Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/200306191937286

Zen (3) sreda, 25. junij 2003 @ 06:25 CEST Uporabnik: ten-nej D. T. Suzuki V zgodovini Zena je najpomembnejša osebnost Yeno (Hui-neng, 638-713), šesti patriarh Zenovske ločine na Kitajskem. Pravzaprav je on ustanovitelj Zena, ločenega od ostalih budističnih ločin, ki so takrat obstajale na Kitajskem. Norma, ki jo je postavil kot resnični izraz Zena, je ta pesem: Resnična modrost (Bodhi) ni kakor drevo; Lesketanje ogledala nikjer ne sije: Kakor tukaj ni ničesar od začetka, kje se prah sam sebe pobira? To je bilo napisano v odgovor na pesem, katero je spesnil nek Zen menih, ki je trdil, da je razumel vero v njeni čistosti. Njegovi verzi tečejo tako: To telo je Bodhi-drevo; Duša je kakor lesketajoče se ogledalo; Pazite, da bo vedno čista, In ne pustite nobenemu prahu, da bi se nabral na njej. Oba sta bila učenca petega patriarha Gonina (Hung-jen, umrl 675); in on je presodil, da je Yeno pravilno dojel duh Zena ter, da je vreden, da nosi njegovo ogrinjalo in njegovo skodelico kot njegov pravi naslednik v Zenu. To mojstrovo prepoznanje pomembnosti prve Yenove pesmi, jo označuje kot ortodoksen izraz Zenovske vere. Ker se jim zdi, da izraža duha neobstoja, veliko ljudi obravnava Zen kakor, da zagovarja nihilizem. Moj namen je zavrnitev tega. Res je, da obstaja veliko odlomkov v Zen literaturi, ki so lahko razumljeni v smislu prenašanja nihilističnega nauka; na primer, teorija sunyate (praznine). Celo med učenjaki, ki so s splošnim učenjem mahayana budizma dobro seznanjeni, je nekaj takih, ki se še vedno oprijemajo mišljenja, da je Zen praktična uporaba »Sanron« (san-lun) filozofije, znane tudi kot madhyamika šola. Za njenega ustanovitelja je razglašen Nagarjuna in ker so mahayana sutre uvrščene pod poglavje Prajnaparamite, razlagajo bolj ali manj podobna stališča. Filozofija te šole je včasih označena kot nauk Prajne. Zen potemtakem, mislijo, praktično spada v ta razred; z drugimi besedami, temeljna značilnost Zena naj bi bila podpiranje Sunjata sistema. Do določene mere, vsaj površno, se to stališče da upravičiti. Kot primer preberite naslednje: »Sem sem prišel iskati resnico budizma,« pravi učenec mojstru. »Zakaj iščeš tako stvar tukaj?«, vpraša mojster. »Zakaj tavaš okoli, ko pa si doma zapustil svoj neprecenljiv zaklad? Ničesar nimam, da bi ti dal in kakšno resnico budizma želiš odkriti v mojem samostanu? Tukaj ni ničesar, absolutno ničesar.« Mojster včasih reče: »Ne razumem Zena. Ničesar nimam, da bi tu prikazal; zato prenehaj z vztrajanjem na pričakovanju, da boš dobil nekaj iz ničesar. Razsvetljenje boš dosegel sam, če ga boš. Če ni ničesar za dobiti, vzemi to sam.« Ali pa: »Resnična vednost (bodhi) prehaja vse načine izraza. Ničesar ni bilo že od samega začetka, za kar lahko nekdo trdi, da je dosegel v teku razsvetljenja.« Ali: »V Zenu ni ničesar za razložiti s pomeni besed, tam ni ničesar, kar bi nam bilo dano kot sveti nauk. Trideset udarcev, ki jih lahko potrdiš ali zanikaš. Ne ostani tiho; niti ne bodi zgovoren.« Vprašanje, »Kako je lahko nekdo vedno z Budo?«, je klicalo po naslednjem mojstrovem odgovoru: »Ne imej nobenih vezi v tvojem umu; bodi popolnoma brezbrižen do objektivnega sveta. Ostati tako ves čas v absolutni praznini in umirjenosti je način, kako biti z Budo.« Včasih naletimo na naslednje: »Srednja pot je tam, kjer ni niti sredine, niti dveh strani. Ko te ovira objektivni svet, imaš eno stran; ko si vznemirjen v svojem umu, imaš drugo stran. Kadar ne obstaja nobena od njiju, tam ni nobenega srednjega dela in to je srednja pot.« Japonski Zen mojster, ki je blestel pred nekaj stoletji, je ponavadi odgovoril učencem, ki bi ga moledovali za nasvete, na kakšen način naj uidejo okovom rojstva-in-smrti, takole: »Tukaj ni nobenega rojstva-in-smrti.«. Bodhidharmo (Daruma, J.; Tamo, K.), prvega patriarha Zen sekte, je Wu, prvi cesar dinastije Liang (vladal 502 – 549), vprašal o temeljnem in najsvetejšem načelu budizma. Poročajo, da je modrijan odgovoril: »Brezkončna praznina in ničesar svetega v njej«. To so odlomki, po naključju vzeti iz ogromnega skladišča Zen literature, za katere se zdi, da so prežeti z idejami praznine (sunjata), ničesarnosti (nasti), tišine (santi), ne-misli (acinta) in drugimi podobnimi pojmi, katere lahko vse smatramo kot nihilistične ali kot pojme, ki zagovarjajo negativni kvietizem. Citat iz prajnaparamita-Hridaya Sutra, se lahko izkaže za bolj osupljivega, kakor katerikoli od teh zgornjih odlomkov. V bistvu so vse sutre, ki pripadajo temu Prajna razredu mahayana literature, vseskozi navdahnjene z idejo sunjate, in tisti, ki so seznanjeni s tem načinom mišljenja, bodo osupli in lahko, da ne bodo znali izraziti svojega mišljenja. To sutra, ki velja za najbolj zgoščeno in izčrpno izmed vseh Prajna suter, vsakodnevno recitirajo v Zen samostanih; pravzaprav je prva stvar, ki jo menihi recitirajo tako zjutraj, kot tudi pred vsakim obrokom: »Potemtakem, Sariputra, imajo vse stvari značilnost praznine, nimajo nobenega začetka, nobenega konca, so brezhibne in niso brezhibne, one niso popolne in niso nepopolne. Zaradi tega, oh Sariputra, tukaj v tej praznini ni nobene oblike, nobene zaznave, nobenega imena, nobenih konceptov, nobene vednosti. Nobenega očesa, nobenega ušesa, nobenega nosu, nobenega jezika, nobenega telesa, nobenega uma. Nobene oblike, nobenega zvoka, nobenega vonja, nobenega okusa, nobenega otipa, nobenih objektov. ... Tam ni nobene vednosti, nobene nevednosti, nobenega uničenja zaradi nevednosti. ... Tam ni nobenega razkroja, niti smrti; tam ni nobenih štirih resnic, to je, tam ni nobene bolečine, nobenega izvora bolečine, nobene prekinitve bolečine in nobene poti za prekinitev bolečine. Tam ni nobene vednosti o Nirvani, nobenega doseganje le te, nobenega ne-doseganja le te. Zato, o Sariputra, ker tam ni nobenega doseganja Nirvane, človek, ki se je približal Prajnaparamiti Bodhisattev, biva neovirano v zavestnosti. Ko so motnje zavestnosti izničene, potem postane svoboden od vseh strahov, in izven dosega spremembe uživa končno Nirvano.« Ko smo se sprehajali skozi vse te citate, bi se lahko zdelo, da so kritike, ki obtožujejo Zen, da zagovarja filozofijo čistega zanikanja, upravičene, vendar ni nič tako daleč od Zena, kot to, na kar namigujejo te kritike. Saj Zen vedno meri na dojemanje osrednjega dejstva življenja, ki pa nikoli ne more biti privedeno na obdukcijsko mizo intelekta. Da bi zapopadel to osrednje dejstvo življenja, je Zen prisiljen predlagati serije zanikanj. Gola negacija, vsekakor, ni duh Zena, toda, ker smo tako privajeni na dualistični način mišljenja, mora biti ta intelektualna napaka posekana pri svojih koreninah. Seveda bi Zen razglasil: »Niti to, niti ono, niti karkoli.«. Toda mi lahko vztrajamo pri spraševanju Zena, kaj je to, kar ostane po vseh teh zanikanjih in mojster nam bo mogoče ob taki priliki na lice prisolil klofuto, govoreč: »Ti tepec, kaj je to?« Nekateri lahko vzamejo to samo kot izgovor, kot izogibanje dilemi, ali kot, da to ne pomeni nič drugega, kakor praktični primer nevljudnosti. Ko pa bo duh Zena zapopaden v vsej njegovi čistosti, tedaj bo videno, kako resnična stvar je ta klofuta. Ker tukaj ni nobene negacije, nobene potrditve, ampak samo jasno dejstvo, čisto izkustvo, pravi temelj našega bitja in misli. Vsa tišina in praznina, katero bi si lahko nekdo želel v sredi najbolj dejavnega duševnega stanja, leži znotraj tega. Ne bodite vzneseni od česarkoli zunanjega ali konvencionalnega. Zen mora biti dosežen z golimi rokami, brez rokavic. Zen je prisiljen v zatekanje zaradi naše prirojene ignorance (avidya), ki se trdovratno lepi na naš um, kakor mokra oblačila na telo. »Ignoranca« je popolnoma dobra, kar se nje same tiče, vendar pa ne sme zaiti iz svojega lastnega območja. »Ignoranca« je drugo ime za logični dualizem. Bel je sneg in črn je krokar. Vendar to pripada svetu in njegovemu ignorantskemu načinu govorjenja. Če pa hočemo priti do resnice stvari same, moramo videti stvari iz točke, kjer ta svet še ni bil ustvarjen, kjer zavedanje tega in onega še ni bilo prebujeno in kjer je um popolnoma prevzet v svoji lastni identiteti, to je, v svoji jasnosti in praznini. To je svet zanikanj, vendar pa vodi do višje ali absolutne potrditve – potrditve v sredi zanikanj. Sneg ni bel, krokar ni črn, vendar je vsak v samem sebi bel ali črn. To je mesto, kjer naš vsakdanji jezik odpove pri sporočanju natančnega smisla tako, kot je zapopaden v Zenu. Navidezno Zen zanika; vendar pred nami vedno drži nekaj, kar vsekakor leži naravnost pred našimi očmi; in če tega ne poberemo sami, je to naša lastna napaka. Večina ljudi, katerim oblaki ignorance zakrivajo umsko vizijo, gre mimo in zavračajo gledanje tega. Za njih je Zen nihilizem, preprosto zato, ker ga ne vidijo. Ko je Obaku (Huang-po, umrl 850) v svetišču Budi izkazoval spoštovanje, je pristopil njegov učenec in vprašal: »Ko Zen pravi, da ga ne iščite ne skozi Budo, niti skozi Dharmo, niti skozi Sangho, zakaj se potem priklanjate Budi, kakor, da bi želeli s tem pobožnim dejanjem nekaj dobiti?« »Ne, ne iščem Zena,« odgovori mojster, »skozi Budo, niti skozi Dharmo, niti skozi Sangho; jaz samo nadaljujem z izvajanjem tega dejanja pobožnosti Budi.« Učenec je zagodrnjal: »Kakšna je sploh koristnost, tega tako pobožnega videza?« Mojster mu je na prisolil klofuto, nakar je učenec rekel: »Kako nevljuden si!« »Ali veš, kje si?«, je vprašal mojster; »tukaj nimam časa premišljevati, zavoljo tebe, kaj nevljudnost ali obzirnost pomenita.« S tem pa je priletela še ena klofuta. Inteligentni bralci bodo v tem Obakuvem odnosu videli, kako zelo si, kljub svoji očitni osornosti prizadeva komunicirati s svojim učencem. Na zunaj prepoveduje in vendar je v duhu pritrjujoč. Če hočemo Zen sploh kakorkoli razumeti, moramo najprej dojeti to. Hakuin (1685 – 1768), utemeljitelj modernega japonskega Zena, je še kot mlad menih, ki se je vneto navduševal nad mojstrstvom Zena, imel pogovor z častitljivim Shojom. Hakuin je mislil, da je popolnoma doumel Zen in je bil na svoj dosežek ponosen, ta pogovor s Shojom pa je bil mišljen kot prikaz njegovega lastnega visokega razumevanja. Shoju ga je vprašal, koliko ve o Zenu. Hakuin je zoprno odgovoril: »Če obstaja karkoli, na kar lahko položim svojo roko, bom dobil iz mene vse.« Tako govoreč se je obnašal, kakor, da bo bruhal. Shoju ga je trdno prijel za nos in rekel: »Kaj je to? Ali ga nisem vseeno prijel?« Naj bralci skupaj s Hakuinom pretehtajo ta pogovor in sami ugotovijo, kaj je to nekaj, kar je Shoju tako realistično predstavil. Zen ni povsem negacija, ki pušča um popolnoma prazen, kakor, da bi bil čisti nič; saj bi to bilo intelektualni samomor. V Zenu obstaja nekaj sebe-trdilnega, kar je vseeno svobodno in absolutno, ne pozna nobenih omejitev in noče biti obvladano v abstrakciji. Zen je živo dejstvo in ni kakor neorganski kamen ali kakor prazen prostor. Priti v stik s tem živim dejstvom – to je namen vsega učenja Zena. Nansena (Nan-chuan, 748-834) je nekoč, eden od njegovih bratov menihov, Hyakujo vprašal, če obstaja kaj takega, o čemer si ne drzne govoriti z drugimi. Mojster je odgovoril, »Da.«. Nakar je menih nadaljeval, »Kaj pa je potem to nekaj, o čemer ne govoriš? Mojstrov odgovor je bil: »To ni niti um, niti Buda, niti stvar.«. Izgleda kakor nauk o absolutni praznini, vendar celo tukaj spet opazimo odblesk nečesa, kar se kaže samo sebe skozi zanikanje. Poglejmo nadaljevanje dialoga, ki se je razvil med obema: Menih je nadaljeval: »Če je tako, potem si že govoril o tem.« »Ne morem storiti nič bolje. Kaj bi ti rekel?« »Jaz nisem veliki razsvetljeni,« je odgovoril Hyakujo. »Dobro, jaz sem o tem povedal že preveč.«, je odgovoril Mojster. To stanje notranjega zavedanja, o katerem ne moremo podati nobenih logičnih izjav, mora biti uresničeno, še preden lahko imamo kakršenkoli inteligenten pogovor o Zenu. Besede so samo namig na to stanje; skoz njih smo sposobni priti v njegovo pomembnost, vendar ne iščite v besedah absolutnih smernic. Poskušajte najprej videti v kakšnem mentalnem stanju Zen mojstri na tak način delujejo. Teh dozdevnih absurdnosti ali kot bi nekateri rekli, bedastih plehkosti, ne počnejo samo zato, da bi ustrezali svojim muhastim razpoloženjem. Imajo določene trdne temelje resnice, ki so jih dobili skozi globoko osebno izkustvo. V vseh njihovih dozdevno norih predstavah obstaja sistematična predstavitev najbolj življenjske resnice. Kadar je videno s te resnice, niti gibanje celotnega univerzuma, ni nič bolj pomembno, kakor letenje komarja ali mahanje s pahljačo. Bistveno je videti enega duha, ki deluje skozi vse te stvari, kar pa je absolutna potrditev, brez kančka nihilizma v sebi. Menih je vprašal Joshuja: »Kaj bi rekel, če bi prišel k tebi z ničem?« Joshu je rekel: »Vrzi ga na tla.« »Če je tako, potem nesi to proč.«, je bil Joshujev odgovor. Joshu je tako jasno razkrinkal brezplodnost nihilistične filozofije. Da bi dosegli namen Zena, mora biti celo ideja »imeti nič« odpravljena. Buda se razkriva, kadar se ne vztraja več pri njem; to pomeni, da se moramo zavoljo Bude, Budi odreči. To je edini način na katerega pridemo do uresničenja resnice Zena. Dokler nekdo govori o neobstoju ali o absolutnem, je daleč stran od Zena. Celo opora Sunjate mora biti zavržena. Edina pot do rešitve je, da vržemo sami sebe naravnost v brezdanje brezno. To pa vsekakor ni lahka naloga. »Noben Buda,« je Yengo jasno povedal, »se ni nikoli pojavil na zemlji; niti ne obstaja nič, kar bi morali razglasiti, kot sveti nauk. Bodhidharma, prvi patriarh Zena, ni nikoli prišel na vzhod, niti ni nikoli prenesel nobenega skrivnega nauka skozi um; samo posvetni ljudje ne razumejo, kaj vse to pomeni in iščejo resnico zunaj samih sebe. Kakšna škoda, da leži stvar, katero tako vdano iščejo, poteptana pod njihovimi lastnimi nogami! To ne more biti zapopadeno z modrostjo vseh modrecev. Kakorkoli, mi vidimo stvar in vendar ni videna; mi jo slišimo in vendar ni slišana; mi o njej govorimo in vendar o njej ni govorjeno; mi jo poznamo in vendar ni poznana. Naj vprašam, kako se to zgodi?« Ali je to spraševanje, kot to navidezno je? Ali pa je, v resnici, trdilna izjava, ki opisuje določeno jasno razpoloženje uma? Kadar Zen zanika, to ni nujno zanikanje v logičnem smislu. Isto lahko rečemo o zatrjevanju. Ideja je ta, da končno dejstvo izkustva, ne sme biti zasužnjeno s kakršnimikoli umetnimi ali shematičnimi zakoni misli, niti s kakršnimikoli antitezami »da« in »ne«, niti s kakršnimikoli šablonskimi formulami epistemiologije. Očitno Zen ves čas povzroča absurdnosti in neumnosti; vendar samo navidezno. Nič čudnega, da ne uspe pobegniti naravnim posledicam – nesporazumom, napačnim razlagam in zasmehovanjam, ki so pogosto zlonamerna. Oznaka nihilizma je samo ena od njih. Ko je Vimalakirti vprašal Manjusrija, kaj je bil nauk o ne-dualnosti, kakor ga je uresničil Bodhisattva, je Manjusri odgovoril: »Kakor ga jaz razumem, je nauk uresničen, ko nekdo gleda na vse stvari kakor, da so onstran vsake oblike izraza in prikaza, kakor prehajajoče védenje in dokaz. To je moje razumevanje; ali lahko vprašam, kakšno je tvoje?« Vimalakirti je po tem vprašanju ostal popolnoma tiho. Ta mistični odgovor – to je, zapiranje ust – se zdi, kakor način, da se nekdo lahko reši iz težav, v katerih se Zen pogosto znajde, kadar se nanj trdno pritisne za odgovor. Zato, Yengo (Yuan-wu), ko komentira zgornje, pravi tole: »Jaz pravim, 'da', in ne obstaja nič, o čemer je ta pritrditev rečena. Jaz stojim nad 'da' in 'ne', pozabljam, kar je doseženega in kar je izgubljenega. Obstaja samo stanje absolutne čistosti, stanje popolne golote. Povej mi, kaj si pustil zadaj in kaj vidiš spredaj. Menih lahko pride iz zbora in reče: 'Vidim Budovo dvorano in tempeljska vrata pred menoj, mojo spalno celico in dnevno sobo zadaj.' Ali ima ta mož notranje oko odprto? Ko ga boste lahko razločili, bom priznal, da ste imeli osebni pogovor z davnimi modreci.« Ali naj, kadar tišina ne zadošča, skupaj z Yengom rečemo: »Vrata nebes se odpirajo zgoraj in nepogašen ogenj gori spodaj.«? Ali to naredi končni pomen Zena razumljiv, ker ni zagozden z dualizmom 'da' in 'ne'? Vsekakor, tako dolgo, dokler ostane zadnja sled zavestnosti, o tem in onem, meun et tuum, nihče ne more priti do polnejšega uresničenja Zena in modreci starih se nam bodo zdeli, kakor tisti, s katerimi nimamo ničesar skupnega. Notranji zaklad pa bo ostal zavedno neizkopan. Menih je vprašal: »Glede na Vimalakirtija, mora tisti, ki si želi Čiste Dežele, imeti svoj um očiščen; toda, kaj je očiščen um?« Odgovoril je Zen mojster: »Ko je um absolutno čist, imaš očiščen um in za um je rečeno, da je absolutno čist, ko je nad čistostjo in nečistostjo. Ti hočeš vedeti, kako naj bo to uresničeno? Imej svoj um vseskozi v vseh pogojih prazen, tedaj boš imel čistost. Toda, ko je to stanje doseženo, ne zasidraj nobene misli o njem, sicer boš postal ne-čist. Prav tako, ko je to stanje ne-čistosti doseženo, ne zasidraj nobene misli o njem in ti si prost ne-čistosti. To je absolutna čistost.« Torej, absolutna čistost je absolutna potrditev, saj je nad čistostjo in ne-čistostjo ter ju hkrati zedinja v višjo obliko združitve. V tem ni nobene negacije, niti kakršnegakoli protislovja. Na kar Zen meri, je uresničenje te oblike zedinjanja v posameznikovem vsakodnevnem življenju dejanskosti, ne pa obravnavanje življenja kot nekakšne vrste metafizične vaje. V tej luči morajo biti obravnavani »Vprašanja in Odgovori«. V tem ni nobenih sprevračanj, nobenega igranja z besedami, nobene izumetničenosti; Zen je najbolj resna zadeva na svetu. Naj zaključim s sledečim citatom iz enega izmed najzgodnejših Zen zapisov. Doko (Tao-kwang), budistični filozof in študent Vijnaptimatre (absolutni idealizem), je prišel k Zen mojstru in vprašal: »S kakšnim umskim okvirjem naj posameznik vadi sebe v resnici?« Zen mojster je odgovoril: »Ne obstaja noben um, da bi ga uokvirili, niti ne obstaja nobena resnica, v kateri bi se vadili.« »Če ni nobenega uma, ki bi ga uokvirili ter nobene resnice, v kateri bi se vadili, zakaj imate dnevno srečanje menihov, ki proučujejo Zen in se vadijo v resnici?« Mojster je odgovoril: »Jaz nimam neuporabljenega niti palca prostora, le kje bi lahko imel srečanje menihov? Jaz nimam nobenega jezika, le kako bi bilo zame mogoče, da bi svetoval drugim, naj pridejo k meni?« Filozof je protestiral: »Kako mi lahko v obraz poveste tako laž?« »Ker nimam nobenega jezika, da bi svetoval drugim, ali je zame mogoče, da povem laž?« »Ne morem slediti vašemu razmišljanju.«, je obupano odgovoril Doko. »Niti jaz ne razumem sebe.« je zaključil Zen mojster. (napisal D. T. Suzuki, za Slovenske iskalce in srečolovce priredil te-nay) Zen (1) Zen (2) Zen (4) Komentarji (12) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog