|
||||||
|
|||||||
Dattatreyo imajo za inkarnacijo Brahme, Vishnuja in Shive. Starša, oče Atri in mati Anasuya, sta bila znana svetnika. Zaradi globoke modrosti in yogijskih dosežkov ga nimajo le za yogija, temveč inkarnacijo Boga.
Kraji, kjer je Dattatreya živel in (po verovanju ljudi) še živi v subtilni obliki, so nabiti s tako močno duhovno energijo, da pritegne celo začetnike. Nekaj takih krajev obstaja v hribih Nilashala v vzhodni Indiji in nekaj v Himalaji. Najbolj znani kraj, povezan z Dattatreyo, je Girinar v Gujaratu, na zahodni obali celine.
Ashram Dattatreyinih staršev, znan kot Ansuya v Chitrakutu je še vedno vgnezden v čudovito pogorje Vindhya centralnih Indijskih gora. Za ashramom se dvigujejo strmi stebri gora, v bližnji votlini pa izvirajo mirni tokovi reke Mandakini. Zrak je prežet z občutkom miru in neustrašnosti. Ribe skačejo iz vode, da bi se najedle iz rok romarjev. Opice prihajajo iz gozda, pozdravljajo obiskovalce in si z njimi delijo hrano kot s starimi prijatelji. Intelekt nas mogoče prepričuje, da to delajo iz razvade ali zato, da pridejo do hrane, a če prisluhnemo naravi, zaslišimo tihi glas: "Ne onesnažujte duha, ki so ga izobrazili svetniki s svojim hladnim razumništvom."
Ko je bil Dattatreya še otrok, je ashram obiskal kralj. Ker sta bila starša odsotna, je gosta pozdravil Dattatreya. Medtem, ko je Dattatreya skrbel za udobje svojega gosta, je kralj opazil notranjo radost, ki je izžarevala iz fantovega obraza. Zavedajoč se, da je to spontan izraz resnične lepote otrokove duše, je kralj posumil, da je otrok obdarjen z veliko modrostjo. Odločen raziskati, kako lahko nekdo tako mlad poseduje tako veliko modrost, ga je kralj začel izpraševati in razvil se je naslednji dialog:
Kralj: Si se učil pri svojih starših?
Dattatreya: Vse me lahko veliko nauči, ne le starši.
Kralj: Torej imaš učitelja? Kdo je on?
Dattyatreya: Imam 24 gurujev.
Kralj: Štiriindvajset gurujev pri tako nežni starosti? Kdo so?
Dattatreya: Mati zemlja je moj prvi guru. Naučila me je, da v svojem srcu ljubeče nosim tiste, ki stopajo po meni, ki me ranijo in mi prizadajajo bolečino. Naučila me je, da jim dajem najboljše, zavedajoč se, da so njihova dejanja z njihovega stališča povsem normalna in naravna.
Kralj: Kdo je tvoj drugi guru?
Dattatreya: Voda je moč, ki je vsebuje življenje in čistočo. Očisti vse, česar se dotakne in omogoča življenje vsem, ki jo pijejo. Voda teče neprekinjeno. Če se ustavi, stagnira. Od vode sem se naučil, da se moram vedno gibati.
Kralj: Tvoj tretji guru?
Dattatreya: Ogenj. Skuri vse, spreminjajoč vse v plamen. Požirajoč mrtva debla, proizvaja toploto in svetlobo. Tako sem se naučil, kako požreti vse, kar življenje nosi in kako to spremeniti v plamen. Ta plamen razsvetljuje moje življenje in v tej luči lahko drugi varno hodijo.
Kralj: Kdo je tvoj četrti guru, gospod?
Dattatreya: Veter je moj četrti guru. Veter se giblje neprekinjeno, enako se dotikajoč cvetlic in trnov, nikoli pa se ne naveže na stvari, ki se jih dotakne. Kakor veter, sem se tudi jaz naučil, da ne dajem prednosti cvetlicam pred trnjem ali prijateljem pred sovražniki. Kakor vetru je moj cilj, da darujem vsemu, ne da bi se navezal na karkoli.
Kralj: Peti guru, gospod?
Dattatreya: Ta vseprežemajoči in vseobjemajoči prostor je moj peti guru. V prostoru je prostor za sonce, luno in zvezde, a vseeno ostaja nedotaknjen in neomejen. Tudi jaz moram imeti prostor za vse raznolikosti, a vseeno ne smejo vplivati na mene. Vse vidne in nevidne stvari imajo pravico do prostora v meni, toda ne tudi moči, da bi omejile mojo zavest.
Kralj: Kdo je tvoj šesti guru, gospod?
Dattatreya: Luna. Luna raste in pada, a vseeno nikoli ne izgubi svojega bistva, celosti ali oblike. Z opazovanjem lune sem se naučil da so rast in upadanje - užitek in trpljenje, izguba in dobitek - samo faze v življenju. Med prehajanjem skozi te faze nikoli ne izgubim zavesti o svojem pravem bistvu.
Kralj: Kdo je tvoj sedmi guru?
Dattyatreya: Sonce je moj sedmi guru. S svojimi svetlimi žarki srka vodo iz vsega, jo pretvarja v oblake in kot dež nepristransko razdeli. Dež pada na gozdove, gore, doline, puščave, oceane in mesta. Kot sonce sem se tudi jaz naučil srkati znanje iz vseh virov, ga spremeniti v praktično modrost in jo deliti z vsemi brez prednosti in izključevanja.
Kralj: In tvoj osmi guru?
Dattatreya: Moj osmi guru je jata golobov. Golob se je ujel v lovčevo mrežo in jokal v obupu. Drugi golobi so ga poskušali rešiti, a so se tudi sami ujeli. Od teh golobov sem se naučil, da lahko tudi dobro dejanje, nastalo iz navezanosti in čustev, omreži. Zato, dobro premislim o svojih čustvenih odzivih, posebej tistih, ki so povezani z varovanjem svoje "skupine".
Kralj: Tvoj deveti guru, gospod?
Dattatreya: Moj deveti guru je piton, ki ujame in požre svoj plen, nato pa dolgo časa ne lovi več. Naučil me je, da po zadovoljitvi mojih potreb ostanem zadovoljen in se ne onesrečujem z lovljenjem predmetov, ki si jih želim.
Kralj: Kdo je tvoj deseti guru?
Dattatreya: Ocean, bivališče vseh voda. Sprejema in presnavlja vodo vseh rek na svetu in se nikoli ne prelije. Naučil me je, da ne glede na to, skozi kakšne izkušnje grem v življenju, ne glede na to, koliko brc in nesreč doživim, ohranjam svojo disciplino.
Kralj: Kdo je tvoj enajsti guru, o modrec?
Dattatreya: Moj enajsti guru je vešča. Pritegnjena s svetlobo prileti iz svojega prebivališča, da bi se žrtvovala v plamenih. Naučila me je, da moram takrat, ko začutim privlačnost, premagati strah, se s polno hitrostjo zaleteti in skočiti v plamen znanja, da me požre in preobrazi.
Kralj: Dvanajsti?
Dattatreya: Moj dvanajsti guru je čmrlj, ki jemlje le male kapljice nektarja s cvetlic. Preden pa sprejme tudi to malenkost, brenči, lebdi in pleše ter tako ustvarja radostno vzdušje okoli cvetlic. Ne le da poje pesem radosti, ampak daje svetu več, kot mu jemlje. Ko leti s cvetlice na cvetlico, jih oprašuje in jim pomaga uspevati. Čmrlj me je naučil, da iz narave jemljem le malo, da jemljem z vedrino in da vedno bogatim izvor, iz katerega sprejemam.
Kralj: Tvoj trinajsti guru?
Dattatreya: Moj trinajsti guru je čebela, ki zbira več nektarja kot ga potrebuje. Srka ga iz različnih izvorov, pogoltne, presnovi v med in prinese v panj. Od tega, kar posrka, vzame le malo, ostalo pa deli z drugimi. Tako moram tudi jaz srkati modrost od različnih učiteljev in jo predelati v znanje. To znanje moram uporabiti za lastno rast, pripravljen pa ga moram biti deliti tudi z drugimi.
Kralj: Štirinajsti guru, o modri iskalec?
Dattatreya: Nekoč sem videl slona, ki so ga ujeli. Vaba je bila godna samica. Ko je zaznal njeno prisotnost, se je divji samec prikazal iz svojega prebivališča in padel v luknjo, ki je bila skrbno prekrita z vejami in listjem. Ko so ga ujeli, so ga udomačili in ga uporabili za delo. Ta slon je moj štirinajsti guru, ker me je naučil previdnosti pri strasteh in željah. Privlačnost sveta nastane zaradi naših čutnih impulzov in medtem, ko lovimo čutna hrepenenja, se um, čeprav močan, ujame in zasužnji.
Kralj: Kdo je tvoj petnajsti guru, gospod?
Dattatreya: Jelen s svojim izostrenim sluhom. Nenehno posluša in se zaveda vseh šumov, v pogubo pa ga potegne melodija flavte, ki jo igra lovec. Tako kot jelen, tudi mi pozorno poslušamo vse novice, govorice in obrekovanja in smo skeptični glede večine stvari, ki jih slišimo. Nekatere besede pa nas magično privlečejo zaradi naših želja, navez, hrepenenj in subtilnih vtisov iz preteklosti. To nagnjenje ustvarja trpljenje nam in drugim.
Kralj: Kdo je tvoj šestnajsti guru?
Dattatreya: Riba, ki je pogoltnila vabo na trnku in jo je ujel ribič. Ta svet je kot vaba, kakor dolgo se spominjam te ribe, ostajam prost trnka.
Kralj: Kdo je tvoj sedemnajsti guru?
Dattatreya: Prostitutka, ki ve, da ne ljubi svojih strank, niti one nje. Vseeno pa čaka na njih in ko pridejo, zaigra dramo ljubezni. Ni zadovoljena z umetno ljubeznijo, ki jo daje in sprejema, niti s plačilom, ki ga prejme. Spoznal sem, da so vsi ljudje kot prostitutke, svet, enak strankam, pa nas uživa. Plačilo je vedno nezadostno in počutimo se nazadovoljne, zato sem se odločil, da ne bom živel kot prostitutka. Živel bom z dostojanstvom in samospoštovanjem, ne da bi pričakoval od sveta, da me materialno ali notranje zadovolji, temveč bom našel zadovoljstvo znotraj samega sebe.
Kralj: Kdo je tvoj osemnajsti guru?
Dattatreya: Moj osemnajsti guru je majhen ptič, ki je letel s črvom v kljunu. Večji ptiči so ga zasledovali in pričeli kljuvati. Ustavili so se šele, ko je mali ptič izpustil črva. Tako sem se naučil, da je skrivnost preživetja v odrekanju, ne v posedovanju.
Kralj: Kdo je tvoj devetnajsti guru, gospod?
Dattatreya: Moj devetnajsti guru je otrok, ki joče, ko je lačen in preneha, ko začne sesati mleko iz materinih prsi. Ko je otrok sit, neha jesti in nič, kar mati naredi, ga ne more pripraviti, da bi jedel še dalje. Od tega otroka sem se naučil, da zahtevam samo, ko resnično potrebujem. Ko to dobim, moram vzeti le toliko, kot potrebujem in nato obrniti obraz vstran.
Kralj: In tvoj dvajseti guru?
Dattatreya: Mlada ženska, ki sem jo srečal, ko sem prosil za miloščino. Rekla mi je, naj počakam, da pripravi hrano. Njene zapestnice so cingljale med kuhanjem, zato je eno snela. A hrup se je nadaljeval, zato je drugo za drugo snela vse zapestnice, dokler ni ostala le ena. Šele takrat je nastopila tišina. Tako sem se naučil, da je tam, kjer je gneča, vedno hrup, nestrinjanje in neskladnost. Mir lahko pričakujemo le v samoti.
Kralj: In tvoj enaindvajseti guru?
Dattatreya: Kača, ki zase ne naredi luknje, temveč prebiva v luknjah, ki so jih druga bitja zapustila ali pa se za nekaj časa zvije v drevesni votlini in nato nadaljuje pot. Od te kače sem se naučil, da se prilagodim okolju in uživam naravne dobrine, ne da bi sebi postavil stalno zatočišče. Bitja v naravi se nenehno selijo, venomer zapuščajoč svoja prejšnja bivališča. Medtem, ko me nosi tok narave, vedno najdem obilico prostorov za počitek. Ko si spočijem, nadaljujem svojo pot.
Kralj: In tvoj dvaindvajseti guru?
Dattatreya: Moj dvaindvajseti guru je izdelovalec puščic, ki je tako zatopljen v oblikovanje svojih konic, da niti kralj, ki gre mimo z vso svojo vojsko, ne pritegne njegove pozornosti. Tako sem se naučil od izdelovalca puščic, da moram biti vedno popolnoma osredotočen na tisto, kar počnem, ne glede na to, kako pomembno je delo. Čimbolj je moja pozornost usmerjena v eno, temvečja je moja zlitost in čimvečja je zlitost, bolj prefinjeno je moje zavedanje. Cilj je prefinjen in se ga da doseči le s prefinjeno zavestjo.
Kralj: Tvoj triindvajseti guru?
Dattatreya: Moj triindvajseti guru je mali pajek, ki si je spletel lepo, udobno mrežo. Ko ga je velik pajek lovil, je pohitel v zavetje svoje mreže, a drvel je tako hitro, da se je zapletel in velik pajek ga je pojedel. Iz tega sem se naučil, da si pletemo mreže v upanju, da si bomo ustvarili varno zatočišče, a se medtem, ko drvimo po njenih nitih, ujamemo in smo pogoltnjeni. Ne moremo najti varnosti v zapletenih mrežah naših dejanj.
Kralj: In kdo je tvoj štiriindvajseti guru?
Dattatreya: Moj štiriindvajseti guru je črv, ki ga je ujel ptič in ga položil v gnezdo. Ko je ptič zapel, se je črv tako zlil s pesmijo, da je izgubil zavest o nevarnosti. Opazujoč to malo bitje, kako se zliva s pesmijo pred obličjem smrti, sem se spomnil, da moram tudi sam razviti umetnost poslušanja, da se bom lahko zlil z večnim zvokom nada, ki je v meni.
Poslušajoč Dattatreyo, je kralj spoznal, da modrost tega malega svetnika izvira iz odločnosti obdržati bistvo življenja nepremično v svoji zavesti in v sposobnosti da najde učenje povsod, kamorkoli se obrne.
Zgodba iz Srimad Bhagavatama,
esamskriti.com
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20030930122213691
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
