Poletel sem iz zemljinih vezi in na nebu zaplesal na srebrnih krilih smeha.
Obrnjen proti soncu sem splezal na vesele oblake in počel na stotine stvari,
o katerih sem le sanjal. Vrtel in zibal sem se visoko v nebeško tišino.
Lovil sem veter in se sprehajal bos po dvoranah zraka. Zgoraj, na hodniku
dolge modrine sem z milino ovenčal z vetrom prevevane visočine, kjer niti orel še ni letel. In potem sem s tihimi mislimi hodil po visočini, prestopal svetost usode, iztegnil
roko in se dotaknil obraza Boga.
(John Gillespie Magee, jr.)
iz knjige Brez izgovora
Poletel sem iz zemljinih vezi in na nebu zaplesal na srebrnih krilih smeha.
