Praznik je, ko ljudje proslavljajo medsebojno prijateljstvo. Praznik je, ko mož in žena proslavljata svojo ljubezen. Praznik je, ko proslavljajo veselo snidenje tisti, ki se imajo radi. Praznik je kot oaza na dolgi življenjski poti, ki pretrga enolično vsakdanjost. Tedaj si človek načrpa novih moči in življenjskega poguma. Prazniki so nam potrebni, toda ne znamo več praznovati in pozabili smo, v čem je njihov smisel.
Prazniki umirajo zaradi nezmernosti, potratnosti in ob vsaki čez mero popiti steklenici. Praznik je mrtev, če gre le za uveljavljanje in konzumiranje, ko torej razgalja našo nečimrnost. Praznik je mrtev, če sedijo drug ob drugem ljudje svečanih, hinavskih obrazov, ki se v resnici sploh ne prenašajo. Praznik je mrtev, če postane le priložnost za izmenjavo daril, luka za pretovarjanje družabnih obveznosti.
Praznujemo lahko le z ljudmi, ki jih imamo radi. Ni nujno, da je lepo praznovanje tudi drago. Praznik šele tedaj postane zares praznik, ko je vse pristno, prisrčno, preprosto in spontano. Praznik je vedno tam, kjer se zbero ljudje, ki jih druži prijateljstvo in dobra volja; kadar se med seboj pogovarjajo in igrajo, jedo in pijejo, plešejo in pojejo. Vsak prispeva svoj delež, vsak se lahko pridruži. In vsak se veseli najmanjšega darila, ker čuti, da je izraz ljubezni.
Živimo preprosteje –
in ozdravljeni bomo potrošniške mrzlice!
