Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20031017012057143

Zvezdni prah ponedeljek, 15. september 2003 @ 05:23 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Zaljubljena sem bila v svoj vesoljni spomin. Tedaj še nisem imela listov in še nisem sklenila, da se bom naučila umirati v ciklusih menjav. Skušala sem zaposesti druga bitja. Brez kraja in časovne dimenzije sem dolgo bivala v koreninah. Bila sem plavajoča morska trava, meduza, riba in galeb, oblečen v belo perje. Nisem se dobro počutila v luskinah. Belo perje mi je postalo odvečno. Oblekla sem se v pisano perje in postala ptica, zamaknjena v višine neba. Med letenjem sem padla v močvirje in se naselila v korenine molka. Živela sem v kosteh glodalcev, nato so milijoni let vstopili vame. Preživela sem preteklo življenje v kristalih soli, zoglenelih gozdovih in cvetovih kamnov. Bila sem v rudnikih in nato madež na pesku. Izgorevala sem v plamene in zapirala pore svoje kože. Z lajanjem sem opozorila gospodarja, ki je vstopal vame z dvema glavama in se hotel boriti za prevlado. V razpoke kamna mi je legla duša, iskala sem duhovno varnost in glasove strasti v etru vetrovnih dni, ki prhutajo v valovanju svetlobe. Razpršena v vodne kaplje sem dolgo prej počivala na veji in nato sem se naselila v cvetih kostanja. Bila sem svetni prah. Pelod je božal moj namen. Premikala sem se skoz veje in liste in volkovi s svojimi šapami so stopali čezme. Videla sem jutranje svetove rose. Videla sem krvniške roke, ki so se rokovale z belino snega. Bila sem sestavljena iz koščkov in nevidnega časa. Nešteto obrazov sem nosila v sebi. Granatno jabolko mojega bistva je zorelo. Usklajevala sem svojo notranjost, izkričala svoje klice »na pomoč« in risala koordinate svoje zavesti z razdalje časa, lačna na sredini izobilja razmreženih razsežnosti, prebujenih nasmehov in odmevov davnih znamenj sem odtekala pred krinke žuborečih slapov abeced, sprevrženih v poželenje lepljivega umirajočega lista. Rezila so se me dotaknila in ubijala neskončnost v meni. Iskala sem izhode in odmikala skale. Razbolele so se mi žile in davne korenine dreves, v katerih sem bivala preden sem sklenila usahniti. Pronicala sem skozi prvinsko jasnino dneva in se privajala kači okrnelih udov, ki se je plazila v meni. . Tema je branila mojo pritlehnost in nevidne noge so krvavele od hoje. Bila sem opraskana med trnjem in ose so obletavale šumenje krvi v meni, in opikale ude. Hodila sem po starodavnih razsvetljenih gradovih in se sprehajala med grajskimi razvalinami. Nato sem se zibala v solzah prebičana na galejah in umirala v kapljah potu v pristaniščih. Videla sem veliko mlako krvi in rablja, ki je sekal drevo na obali. Z mokrim telesom sem se dotaknila vej in ovila suhljad v mrtvaški prt. Sprehajala sem se med razcefranimi krpami. Bila so oblačila nagih in prezeblih otrok, ki so jih pred rojstvom pozabili obleči v lanene rjuhe starih spominov. S steklenico molčečega vina se je opijanil ves svet in ljudje so izhlapeli skoz predrte zidove in prebili ledenike, varuhe zamrznjenih čustev, namenjene ljudem, ki se bodo še rodili in vračali v mlečno zobovje svojih otrok. Bila sem žarek sončeve pege s koruznimi lasmi, mlečne barve, z vonjem po ozonu. Bila sem med tišinami in glasbo vesolja, ki je prepojila hostjo življenja. Stala sem na vrhu ognjenika. Bila sem lava, skala in zbrušena ploskev hieroglifov, ki jih v obrisih svojih črk nisem znala prebrati Bila sem seme, ki klije iz preteklosti, nad njim pa inteligenten proces in še kak drug, ki bedi nad nedokončanim obličjem. Plavam po vesolju. Le vzorec energije sem. Eden izmed mnogih. Odlomljen drobec dragulja iz raztrgane ogrlice zvezdnega prahu. Moja dimenzija je dolžnost. V njej bivam. …o0o… Tatjana Malec Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog