V spiralah večnosti posvečenih ur
v lastovičjih gnezdih čas kraljuje,
izbojeval je svojsten red in mir -
življenje, ki vsemirski molk zmaguje.
Biti je kakor dih sence iz zavetja,
potujoče okrasje mimo revne koče,
kjer z nekaj joka in nekaj petja
svet je kakor času se zahoče.
Le od volje in smeri vetra je odvisno,
če podnoč svetilo zvezdno bo nebo.
V tej noči čas živi, ali utrne nevidno
upepeljen v človeku, nepotešen za goro.
