Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20030717084233471

Bite size generacija nedelja, 19. december 2004 @ 05:59 CET Uporabnik: Xabaras Pred mesecem dni in pol sem si ogledal film Iz pekla (From Hell, 2001), ki me je, manjšim napakam navkljub, precej navdušil. To je eden izmed tistih filmov, ki vas precej odvrne od ogleda holivudskih poletnih smeti, saj vam nazorno pokaže, da ste svoje standarde glede tega, kaj je dober film, (podzavestno) spustili na nižji nivo samo zato, ker gledate večinoma samo prazne in glasne instantne ameriške filme, na katere pozabite deset minut po ogledu. Ne trdim da je film Iz pekla kakršenkoli filmski Shakespeare. Daleč od tega. Zgradba zgodbe je tipična za gledališko delo in tisti filmi, ki jo uporabljajo, vedno obveljajo za resne in dobre art filme. Kakorkoli že, naslednji logičen korak je seveda bil to, da bi od nekod izbrskal strip, po katerem je bil film posnet. Napisal ga je Alan Moore, ki pa med stripovskimi avtorji resnično velja za nekakšnega Shakespeareja. Njegovi stripi so tiste vrste stripi, katere date ljudem, ki trdijo, da so stripi le šund, ničvredna oblika »umetnosti« in morda celo škodljivi za otroke, nakar od njih zahtevate obnovo stripa. Pri tem se večini zalomi, saj so Moorovi stripi tako zahtevni, da večina odneha že pred polovico branja. Tudi sam se trenutno »mučim« s stripom From Hell, po mesecu dni branja sem šele na sredini četrtega poglavja (od šestnajstih), saj je takorekoč vsaka slika stripa napolnjena z ogromno količino zanimivosti, zgodovinskih podatkov, filozofskih teorij, eksistencalnih vprašanj, religije, in še mnogo česa. Ob kopici drugih vprašanj se mi je porodilo tudi vprašanje o tem, kdo za vraga sploh bere to? Mar niso današnje generacije ljudi navajene na to, da je vse, kar jim je ponujeno, vsrkajo le v prvih desetih sekundah in če se v tem času stvar ne izkaže za zanimivo, svoj interes že usmerijo na naslednjo zadevo? In zanimivo, danes so razne medijske vsebine ljudem enostavno ponujene, pogosto že vsiljene, medtem ko so jih včasih goreče iskali in si jih želeli. V Sloveniji recimo, še živijo ljudje, ki so v svoji mladosti hodili po več kilometrov na dan v eno smer, da so prišli do domačije, ki je imela radio, nakar so ga vsi poslušali, ne glede na to, kaj je predvajal. Danes pa je ravno obratno – bombardiranje z vsemi mogočimi oblikami informacij, od podatkov, uporabnih in neuporabnih, zabave, humorja, novic, itd. je tako močno in prisotno takorekoč na vsakem koraku, da mora človek od njih skoraj že bežati. Dejansko ni mogoče narediti koraka več, ne da bi videli kakšno ogromno reklamo. Pred petdesetimi leti je človek informacije iskal, danes od njih beži. Ob takšnem nenehnem bombardiranju čutil človek enostavno mora narediti nekakšno obrambo, nekakšen filter, skozi katerega spusti le tisto, kar ga zanima. Tega pa se avtorji informacij še kako zavedajo, zato so skozi desetletja izpilili umetnost podajanja informacij v čim krajšem času. Danes to vidimo v reklamnih spotih, ki trajajo le nekaj sekund, povedo pa več kot, recimo, uro in pol dolgi filmi pred sedemdesetimi leti. Človek naj bi nekako za vsako novo stvar pokazal zanimanje, toda čas, ki ga tej novi stvari daje na voljo, v katerem se mora izkazati za zanimivo in uporabno, drugače jo bo zavrgel, je vedno krajši. Temu se v angleščini reče »attention span«, po naše pa, če prevedemo dobesedno, obdobje (oz. razpon) pozornosti, ki pa nekako ne izzveni ravno najbolj pomensko ustrezno. Če se recimo neka knjiga v roku pol ure ne izkaže za zanimivo, jo bralec odvrže. Enako velja za TV oddaje in filme. Pred pojavom televizije so ljudje hodili množično v kino, kjer so pač gledali kar so gledali, od začetka do konca. S pojavom televizije pa se je pojavila nočna mora producentov, saj so ljudje imeli na voljo izbiro: če jim program ni bil všeč, so preklopili na drugega. Torej si je bilo potrebno izmisliti nekaj, s čimer bi gledalca prikovali za ekran. Kar pomeni, da je bilo potrebno stvar narediti zanimivo že kar na začetku. Iz takšnega razmišljanja se je rodila današnja oblika filmov – najboljše vam ponudijo v prvih petnajstih minutah, nakar postanejo precej manj zanimivi. Ponavadi gre na začetku za sistem preprostega šokiranja, za element presenečenja in serviranja nepričakovanega, nakar se zgodba umiri in nadaljuje po vseh utečenih klišejih. Dosti filmov pa razne scene, ki bi rade bile večje od življenja, ponudijo še na koncu. To umetnost zapeljevanja gledalca v prvih nekaj minutah so do vrhunca izpilili v seriji filmov o Jamesu Bondu. Uvodne sekvence teh filmov so nemalokrat najboljši del filma in so pogosto celo antologijske, saj so prav zanje izumljali nove načine snemanja, nove kamere in nove tehnologije. Verjetno ni potrebno poudariti, da je levji delež k nastali situaciji dal MTV, torej TV postaja, ki 24 ur na dan vrti videospote, njeni začetki pa segajo v zgodnja osemdeseta. Za videospote vemo, da so sestavljeni iz (pre)hitrega menjavanja posnetkov in da lahko v nekaj minutah povedo celotno zgodbo kakšnega daljšega filma. Ob tej televiziji so zrasle cele generacije ljudi, ki danes enostavno nimajo potrpljenja, da bi se, recimo, s kakšno knjigo ukvarjali več kot pol ure. Navajeni so, da mora vsaka stvar biti razumljena in v celoti prebavljena v nekaj minutah, drugače ni vredna njihove pozornosti. Takšnim generacijam se zato reče enostavno MTV generacija, kar je že kar uraden naziv, saj se s tem imenom dejansko tržijo kino filmi, ki v svojih sinopsisih poudarjajo, da »bo film všeč MTV generaciji.« Toda če pri filmih in videospotih govorimo o nekaj uvodnih minutah, pa pri reklamah govorimo le o sekundah. V tem času morajo gledalca zapeljati in prepričati v nakup. Količina informacij je v tem primeru skompresirana do skrajnosti, zato ni čudno, da je različnih vrst reklam toliko kot različnih vrst ciljnih demografij. Reklame za gospodinje so otroško nazorne, če ne že kar abotno neumne (prašek X proti Ultra Moto Delux Persilu), medtem ko so reklame za drage avtomobile vsebinsko precej zahtevne in pomensko precej zavite (iz premise pač, da ljudje, ki imajo denar, niso neumni ljudje). V takšnih časih torej ne preseneča, da sta knjiga in še posebej resen strip (medija, ki zahtevata svoj čas in potrpljenje), v krizi, saj danes mladina ni pripravljena investirati toliko časa vanje. Toda krajšanje 'attention spana' se pri tem še ni ustavilo. V sredini devetdesetih so se v računalništvu skorajda istočasno zgodile tri precej prelomne stvari - Okna, internet, Doom - ki so mase ljudi prikovale za sevajoče monitorje, zaradi česar se je 'attention span' še skrajšal. Veliko ljudi preživi svoj delovni čas v pisarnah in ob vstopu na internet, na katerem potem visijo takorekoč ves čas službe, so kmalu ugotovili, da je količina informacij na internetu skorajda neskončna. Internet je danes neke vrste Aleksandrijska knjižnica. Kakršnokoli znanje že iščete, je vedno oddaljeno le nekaj klikov. Jasno, ob tej ogromni količini podatkov človek kmalu ugotovi, da ni možno prejeti in obdelati vsega, zato so ljudje še bolj razvili filter za čimprejšnje eliminiranje tistih podatkov, za katere je videti, da zanje nimajo uporabne vrednosti. Attention span je sedaj le okoli 5 sekund. Če se kakšna spletna stran v tem času ne izkaže za zanimivo, je že ni več. Tudi razni članki in prispevki na internetu nikoli niso dolgi, ampak so precej kratki in jedrnati. Ponavadi le odstavek ali dva. Da mora biti vse čim krajše in čim hitreje dojemljivo kažejo tudi razni internetni forumi, ki zadnje čase rastejo kot gobe po dežju. Objavljeni teksti so dolgi le po nekaj vrstic, če pa kdo napiše tekst, ki je daljši od višine zaslona, pa to že velja za moreče teženje in ga le redkokdo prebere. Takšno hitrostno procesiranje informacij in njihova še hitrejša odstranitev iz spomina se je do svojega ekstrema morda res razvila na internetu, toda uporablja se tudi v resničnem življenju. Reklame postajajo še bolj instantne, holivudski poletni filmi so le kot ugriz brezokusnega hamburgerja, nimajo več vsebine, so samo še serija akcijskih prizorov režiranih v stilu videospota, brez neke smiselne in logične povezave. Zgodbe so samo še nek vsebinski vakuum, ki obstaja le zato, ker bojda film pač mora imeti neko rdečo nit. Le maloštevilna mladina danes bere razne špehe kot so Ana Karenina, ampak v knjižnici raje prelistavajo knjige in berejo prve odstavke – če je zanimiv, knjigo preberejo, če ni, roma nazaj na polico nabirati prah. Terry Goodkind, v ZDA zelo popularen pisec fantazije, je sam povedal, da ponavadi prebere le prvi stavek knjige – če mu ta pritegne pozornost, potem knjigo prebere, drugače ne. Zato tudi sam piše tako, da že prvi stavek človeka čim bolj pritegne. Ali je kratek 'attention span' dober ali slab? In kakšne so bile medijske vsebine včasih, ko se ni bilo potrebno boriti za človekovo konstantno pozornost? Boljše ali slabše? Če boljše, v čem? Zakaj? Odgovori na ta vprašanja so zagotovo precej zanimivi, toda moj 'attention span' je prekratek, da bi se ukvarjal z njimi. Če berete še tole vrstico, potem je vaš vsekakor daljši od mojega... :) No, kje sem že ostal? Aha, Alan Moore: From Hell, poglavje 4, stran 28.... Komentarji (1) www.pozitivke.net