Vsi smo prišli na obličje te zemlje,
zaradi enega samega razloga:
Naučiti se brezpogojne ljubezni.
Če se zaljubiš v nekoga,
zaradi njegove lepote, veš,
da bo ta lepota enkrat minila.
Če se zaljubiš v nekoga,
zaradi njegovega dobrega seksa,
veš, da bo tudi ta enkrat minil.
Če se zaljubiš v nekoga,
zaradi njegove pameti,
verjemi, tudi ta bo postal enkrat betežen.
In zakaj se ne bi zaljubil,
kar v brezpogojno ljubezen?
V tisto ljubezen, ki te je v prvi vrsti rodila
in te pripeljala v tvoje življenje,
v tisto ljubezen, ki si jo obvladoval,
dokler nisi začel razlikovati med tem,
kar je dobro zate in kaj ni,
ko si začel razlikovati med tem,
kaj se ti pri kom ali čem splača in kaj ne,
Zakaj ne bi bil tudi ti, kot to sadno drevo,
ki je zraslo iz enega samega,
drobnega semena,
ki je hvaležno sprejemalo,
svoje sonce in svoj dež,
v svoje listje, svoje veje
in črpalo sokove svoje zemlje
in se zdaj šibi od zrelega sadja,
v prošnji 'utrgaj človek, to moje sadje
in razbremeni moje prepolne veje,
da se ne bodo od težkega bremena polomile'…
Razbremenitev,
lahka beseda in težko dejanje,
puščati stvari, tam kjer so,
v reki trenutkov svojega časa,
brez strahu, da boš kdaj kaj izgubil,
ker vsako tvoje plemenito dejanje,
daje prostor novim plemenitim dejanjem,
kakor vsak strah za izgubo česarkoli,
povzroča tvoj notranji zastoj,
težo in obremenitev.
Da, edino ljubezen brez razloga je tista,
ki ti povzroča pravo lahkotnost srca,
ampak ta nikoli ne pride sama od sebe,
njo se je treba priučiti, jo prepoznati, deliti, negovati,
ker ona je neulovljiva,
lahko se samo giblješ z njo,
plešeš v njenem notranjem ritmu diha vesolja,
in se odzivaš na nežne resonance njenih zvokov.
Da, največja umetnost je ta tvoja prefinjena,
občutena ljubezen brez razloga
in še večji je ta, ki te je pripeljal do tja,
do te brezmejne radosti izvora,
tvojega večnega, blaženega spoznanja. :)
Razbremenitev, 
