Ne vem kako si spala tedaj,
ko si bivala v meni,
ko si me dotikala
in tkala s prsti znamenja, ožgana s plameni ljubezni.
V meni se je vzdignila ptica,
ki si ji položila varno gnezdo
in prostor je postal najin kotiček,
kjer sva se sestajali ti in jaz.
Nevidno si prihajala vame
s svojim značilnim vonjem jasmina
in dotikala si me z gladko roko,
da me ugodje požlahtni odznoter,
tam kjer utripajo žile in srce.
Otroške kite si mi ovijala
s pisanimi trakovi in radostjo.
Poljubljala si prvino grude,
ki se je v meni spreminjala v kri.
Vročično je šumela preprosta
in rodovitna žitna njiva. V njej mak.
Bila si lepa kakor kraljica
s ključi vseh kraljestev v rokah.
Odprla si mi srce.«Ljubim te«,
si mi rekla in napolnjena s svetlobo
si padala vame v službi luči.
Vse je dišalo po zelenih tratah,
otroštvu, mleku in sreči.
Odpirala si svetlobo jutranje rože,
v kateri je vstajalo sonce,
veliko kakor mlin na veter
z zlato oblikovanim okrasjem.
Bila si žitno seme neba,
ki je padalo po tlaku mojih poti.
Tvoj znoj je polzel med mojimi prsti
in izročila si mi nedokončano delo.
Imela si nežnost in žlahtnost glasu
z živalsko gorečnostjo samice,
ki brani svoj zarod pred plenilci.
Tkanina tvojega bistva
je napolnjevala mojo zibel,
prosojna, mehka in topla kot koža
in sladko sem spala na tvoji gredici.
Visoke stene svetlobe so me varovale
pred mrazom in bolečino cveta v travi
v jutranjih slanah sprememb.
Še živi bol v tvojih dnevih davnih skrbi,
ki so bile zasidrane ob svetilniku
na obrežju velikega morja.
Temna noč se je zgubljala v meni
in jaz sme zaspala s svojimi kresnicami.
Vstopala boš tudi v moje sive lase
in ranjeno kožo s sledovi oči,
ki jih je zbistrila studenčnica
in žito se sklanja v zlato klasje
davnih besed in blagih tišin.
V šivih mojega telesa je pokala rast
otroka kakor lubje staremu hrastu
in tvoje roke so plapolale v razročju
s svojo večno ponudbo ljubezni.
Moj vrt je nato nehal cveteti
sredi krvavega zelenja je umiral
in skoz barve ovenelih rož
je valoval nasmeh časa
čakaje, da spremeni barvo krvi.
Zrasla je gora pred menoj,
ki je nisem mogla prestopiti,
da bi vstopila vate
ob tvojem odhodu.
ožgana s plameni ljubezni.
