Esenska poslanica miru (6. poglavje)

torek, 8. julij 2003 @ 06:46 CEST

Piše: dr. France Susman

(6) Izperite svojo gnojno notranjost in prerojeni boste.

1 "In danes vam govorim v živem jeziku živega Boga, po svetem duhu nebeškega Očeta.

2 Med vami še ni nikogar, ki bi mogel v celoti razumeti vse, o čemer vam pripovedujem.

3 Kdorkoli vam razlaga vaše stare spise, vam govori v mrtvem jeziku mrtvih ljudi, skozi svoje bolno in umrljivo telo. Zato ga lahko tudi vsi ljudje razumejo, kajti vsi ljudje so bolni in v smrti.

4 Nihče ne zazna svetlobe življenja. Slepci vodijo slepce po temnih stezah greha, bolezni in trpljenja in na koncu vsi padejo v jamo smrti.

5 Oče me je poslal k vam, da bi pred vami prižgal luč življenja. Luč razsvetljuje sebe in temo, toda tema pozna samo sebe in ne ve za svetlobo.

6 Še veliko stvari bi vam imel povedati, toda vi jih še ne morete sprejeti.

7 Kajti vaše oči so navajene na temo in polna luč nebeškega Očeta bi vas oslepila. Zato še ne morete razumeti vsega, kar vam pripovedujem o nebeškem očetu, ki me je poslal k vam.

8 Torej najprej sledite zakonom svoje Matere Zemlje, o katerih sem vam že govoril.

9 In ko bodo njeni angeli očistili in prenovili vaša telesa ter okrepili vaše oči, boste sposobni prenesti svetlobo svojega nebeškega Očeta.

10 Ko boste nekoč lahko brez mežikanja strmeli v bleščavo opoldanskega sonca, boste tudi sposobni gledati v žarno luč našega nebeškega Očeta, v luč, ki žari tisočkrat bolj sijoče kot tisočero sonc.

11 Toda kako bi gledali luč našega nebeškega Očeta, ko pa še svetlobe plamenečega sonca ne morete prenesti?

12 Verjemite mi, sonce je kot plamen sveče v primerjavi s soncem resnice našega nebeškega Očeta.

13 Zato ne imejte drugega kot vero, upanje in ljubezen. Resnično, povem vam, nagrada ne bo izostala.

14 Če verjamete v moje besede, verjamete v tistega, ki me je poslal, Vanj, ki je gospodar vsega, in ki je zmožen vsega.

15 Kajti kar je nemogoče za ljudi, je Bogu vse mogoče.

16 Če verujete v angele Matere Zemlje in izpolnjujete njene zakone, vas bo varovala vaša vera in ne boste nikoli zboleli.

17 Upajte tudi v ljubezen našega nebeškega Očeta, kajti kdor mu zaupa, ne bo nikoli razočaran in ne bo nikoli videl smrti.

18 Ljubite drug drugega, kajti Bog je ljubezen, in tedaj bodo njegovi angeli vedeli, da ubirate njegova pota. In vsi angeli bodo prišli pred vaše obličje in vam služili.

19 In satan se bo z vsemi svojimi grehi, boleznimi in nečistostmi odplazil iz vašega telesa.

20 Pojdite, ogibajte se svojih grehov, pokesajte se, krstite se, da boste ponovno rojeni in da ne boste več grešili."

21 Potem je Jezus vstal. Vsi drugi pa so obsedeli, kajti vsakogar se je dotaknila moč njegovih besed.

22 Tedaj so se razgrnili oblaki in pojavila se je polna luna in ogrnila Jezusa v svoj sij.

23 Nad njegovimi lasmi so zaprasketale iskrice; stal je sredi njih v mesečini kot bi lebdel v zraku.

24 Nihče se ni zganil, nobenega zvoka ni bilo slišati.

25 In nihče ni vedel, koliko časa je to trajalo, kajti čas se je bil ustavil.

26 Nato je Jezus razprl roke proti njim in rekel: "Mir z vami."

27 In v tem je odšel od njih kot bi dih vetra zavel nad zelenjem dreves.

28 Še dolgo potem so zbrani mirno sedeli, nato pa so se, v tišini, drug za drugim zdramili kot bi se prebudili iz dolgega sna. A nihče ni hotel oditi, kakor da bi jim besede tistega, ki je odšel od njih, še vedno zvenele v ušesih. Obsedeli so kot bi poslušali čudovito glasbo.

29 Naposled pa je nekdo skoraj plašno rekel: "Kako dobro je, da smo tukaj", nekdo drugi pa : "O, da bi bila ta noč večna", in spet drugi: "Ko bi le hotel vedno prebivati z nami!" - " V resnici je božji poslanec, kajti v naša srca je vsadil upanje."

30 In nihče ni hotel oditi domov, rekoč: "Ne grem domov, ker je tam vse mračno in brez veselja. Čemu naj bi šli domov, ko pa nas tam nihče ne ljubi?"

31 Tako so govorili med seboj, kajti vsi so bili bolj ali manj revni, hromi, slepi, pohabljeni, berači, brezdomci, zaničevani v svoji bedi, ki so jih le tu in tam za nekaj dni trpeli pod tujimi krovi.

32 Celo tisti, ki so imeli dom in družino, so rekli: "Tudi mi hočemo ostati z vami," kajti vsakdo je čutil, da so jih besede tistega, ki je odšel, z nevidnimi nitmi povezale med seboj.

33 In vsi so čutili, da so prerojeni. Čeprav so luno zagrnili oblaki, so videli pred seboj svet, poln svetlobe. V srcih teh mož so vzcveteli čudoviti cvetovi prelestne lepote: cvetlice radosti.

34 In ko so se na vzhodnem obzorju prikazali prvi sončni žarki, so vsi začutili, da sonce naznanja prihajajoče božje kraljestvo, in z obrazi, ožarjenimi od radosti, so se odpravili božjim angelom naproti.

35 In veliko nečistih in bolnih je sledilo Jezusovim besedam in odpravili so se na bregove tekočih rek.

36 Sezuli so se in slekli, postili so se in prepustili svoja telesa angelom zraka, vode in sončne svetlobe.

37 Angeli Matere Zemlje so jih objeli in se polastili njihovih teles zunaj in znotraj.

38 Vsak od njih je videl svoje zlo, vse svoje grehe in vse svoje nečistosti, kako ga v naglici zapuščajo.

39 Dih nekaterih je postal tako zaudarjajoč kot je tisti, ki zapušča drobovje. Nekateri so pljuvali in bruhali smrdljive izmečke iz svoje notranjosti.

40 Vse te nečistosti so se izlivale iz njihovih ust, pri nekaterih so odtekale skozi nos, pri nekaterih iz oči in ušes.

41 Mnogim med njimi je lil priskuten in ogaben pot iz vseh por njihove kože.

42 Na mnogih udih so se jim odpirali številni gnusni tvori, iz katerih je pritekala umazanija z ogabnim smradom; iz teles nekaterih bolnih se je obilno izlival seč, ki se je pri nekaterih tako posušil, da je bil gost in lepljiv kot čebelji med, pri drugih spet je postal skoraj rdeč ali črn ali tako trd kot rečni pesek.

43 Večini so bruhali iz drobovja vetrovi, smrdeči kot dih hudičev. Smrad, ki so ga razširjali, je bil tako nevzdržen, da ga nihče med njimi ni mogel prenašati.

44 In potem, ko so tako krstili sami sebe, je v njihova telesa vstopil angel vode; iz njih je izpral vse njihove gnusobe in nečistosti njihovih minulih grehov; kakor slap, ki se spušča z gore, so drle iz njihovih teles brezštevilne mehke in trde gnusnosti.

45 In tla, kamor so te odtekle, so bila onesnažena, smrad pa tako močan, da na tem mestu nihče ni imel obstanka.

46 In ti zli duhovi so zapustili njihovo drobovje v obliki neštevilnih črvov, ki so se zvijali v notranjih iztrebkih. Vili so se v onemogli jezi nad tem, da jih je angel vode tako izgnal iz drobovja sina človekovega.

47 Nato so se jih lotile moči angela sončnih žarkov in kmalu so v obupnem zvijanju zadnjič trznili pod njegovimi nogami.

48 In vsi so bili zgroženi, ko so videli to satanovo gnusobo, katere sta jih odrešila angela.

49 Zahvalili so se Bogu, ki jim je poslal svoje angele v njihovo odrešitev.

50 Med njimi je bilo nekaj takih, ki so trpeli strašne bolečine, ki jih niso hotele zapustiti. Ker niso vedeli, kaj naj store, so se odločili, da pošljejo enega izmed njih k Jezusu, kajti zelo so si želeli, da bi bil med njimi.

51 In prav ko sta se dva od njih odpravila na pot, da ga poiščeta, so zagledali Jezusa, kako se jim bliža po obrežju reke. In njihova srca sta zajela upanje in radost, ko jih je pozdravil: " Mir z vami."

52 Želeli so si ga bili povprašati po mnogočem, toda na svoje začudenje se niso domislili ničesar. Jezus pa jim je rekel: "Prišel sem, ker me potrebujete."

53 In eden od njih je zaklical: "Gospod, resnično te potrebujemo, da nas odrešiš naših bolečin!"

Esensko poslanico miru je odkril za javnost prof. dr. Edmond Bordeaux Szekely. V kraljevi knjižnici Habsburžanov na Dunaju je našel staroslovansko besedilo in ga prepisal. Kasneje pa je v vatikanski knjižnici ugotovil, da je to besedilo dobesedni prevod rokopisa v aramejskem jeziku, ki ga tam hranijo.

Esenska poslanica miru (5. poglavje)
Esenska poslanica miru (7. poglavje)

Več informacij lahko dobite na telefonski številki: 040 888 668

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20030620204629231