogledat. Dober prijatelj, tale gora, je sijoča rekla Norma. ?? OK…!? O rožah je dosti govorila, mirno in počasi. Dober prijatelj, roža, je sijoča in mirno nasmehljana ponavljala, kot da govori sebi. OK, saj razumem! Prijatelj me je poklical zjutraj, je rekla. Življenje je lepo, a ne, Norma, je rekel. Samo zato me je poklical, ja. Rekel je, da je življenje lepo. ?? OK, saj dojemam... O, srečne nogavičke!, je vesela pokimala proti mojim pisanim nogavicam. Tako so mi všeč tvoje barve! Ja, razumem…, prijateljice…, seveda… Zdaj sem se že režala. Pa jokala sem in vibrirala, ko me je v mirni pripovedi spomnila bolečega in za mojo nadaljno rast in bivanje ključnega dela enega prejšnjih življenj, v katerem sva bili skupaj. Na najbolj ljubezniv možen način mi je pomagala preobraziti veliko karmično rano, povezano z Bogom in delom z ljudmi. Tudi smejala sem se in zabavala, posebej pri urejanju cvetja in mize za goste, s katerimi smo 8.11. praznovali mrk polne lune in Davidovo zvezdo. Pa postavi se že vendar takole, me je obšlo, ko sem neuspešno zabadala travo med cvetje v eni od vaz. Ups, delavnica, sem se spomnila. Delavnica, ki naj bi postala moje življenje. Počasi in ljubeznivo…, s sočutjem. Ure in ure in dneve odslej naprej…, sočutje. Leta, desetletja pred mano…, sočutje! To sem izbrala in to zdaj (n)imam. Norma me je učila z vsem, kar je (bila), kar je rekla ali naredila. Kazala mi je, kaj sočutje Boga je in s tem iz mene priklicala na dan vse, kar sočutje ni (bilo). Že nekaj let nisem imela take delavnice. Vstopila sem v mit Norminega življenja, ki je resničnost. V še več Resnice potenciala človeka sem pogledala. Tudi v pravo čudežnost, ki mi bo še dolgo nedosegljiva, pa Norma vse to živi. Zase me zanimajo mali koraki in z njimi vsako vdih boljša kvaliteta življenja, ki je dovoljevanje, ne vplivanje. Ki je sprejemanje, torej srce. Dober teden sem bila priča energiji, ki jo izbiram živeti, ki me je odprla in mi pokazala svoj vonj in svoj okus. V Evergreenu sem začutila, kaj sočutje res je in se zato v največji jasnosti zavedla svoje prihodnosti: Tole pa spet ne bo lahko. Le kakšne izzive si bom skreirala tokrat, da bom v njih vadila sočutje? Na kakšen način le se bom pripravila do tega, da bom stalno v družbi s Quan Yin? Vem, da vsak dih posebej izbiram kvaliteto energije, ki določa mojo realnost, zato zdaj izbiram stalno druženje s Quan Yin… Quan Yin mi je na samovpraševanje odgovorila noč pred vrnitvijo domov in predlagala spremembo v življenju, ki sem se jo (spet po dolgem času) ustrašila. In razjezila sem se. V Normini hiši sočutja tako v meni nekaj ur ni bilo nobenega sledu ljubeznivosti, nobene pripravljenosti narediti naslednji korak duše, celo nobenega poguma! Ustrašila sem se občutkov v zvezi s svojo prihodnostjo, čeprav vem, da jo lahko izberem, lahko pa tudi ne. Pa kaj, ko sem še vedno izbrala pot, ki mi jo je pokazala moja Svetloba. Razlika je samo ta, da so me izzivi včasih presenetili, zdaj jih vem pa vnaprej. Kar me vsaj za kratek čas zaskrbi, obenem pa mi da možnost spremeniti svoj odgovor na dogodek. Tako lahko spremenim svojo realnost. Sranje je tole pred mano, veš, sem pred odhodom solzna in jezna komentirala svojo bližnjo prihodnost. Poznam sranje, je prikimala Norma, ampak zdaj si drugačna. Dihaj! In bodi s Quan Yin. Teden dni po vrnitvi domov vem, da sem za odhod nezavedno raje izbrala jezo kot žalost. Žalostna sem zdaj doma. Boli me prsni koš, ne morem se odpreti. Iz družine svojega srca med čudne tujce… je stavek, ki sem ga prebrala na naključno odprti strani na letališču. Jaz se bolj počutim kot v prvem razredu, sama, čeprav v družbi, s polno torbo pomagal in v prvi klopi, ker se rada učim, vendar nič vesela. In kot otrok se zavijam v ruto, ki mi jo je ob slovesu dala Norma. Komentarji (2) www.pozitivke.net