Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20031017010232884

Bila si moja usoda ponedeljek, 22. september 2003 @ 06:24 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Ne vem kako si spala tedaj, ko si bivala v meni, ko si me dotikala in tkala s prsti znamenja, ožgana s plameni ljubezni. V meni se je vzdignila ptica, ki si ji položila varno gnezdo in prostor je postal najin kotiček, kjer sva se sestajali ti in jaz. Nevidno si prihajala vame s svojim značilnim vonjem jasmina in dotikala si me z gladko roko, da me ugodje požlahtni odznoter, tam kjer utripajo žile in srce. Otroške kite si mi ovijala s pisanimi trakovi in radostjo. Poljubljala si prvino grude, ki se je v meni spreminjala v kri. Vročično je šumela preprosta in rodovitna žitna njiva. V njej mak. Bila si lepa kakor kraljica s ključi vseh kraljestev v rokah. Odprla si mi srce.«Ljubim te«, si mi rekla in napolnjena s svetlobo si padala vame v službi luči. Vse je dišalo po zelenih tratah, otroštvu, mleku in sreči. Odpirala si svetlobo jutranje rože, v kateri je vstajalo sonce, veliko kakor mlin na veter z zlato oblikovanim okrasjem. Bila si žitno seme neba, ki je padalo po tlaku mojih poti. Tvoj znoj je polzel med mojimi prsti in izročila si mi nedokončano delo. Imela si nežnost in žlahtnost glasu z živalsko gorečnostjo samice, ki brani svoj zarod pred plenilci. Tkanina tvojega bistva je napolnjevala mojo zibel, prosojna, mehka in topla kot koža in sladko sem spala na tvoji gredici. Visoke stene svetlobe so me varovale pred mrazom in bolečino cveta v travi v jutranjih slanah sprememb. Še živi bol v tvojih dnevih davnih skrbi, ki so bile zasidrane ob svetilniku na obrežju velikega morja. Temna noč se je zgubljala v meni in jaz sme zaspala s svojimi kresnicami. Vstopala boš tudi v moje sive lase in ranjeno kožo s sledovi oči, ki jih je zbistrila studenčnica in žito se sklanja v zlato klasje davnih besed in blagih tišin. V šivih mojega telesa je pokala rast otroka kakor lubje staremu hrastu in tvoje roke so plapolale v razročju s svojo večno ponudbo ljubezni. Moj vrt je nato nehal cveteti sredi krvavega zelenja je umiral in skoz barve ovenelih rož je valoval nasmeh časa čakaje, da spremeni barvo krvi. Zrasla je gora pred menoj, ki je nisem mogla prestopiti, da bi vstopila vate ob tvojem odhodu. …o0o… Napisala: Tatjana Malec Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog