|
||||||
|
|||||||
dr. France Susman
Od govornika, pisatelja, učitelja zahtevamo, da nekaj povedo. Kaže, da je spoznanje pravo, kadar prihaja iz srca. To bi pomenilo, da samo s srcem pravilno razumevamo. Življenje je nujno šola, če hočemo ali pa ne. Naučili se bomo pamet tako rabiti, da srca ne izgubimo. Prisrčno nagnjenje do vseh živih bitij je nedeljivo. Če torej postanemo neprisrčni nasproti komurkoli, smo izgubili čustvo na splošno. Posledica brezčustvenosti je potem nepopisno trpljenje, ki spremlja človeštvo skozi zgodovino. Obžalovanje nima smisla, vendar je preteklost zato, da se iz nje učimo.
Če me kaj boli, je to opazovanje ljudi, ki - kot pravimo - nečloveško trpijo, pa ne morejo odkriti vzroka, da bi potem trpljenje vsaj razumeli. Bolečina, strah, bolezen in smrt so naši stalni spremljevalci. Ljudstva vsega sveta, učenjaki, modrijani in pesniki so zbrali ogromen zaklad spoznanj o človeku. Vse je že bilo rečeno, vse povedano. Vendar je nekaj življenjsko važnih spoznanj in odkritij prišlo med človeštvo šele na začetku tega stoletja.
Znanje o človeku se je tako zaokrožilo, da je sedaj možno napraviti velik korak k miru, zdravju in blagostanju - za vse. Na tej naši zemlji, na tej živi krogli je sedaj pomembno le to, kako se ta spoznanja širijo. Od iznajdbe tiska je minilo 500 let. To je zelo kratka doba, ker se je splošno branje in pisanje razširilo šele zadnjih 100 let. Seveda ne bomo nikoli vsega razumeli, kar je dobro. Vendar vemo iz zadnjih časov toliko, da lahko končno napravimo ogromen, zavesten korak v razvoju človeštva in razvoju življenja na zemlji. Kot čebele so ljudje reševali zapisano modrost o življenju. Ni bilo vedno tako. Vemo, da so v zgodovini najboljše knjige vedno znova sežigali. Tiste knjige pa, ki naj bi človeštvu posredovale skupek znanja o življenju, so bile v glavnem tako zmaličene, da lahko v njih odkrijejo poslanico o smislu življenja samo ljudje z veliko modrostjo in s srcem na pravem mestu. Kdor je sežigal ljudi, je sežigal tudi knjige in obratno. Prav civilizacija, iz katere izhajamo, in ki jo bomo "obvladali", ima, tako kaže, prvenstvo v vsej zgodovini človeštva. Ali je potem še čudno, da smo prišli v tako zagato?
Iz lastnega opazovanja in izročila tistih, ki so svoja spoznanja razumljivo zapisali, lahko danes o trpljenju, bolezni in smrti s tega gledišča povemo veliko. Spoznanja prek tiska pa so nas dosegla počasi. V 16. stoletju je bilo sila malo ljudi, ki so lahko brali. Tudi v prejšnjem stoletju jih je bilo relativno malo. Pisana beseda je dar, ki so ga naši predniki za nas zaslužili v trpljenju. Helena Turšič iz Borovnice (1843-1924) je pred 125. leti prišla k verouku, kjer se je naučila nekaj črk. Doma si jih je pridno zapisala. Ko je njena mati to odkrila, je liste vrgla v peč, hčerki pa prepovedala hoditi k pouku, kjer naj bi se učila taka coprnija. To je prvi primer sežiganja knjig, ki ga poznam iz svoje rodbine. Helena Turšič je morala torej skozi življenje le z nekaj črkami. Svojemu sinu Francu je predala neizmerno, prisrčno ljubezen do pisane besede. Po ribanju ob sobotah so polagali časopise na mokra tla, a je Franc do konca življenja stopal med časopise, češ vsaka črka je dragocena. Helena Turšič je prinesla leta 1868 s svojo bridko izkušnjo ljubezen do znanosti in modrosti v mojo rojstno hišo na Prevalju pod Krimom. Njen sin Franc (1875- 1967) je bil moj stari oče. Trpel je, ker je bil ves tisk poln tujk, ki jih ni razumel in ne potreboval. Zakaj ne bi tako pisali, da bi vsi razumeli? Svoje zaklade je razkrival zlasti meni, in to na pašnikih in doma - za pečjo. Poudarjal je, naj imam vedno pred očmi, da bodo pred letom 2000 prišle velike spremembe, ki jih človeštvo doslej še ni doživelo. Njegova modrost je bila za mene tako pomembna, da nisem mogel pačiti jezika s tujkami (in to v vseh jezikih, ki jih govorim), pa tudi ne nepremišljenih, nesmiselnih ali nedognanih reči oddajati v tisk. Če torej po štirih desetletjih nepričakovano spet slovensko mislim in prvič za tisk pišem (v tujini je bila moja matura v slovenščini klavrna) počnem to zato, ker mislim, da bo marsikdo, ki ga bo zanimalo in tudi narodu koristilo, kar je "prebavil dihur od tistih knjig, ki jih je žrl 50 let".
Trpljenje daje videz, da je svet narobe zgrajen. Saj se večina ljudi nenehno pritožuje nad svojo usodo. Zvezdni sistemi in atomske zgradbe, čudoviti svetovi v malem in velikem nas ne nehajo presenečati. Vendar pravimo, da je tisti ali tisto, kar je načrtalo pot za človeka - brez pameti, nespametno, kruto, krvoločno.
Modroslovje starih kulturnih narodov in tudi daljnega vzhoda ima za podlago vsega - spoznanje, da posledic ni brez vzroka in da ima vsako dejanje posledice. V bolezni in trpljenju iščemo vzroke. Bolj ko smo razviti, bolj se sprašujemo po posrednih in neposrednih vzrokih. Čim več prepletanj v času in prostoru lahko pregledamo, tem modrejši smo. Goethe (1749-1832) je bil mnenja, da začenjamo postajati pravi ljudje šele, ko gledamo skozi tri tisoč let.
"Na prepihu sem bil, pa sem se prehladil," - to je običajno ugotavljanje dejstva. Druga stvar pa je vzrok prehlada. More delati sapa v pljučih gnoj? "Pojdi od okna, da se ne prehladiš!" Ali je prehlad edina pot, po kateri se telo znebi gnoja? Če drugače očistimo svoje telo, potem nam morda prepih nič več ne "škoduje". Nasprotno, morda nas celo poživi. Največja skrb vsega človeštva je bila, kako premagati bolezen. Največji denarni izdatki gredo za premagovanje bolezni - in v oboroževanje. Ali bi se še tako nesmiselno oboroževali, če bi bili vsi tako zdravi kot so tiste živali (zavestno govorim o živalih in ne o zvereh), ki mirno živijo v prosti naravi? Tako morda primer o prehladu ni ravno nepomemben. Zdravje ni vse, a brez zdravja ni ničesar.
Vidimo zarjo napovedanega novega sveta. Umirili se bomo in postali živahni, če ozdravimo. Od dneva do dneva in od tedna do tedna smo lahko bolj zdravi. Nikjer ni zapisano, da moramo umirati v bolečinah in bolezni. Iz zgodovine lahko spoznamo veliko primerov, ki nam govore, da to ni potrebno. Modroslovje, ki pozna zakon o vzroku in posledici, pravi, da bomo imeli vedno možnost, svoje življenje usmeriti tako, da bomo premagali stanje, ki se nam sedaj morda zdi krivično.
Trpljenje je na svetu zato, da ga premagamo. Kako pa? Tako, da se nehamo trpinčiti. Dokler trpinčimo in ubijamo iz lastnih "potreb", iz prepričanja ali iz čiste požrešnosti, češ, kar je zame "potrebno", to mora biti, toliko časa bomo doživljali, da nas drugi izrabljajo, da doživljamo stanja strahu pred bolečino, pred rano, ki smo jo sami zadali drugim - vede ali nevede. Ko v Wagnerjevi operni drami "Parsifal" ta junak s puščico ustreli laboda in ga modri Gurnemanz vpraša, zakaj je to storil, Parsifal odgovori (in to je prva njegova beseda): "Nisem vedel, da je to greh." Ni važno, kaj imamo za zločin, zlo delo, slabo početje; važno je, kaj je dejanje samo po sebi. Četudi vse človeštvo zatrjuje, da je zlo nekaj dobrega, s to trditvijo zlo ne postane dobro, če ni dobro po svoji naravi.
Malo pravice imamo odločati, kaj je dobro in zlo. Naučiti se moramo opazovati naravo samo, zlasti pa moramo dovoliti, da si majhni otroci ohranijo svojo nedolžnost. "Življenje je trdo, torej moram vzgojiti svojega otroka trdo, da bo kos svoji življenjski nalogi." Ali je to res? Kako daleč sme iti usmiljenje? Ali določamo mi, komu naj delimo svoje usmiljenje? "Vedno je bilo tako, torej bo držalo." To pravilo, ki smo si ga sami skovali, je v današnjem času doigralo svojo vlogo, ker se je narava prebudila in se začenja sama otresati zajedalcev, ki delajo z njo ustrezno temu, kar so si sami razglasili za pravilo.
Naravni zakon je zapisan v naravo samo. Ker smo tudi mi del narave, je ta pošteni zakon zapisan tudi v našo lastno naravo.
Bralci gotovo čutite, da se nočem še bolj jasno opredeliti. Bilo bi res dobro, ko bi vsak sam, v kotičku svoje pravičnosti, premlel svoja dejanja. Prevzeli smo gorostasna življenjska načela od tistih, ki nas s temi istimi načeli izrabljajo. S tem, da smo sprejeli načelo, po katerem naj velja pravilo usmiljenja samo za ljudi, smo dali krvoločnežem v roke prosto karto, da nas pod kakšno pretvezo razglase za neljudi, nečlovečneže, revne, nemaniče, parije, sovražnike, hlapce - litanije so dolge.
Zemeljska obla je klavnica, najbolj razširjeno čustvo med živimi bitji pa je strah. Veliko vodilnih ljudi v zgodovini je dalo svoje življenje za to načelo. Vendar so jih tisti, ki so jih pobijali, potem navadno obrekovali. Sokrata so obtožili, da zavaja mladino, ker pač ni učil tistega, kar je koristilo bogatim Atencem. Da, žrtev pravičnega tudi obstaja, vendar je njegovo trpljenje drugačno od tistega, ki protestira in vali krivdo na drugega. To je pravo, nesebično trpljenje za druge. Na Sokratovi žrtvi je bila zgrajena Platonova Akademija, ki je 900 let zbirala najbolj pravične modrijane in ki nam je zapustila življenjsko filozofijo, ki nas lahko reši iz naših težav, če jo spoznamo v vsej njeni globini in preprostosti. In Sokrat ni bil edini te vrste.
Trpljenje, ki je posledica prestopanja naravnih zakonov, naj bi bilo opozorilo, da prenehamo mučiti sebe in naravo. Ali naj bi bilo v življenju narodov kaj drugače? Kateri narod lahko dokaže, da trpi po krivici? Ne bom jih našteval. Eno drži: tisti narod, ki bo prvi sprejel naravne zakone - a ne v svojo pisano zakonodajo, ampak v svoje življenje - bo točka miru tudi za druge narode. Ali ni že čas, ob soočenju z nevarnostmi, ki spet enkrat v zgodovini obetajo najhujše, ali ni prav sedaj čas, da vprašamo naravo samo, kaj je prav in kaj ni, in pozabimo javna mnenja ter zakonodaje, ki so lahko grobo kršile NARAVNE ZAKONE? Veliki "ravbarji" obešajo majhne, ker je obešati dovoljeno.
JE ŠE KDO, KI NE VE, DA JE VSA DRUŽBA BOLNA? Da je samoljubje vir družbene bolezni, je samo delna resnica - le v tem smislu, da "nimamo časa", da bi se ukvarjali z diagnozo propada človeštva. Ni dovolj prostora, da bi utemeljil, vendar naj bo že tu zapisano: glavni vir bolezni narodov in držav je naše bolno gospodarstvo. Da je bolno, so ugotavljali vsi misleci v zgodovini; kakšno bolezen ima, pa so spoznali posamezniki - Diogen, Kopernik in Proudhon. Zdravilo pa je velika iznajdba, ki jo imamo že 90 let. Tisti, ki so z vojnami obogateli, so preprečili, da bi se gospodarstvo ozdravilo.
Pa vendar: kdor hoče, da bo konec vojne, naj sebe ozdravi drugače kot s prepihom. Kugo smo premagali tako, da smo se začeli umivati, notranje bolezni premagamo tako, da umijemo svojo notranjost. To je lepa, dognana znanost. Množice zdravnikov in podjetnih ljudi jo poznajo - toda veje bolnega gospodarstva se zamajejo, če se ljudstvo kar naenkrat pozdravi. To je problem. Zato si moramo vsi prizadevati, da tudi gospodarstvo ozdravi. In to je možno, zares možno.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20030630003039804
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
