Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20031102112447268




Želje

petek, 7. november 2003 @ 06:24 CET

Uporabnik: stojči

O resnici sicer res lahko debatirava do onemoglosti, ampak dokler je ti sam ne začneš odkrivati znotraj sebe, kot notranje čutenje le te, je to zate še vedno samo le prazna debata,
in prav isto je z Bogom, ali Ljubeznijo, da o notranjem Miru, Miru, ki ni od tega sveta, niti ne govorim.

Samo ti veš, ali res ljubiš, ali pa si le želiš ljubiti, vendar je eno samo izkustvo ljubezni vredno več, kot vse tvoje želje.

Ti to veš, tudi to veš, da te je ljubiti kdaj strah, da ne bi bil pozneje razočaran v ljubezni, vendar tudi to veš, da je zate iskreno ljubiti samo pet minut in doživljati ljubezen nazaj, mnogo dragocenejše, kot pa vse tvoje neizpolnjene želje.

Tudi to veš, kdaj se pretvarjaš in nisi iskren, ker te je strah, da bi bil to, kar v resnici si in si izmišljaš svoje zgodbe o vsem.

In kakšno vezo ima to s tvojim Bogom? Vso.

No tole je bil uvod za razmislek o tem, kje ti v odnosu do samega sebe, oziroma tvojega Boga si in pa seveda v članek o željah, zdaj pa lepo pojdiva na zanimivo zgodbo, za katero sem skoraj prepričan, da je še nisi slišal.

Torej učloveči se Bog, (saj verjameš, da se lahko, glede na to, da je vsemogočen) in si ustvari še lepo ženo, da mu ni dolgčas.
Tako se sprehajata po neki poti, ko jima nasproti pride čudna družina;
postaran mož, grda mlada žena in otrok.
Umazane strgane cunje kar visijo z njih in ženi boga se zasmilijo v dno njenega čutečega srca, zato reče svojemu možu: »Poglej to revno ubogo družino, usmili se jih in izpolni vsakemu eno željo.«
Bog ji odgovori: » Za preveč ljudi se prav nič ne spremeni, če se jim izpolnijo prav vse želje, to boš lahko videla tudi pri teh, ubogih ljudeh.«
Tako Bog ustavi to revno družino in jim reče, da bo vsakemu izpolnil po eno željo in to prav kakršnokoli si že kdo želi.
Mlada grda žena vpraša: « Prav vsako?« Bog prikima z glavo.
»Potem si jaz želim postati najlepša ženska na svetu.«
Kot bi trenil se grda žena spremeni v najlepše angelsko bitje kar so jih videle oči in ravno takrat prijezdi mimo lep princ na belem konju in se takoj zaljubi v to čudovito angelsko bitje. Ustavi konja in jo vpraša:
»Še nikoli nisem videl tako lepe ženske kot si ti, sam sem princ in bi se rad poročil s tabo in ti zvesto služil do konca življenja, prosim poroči se z mano, samo zajahaj mojega belega konja in jaz in vse kar je moje, bo do konca življenja tudi tvoje.«
Spremenjena grda žena ne razmišlja niti trenutek, poda princu svojo roko in ta jo potegne na svojega konja in že oddirjata stran.
Bog se zdaj obrne k staremu možu in ga vpraša kaj si on želi. Stari mož mu s solzami v očeh odgovori: » Iz usmiljenja sem jo vzel k sebi, ker je bila uboga sirota, ves čas sem zanjo skrbel, zdaj pa nisem vreden niti toliko, da mi reče v slovo en sam zbogom. Moja želja je, da se moja žena takoj spremeni v grdo svinjo.«
Kot bi mignil, se najčudovitejše angelsko bitje na zemlji spremeni v svinjo in princ, ki jaha proti svojemu gradu hoče še enkrat pogledati svojo najlepšo angelsko princesko in pogleda nazaj in ko vidi le grdo svinjo, ga skoraj kap in jo odrine vstran, da le ta, kot je dolga in široka telebne s konja na tla in mukoma prišepa nazaj k svoji družini.
Zdaj Bog vpraša še otroka, kakšna je njegova želja in otrok mu odgovori: »Poglej preden smo se srečali s tabo, smo bili revni, nič nismo imeli, ampak bili smo za silo zadovoljni, zdaj ko si prišel ti in izpolnjuješ vsakemu eno željo, si nas pa hudo onesrečil. Poglej oče je žalosten in potrt in mati je svinja, vse kar si jaz želim je, da bi bilo vse tako kot je bilo prej, preden smo se srečali. »
In tako je tudi bilo, za to družino se ni prav nič spremenilo, ko so odšli naprej, se še tega niso spomnili, kaj se jim je v tem srečanju res zgodilo.

Lahko pa bi se spremenilo za njih prav vse, pa še kako. Žena bi si lahko želela, da bi bili vsi trije najlepši na svetu, če ji je lepota že toliko pomenila, mož bi si lahko zaželel, da bi bili vsi trije najbogatejši na planetu in otrok bi si lahko zaželel, da bi bili vsi trije tudi najbolj srečni, glede na to, da so že družina.

Zdaj pa kot običajno moj komentar na zgornjo zgodbo, malo drugačen, kot si od mene že navajen.

Predstavljaj si, da so oblastniki ta grda žena, da je denar ta lepota po kateri oblastniki hlepijo in da je njihova nedosegljiva sreča ta lepi princ, da je narod ta razočaran soprog, ki je za oblastnike kot za siroto skrbel, dokler se niso ti polakomnili denarja in jih zdaj narod s svojimi kletvami spreminja v to grdo svinjo in ta otrok njihova ljubezen in usmiljenje do prav vseh.
Res denar je samo energija preteklega in tekočega skupnega dela ljudi in če samo odteka v privatne žepe majhne skupine ljudi in se ne vrača nazaj tja, kjer je bil ta denar tudi ustvarjen, se začne proces razkroja družbe in države.
To se dogaja danes pri nas in v svetu.
Lahko pa bi bilo vse drugače, če bi se zavedali, da smo tu tudi zaradi nesebičnosti in pomoči drug drugemu, takrat bi lahko celo mnogo lažje prepoznali to lepoto znotraj nas in življenje bi lahko bilo znosnejše prav za vse, posebej še za revne.
Oblastniki bi lahko vedeli, da so oni le servis za lepše življenje vse ljudi in ne samo servis za potešitev njihovih nepotešljivih strasti.
Ko sem bil v Nepalu, sem v Kathmanduju opazil sredi mesta velik stolp in ko sem vprašal prijatelja čemu služi ta stolp, mi je dejal, da ga je pred dvesto leti dal zgraditi moder dober kralj, zato, da bi pozimi stražarji opazovali iz katerega dimnika se dalj časa ne kadi, kar bi pomenilo, da je tem revežem zmanjkalo drv in da jih je treba preskrbeti s kraljevimi drvmi, da reveži ne bi morda ponoči zmrznili.
Res nevedni oblastniki delajo slabo uslugo sebi s tem, ko siromašijo ljudstvo, ampak tudi to je njihova trda šola, ki so si jo sami izbrali in ki jo bodo morda morali sami dati skoz v svojih prihodnjih življenjih, da bi svoje dolge izplačali, (če seveda prihodnja življenja sploh so), in pa možnost, da popravijo svoje prejšnje napake dokler so živi in si spet povrnejo izgubljeno kredibilnost.

Pa poglejva zgornjo zgodbo, kot običajno še z osebnega nivoja. Grda in neumna žena je lahko razum, ki hlepi za srečo kot princem, ki pa se z oddaljevanjem od sebe le spreminja v grdo svinjo, starec je lahko to telo, ki se upira, kadar ga razum stalno žene od sebe in otrok je seveda srce, ki vzpostavlja ravnovesje med razumom in telesom.
Tudi ti sam bi si lahko našel kakšno vzporednico z zgornjo zgodbo, ki pa jo prepuščam tvoji domišljiji.

In kakšna je poanta zgornje zgodbe?
Poant je več.

Če koga srečaš, ki ga ne poznaš, mu spoštljivo prisluhni, ker nikoli ne veš, kdo je in od kod je ta človek res prišel in kakšno sporočilo ima za te, ker prav vsak ga zate tudi ima, pa če to verjameš, ali ne, vprašanje je le, ali si mu ti res pripravljen prisluhniti iz srca.

Če že imaš kakšno željo, zakaj ne bi najprej nekaj lepega in pozitivnega zaželel vsem ljudem, še posebej tistim, ki so zate v življenju kaj dobrega postorili in šele nato sebi, verjemi potem bi imeli vsi večje upanje, da se ti tvoja iskrena želja res uresniči.

Kar se mene tiče, imam zase samo eno željo; biti srečen in to privoščim prav vsem ljudem v naši preljubi deželi, celo oblastnikom, pa tudi vsem ljudem na vsej tej zemlji, vem pa tudi zase, da se moram za to tudi potruditi in skozi mojstrove tehnike, skozi svoje srce ozavestiti svoj razum. Res je, razum je kot dežnik. Če ga nikoli ne odpreš, nikoli ne začutiš teh kapljic milosti, ki kar naprej padajo nanj direktno iz globin tvojega srca. :)

Stojan Svet

4 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20031102112447268







Domov
Powered By GeekLog