Zaljubljena sem bila v svoj vesoljni spomin.
Tedaj še nisem imela listov in še nisem sklenila,
da se bom naučila umirati v ciklusih menjav.
Skušala sem zaposesti druga bitja.
Brez kraja in časovne dimenzije
sem dolgo bivala v koreninah.
Bila sem plavajoča morska trava,
meduza, riba in galeb, oblečen v belo perje.
Nisem se dobro počutila v luskinah.
Belo perje mi je postalo odvečno.
Oblekla sem se v pisano perje
in postala ptica, zamaknjena v višine neba.
Med letenjem sem padla v močvirje
in se naselila v korenine molka.
Živela sem v kosteh glodalcev,
nato so milijoni let vstopili vame.
Preživela sem preteklo življenje v kristalih soli,
zoglenelih gozdovih in cvetovih kamnov.
Bila sem v rudnikih in nato madež na pesku.
Izgorevala sem v plamene in zapirala pore svoje kože.
Z lajanjem sem opozorila gospodarja,
ki je vstopal vame z dvema glavama
in se hotel boriti za prevlado.
V razpoke kamna mi je legla duša,
iskala sem duhovno varnost
in glasove strasti v etru vetrovnih dni,
ki prhutajo v valovanju svetlobe.
Razpršena v vodne kaplje
sem dolgo prej počivala na veji
in nato sem se naselila v cvetih kostanja.
Bila sem svetni prah. Pelod je božal moj namen.
Premikala sem se skoz veje in liste
in volkovi s svojimi šapami so stopali čezme.
Videla sem jutranje svetove rose.
Videla sem krvniške roke,
ki so se rokovale z belino snega.
Bila sem sestavljena iz koščkov in nevidnega časa.
Nešteto obrazov sem nosila v sebi.
Granatno jabolko mojega bistva je zorelo.
Usklajevala sem svojo notranjost,
izkričala svoje klice »na pomoč«
in risala koordinate svoje zavesti z razdalje časa,
lačna na sredini izobilja razmreženih razsežnosti,
prebujenih nasmehov in odmevov davnih znamenj
sem odtekala pred krinke žuborečih slapov abeced,
sprevrženih v poželenje lepljivega umirajočega lista.
Rezila so se me dotaknila in ubijala neskončnost
v meni. Iskala sem izhode in odmikala skale.
Razbolele so se mi žile in davne korenine dreves,
v katerih sem bivala preden sem sklenila usahniti.
Pronicala sem skozi prvinsko jasnino dneva
in se privajala kači okrnelih udov, ki se je plazila v meni.
. Tema je branila mojo pritlehnost in nevidne noge
so krvavele od hoje. Bila sem opraskana med trnjem
in ose so obletavale šumenje krvi v meni, in opikale ude.
Hodila sem po starodavnih razsvetljenih gradovih
in se sprehajala med grajskimi razvalinami.
Nato sem se zibala v solzah prebičana na galejah
in umirala v kapljah potu v pristaniščih.
Videla sem veliko mlako krvi
in rablja, ki je sekal drevo na obali.
Z mokrim telesom sem se dotaknila vej
in ovila suhljad v mrtvaški prt.
Sprehajala sem se med razcefranimi krpami.
Bila so oblačila nagih in prezeblih otrok,
ki so jih pred rojstvom pozabili obleči
v lanene rjuhe starih spominov.
S steklenico molčečega vina
se je opijanil ves svet in ljudje so izhlapeli
skoz predrte zidove in prebili ledenike,
varuhe zamrznjenih čustev,
namenjene ljudem, ki se bodo še rodili
in vračali v mlečno zobovje svojih otrok.
Bila sem žarek sončeve pege s koruznimi lasmi,
mlečne barve, z vonjem po ozonu.
Bila sem med tišinami in glasbo vesolja,
ki je prepojila hostjo življenja.
Stala sem na vrhu ognjenika. Bila sem lava,
skala in zbrušena ploskev hieroglifov,
ki jih v obrisih svojih črk nisem znala prebrati
Bila sem seme, ki klije iz preteklosti,
nad njim pa inteligenten proces in še kak drug,
ki bedi nad nedokončanim obličjem.
Plavam po vesolju. Le vzorec energije sem.
Eden izmed mnogih. Odlomljen drobec dragulja
iz raztrgane ogrlice zvezdnega prahu.
Moja dimenzija je dolžnost. V njej bivam.
Zaljubljena sem bila v svoj vesoljni spomin.
Rezila so se me dotaknila in ubijala neskončnost
