|
||||||
|
|||||||
Praznih rok jaz grem, in opazim, da je lopata v mojih rokah;
Hodim z nogami, in vendar jaz na hrbtu vola jezdim;
Ko prečkam most,
Glej, vodni tok ne, temveč most teče.
To je slavna gatha od Jenye (Shan-hui, A.D. 497-468), ki je splošno znan kot Fudaishi. Gatha jedrnato podaja stališče, kot si ga zamišljajo pripadniki Zena. Čeprav nikakor ne izčrpava celote tega, kar Zen uči, grafično kaže pot h kateri je Zen naravnan. Tisti, ki želijo doseči intelektualni uvid v resnico Zena, če je to sploh mogoče, morajo najprej razumeti to kitico.
Za zdravo pamet ne more biti nič bolj nelogičnega in nasprotujočega, kakor zgornje štiri vrstice. Kritiki se bodo nagibali k označevanju Zena za absurdnega, zavajajočega in izven področja običajnega razmišljanja. Toda Zen je neomajen in bi nasprotoval, da tako imenovan način zdrave pameti, gledanja na stvari ni končno veljaven in da je razlog, zakaj se ne moremo dokopati do vse prežemajočega razumevanja resnice, naša neupravičena privrženost »logični« interpretaciji stvari. Če res hočemo priti življenju do dna, moramo opustiti naše cenjene silogizme ter pridobiti nov način opazovanja, s katerim bomo lahko ušli tiraniji logike in enostranskosti našega vsakodnevnega izražanja. Ne glede na to, kako paradoksno se to lahko zdi, Zen vztraja, da mora biti lopata v vaših praznih rokah, in da ne teče voda, ampak most pod vašimi nogami.
To vsekakor niso edine neracionalne izjave, ki jih Zen izjavlja. Obstaja še veliko enako vznemirljivih izjav. Nekatere lahko razglasijo Zen za nepreklicno norega ali neumnega. Resnično, kaj bi naši bralci rekli o takih izjavah kot so sledeče?
»Ko Tom pije, Dick postane vinjen.«
»Kdo je učitelj vseh Bud, preteklih, sedanjih in prihodnjih? Kuhar Janez.«
»Prejšnjo noč je lesen konj rezgetal in kamniti mož preobračal kozolce.«
»Poglej, oblak prahu se dviga iz oceana in bučanje valov se sliši nad zemljo.«
Včasih vas bo Zen spraševal podobna vprašanja:
»Zdaj se poliva; kako bi ti to ustavil?«
»Ko plosknemo z obema rokama nastane zvok: poslušaj zvok ene dlani.«
»Če si slišal zvok ene dlani, ali mi lahko pomagaš, da ga tudi jaz slišim?«
»Medtem, ko vidimo nad nami gore, ki se iztezajo v višino in morja, ki napolnjujejo vdrte prostore, zakaj beremo v sutrah, da je Dharma istost in da ne obstaja nič visokega, nič nizkega?«
Ali so privrženci Zena izgubili svojo pamet? Ali pa so se predali namerni mistifikaciji? Ali vse te izjave nimajo nobenega notranjega smisla, nobenega izobraževalnega pomena, razen, da proizvajajo zmedo v naših umih? Na dojemanje česa nas Zen, skozi te očitne trivialnosti in neracionalnosti, v resnici napeljuje? Odgovor je preprost. Zen hoče, da dosežemo popolnoma novo stališče, od koder bi gledali na misterije življenja in skrivnosti narave. To pa zato, ker je Zen prišel do dokončnega zaključka, da je običajni logični postopek mišljenja nemočen pri podajanju dokončne zadovoljitve naših najglobljih duhovnih potreb.
Na splošno menimo, da je »A je A« absolutno in da je stavek »A je ne-A« ali »A je B« nazamisljiv. Nikoli se nismo bili sposobni prebiti skozi te pogoje razumevanja; bili so preveč mogočni. Vendar Zen sedaj razglaša, da so besede samo besede in nič več. Ko besede prenehajo ustrezati dejstvom, je za nas čas, da se od besed ločimo in se vrnemo k dejstvom. Tako dolgo, kot ima logika svojo praktično vrednost, je koristna; ko pa preneha delovati, ali poskuša iti preko svojih lastnih meja, moramo zakričati »Stop!« Vse od prebujanja zavestnosti, smo si prizadevali, da bi rešili skrivnosti obstoja in da bi pogasili našo logično žejo skozi dualizem »A« in »ne-A«; to je, s tem, da smo most imenovali most, z mišljenjem, da voda teče in da se prah dviga iz tal; vendar, na naše veliko razočaranje, nismo bili nikoli sposobni doseči umskega miru, popolne sreče in vse prežemajočega razumevanja življenja in sveta. Prišli smo, kakor je bilo, do konca naših pameti. Nobenih nadaljnjih korakov, ki bi nas lahko vodili do globljih nivojev realnosti, nismo mogli narediti. Najbolj notranje muke duše niso mogle biti izražene z besedami, tedaj glej, luč pride čez naše celotno bitje. To je začetek Zena. Saj sedaj spoznamo, da konec koncev »A je ne-A!«, da je logika enostranska, da tako-imenovana nelogičnost v končnih analizah ni nujno nelogična; da ima, kar je površinsko neracionalno, na koncu vsega svojo lastno logiko, ki se sklada z resničnim stanjem stvari. »Praznih rok grem, in opazim, da lopata je v mojih rokah!« S tem postanemo popolnoma srečni, ker je, začuda ravno to protislovje tisto, kar smo iskali ves čas, vse od svitanja intelekta. Svitanje intelekta ni pomenilo izjave intelekta, ampak preseganje njega samega. Pomen stavka »A je A« je realiziran samo kadar »A je ne-A«. Biti samo sebi ni biti samo sebi – to je logika Zena, in zadovoljuje vsa naša prizadevanja.
»Cvetlica ni rdeča, vrba ni zelena.« To častilci Zena pozdravljajo kot najbolj osvežujoče in zadovoljujoče. Tako dolgo, kot mislimo, da je logika dokončna, smo priklenjeni, nimamo nobene svobode duha in prava dejstva življenja izginejo iz našega razgleda. Sedaj pa imamo ključ do celotne situacije; smo mojster dejanskosti; besede so se odpovedale svoji nadvladi nad nami. Če smo zadovoljni s tem, da lopate ne imenujemo lopata, imamo vso pravico to narediti; nobene potrebe ni, da bi lopata vedno ostala lopata; še več, to po mnenju Zen mojstra, stanje dejanskosti, ki noče biti vezano na imena, izraža bolj natančno.
To razbijanje tiranije imen in logike, je hkrati tudi duhovno osvobajanje; saj duša ni več razklana v sami sebi. S pridobivanjem intelektualne svobode, je duša v polni lasti same sebe; rojstvo in smrt je nič več ne vznemirjata; saj ni več nikjer nobene take dvojnosti; živimo celo skozi smrt. Doslej smo gledali na stvari in njihovih nasprotujočih in razlikujočih vidikih in smo v skladu s tem privzeli do njih tudi odnos, ki je bolj ali manj sovražen. Toda to je bilo temeljito spremenjeno, končno smo dosegli točko, s katere je svet lahko gledan tak, kakršen je od znotraj. Zatorej, »železna drevesa so v polnem cvetu«; in »v sredi naliva dežja jaz nisem moker«. Duša je potemtakem narejena cela, popolna in napolnjena z blaženostjo.
Zen se ukvarja z dejstvi in ne z njihovimi logičnimi, verbalnimi, predsodkovnimi ter nezadovoljivimi predstavami. Neposredna preprostost je duša Zena; zato tudi njegova življenjskost, svoboda in izvirnost. Krščanstvo veliko govori o preprostosti srca, prav tako tudi druga verstva, vendar pa to ne pomeni vedno, biti prosto-srčen ali biti preprosti Janezek. V Zenu to pomeni, da se ne zapletemo v intelektualna dlakocepstva, da nas ne zanese filozofsko umovanje, ki je tako pogosto odkritosrčno in polno sofizmov. Pomeni, še enkrat, prepoznati dejstva kot dejstva in vedeti, da so besede samo besede in nič drugega. Zen pogosto primerja um z ogledalom brez madežev. Biti preprost, bo zato, nanašajoč se na Zen, ohranjanje tega ogledala vedno čistega in pripravljenega na preprosto in absolutno odsevanje vsega, kar pride predenj. Rezultat bo priznanje lopati, da je lopata in hkrati, da ni lopata. Prepoznanje samo prvega, je vidik zdrave pameti, in tam ni Zena, dokler ni poleg prvega priznano tudi drugo. Vidik zdrave pameti je nezanimiv in pohleven, medtem, ko je vidik Zena vedno izviren in spodbuden. Vsakič, ko je Zen izpovedan, se stvari poživijo; tam je dejanje stvaritve.
Zen misli, da smo preveliki sužnji besed in logike. Tako dolgo, kot ostanemo tako okovani, smo nesrečni in gremo skozi neizpovedano trpljenje. Če pa hočemo videti nekaj resnično vrednega védenja, ki nas pripelje do naše duševne srečnosti, si moramo prizadevati, da bi se enkrat za vselej osvobodili vseh pogojev; uvideti moramo, drugače ne moremo doseči nove razgledne točke, s katere je svet lahko ohranjen v svoji celovitosti in življenje dojeto v sebi. Ta obravnava je prisilila posameznika, da se pogrezne globoko v brezno »Brezimnega« in neposredno zagrabi duha, kakor je zaposlen v poslu izdelovanja sveta. Tukaj ni nobene logike, nobenega filozofiranja; tukaj ni nobenega obračanja dejstev, da bi ustrezala umetnim meritvam; tukaj ni nobenega izmaličevanja človeške narave z namenom, da bi jo podredili intelektualnemu seciranju; en duh stoji iz oči v oči z drugim duhom, kakor dva zrcala obrnjena drug proti drugemu, in tam ni ničesar, kar bi se vmešavalo med njuna vzajemna odseva.
V tem smislu je Zen vzvišeno praktičen. Ničesar nima opraviti z abstrakcijami ali z dlakocepstvi dialektike. Dojame, da, lopata, ki leži pred tabo in prazno govorjenje o njej, naredi prazno izjavo: »Držim lopato, vendar je ne držim.«. Tu ni nobenega sklicevanja na Boga ali dušo; tu ni nobenega govora o neskončnem ali o življenju po smrti. To rokovanje domače lopate, najbolj običajne stvari, kar jih vidimo okoli nas, odpira vse skrivnosti na katere naletimo v življenju. In ničesar več se ne zahteva. Zakaj? Zato, ker je Zen sedaj razjasnil nov pristop do prave narave stvari. Ko je razumljen skromen cvet na razpokanem zidu, je razumljen celoten univerzum ter vse stvari v njem in izven njega. V Zenu je lopata ključ do celotne uganke. Kako sveže in polno življenja je to – način na katerega se Zen spoprime z najbolj zavozlanimi ugankami filozofije!
Opazil sem, da je krščanski oče iz srednjega veka nekoč rekel: »O ubogi Aristotel! Ta, ki je za heretike odkril umetnost dialektike, umetnost grajenja in uničevanja, umetnost razpravljanja o vseh stvareh in doseganja ničesar!« Mnogo hrupa za nič, vsekakor! Poglejte, kako si filozofi vseh časov nasprotujejo drug drugemu, potem, ko so izrabili vso svojo logično ostroumnost in analitično genialnost na tako-imenovanih problemih znanosti in védenja. Nič čudnega, če je isti stari modri mož, hoteč enkrat za vselej narediti konec vsem takim brezplodnim razpravam, smelo vrgel sledečo bombo točno v sredino teh gradilcev iz peska: »Certum est quia impossible est«; ali, bolj logično, »Credo quia absurdum est.« Verjamem, ker je neracionalno; ali ni to nepooblaščena potrditev Zena?
Neki stari mojster je pred zborom menihov vzel svojo palico in rekel: »O menihi, ali vidite to? Če vidite to, kaj je to, kar vidite? Ali bi rekli 'To je palica.'? Če odgovorite tako, ste navadni ljudje in nimate Zena. Če pa rečete, 'Mi ne vidimo nobene palice.', potem bom jaz rekel: 'Tukaj imam eno in kako lahko zanikate to dejstvo?'« V Zenu ni nobene šale. Dokler nimate odprtega tretjega očesa, da bi videli v najbolj notranje skrivnosti stvari, ne morete biti v družbi starodavnih modrecev. Kaj je to tretje oko, ki palico vidi, in vendar je ne vidi? Kje lahko nekdo pridobi to nelogično dojemanje stvari?
Zen pravi: »Buda je pridigal devetinštirideset let in vendar se njegov 'surovi jezik' (tanujihva) ni niti enkrat premaknil.« Ali nekdo lahko govori, ne da bi premikal svoj jezik? Čemu ta absurdnost? Razlaga, ki jo je podal Gensha (Hsuan-sha, 831-908), je naslednja: »Vsi ti, ki so pobožno naravnani zatrjujejo, da častijo druge na vse možne načine; vendar, kadar naletijo na tri vrste invalidov, kako bi obravnavali njih? Slepi ne more videti niti, če je palica ali bat izdelan; gluhi ne more slišati, vseeno, kako sijajno je lahko pridiganje; in nemi ne morejo govoriti, ne glede na to, kako zelo so k temu spodbujani. Toda, če posamično trpljenje teh ljudi nekako ne more biti nagrajeno, kakšen je po vsem tem sploh smisel budizma? Po vsem tem se zdi, da razlaga sploh ničesar ne pojasnjuje. Mogoče lahko na predmet vrže več luči Butsugenov komentar. Svojim učencem je rekel: »Vsak od vas ima par ušes; kaj ste sploh slišali z njima? Vsak od vas ima en jezik, kaj ste kadarkoli pridigali z njim? Vsekakor, niste nikoli govorili, niste nikoli slišali, vi niste nikoli videli. Od kod potemtakem pridejo vse te oblike, glasovi, vonjave in okusi?«
(To je reči, od kod pride ta svet?)
Če nas ta pripomba še vedno pušča tam, kjer smo bili prej, poglejmo sedaj, če nam lahko pomaga, eden največjih Zen mojstrov, kar jih je živelo, Ummon (Yun-men, umrl 966). Menih je prišel do Ummona in ga vprašal, če mu lahko pojasni zgornjo Genshajevo pripombo. Ummon je najprej ukazal menihu, naj ga najprej pozdravi na formalni način. Ko je menih po ležanju na tleh vstal, ga je Ummon porinil s svojo palico in menih se je umaknil nazaj. Mojster je rekel: »Torej nisi slep.« Potem je rekel menihu naj stopi naprej, kar je le ta tudi naredil. Mojster je rekel: »Torej nisi gluh.« Končno vpraša meniha, če je razumel, za kaj se pri vsem tem gre, in slednji je odgovoril: »Ne, gospod.« Nato je Ummon zaključil: »Torej nisi nem.«
Z vsemi temi komentarji in gestami mogoče še vedno potujemo skozi terra incognita? Če je tako, potem nam ne preostane nič drugega, kot da se vrnemo nazaj na začetek in ponovimo kitico:
Praznih rok jaz grem, in opazim, da je lopata v mojih rokah;
Hodim z nogami, in vendar jaz na hrbtu vola jezdim;
Še nekaj besed: razlog zakaj je Zen v svojih napadih na logiko tako silovit in zakaj navzoče delo obravnava najprej nelogični vidik Zena, je ta, da je logika tako prodorno vstopila v življenje, da je prisilila večino od nas k sklepu, da je logika življenje in brez nje življenje nima nobenega smisla. Zemljevid življenja je bil tako dokončno in tako vseskozi začrtan z logiko, da je to, kar smo morali početi preprosto ubogati njo, in da ne smemo niti pomisliti na kršitev zakonov misli, ki so dokončni. Tak splošni pogled na življenje je sprejela večina ljudi, čeprav moram priznati, da v bistvu nenehno kršijo, kar mislijo, da je neprekršljivo. Tako lahko rečemo, oni »držijo lopato in vendar je ne držijo.« Včasih izračunajo seštevek dva in dva včasih tri, včasih pa pet; samo, da se ne zavedajo tega dejstva in si predstavljajo, da so njihova življenja usmerjana logično ali matematično. Zen želi previhariti to trdnjavo popolnega nereda in pokazati, da mi živimo psihološko ali biološko ne pa logično.
V logiki obstaja sled truda in bolečine; logika je samozavedna. Prav tako je z etiko, ki je uporaba logike na dejstvih življenja. Etični človek izvaja dejanja služenja, ki so hvalevredna, vendar se jih ves čas zaveda in poleg tega lahko tudi pogosto premišljuje o nekakšni bodoči nagradi. Zato bi morali reči, da je njegov um obremenjen in sploh ni čist, ne glede na to, kako objektivno ali socialno dobra so njegova dejanja. Zen to prezira. Življenje je umetnost in kakor popolna umetnost, bi moral biti sebe-pozabljajoč; v njem ne bi smelo biti nobene sledi truda ali bolečega občutka. Življenje bi, po mnenju Zena, moralo biti živeto, kakor ptica leti skozi zrak ali kakor riba plava v vodi. Kakor hitro se pojavijo znaki obdelave, je človek pogubljen, nič več ni svobodno bitje. Ti ne živiš, kakor bi moral živeti, ti trpiš pod tiranijo okoliščin; ti čutiš neke vrste omejenost in izgubljaš svojo neodvisnost. Zen meri na ohranjanje tvoje vitalnosti, tvoje prvobitne svobode, in predvsem celovitosti tvojega bitja. Z drugimi besedami, Zen hoče živeti iz notranjosti. Noče biti vezan z pravili, ampak ustvarjati posameznikova lastna pravila – to je vrsta življenja, za katero Zen poskuša, da bi jo mi živeli. Zato njegove nelogične, ali bolje superlogične izjave.
V eni od svojih pridig Zen mojster (Goso Hoyen; Fa-yen iz Wu-tsu-shan) razglasi:
»Sutre, ki jih je Buda v svojem življenju povedal, baje obsegajo pet tisoč in štiriinosemdeset fasciklov; vključujejo nauk o praznini in nauk o bivanju; obstajajo učenja takojšnje uresničitve in postopnega razvoja. Ali ni to potrditev?
Toda glede na Yoko (Yung-chia: »Pesem razsvetljenja«), »Ni nobenih čutečih bitij, nobenih Bud; modreci so tako številni, kakor pesek v Gangesu, toliko jih je, kot mehurčkov v morju; modreci in častitljivi preteklosti so kakor prebliski svetlobe.« Ali to ni negacija?
O vi, moji učenci, če rečete, da je, nasprotujete Yoki; če rečete, da ni, nasprotujete našemu staremu mojstru Budi. Če bi bil on z nami, kako bi potem on razrešil to zagato? Če kakorkoli veste, čisto natančno, kje smo mi, bi morali spraševati Budo zjutraj in ga pozdravljati zvečer. Če, po drugi strani, priznate svojo nevednost, vam bom jaz dopustil vpogled v skrivnost. Kadar rečem, da ne obstaja, to ne pomeni nujno negacijo; kadar rečem, da obstaja, to prav tako ne označuje potrditve. Obrnite se proti vzhodu in poglejte zahodno ozemlje; obrnite se na jug in severna zvezda se pokaže tam!«
(Napisal D. T. Suzuki, za slovenske iskalce in srečolovce priredil te-nay)
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20030725110501490
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
